Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

nedelja, 15. april 2018

EUROPA


dan 1 in 2



Tako dolgo že nisem pisal bloga, da sem že pozabil kaj to pomeni. Prepričan pa sem, da bom spet natrosil pest vejic po moji "random" funkciji, naredil vrsto drugih pravopisnih napak, sestavil kakšen nesmiselen stavek in povedal nemalo neumosti. Ampak tudi to je očitno sestavina mojega bloga, mogoče celo zaščitni znak :) Blog bom pisal, ker je fino, ker sem se kar nekajkrat zalotil brati moj blog za potovanja nazaj in se sam sebi nasmejal in ker mogoče nekoč le spravim vse te črke in slike na kup in sestavim knjigo. Tole sestavljam že na turški avtocesti, zato lahko regularno zaključim prejšnjo misel z vedno popularno mislijo; Inshallah.

Prva dva dneva res nista neka huda avantura z veliko dogodivščinam, a začetek s trajbanjem čez domačo celino po brezkončnih avtocestah je ponavad tak. Petek 13. se je zame pričel čudovito. Ker sem načrtoval dolgo vožnjo, sem izjemoma budilko nastavil na 8.00. Kraaasno. Najprej zajtrk, spakirat zadnje stvari, še zadnji domači tuš in hop v firmo še za par uric. Od tam se je pot zame že pričela. Prva postaja na poti, oziroma zadnja pred potjo, je bil še mehanik v Škofji Loki, kjer so zamenjali zadnji izpušni lonec, da ne bi ropotali celo pot kot star pokvarjen TAM.

Ob dveh sem pobral Tjašo in pohane zrezke. Nepričakovana škofjeloška gužva je časovnico zamaknila za 15 minut. V Ljubljani sva potem pobrala še Evo in Sašota ter ob 15.00 se je trip že uradno pričel s celotno zasedbo za prihodnjih 14 dni.

Sopotniška zgodba gre nekako tako, da se Sašo in Eva peljeta le do Teherana. Od tam bosta vandrala po Iranu sama še nekaj dni, jaz in Tjaša pa pobereva druga dva sopotnika (Uroša in Mojco), s katerima se zapeljemo čez Iran in če bo šlo vse po planu zaključimo 12.5. v Teheranu. 13. Naredimo primopredajo Kračke Robertu in njegovi ekipi, katera bo počasi odkruzala čez Iran proti domu. Moj let domov je planiran 17.5., saj ne morem iz svoje kože in bomo zadnje dni še malo pobiznisirali v Teheranu. Inshallah.



Sedaj pa nazaj k sopotnikom prve etape. Kakšen dan pred odhodom sem jih nevede malo napsihiral s pošiljanjem vremenske napovedi v Gruziji in Armeniji (dež pa nočne stopinje blizu ničle) in tako so v strahu popakirali celotno svojo garderobo, mogoče so si še kaj sposodili pri kolegih, saj tako velikih in polnih ruzakov že dolgo nisem videl. V šoku, kot sem bil, in v zamudi (plan odhoda je bil 14.30) nisem planil po rukzakih in pričel z redčenjem, zato sem le zajel sapo in zavrnil gromozanske povštre, ki so kot pika na i priromali k prtljažnimi vrati. Ves trud s politiko minimalističnega pakiranja je šel v trenutku k vragu. In to vse po moji krivdi, najprej sem jih razvadil z ogromnim prostorom VW kombija na prejšnjem tripanju po Centralni Aziji in pa seveda prestrašil z vremensko napovedjo. Kar je je, mogoče jim na poti proti vzhodu vseeno uspe izgubit kakšen kos prtljage :)

Op.: sopotniki živimo v strahu pred "izgubo" kosov prtljage in upamo vsaj na kakšno tekočo blagovno menjavo.



Anyways, štart je bil in gužvica se je nadaljevala na Tržaški cesti proti obvoznici. Slovenija in Hrvaška sta nas s finimi avtocestami kar zalučale proti jugu. Kaj kmalu je bila na vrsti Srbija, ki je s svojimi cestnimi luknjami poskrbela, da nisem zaspal za volanom. Kar nekaj odsekov na avtocesti je takih kot kakšna strašna občinska cesta takoj po grobi zimi. Okrog pol polnoči smo le prijadrali v Niš.



Očetov kolega Mladen nam je uredil spanje v kolegovem hostlu. Ko smo prispeli, je bila na terasi ravno prav razposajena druščina, večinoma sestavljena iz lokalne mladine. Še preden smo prevzeli ključe, smo že testirali lokalno rakijo in Tjašino vino. Ja ja, dopust se je začel :)
Op. Skoraj domače vino. Tokrat teran iz Tomačevice, domače je boljše. :)


Le s težavo sem se odpravil spat, ampak je bilo jasno, da bo noč prekratka. Zjutraj smo bili dogovorjeni za zajtrk z Mladenom, offroad intuzijastom, in njegovim kolegom, ki sta nam zrihtala pite in jogurte. Receptor je poskrbel še za kavico in jutro je bilo popolno. Jutranje temperature že čez 20°C, debatkice o offroadu in Iranu ob zajtrku. Ura je kar letela, zato smo odrinili proti Bulgariji. (Definitivno najslabše ceste na poti do sedaj.) Temperature so se dvignile preko 27°C in takrat smo ugotovili, da klima ne opravlja svoje funkcije. Kriza bo v Iranu, če je ne uspemo zrihtati na poti. Drugače zaenkrat avto dela kot urca. Trkam po lesu in držim pesti, da bo šlo tako naprej še čez vse luknje in sipine na poti.




Turške avtoceste so  zopet narekovale dober tempo in nas pospremile do Azijske celine. V istanbulu smo jasno zapadli u svetovno gnečo. A se tu sploh da drugače? Dodali smo kakšni dve uri preden smo se prebili na drugo celino. Od tam smo bili še dobre pol ure oddaljeni od načrtovane lokacije za spanje. Zamislili smo si namreč kampiranje ob bližnjem jezeru. Vsak popotnik, ki kampira v divjini dobro ve, da je za iskanje odmaknjenih, varnih, lepih, prijetnih in kakorkoli drugače odličnih platcov ključno, da se pripelje še pri dnevni svetlobi. Pravilo št. 1 divjega kampiranja. Valda smo mi zagonili vso dnevno svetlobo v gužvi sredi Istanbula.




Iskanje primernega platca je po dolgem dnevu predstavljal prvi mini stres na poti. Najprej smo falili odcep in se priključili na avtocesto, potem smo zavili na narobno  hitro cesto, ki nas je odpeljala daleč v mesto preden smo prišli do možnosti obrata. Končno smo se vozili v pravi smeri, in ko je bil čas za odcep proti jezeru smo bili na novi avtocesti od koder seveda ni bilo začrtanih odcepov. Na koncu smo le prišli do vasi ob jezeru, od tam pa po lokalni poti do vode. Navdušene in ravno prav utrujene nas na koncu pričaka zapornica z dvema žendarjema. Le ta nas najprej napotita na drugo stran jezera (spet novih 15-20km). Po kratkem pogovoru (one dva z mano turško, jaz pa z njima slovensko) sta le pokazala na maps.me na eno potko, češ da je 500m nazaj en odcep, ter pokazala na ogromno luknjo ob njunih nogah. Ha, zgleda, da bo prvič Kračka pokazala svoje offroad adute. In res jih je. Do primernega platca je vodila ultra blatna pot posejana z rafalom luž.

Občasno skozi blog pričakujte opombe, ko se Tjaša sprehaja čez bodoče poste pušča sledi.




Ni komentarjev:

Objavite komentar