ARMENIJA in konec Gruzije

Dan 11

Prvič je bilo jutro naporno. Verjetno zaradi zadnjega chachaja. S šefico hostla smo se dogovorili za zajtrk. mal pred osmo. Teto smo skoraj sezuli iz lepih štiklic. Gruzijci res ne slovijo po zgodnjem vstajanju. Pred deveto uro zjutraj ni praktično nikogar na cestah. Še šole se (vsaj tko zgleda) začnejo med deveto in deseto uro zjutraj. V torek ob osmih zjutraj zgleda kot pri nas v nedeljo ob desetih zvečer pred Mercator Šiško.  Nobenga nikjer.

No, teta se je zavoljo prihodkov strinjala z zgodnjim kosilom. A kaj ko je bilo prejšnji večer potrebno spit vse zaloge, da o vseh hudih debatah in reševanju sveta raje ne izgubljam besed. Vsak povprečen pivec razume kam ciljam in kje vse smo bili. Jutro se je seveda premaknilo za nekaj deset minut in kuharica ni bila srečna (zanimivo glede na svet kjer generalno čas ne dela na minute in vsekakor ni gospodar). A pečen krompir in govedina sta bila zato preveč zapečena, prav tako sirov burek ni bil preveč svež. In ko sem ogledal zajtrk, nism bil prepričan kje je prišlo do nesporazuma. Prepričan sem bil, da sem se pri ceni spogajal za lahek in majhen zajtrk in ne za pojedino oziroma kosilo. Miza je bila polna dobrot, od A do Ž, in poleg vseh dobrot smo poskusili pravo gruzijsko gostoljubje.

Ko smo se nekako sestavili (s tekom na bližnji grad), smo se odpeljali na naš zadnji turistični postanek v Gruziji; jamski samostan Vardzia. 500 m dolgo mesto v pečini je cvetelo v 12. stoletju. Danes tu še živi 5 menihov, kateri opravljajo maše v skalo vklesani cerkvi. Luštno za pogledat, vendar imam počasi dosti cerkev in samostanov. In to mam dost še preden stopim v Armenijo, kjer so glavne znamenitosti cerkve in samostani. 

edina stena v kamen vklesane cerkve

Cesta se je proti meji precej poslabšala. Pred mejo smo se ustavili še na pumpi, da smo natankali polno (v Gruziji je malo cenejše gorivo) in v trgovini, kjer smo zapravili zadnje fičnike. Ravno večer prej smo se pogovarjali, kako nas policija ni nikoli ustavila na poti in to kljub temu da jih ni malo. V Turčiji je radarjev in sekcijskega merjenja hitrosti nešteto. V Gruziji sicer nismo srečali radarja, je pa policija kar pogosta in zelo dobro opremljena. Če je v vasi nova fancy stavba, je to najverjetneje policijska postaja. 

Nisem prepričan, če resnično potrebujejo ležeče policaje

No, mislim, da smo se ustavili na zadnjem T križišču pred mejo, od koder sem skočil v trgovino. In ko pridem ven, se je elegantno pripeljal policaj in povedal, da je parkiranje v križišču prepovedano. V nam normalnih, evropskih pogojih čist razumljivo in jasno. Vendar tukaj folk vozi vzvratno na avtocestah, popravljajo zakuhane avtomobile sredi križišča, krave kosijo krožišča, itd. 

A policistu se ne kljubuje, hitro prestavimo avto, vendar to ni bilo zadosti. Prekršek je bil že storjen. Takoj mi je bilo jasno, da brez kazni tole ne bo šlo. Kazen za parkiranje v parkirišču znaša 3 eur. Huh, precej stroga kazen za tak prekršek. Na mestu je bil predlog, da spregleda prekršek. Žal se mrki Gruzijec ni strinjal s predlogom. Verjetno zaradi kamere, ki jo nosi pri srcu in kamere v avtu. 

Kljub prvemu srečanju s policisti in zanimivo izkušnjo, se nam je že rahlo mudilo, zato sem mu predlagal, da mu dam željene 3 eur in zaključimo zgodbo. Začuda tudi to ni delovalo. Pravi, da bo sprintal kazen, mi pa naj gremo lepo na banko plačat. "O ne, gospod policist, mi nimamo časa za tele vaše štose." 

A mrki Gruzijec je nadaljeval in želel dokumente avta, zavarovanje, vozniško in passport. Vse skupaj je odnesel v avto, kjer bo prekontroliral. Hvala bogu je bila njegova angleščina tako bogata kot njegov nasmeh.  Zelena karta mu ni bila všeč. Verjetno zato, ker za Gruzijo ne velja. Gospa carinica pri vstopu v državo pa se je strinjala z menoj, da bo zelena karta uredu ter da dodatnega zavarovanja ne potrebujem (mogoče pa je le slabo govorila angleško?). 

Nakup dodatnega zavarovanja in vse komplikacije mi v tem trenutku, tik pred mejo, res niso dišale. Potegnil sem še zadnje adute iz rokava in po 5 minutah pregovarjanja je gospod le zakril svojo mrkavost, pokazal nasmeh in vrnil dokumente. Zaželel nam je "Častljivo darogo" in spet smo lahko voljno harali Armeniji naproti. 

Op. Kot zanimivost naj povem, da je ista voznica že pred dvemi leti otvoril sezono policajev.

Kmalu se nam je prikazala meja, in glej ga zlomka, nov mrk Gruzijc hoče dokumente in zavarovanje. Tokrat ni šlo tako zlahka. Niti ne tako poceni. Kazen 33 eur, ker nimamo zavarovanja. Smo že v sistemu in ni poti nazaj. V passport smo dobili pildek in od carinika usmeritev do banke, kjer lahko obogatimo državni proračun. In, če se mislim še kdaj vrniti v Gruzijo, je plačilo kazni neizogibno. 

Prečkanje gruzijske meje je bilo za tem enostavno, hitro smo se znašli na armenski strani meje. Tam so stvari tekle malo počasneje. 

Najprej so sopotniki s svojo prtljago šli skozi drugo proceduro (tako kot že na turško-gruzijski meji), jaz pa s Kračko po svoje. Na armenski meji je potrebno biti malo pozoren, tudi tukaj je treba plačat zavarovanje za avto. Dodatno pa je treba plačat še ekološko takso in carinski pregled. Vse skupaj stane dobrih 30 eur, kartice ne delajo. 

Ob precej zamudni proceduri (vsak si vzame čas preden kaj naredi) je bil idealen čas, da nas cariniki naučijo kakšno besedo ali dve. Armenščina ni niti malo podobna čemurkoli kar sem do sedaj slišal in tudi pismenko imajo svojo (tudi Gruzija ima čisto svojo pismenko).  Jezik je tok drugačen, da se na celi poti skozi Armenijo nismo uspeli naučit rečt niti hvala. Še dobro, da so bili tudi tukaj sovjeti, tako je spet prišlo prav znanje osnovnih nekaj ruskih besed. 

Cesta na drugi strani meje ni bila prav nič boljša. Še več lukenj, flik in od pretežkih kamionov utrujenega asfalta. V prvem mestecu smo se ozirali za bankomatom, neuspešno. Smo pa naleteli na štrajk, o katerem smo brali prejšnje dni. Domačini so zablokirali cesto in ne spustijo nikogar mimo. Hmm, to pa je precej nerodno. Na srečo s Toyotkico to ne predstavlja ovire. Skozi stranske ulice in čez grbine smo se uspešno ognili zapori. 

Na zadnjem sedežu sopotnik drži telička na vrvici

Pred vstopom v glavno mesto Yerevan smo se na hitro ustavili še v mestu Vagharshapat. Tam je sedež armenske cerkve, torej nekakšen armenski Vatikan. Tu je spravljeno tudi bodalo rimskega vojaka, ki je zabodlo Jezusa na križu. 

Armenija je bila prva uradna kršačnska država na svetu. Kršačnsko vero so priznali še pred Rimom, in sicer davnega leta 301. Armenska apostolska cerkev je svoja veja krščanstva. Prve razlike so se pojavile leta 451, ko so bili Armenci preveč zaposleni z vojno s Perzijo in  so zato zamudili svetovni krščanski kongres.

Njihov religjski center ni noben arhitekturni presežek. V času našega obiska je bila glavna cerkev v rekonstrukciji, muzej z bodalom pa že zaprt.  

V mestu je bilo nekaj glavnih cest zaradi protestov zaprtih, zato smo se do hostla prebili skozi stranske ulice mesta. Ta večer je protestiralo okrog 17.000 ljudi, ki so bili na koncu razgnani s šok granatami. Mi smo bili čisto preveč utrujeni za ogled protestov, prav tako se je za prihodnji dan obetal še večji protest, saj so ta večer zaprli vodjo protestov pa še dan pred pomembnim armenskim praznikom bo. Folk bo meu cajt.

Še kakšna beseda o trenutni državi; Tudi Armenija leži v Kavkazu. Večino države so hribi, kup prelazov preko 2.000 m, še glavno mesto je na 1.500 m, tik pod goro Ararat. Na Araratu je bojda s svojo barko pristal sam Noe, s tem pa se imajo Armenci za potomce Noeta. Gora jim je sveta pa čeprav so jim jo že pred časom vzeli Turki. BDP je za dobrega jurja dolarčkov nižji od gruzijskega in približno 21.000 dolarjev manjši od slovenskega. 

Zgodovina armenskega naroda  je super zanimiva, začenši s 6 stoletjem p.n.š., mimo strašnega genocida, do razdelitve armenskih provinc med Turčijo in Rusijo. Geolokacija je res precej na prepihu kultur in velesil. Za kaj več pa povprašajte teto Wikipedijo. 

X.O. pove zadosti :)

V vednost; V realnosti smo že v Iranu, povezava z spletom in blokiranje spletnih strani precej otežuje objave.

GRUZIJA

Dan 9 in 10

 

Prejšnji dan smo zopet razturili plan. Odločili smo se da bo dan 9 "dan brez avtomobila".  Po malo manj kot 3.500 kilometrih si kračka zasluži malo pavze, mi pa tudi. 

Z obtednico potovanja smo tako prejšnji večer po prihodu v hostel nazdravili z lokalnimi konjaki in vinom. Gruzijci res znajo tole z vinom. Majo svoj način delanja vina, staro 8.000+ let, ko dajo grozdni sok skupaj z lušinami v glinene posode in jih zakopljejo pod zemljo. Ko posodo izkopljejo, je notri vino. Sliš se simpl. Ampak vino je pa po okusu vse prej kot simpl. Prava poezija je. Po zgodovini sodeč so mojstri rdečega vina, tako da belega v našem kratkem popotovanju čez gruzijsko deželo nismo niti pokusili. Nekaj pa moramo pustit za prihodnjo turo.

Še več, vinska trta celo prihaja iz teh krajev, posledično tudi vino. Kakopak potem Gruzijci ne bi bili guruji in prvaki v delanju vina ter konjaka. Barva in okus vina sta tako božanska, da bi bil greh, če ne bi ob vsakem kosilu ali večerji pokusili kakšen liter te žlahtne kapljice. Vino je tukaj del kulture. In mi smo bili kulturni. Zelo. 

Če za moment pustimo vino ob strani, in da o konjaku sploh ne pišem, da ne bi izpadel preveč alkoholičarsko, dan 9 je bil namenjen ogledu Tbilisija. Zjutraj smo po zajtrku opremljeni za celodnevno turistkanje odromali proti centru. Mesto je čudovito in je zanimiva arhitekturna kombinacija starih in modernih stavb. 

tudi to je Tbilisi

Tbilisi baje pomeni topla voda. In res je v centru en slap vroče vode. Kot običajno pri toplih izvirih je tudi v tem žvepla za izvoz. Zraven so edinstvene toplice. 4 različne toplice z bazenčki, tuši in savnami. Večino toplic ponuja najem privat bazenov in savn. Javne so žal ločene za moške in ženske, slednje pa nimajo bazenov, ampak le tuše. Razvajanje v prastarih toplicah je prav rimljansko. 

Toplice iz ptičje perspektive

Toplice iz perspektive uživača

To niso klobase ampak gruzijska sladica

Še besedica o Gruzijkah in Gruzijcih. Po mojih in Sašotovih standardih tele Gruzijke niso neki posebnga. Tukaj je duhovnikom življenje bistveno lažje kot pri nas. Tudi iz druge strani je stvar baje podobna; Eva in Tjaša pravita, da Kemalov ni na pretek. Pravzaprav v času obiska pri štetju lepotcev ne bi mogli zapolniti prstov ene roke. Drugače so eden najbolj mrkih narodov, kar sem jih kdaj videl. Vsi imajo resne in nezabavne obraze. Pravzaprav jih je zelo težko spraviti v smeh. 

Ta dan sem se moral precej potrudit, da sem nasmejal najverjetneje najbolj mrko gospo v celem Tbilisiju. Sem hotel kupit malo sira. Ampak ne tistega ta najbolj slanega (navadn sir v Gruziji zgleda kot sol pomešana s sirom. Res nimajo mere). In ko sem želel malo manj slan sir ter ga seveda prej poskusiti, je gospa kar mal padla ven iz svojih okvirjev, češ da sir je pa itak slan, le kaj mi ni jasno, da hočem neslan sir (je razlagala vajenki v trgovini s sirom in mrtvimi kurami). Na koncu sem jo le snel s pantov, ko sem hotel le 20 g sira, sploh ko je vidla da smo štirje patroni. Njeno režanje je bilo res neprecenljivo.

Interneta je v teh deželah, kot že zapisano, bistveno preveč. In običajno na poti spremljam novice držav, kjer se zadržujem in držav kamor se namenjam. Niso vse države tako stabilne kot EU. In precej nestabilna je v teh dneh tudi Armenija, kamor se odpravljamo čez nekaj dni. Protesti proti novemu premierju (in dva mandata staremu predsedniku) se odvijajo že od 13.4. Bojda je situacija iz dneva v dan bolj napeta. Ampak mediji, po izkušnjah sodeč, ponavadi pretiravajo (to jim je tudi kruh). Zato smo kljub situaciji trdno prepričani, da preverimo situacijo na lastne oči in ušesa.

Dan 10 je narekoval zgodnji štart in akcijo visoko v Kavkaz. Ob ruski meji je malo čez 5000 m visoka gora Kazbek. Do vasice Kazbegi pod goro vodi stara vojaška cesta. Naš cilj je bil še ena must see stvar v Gruziji, in sicer cerkev Tsamida Sameba. Cerkev iz 14. stoletja na 2200 m ni za moje pojma sama po sebi prav nič fascinatna, so pa od tam čudoviti razgledi na okoliške hribe. Še boljši je offroad do cerkve in je nujen za vse 4x4 intuziaste, ki ga harajo po teh krajih. 

Zjutraj smo precej kolebali, iti ali ne iti na sever, saj je bila vremenska napoved slaba. Počasi smo se vseeno vozili proti severu in sreča je bila na strani pogumnih. Spet. Razgledi so bili fenomenalni, vreme čudovito. No, vsaj za glavni del poti (Kazbegi). Na poti v dolino smo imeli na severu sneženje in v dolini prvi dež. Res mamo srečo na naši poti, do sedaj je bil to edini dež pa še ta ni bil kritičen in v času vožnje.

Sama pot do Kazbegija je čudovita. Kup cerkvic in stolpičev. Najvišji prelaz je na cca 2.500 m. Snega valda še neomejeno, snežni plazovi pa očitno tako pogosti, da so zgrajeni tuneli. Ti so različnih dolžin, prav vsi pa so brez luči in prezračevanja, imajo pa razne kucle in udarne jame. Višine so glih za en kamion pa še ta more vozit po sredini. Srečanje s kamionom običajno pomeni da mora nekdo it v rikverc ven. 

Na poti nas je spremljal prvi hipster (aka Stalin)

 

Če se kdo sprašuje kje so vse 4x4 Mitcubishi Delice - vse so v Gruziji

Ha, ta dan je bil na koncu pravzaprav ena velika prelomnica potovanja. Na končno destinacijo smo prispeli še pred temo! Presenečeni nad lepo cesto, smo bili okrog sedmih na drugem koncu Gruzije, v mestu Akhaltsikhe. Če mislite da se to težko prebere/izgovori, probajte v gruzijski pismenici;  ახალციხე. Hvala bogu so Gruzijci tako uvidevni, da imajo napise tabel v obeh pismenicah, tako da ni težav (enako so v latinici in ponavadi celo v angleščini meniji v restavracijah, itd.)

No, hostel smo res našli ekspresno hitro (tole mesto je na skoraj 2.000 metrih nadmorske. Zima je bla). Preostanek dnevne svetlobe smo pokoristili za iskanje restavracije. Nič kaj turistično. Cel večer smo namenili kulturi oziroma gurmanskemu turizmu. Vrhusnka postrv, catchapuri, specialni gruzijski cmočki, ...  vino, gruzijska grappa (chacha), vino, chacha, vino, ... Gruzija je fajn. Res fajn.

GRUZIJA I

Dan 7 in 8

Končno smo prišli na ozemlje, kjer se da najti mladino (vsaj v večjih mestih), ki govori angleško. Drugod se prebijamo z našimi osnovami ruščine, ki so ostale od potovanja po Centralni Aziji. Prebijanje čez Turčijo je bil iz tega vidika prava mora. Totalno nič se ni dalo pogovorit ali zmenit več kot se da s kretnjami rok. 

Dan 7 je bil spet na polno, zaružili proti severu, v regijo Svaneti. Po ovinkasti cesti do konca, dokler vodi pot na zemljevidu, v osrčje Kavkaza. Gor so znameniti gruzijski stolpiči. Za 170 kilometrov smo potrebovali 4 ure in pol, brez postankov. Po glavni cesti. Končno je Toyotkica prišla do svojega elementa, kjer raztezuje  svoje amortizerje na glavnih cestah in z lahkoto požira gromozanske luknje, kjer bi marsikateri osebni avto pustil svojo dušo in pleh. 

Precej utrujeni in lačni smo naposled le prišli v objem zasneženih gora. Iz kotline na 1500m pa so iz vasi na pestro zgodovino opozarjali ti znameniti stolpiči. Stolpov je v celem okraju nekaj več kot 150. Življenje v Kavkazu bojda nikdar ni bilo enostavno. Na lokalce so prežali vsi, od Aleksandra velikega, Turkov, Arabcev, Mongolcev do Perzijcev. 

Lokalci (Svani) govorijo svoj jezik. Razširjene družine so sestavljale klan, in vsak klan je imel v skupku hiš tudi svoj stolp v katerega so se zatekli v času napadov. V stolp so poleg svojega klana pospravili tudi živino in dragocenosti. Dragocenosti so bojda nosili v to vas v času napadov iz drugih krajev v Gruziji, saj je ta dolina tok u božji materi, da je očitno sploh niso našli. Večina stolpov je bila zgrajenih med 9. in 12. stoletjem in so še precej dobro ohranjeni.

Res škoda, da se tako močno ženemo z ogledi, saj nimamo dovolj časa, da bi si ogledali vas tudi zvečer in se odpeljali v najvišjo vas na evropskem kontinentu (debatabilno ali je to res Evropa ali ne). Popoldan smo tako že spustili ročno zavoro in se odpeljali v dolino. Čim bližje Tbilisiju, po glavnih vijugastih cestah, mimo vseh krav, ležečih policajev in lukenj.

Vmes smo se ustavili še pri eni stari mami na kavi. Mama Nino nas iz svoje koče ni spustila vsaj eno uro. Vse dokler nismo slišali vseh njenih zgodb (v ruskem jeziku), poskusili njenih domačih sokov, peciva, (pokvarjenega) vina, vodke z nevemčim, pečenih jajčk, .... Teta je nosila na mizo in nas zabavala dokler niso prišli novi gostje. Za vse, ki se mislijo potikat po teh koncih, tole so koordinate: +34.060913, +42.422767

Op.: Svoje zadovoljstvo smo seveda morali zapisati v njeno knjigo "statistike" - kot ji je rekla mama. In po preletu knjige smo ugotovili, da se veliko ljudi tu ustavi na hitri kavi, a jih mama Nino iznajdljivo zadrži v hiši. Ni kaj, pregnana mama. 

p.s. Vino lahko izpustite, cha chaju pa se ne upirajte. ;)

Pokrajina je generalno super lepa. Bajte v vaseh so sicer vse po istem kopitu. Izgleda kot da imajo na voljo 4 različne dizajne hiš (vse so iste). A trava je kot na golf igrišču, gozdovi zgledajo urejeni, polja obdelana, veliko potočkov, rek, res pravljično. Še čistoča je na presenteljivo visoki ravni. Veliko je opozorilnih tabel naj ljudje ne smetijo naokrog in narava je napram Turčiji zelo čista.

Prvi gruzijski konjak. Ekipa v ozadju.

Prespali smo v mestu Kutaisi. Prvo večje mesto na poti. S prihodom v mesto smo hitro ugotovili, da ni "kr eno" mesto, ampak drugo največje mesto. Eno izmed najstarejših mest na svetu (cca 4.000 let). Bil je prestolnica več kraljestev skozi znano zgodovino, danes pa med drugim gosti tudi gruzijski parlament. 

Zjutraj smo posmatrali le katedralo, ki pa je bila žal zaprta, in od zunaj prav nič posebnega. Sproščen dan, nekaj ogledov, cca 3 ure vožnje in popoldanski sprehod čez Tbilisi. 

Prvi postanek je bil ogled ene hiške, Katashi pillar. Skalna formacija falične oblike, ki se dviga 45 m v višino in na vrhu predstavlja površino 150 kvadratov. Preden so kristjani na vrhu postavili kapelico in hiško, je skoraj neosvojljiv vrh služil poganom kot svetišče boginje plodnosti. Lojtra do vrha je bila žal zakljenjena, zato smo pod skalo prižgali kompletek pravoslavnih svečk. Smo imeli en tak mini Holly moment.

Pot nas je odpeljala naprej do gruzijskih Jesenic. Chiatura je rudarsko mesto zagozdeno v precej ozko dolino. Kotlina je posuta s sovjetskimi razpadajočimi bloki. Do rudnikov in nekaj blokov, kateri so pristali na grebenih okrog doline, vozijo ultra stare gondole. S svojim sovjetskim stilom in zarjavelim videzom predstavljajo precej edinstven javni prevoz. Vožnja z njimi je brezplačna, vendar jih je le še nekaj v funkciji. Na nekaterih mestih celo postavljajo nov sklop gondol z zračno tramvajsko postajo v mestu (aerial tram station). Ogled mesta je vreden predvsem zaradi adrenalinske izkušnje vožnje z gondolami. 

Gori je bilo mesto, kjer je bil naš predzadnji postanek pred Tbilisijem. Ker tu vse traja dlje od predvidenega, smo izvedli pozno kosilo tu. Gori je pravzaprav znano le po eni stvari, ki je tudi edini razlog obiska. V tem mestu se je rodil sam in nihče drug kot Josef Dzhugashvili aka Stalin. 

Sin precej revnih staršev, ki je zavladal Sovjetski zvezi in iz agrarno usmerjene države naredil industrijsko in z jedrskim orožjem opremljeno velesilo. Vladal je največji državi na svetu. Mislim, da prav veliko več besed in predstavitve g. Stalina in njegovih Goulagov ni potrebnih. 

Kljub temu da je bil majstr Gruzijc, (bojda) ni prizanesel niti svojemu narodu. Tako je edini kip, ki smo ga našli v Gruziji, v njegovem muzeju. Tam je še pravi mali mavzolej v katerem je hiška, kjer je v eni najeti sobi preživel prvi dve leti življenja. Drugače muzej drži njegovo prvo pisarno iz Kremlja, njegov osebni vagon, kup daril, slik in nekaj  malega osebnih predmetov. 

Zadnji turistični ogled je v vulkanski tuf izklesano mesto Uplistikhe (Kraljeva trdnjava). To je ena izmed najstarejših urbanih naselbin v Kavkazu. Bojda je bilo tu naselje ustanovljeno 3.000 let nazaj (po podatkih table na vhodu so našli sledi nasedlbin starih 5.000 let). Mesto je bil pomemben politični, religijski in komercialni center in je najbolj cvetel med 6 st. p.n.š. in tja do 1 st. n.š. V 6. stoletju so Arabci zavzeli Tbilisi, tako je Uplistkhe postal glavno mesto kartlijskih krščanskih kraljev. 

Bil je pomembna postojanka trgovskih karavan med Azijo in Evropo. V najboljših časih je imelo mesto 20.000 prebivalcev. Leta 1250 so Mongoli zaključili pestro zgodovino mesta.  Od takrat so tako ostale le še v tuf vklesane jame in cerkev na vrhu tufaste skale. Kljub malo vidnih ostankov je za vse arheologe in vsesplošne turiste čudovita točka za sprehod in ogled nekdaj cvetočega mesta.

Tako kot vse dni poprej smo na končno destinacijo prispeli v temi. Z malo drame smo našli prijeten Hippie hostel malenkost iz strogega centra mesta. Skoraj zagotovo ima ta hostel najslabše postelje v mestu. 

GRUZIJA I in TURČIJA II

Dan 5 in 6

Mrzla noč, kateri smo uspešno pobegnili dan prej, nas je ujela. Zjutraj smo se zbudili v pičle 3 (Op. preberi še enkrat, niso pič** tri) stopinje. Zahvaljujoč prijetni utrujenosti in glažu vinca smo se vseeno lepo naspali, a hkrati določili minimalen temperaturni standard za kampiranje. Pod 3 se ne gremo!

Ob zajtrku smo obudili ogenj, da smo odtajali prste, potem pa akcija proti vzhodu. Za ta dan smo imeli optimističen cilj, ena miljarda kilometrov, ogled mesta Rize in okoliške pokrajine, ki slovi po nasadih čajevca. Pa še prečkanje gruzijske meje, ogled gruzijskega letoviškega mesta Batumi in na koncu še prečkanje hribovja v notranjost Gruzije proti Vardziji. 

Ko se dvigne sonce, postane hitro toplo in temperature so se gibale okrog 20°C. V črnem avtu pa se stvar še prijetno eskalira, zato smo pričeli z oziranjem za mehaniki. Prej ali slej je bil potreben postanek pri enem izmed njih, da preveri kaj se dogaja z našo klimo. 

Po dolgem zbiranju smo le ozrli za pravo malo mehankarsko vasjo. Pri prvi simpatični garaži, ki smo povprašali, smo zadeli terno. Majstr je imel napravo za polnjenje klim. Zanimivo, klima je bila čisto prazna in brez pritiska. Med čakanjem in polnjenjem smo bili prav kraljevsko postreženi z neskončnimi količinami turškega pravega čaja. 

Nadaljna vožnja ob morju nas ni preveč navduševala. Precej ribištva in ribogojnic, plaž pa dokaj malo in še te niso bile najbolj čiste. Okrog poldneva smo prispeli v Rize. Mestece je kar prijetno in mora biti v času sezone precej polno turistov. Generalno zgleda severni del Turčije precej neturističen, vsaj v tem letnem času. Si pa ne predstavljam kako je tu v poletni vročini. Skoraj edini turisti, ki smo jih srečali, so bili v Safranboluju. 

Veliko mest in vasi imajo na trgih take in drugače (po večini) vojaška letala

V Rizu smo šli direktno na vrh mesta, v botanični vrt, na novo galono čaja. Glede na to da smo v Turčiji, bi pričakoval, da bomo bl pekli kavo, kot pa natikali čaj. Je pa res, da si na prvo žogo ne bi predstavljal, da imajo v Turčiji nasade pravega čaja. 

Naš dopust je stalno premikanje, vožnja na vzhod in vsesplošna akcija. Čist preveč želja in premalo časa. Da nismo šli za en mesec samo v Iran, ki je že sam po sebi prevelik za 30 dni. Pa še z avtom. In kot da to ni že dosti, je pa valda nujnoo nardit še mal ovinka čez Gruzijo in Armenijo. Ampak če pogledam iz pravega zornega kota, s planom ni nič narobe. Le časa je premalo :) 

Čajanka na sončku z lepim razgledom žal ni mogla bit neskončna. Odvijugili smo mimo neštetih nasadov čajevca v strminah gričev. Pravzaprav obstaja podobnost z našimi dolenjskimi griči in vožnjo skozi vinograde. Urejeni zeleni grmički so pravi balzam za oči in tako res nepozabno in "must see" ob pohajkovanju po severo-vzhodu Turčije.

Op. Gospe iz tovarne čaja so nam z veseljem razkazale nasade in okolico tovarne. Po vsej verjetnosti jih je prevzel naš takosamozvani slovenski Kemal.

Pred odhodom turčije smo kljub okolišu naredili en break za turško kavico in partijo Backgammona (precej popularna igra v teh krajih). 

Meja je bila precej enostavna, podobno kot vse pred njo na tej poti. Ne, ni to Afrika, malo te sicer šetajo sem ter tja, brksajo po avtu, občudujejo samograditevljske stvaru v avtu in ponavadi zaključijo zaslišanje z vprašanji o trenutnem potovanju. 

Precej lačni smo v popoldanskih urah zapeljali v Batumi. Zavili smo v najbolj fino restavracijo kar smo jih našli in ob spremljavi klavirja napadli gruzijske specialitete (katchapuri ipd). Hrana je tukaj bližje Rusom in centralni aziji kot Turkom, čeprav  najdemo notri tudi njihove sledove. Veliko je sira, svinjine, govedine, krompirja. Odlična hrana in še boljše vino ter konjak. Iz Gruzije namreč prihaja vinska trta kar že samo po sebi pove precej.

Cene so tu še nižje kot po serverni Turčiji. Nafta je po ca 0,75€, liter in pol vode po cca 0,35€, Spanje v hostlu 4-9€ osebo. hrana v restavraciji pa enako kot prej, 3-5€. 

S polnimi želodci smo se po večerji odpravili na ogled znamenitosti mesta. Plan smo ob večerji zarotirali, bližnjica proti Vardziji izgleda kot offroad, prav tako je bila zunaj že trda tema. Cilj je bil, da po ogledu mesta odpeljemo kakšno uro proti severu in pokampiramo, potem pa gas v gore v vas Mestia. Kolegica Aleksandra pravi da je "must see" in da je noro lepo. 

Še en mini šok se je zgodil z prihodom v Batumi. Sodeč po urah v mestu so nam vzeli še eno uro, tako smo že 2 uri pred vami. 

Glavna znamenitost za nas je bil kip Nino&Ali, ki se premikata. V nekem momentu gresta eden skozi drugega - združita se v eno celoto brez da bi se dotikala. Kompozicija govori o dveh zaljubljencih  iz novele Kurbana Said (Gruzijska princesa Nino in Azerbajdijanski Aristokrat Ali).

Vožnja v Gruziji je čisto drug svet kot v Turčiji; Luknje, neurejeni obvozi, nočni pešci, dela na cesti, avti brez luči, živali, ... Noro. Živali se tukaj po večini pasejo brez pastirjev (tako zgleda ob cesti). Na ter ob cesti najdemo Krave, pujsje družine, goske, kokoši, konje, itd. Nekatere živali so se sicer naučile in se umikajo vozilo, druge pa kraljujejo in se sončijo na sredini ceste in se ne pustijo motit niti glasnim hupam in kamionom. Glede na situacijo smo bili začuda priča malemu številu incidentov. 

Smo pa ob jutrih opazili kako domačini spuščajo krave in druge živali iz svojih ograjenih parcel na ulico, zvečer pa so do sedaj živali v večji meri izginile iz cestišč. Mogoče imajo določeno uro do kdaj morajo biti doma? 

Vožnja zvečer se je zaradi slabih cest podaljšala. Precej pozno smo našli mini nacionalni park in prespali ob jezeru iz katerga smo celo noč poslušali zbor neštetih žab. Tudi to noč nam temperatura ni priznašala in je kljub bližini morja merila okrog 6°C.