Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

torek, 25. december 2012

19. objava 20.-21.12.2012


Srecen bozic! 


Niti malo obcutka nimam da je veseli december. Kljub zadostnemu procentu kristjanov okrog mene ni pravega praznicnega obcutka. Ni luck, ni kuhanega vina, ni snega. Globoko v meni, bi mi za dan pasalo skocit domov. Oblect se v bundo, it na stant na kuhancka in se zvecer stisnit pod debele odeje. Verjetno bi mi to res pasalo le za dan ali dva, potem pa bi prekleto pogresal toplo vreme!

ce kdo ni nc dobil od bozicka je to zato k ga z nm henga u bazenu =)




BENIN 2. DEL



Temperatura je na jugu za razliko od severnega Benina slabih 5 stopinj nizja vendar zaradi tega nic bolj znosna. Prav nasprotno, vlaga v zraku je neskoncna. Ko prizgem v avtu klimo iz rez piha oblak vlage. Koncno smo premagali savano in se ustavili pri 6 stopinjah severno od ekvatorja. To je tudi najbolj oddaljena tocka na tem potovanju. Mesto Cotonou. Industrijsko, pristanisko mesto polno prometa oziroma betonska dzungla. 
Ustavili smo se le toliko, da smo proslavili tocko> pozajtrkovali smo in spili caj, hkrati pa se spovnili se na Jana, ki je doma ob poslavljanju stisnil v roko nekaj evrckov in pripomnil, da so za kavo v najbolj oddaljeni tocki.





Upadnica v Conotou













Od tam smo pot nadaljevali zahodno po beninski obali. Po priblizno 40 kilometrih smo prispeli v mesto Ouidah. Nujen postanek v mestu za vse katere zanima voodoo ter zgodovina suzenjstva. To je bilo do 19. Stoletja edino pristanisce v beninu zato so suznje iz sirse okolice zahodne Afrike pripeljali sem, od tu pa naprej na ameriski continent. V mestu je bilo svoje case 6 trdnjav, francoska, spanska, portugalska, angleska, nizozemska ter pa danska. Danes stoji le se portugalska. V njej je zgodovinski muzej Ouidaha kjer je na ogled postavleno kar nekaj topov ter drugih predmetov iz casov trgovanja s suznji hkrati pa tudi prikazuje kulturno povezavo z Brazilijo, karibim ter sirjenje voodoo religije. Od muzeja pelje 4 kilometre dolga ulica suznjev po kateri so suznji stopali do ladji, kjer so jih natrpali v podpalubje ter peljali mimo Senegala cez ocean v novi svet.
V mestu smo si nato ogledali se Pitonov tempelj. Piton je v voodoo religiji sveta zival zato tempelj daje zavetisce nekaj deset pitonov, ki se prosto glibljejo okrog, in po besedah vodica vcasih zaidejo na trznico ter okrog po mestu. Brez panike, pitoni niso napadalne zivali in cloveku obicajno ne storijo hudega, in ker so jih mescani navajeni jih ob morebitnem videnju le prinesejo nazaj v tempelj. Glede na pripoved in razlagi med pitoni smo jih tudi mi malo pocrkljali nato pa odsvigali se dobrih 20 kilometrov zahodneje, skoraj do Togoske meje do Popota.
















Vasica Grand Popo je letoviski kraj kamor se mescani Cotonouja umaknejo pred mestnim vrvezem. Tudi mi smo se zeleli umakniti za trenutek, malce pociti in uziti malenkost morja ter dolgih pescenih plaz.  Sledilo je hitro namakanje v viskoih valovih brez plavanja, saj je tok tako mocan, da te kaj hitro odnese na odprto. Pri taki vrocini clovek le s tezavo gleda cisto in toplo morje v katerem ne more zaplavati.
Po osvezitvi smo skocili se v nabavo za vecerni zar, pregledali avto ter pritrdili nekaj zrahlanih vijakov utrujenih od dolge voznje in konstantnih tresljajev. Zvecer smo odlozili skrbi ter delo na stran, na zar smo dali kuro ter kozarce napolnili s sangrijo. Tako vrste dopust za nas traja priblizno 3 ure, nato pa nam hitro postane dolgcas zato smo vrgli zemljevid na mizo in zacrtali pot za prihodnjih nekaj dni . Valovi so nas pocasi zazibali v spanec in skupaj z sapico vetra dajali vrhunske pogoje za globok spanec.

Igranje z valovi

Zjutraj me je s trkom na vrata prebudil fotr, ki je ze odtekel dva kroga po plazi. Presenetljivo opazamo, da Africani ljubijo tek in sporte. Se posebej nogomet. Kar naprej ob cestah srecujemo nogometne gole, zjutraj in zvecer pa so ceste ter plaze polne tekacev. Presenetljivo se nam zdi predvsem zato ker Africani (moski spol, mnozina) delujejo izjemno lenobno. Obicajna poza Africana je sedeci ali lezeci polozaj pred kolibo oziroma pod drevesom, medtem ko zenska na glavi nosi najmanj celo trgovino, na hrbtu pa ima zavezanega otroka. Kar 45% populacije Benina je stara 14 ali manj in kljub temu da je sola skoraj v vsaki vasi le 40% prebivalcev starejsih od 15 zna brati in pisati (vir>  Lonnely planet, 2010).veliko sol je ob krscanskih misionih, zato bi si mislil da jim vera prepoveduje kontracepcijo. Pa temu ni cisto tako. Voodoo religija pozna tudi kontracepcijo. Kadar zenska ne zeli zanositi gre k duhovniku, ta pa ji proda prstan katerega natakne na roko, le ta pa z voodoo urokom preprecuje nosecnost. A je pol kej cudnga da so vse nosece pa da je otrok kot listja in trave?

Da pa Africani (se vedno moski spol, mnozina) ne bodo prevec zapostavljeni naj povem, da vseeno obstaja nekaj poklicev, pri katerih zenska nima kaj poceti. Ti so, mehanik, taxist, ribic, vozniki motorjev ter tovornjakov,vodic turistov in se kaksen bi se nasel. Nevem zakaj tudi tega ne pocnejo zenske? Glede na njihovo voljo do dela se mi zdi da bi tudi to opravljale bolje. Izjema je le kopanje jarkov, peska in lopatanje na tovornjak. Bagra nisem videl ze kar lep cas. Afriska sila je ocitno veliko cenejsa kot nakup gradbenega stroja in ob pogledu na kamnolom oziroma skopan rov ob cesti se vprasam koliko ljudi je spustilo duso ob vihtenju krampa.

Hlod na glavo pa otroka na hrbet. brez problema.



 

 





Ne glede na delo ali nedelo jim v teh krajih hrane ne primankuje. Pravzaprav jo je toliko, da je vrt oziroma plantaza glede na neizkoriscenost prostora in dobre pogoje redkost. Gozdov in drevo pred hiso nudijo sadja na pretek. Le to sadje pa ima z sadjem v nasih trgovinah le eno podobnost> ime. Socnost in polnost ukusa sta nepopisna in dajeta v nasih oceh sadezim novo podobo. Vlaga ter ogromno potockov in rek pa skrbijo, da tudi v susnem obdobju namakalnistvo ni potrebno. Cena sopa malih banan ali ananasa je okrog 20 centov. Banan je tu ogromno vrst z barvnim spektorm od zelene preko rumene do medeno crne z velikostmi od 10 do 40 cm. da spektra okusov ne omenjam. Zadnic je imela ena pecena banana okus po kromperju.

Prosjacenje je drug zanivi del te kulture. Kljub ze omenjenemu dejstvu, da vecina ljudi na prvi pogled in po mojem mnenju tu ni lacna imajo nauceno gesto, ki jo z veseljem pokazejo turistom. Gesta ko prosi za denar z kazanjem praznih rok v usta, ces da je lacen. Super ganljivo, vendar zakaj hudica ne gre mulo 5 metrov v gozd iskat nekaj za pod zob? Mogoce celo kaj delat glede na to da ima cel dan cas in da ne izgleda pohabljen. Niko je za Senegal celo dejal je ogromno ljudi ugotovilo, da dobijo vec denarja z prosjacenjem kot z delom. Se posebej radi prosjacijo popotnike, kateri smo v njihovih oceh polna vreca denarja. Temu pa so prica visje cene vseh izdelkov razen nafte in drugih dobrot pri katerih dobis racun (prava redkost). Pa se na racun z veseljem dodajo kaksno drago nekupljeno dobroto. Da si zelijo 100 ali 1000 frankov pa radi povedo tudi policaji, zendarji ter drugi mimoidoci, ki jih srecujemo na nasem potovanju.
Banananjam

Nesprican ananas =)

Ce se vrnem nazaj na potopisno zgodbo. V miru pozajtrkovali in poiskali odprto trgovino s spominki. Ker je Benin najbolj oddaljena tocka, in ker so spomini nanj vrhunski, se bi spodobilo kupi kaksno malenkost. Seveda je spominkov neomejeno v vsaki drugi trgovini vse dokler si zares ne zelis nekaj kupit. Pol ure smo se vozili po vasi dokler nismo tik pred obupom nasli trogivnice s spominki. Seveda so imeli ravno izbrani izdelki nenormalno visoko ceno. Dobre pol ure pregovarjanja je le obrodilo sadove in prisli smo do realne cene. Zadovoljni z nakupom in polni vrhunskih vtisov drzave smo se odpeljali do par kilometrov oddaljene meje s Togom.  

Urejanje papirjev je bilo spet cisto po afrisko. Malo tu pa malo tam, nikjer nic napisano in nikjer nic jasno. Tokrat smo se ustavili le enkrat ter postempljali na dveh uradih. Ker pa smo na drugem dobili stempelj v pasus za izhod iz drzave nas ubistvu drugo vec ni zanimalo, saj je le ta pogoj za vstop v drugo drzavo.

Togoska stran je bila na prvi pogled manj komplicirana. Natrpani uradi eden zraven drugega so nam omogocili parkiranje na enem mestu nato pa skok v prvo koco kjer kupis vizo in stempelj za vhod. Carinik je vzel pasuse potem pa klasicno zatikanje in jeclanje pri poizkusu izgovorjave besede Slovenija. Ko mu je pocasi ob pomoci kolegov carinikov le uspelo izjeclati popaceno Slovasko ki je bila slicna sloveniji je pricel iskati Slovenijo na spisku drzav, kjer so dolocene cene viz. Valda Slovenije ni bilo na tem spisku =) Serbia? Ne ne, isce naprej po spisku brez Slovenije.. Sweden? No no, SLOVENIA! The country that was created after Yugoslavia. Now you have Bosnia, Serbia, Slovenia, … so you are Bosnia? No! SLOVENIA! Clovek se se naprej praska po buci in brezpredmetno ponovno isce na istem spisku besedo Slovenia. Nato mu na pomoc priskoci se en carinik z nekimi drugimi spiski drzav. Ponovno neuspesne razlage in iskanja nase male drzavice na njihovih spiskih. Pride se tretji cariniki, ocitno z visjim cinom, in se naredi pametnega. Aha, Slovenia, yes yes, I know. Isce se on po prvem spisku in pokaze na Svedsko. Yes, Sweeden! Bravo! We are Sweeden, just give us the Visa so we can go on. Ker ocitno tretji carinik ni hotel izpasti glup vprasa se, ce smo v Evropski Uniji, kar pritrdimo, in s tem poda ukaz naj nam napravijo vize. Yes, money talks. Ko smo na mizo polozili 30.000 zahodno afriskih frankov (cena viz) so bile stempiljke notri v piclih 10 minutah. Sledil je postanek se pri sosednji hiski, kjer so vpisali avto v njihove bukve nato pa odmah proti glavnemu mestu Lome.

Usedli smo se v avto kaj hitro je beseda nanesla na kosilo, istocasno pa so se ob cesti pojavili stantki z pestrim izborom pecenega mesa in Yamov. Idealno! Zapeljemo na desni pas, ustavimo in skocimo v nabavo. Ja itak. Ze policaj na skuterju razlaga da nam bo napisal kazen saj smo parkirali napacno ( 10 domacih avtov pred nami, 10 za nami, valda zapne turista). Po hitrem postopku nakupimo meso in pricnemo diskutirati o ceni napacnega parkiranja. Potem pa usodni trenutek in skljuc fotoaparata v blizini policista, ki ga vrze iz tira. Prepovedano slikanje policistov oziroma obmejnega obmocja. Strogi preksek, zaplemba fotoaparata, visoke kazni, sodisce, …. Nic kaj obetavno smo se vseeno zapodili za policistom in se pogodili za placilo globe parkiranja, fotoapart pa naj vrne in pazabi na nesrecni skljuc. Ponovno in drago je denar spregovoril. 10.000 frankov je padlo pod roko policista in ze smo lahko nadaljevali pot.
Izbiranje purancka med tem ko je policaj izbiral nas =)

Ogromno pristanisce ter glavno mesto Lome so sprva dali obcutek bogastva in razvitosti drzave, kar pa se je kaj kmalu razblinilo. Nahajalisca nafte so v lasti Shella, edino cesto v gradnji nadzorujejo Kitajci in v Luksuznih avtih v mestu se ponavadi vozijo belci. Vse skupaj daje obcutek da je kolonializem umrl le pravno formalno oziroma, da je drzava prodala surovine ter potencialne projekte tujcem. Po obleganemu sprehodu cez mestno trznico smo se zaparkirali v majhnem hotelu v blizini mestne plaze. Francoski par je kupil dve stari kolonialni hisi in ju preuredil v cudovit hotel z restavracijo in vrtom, kjer prireja koncerte. Idealno za pocitek po napornem dnevu. Vrhunsko Togovsko toceno pivo, kvalitetna vecerja in neverjeten koncert. Kicasto. 
Lome grand marche


Najdi na sliki> glavno cesto, asfalt in zensko z otrokam ki pere cunje =)


Tu se vedno tanka s kupckom 

In se malce statistike>
povrecna poraba na poti - 13 litrov
povprecna cena nafte od doma naprej - 1 euro
do sedaj prevozenih kilometrov - 15.000. 
opozorilo> stevilke so zaokrozene po afrisko.



ps. v prejsni blog sem dodal obljubljene slike Tata Somb.

Lepe praznike vsem!

sobota, 22. december 2012

18. objava 15.-19.12.2012




VOODOO



BENIN


Koncno prazne in napogled neskoncne savane pocasi dobivajo zelena drevesa, podrast pa postaja bujnejsa. Voznja jugo-vzhodno proti beninu je sproscujoca. Prazne ceste, afriske vasice ter jezera in reke. Zandarska kontrola nas je tokrat presenetila ze dobrih 50 kilometrov pred drzavno mejo. Brez tezav smo v 5 minutah opravili s formalnostmi in zlahka prevozili se zadnje kilometre pred drzavo, ki je v mojih oceh obljubljala najvec na tem potovanju in je hkrati tokrat tudi najbolj oddaljena destinacija, ko tu pridemo do morja se pocasi zacnemo vracati in priblizevati domu.

Policijska in carinska kotrola sta sla mimo kot za med, v 10 minutah smo oddali nek list, ki smo ga prejeli ob vstopu v drzavo, nato so nas se odstempljali in ze smo bili na poti proti beninski kontroli. Kaksne 2, 3 kilometre ni bilo nicesar na spregled zato se je ze pojavil dvom, da smo jo zgresili. Naposled se je le pojavavilo nekaj hisk, kjer so uredili vse potrebno za dobirh 10 eurov (cena za vstop avtomobila?). Potem smo morali prepricati le se  carinika, da avta ne prodamo za ponujeno vsoto nato pa nam je zazelel se srecno pot in ze smo bili na poti proti slabo uro oddaljenemu mestu Tanguieta. Tam smo napolnili zaloge hrane, vode in nafte in se po pisti odpravili do Tanougou slapov. Slab ura piste ob prvih gricih po 10.000 km nas je prihodnji dan locila od vhoda v najlepsi nacionalni park v Zahodni Afriki, Pendjari. Ze prejsni dan smo v mestu izvedeli, da se ta dva dneva v parku mudi sila pomembna zivina beninske drzave, s cimer odpirajo sezono v parku. Ker je to cas veselja in slavja pa so nam ministri pripravili nepricakovano presenecenje> vstop v park je brezplacen! Vseeno smo zavedni zemljani ki si prizadevamo za enakost med drzavami zato zvisujemo bruto domaci proizvod drzav v razvoju in smo se posledicno odlocili najeti vodic, ces da nam bo pomagal najti leve, slone in ministre.  Na 275.000 hektarih zivijo poleg levov in slonov se gepardi, hippoti, cite, ter tona pticev, antilop itd. Itd.

ena banana
Zapornica na drzavni meji





Bombaz predstavlja pomemben del Beninskega gospodarstva





Najprej smo se zapodili na opazovalnico od koder smo opazovali hippote, vendar le od dalec. Zadovoljni z zacetkom smo nadaljevali pot mimo, do tedaj ze nezanimivih in nestetih, antilop ter njim podobnimi zivalmi (futr za leve in druge zanimive macke). V zgodnji popoldanski uri, ko je vrocina najvecja (sonce je grelo na prijetnih 42 stopinj), in ko bi zivali po vseh  pravilih morale pocivati v senci, smo naleteli na prijetno presenecenje. Ob sprehodu do reke je cesto blokirala skupina slonov. Ustavili smo avto, naredili par fotkic in pocakali, da so se sprehodili mimo. Nato pa se voznja sem ter tja do najvecje srece v parku. Ob pisti so nas pod drevesom cakali levi. Pocasi smo se pripeljali do njih in se ustavili dobre dva metra od prvega leva. Nemogoce je mogoce, na kupu je bila zbrana cela skupina levov> samec s tremi samicami ter tremi mladici. Noro in navduseno smo jih opazovali ter slikali dobrih 15 minut, nato pa zaradi pozne ure skocili po vodo ter do prostora za kampiranje.






Camp je mini jasica brez ograje. Torej v grmovju zraven lahko tici lev, 10 metrov od sotora pa se je celo noc slisalo gromenje povodnih konjev.
















Dopoldan smo se malo vozili po parku sem ter tja ter oprezali za afriskimi zverinami in zakljucili s 300 prevozenimi kilometri pist parka. Sledila je se opoldanska osvezitev na ze znanih slapovih nato pa voznja proti jugu z kulinaricnim postankom na trznici Tanguiete. Po dobri uri smo prispeli do Natitangouja, tam pa smo zavili levo proti Koussoukoingou (pri meji sTogom). 30km makadamske piste po gricevju Atakora do plemen Tata, katera 40 let nazaj se niso nosila oblacil, se danes pa zivijo v hiskah, ki zgledajo kot mala trdnjava (Sombe). Te mini trdnjave so zaradi strateske pozidave in tusiranja vsiljivsev s puscicami ljudi stoletja varovale pred zasuznjevanjem ter drugim religijam. Hiske so zgrajene iz blata ter tikovega lesa zato zahtevajo konstantno renovacijo (ob kateri ne uporabljajo orodja) in so neverjetno estetske in prakticne (glede na dosedanje afriske iskusnje beseda estetika ne obstaja). Vhod je postavljen proti zahodu, saj zli duhovi prihajajo iz vzhoda, in ga krasijo krokodilje ter opicje lobanje in drugi voodoo pripomocki. Ob stopu je najprej kuhinja nato pa sledi prostor za zivali. Za tem vodijo stopnice na streho, kjer je letna kuhinja, sobice za spanje, kasce, kopalnica ter susilnica. Ob prihodu smo se hitro pogodili z lokalnim vodicem da nam za ceno dveh starih zakljenjenih telefonov razkaze vas in nas prihodnji dan pelje na 2 urni trekking. Tako smo popoldan preziveli ob spoznavanju lokalnega piva, domacinov ter njihovih pivskih ter njuhalnih navad (na vrtu imajo poleg zitaric, sadja in zelenjave se tobak). 





Na hitr smo se zvili en tobak

eko wc hotela (hint. lavor pod stolam)














Eko tus 

Tata Somba



























Obnavljanje hise


























Jutranji hike je peljal mimo oddaljenih vasic do slapov ter izjemno starih kasc v votlinah. Ravno prav za jurtanjo telovadbo in dosti hitro za dolgo pot proti jugu. Cesta je bila na zacetku precej obetavna (za tem ko smo se prebili do asfalta) a se je slabsala iz ure v uro zato je bil zacetni cilj (pridt do morja) kmalu ovrzen in odlocili smo se prenociti v mestu Abomey, prestolnici bivsega Dan-Homeyskega kraljestva. Priblizno 300 let nazaj je to kraljestvo zasedalo dobrsen del danasnjega Benina ter Toga. Znani so bili po hitrem sirjenju kraljestva, kar so evropejski trgovci s pridom iskoriscali, saj so na pridobljenem ozemlju Dahomeyci zasuznili plemena, katera so za orozje ter alkohol prodajali evropskim trgovcem. Da pa je vse skupaj se bolj zanimivo pa je Benin zibeljka voodoo religije, tako je Abomey poln templjev, ki so izjemno zanimivi ter vredni ogleda.

Za obrede se uporabljajo glave krokodilov, opic, divjih psov,
antilop, mrtvi kanarcki, kace, koze zivali,  ....
Voodoo Tempelj Kameleon
market z opremo za voodoo


Zjutraj smo se tako podali mimo cemur domacini in lonely planet pravijo rusenive palace do voodoo duhovnika kateri je razkril marsikaj o tej zanimivi religiji (by the way>  v drzavi je 40% kristjanov in 25% muslimanov vendar vecino ljudi vseeno prakticira voodoo. V nedeljo zjutraj v cerkev, popoldan pa se eno kuro fentajo za voodoo terapijo). Tudi nas voodoo duhovnik nas je *pozegnal* in kuri zavil vrat za voljo varnosti na nasem potovanju ter srecne vrnitve domov. Voodoo je pravzaprav bela magija, ljudje pa ga prakticiraj ob najrazlicnejih tezavah. Pogovarjajo se z duhovi ter jim v zameno za pomoc namenjajo darove, najveckrat zrtvujejo zivali.


Voodoo obred


Preden smo nadaljevali pot proti morju smo se se malo kulinaricno izobrazili na lokalni trznici in ugotovili v katerem grmu tici zajec, oziroma kako to da teli Benincani tako dobro jedo. Kar nekaj suznjev se je po ujetnistvu vrnilo iz Brazilije nazaj domov in stem prineslo razvoj na prehranjevalnem podrocju. Seveda ta razvoj nebi sel naprej ce ne bi bila vegetacija na jugu Benina tako bujna. Drevo pred hiso je obicajno mango ali papaja, v gozdu pa rastejo kokosi, banana, ananasi in ostali sadezi. Na vrtu raste koruza, jecmenov nadomestek, lubenice, paradizniki, paprika, … namesto krompirja pa sadijo gomolje z imenom Yam katere prazijo, cvrejo, kuhajo, … skratka super zadeva!

120 kilometrov nas je locilo do pescene plaze. Urca pa pou, mala malca. Po 20 kilometrih se je cesta tako poslabsala da smo potrebovali za prihodnjih 40 kilometrov 2 uri in pol. Cesta je imela Luknjo ob Luknji. Marsikatera je bila tako velika da je prevrnila nalozen tovornjak. Podnebje je postajalo vse bolj tropsko, kar pa je poleg bujnega zelenja pomenilo tudi nadnormalno raven vlage v zraku, ki s kombinacijo 35 stopinj daje konstanten svic tus.
pozor, prevoz zivih zivali




streets of Benin





















Po izboljsanju ceste smo kmalu prispeli v predmestje glavnega mesta Cotonou, ki stoji med morjem in jezerom, na katerem stoji mestece na kolih. Jezero je preko reke povezano z morjem in je bojda 3 mesece na leto slano, preostali cas pa sladko. Jezero je polno rib in predstavlja glavni vir za prezivetje. Mesto so postavili Tofini, kateri so pobegnili izpod krempljev Dahomeycev in suzenstvu. Ganvie danes steje (bojda) 30,000 prebivalcev, bambusove hisice pa stojijo na kolih nad vodo ter nekaj umetno narejenih mini otockih. Postavili so celo osnovno ter srednjo solo, trgovine, bencinsko crpalko ter vse potrebno za prezivetje. Premikajo se izkljucno s pomocjo drevakov. Nimajo elektrike, pitno vodo pa skupaj z hrano vozijo z colnici iz mesta.

Ob pogajanju za ceno prevoza ter ogleda smo hitro ugotovili, da bo dnevu kmalu ugasnila luc zato smo se odlocili prespati kar tam. Odpeljali so nas v 8 kilometrov oddaljeno vas, nas peljali na hiter ogled nato pa spustili v edinem hotelu na vasi. Odrezani od sveta smo se prepustili toku mescanov, ki so nam dali obcutek da smo se vrnili nekaj stoletij v preteklost. Se preden se je zdanilo nas je prebudila plavajoca trznica. Glavno *ulico* je zavzelo nesteto drevakov na katerih so s pomocjo petrolejk gospe prodajale predvsem zajtrk. Po jutranjemu treningu in colnarjenju cez trznico smo se pocasi pustili zapeljati proti celini s ciljem koncno ogledati Beninske pescene plaze v senci visokih palm.


En krog po trznici / poglej ga belca v colnu!
  
Domacini ribarijo ze skozi stoletja na enak princip





Chilli road (susenje chillija na cesti)