Senegal

Če se ti zjutraj pretirano ne mudi v Senegalu niti ne potrebuješ budilke. Okrog devetih zjutraj je sonce že dovolj visoko da ustvari atmosfero podobno pečici, ki se v njej peče piščanec. Tako nas je tudi na neprespano jutro po nepozabni fešti zbudilo sonce in nas še napol vinjene popeljalo proti bazenu in morju. Osvežitev je zbistrila misli. Sledil je zajtrk, pospravljanje in pa premik najprej do mesta in za tem proti cilju poti: Toubi.

Na srečo so nam na zadnji, ciljni ravnini vozila prizanesla. Zadnji met nam je tako izjemoma uspel brez okvar. Malce nesreče smo imeli le z policijo, ki nam je napisala kazen za vožnjo brez prednjega stekla (edina kazen za tovrstni prekršek-tovornjak je v takem stanju prevozil 3 države in približno 1000km).

Baobabi na poti proti Toubi

V Toubi smo se hitro po prihodu razpakirali, užili lokalno kosilo (yasa - riž z ribo in zelenjavo) nato se z enim kombijem odpeljali do edine turistične atrakcije v mestu. Touba je sveto mesto, kamor verniki romajo vsako leto. Tu je ena večjih in lepših mošej v Zahodni Afriki. In prav zares je čudovita (krasi jo Italijanski marmor, maroški mozaiki, 5 mogočnih minaretov, itd).

Žal nam je zaradi podaljšanih dni na poti do Senegala primanjkovalo časa. 2 dni kasneje je prva ekipa že imela let domov, zato smo najeli dva taxija in se še isti večer odpeljali do najbolj turističnega dela Senegala. majhno mestece Saly je čudovit kraj za oddih. Peščene plaže, toplo morje, bazeni, palme, ... Končno smo se lahko odpočili od neprestanega šraufanja ter štancanja kilometrov. Telesa so končno zadihala. Žal pa smo sočasno skoraj vsi dobili bakterijo, ki je poskrbela za daljše obiske toalet. Po dveh dneh počitka in renovacije je bil tako del ekipe pripravljene na odhod domov, drugi del pa je imel še dodatna 2 dneva za počitek in obisk ostalih turističnih točk v bližini (Dakar, Il de Gore-otok, Lac Rose, Bandia park, ..). 

Na koncu sva ostala v Senegalu le še jaz in Niko. Zadnjih nekaj dni sva tako izkoristila v poslovne namene. Kaj hitro je prišel tudi moj dan, ko sem se usedel na letalo in zapustil črno celino. Vseeno pa se tu moje potovanje ni zaključilo. Evropo sem okusil le na grobo z 6 urnim postankom v Lisboni, nato sem nadaljeval let nazaj v Maroko (Casablanco). Več o tej dodatni etapi pa mogoče v naslednji objavi.

relaxiranje po naporni poti
Saly, Senegal

Sprehod po Il De Gore (otok pri Dakarju)

Time to say goodbye

Naj le pripomnim da smo vsi preživeli razen malega pižojčka. Njegovi ostanki so obsojeni na plenjenje in propad na nikogaršnjem pesku. Člani odprave živimo dalje. Eni skupaj, drugi ločeno, vsi pa z novo, nepozabno in neprecenljivo izkušnjo v žepu. 20. decembra se za vse člane pripravlja Afterparty, kjer bomo ob kozarčku Ivanke obujali spomine. Do takrat pa upam, da bo tudi blog dobil zadnji zapis manjkajoče zadnje etape po Senegalu.

Mauritania

Leteče mavretanske ninđe je izjemno težko ujeti v objektiv.

Drugi del ekipe je taisti dan ravno prečkal Mavretansko-Senegalsko mejo. Le dva kombija, ki sta delala kot urca sta bila veliko bolj urna in sta kljub 7 osebam uspešno in hitro lovila časovnico planirane poti. Ko so nas zapustili v Dakhli so se odpeljali v Noadhibou. Dan za dnem so bili že v Noakchottu. S takšno brzino jim je celo uspelo  ujeti deževno dobo – V Noakchottu je bojda deževalo, kar je nenormalno, saj se deževna doba v tem delu  običajno konča v oktobru. V Noakchottu so prespali 2x nato pa so odšli v Saint Luis kjer so nas imeli plan počakati. V Afriki seveda ni vse odvisno le od planov, želja in delujočih avtomobilov. Pomemben faktor so tudi tamkajšni prebivalci ter njihov državni sistem. Ker ima Senegal nov sistem viz ( ob prihodu na mejo te slikajo, poberejo prstne odtise in ti vizo sprintajo kar na mestu). Nov način je v praksi šele od julija. Seveda pa se na meji z Mavretanijo že pokvaril. Hvala bogu so naše hitre enote kljub nesprintanim vizam spustili čez mejo vendar so se morali vrniti po vize takoj ko je bilo to mogoče.

prečkanje "tropic of cancer"

Nikogaršnja zemlja

igranje v sipinah

Ivanka (tihožitje)

Dež v Sahari??

Mini poplave v Noakchottu

Naši ekipi Mavretanska meja ni predstavljala večjih težav. Kuža, ki voha droge se je sicer zaljubil v moje NPK gnojilo, Niko pa je skoraj dobil policijsko spremstvo čez državo ker so sumili, da želi prodati tovornjačka v Mavretaniji. Uspešno smo ga prepričali da temu ni tako (spremstvo državnih organov je vse prej kot poceni). Kljub relativno lahkemu prehodu meje je bilo sonce že precej nizko zato smo na poti proti Noakchottu ozirali za prvim prenočiščem. Slabih 50km za mejo smo našli ugodno varianto, hkrati pa so nam pripravili še večerjo.

 Ideja da naslednji dan porinemo do Senegala (Sain Luisa – cca 750km) se nam je zdela realna, zato smo ustali ob svitu. Nismo dolgo divjali ko je tovornjaček prenehal ropotati. Revežu je bilo tako vroče da je zakuhal. Smokey se kljub temu ni vdal. Kot pravi borec je spil malček vode in si privoščil krajšo pavzo nato pa je odropotal dalje proti Noakchottu. Kljub močni volji po življenju so ga leta in nesreča pošteno zdelala. Hvala bogu je naletel na razumnega lastnika, ki mu je znižal predpisano maximalno hitrost in pa večje količine sveže vode. To je blagodejno vplivalo na zdravje Smokeya zato smo brez večjih postankov počasi nabirali kilometre proti Noakchottu. Žal smo jih nabirali prepočasi zato se nam je planiran vstop v Senegal prestavil za en dan. Meja namreč dela le do šestih, mi pa bi bili na meji šele med osmo in deveto. Tako smo v Noakchott prispeli že ob tretji uri, s tem pa smo imeli zadosti časa za kopanje, ogled ribje tržnice in pripravo svežih rib v prenočišču (Auberge Sahara).

Tudi za prihajajoči dan smo imeli nadrealne cilje (do zadnjega dneva se nismo naučili, da planiranje na tej  poti nikoli ni realno). Želeli smo namreč taisti dan priti do cilja potovanja - Touba (550km in prehod meje).  Ostali smo ob pol peti uri in odrinili proti meji. Na poti smo izvedeli da so vize ponovno na voljo na meji zato se bomo z drugim delom ekipe dobili kar tam. 200km poti med Noakchottom in mejo je letošnja 

deževna doba precej načela zato smo se vozili skoraj 5 ur.

Že na Mauri stani nas je počakal Nikotov kolega, ki je opravil mejne formalnosti namesto nas zato smo v dobri uri zapustili Mauritanijo in se z trajektom zapeljali na Senegalsko stran mejnega prehoda. Vstop v podsaharsko Afriko je bil jasno totalno Afriški. 3 ure je trajal proces pridobivanja viz za 7 oseb. 20 min na osebo za slikanje, vzem prstnih odtisov in print vize, kosilo uradnikov, .... Vseeno čakanje ni predstavljalo problema saj smo se končno srečali z drugim delom ekipe. V parih dneh od kar smo se razšli se je zgodilo že toliko da so besede zapolnile čas čakanja viz.

Po opravljenih formalnostih je časa ostalo le še za transfer do Saint Luisa. Za umazanje rok pa je tokrat poskrbel krompirček. Na pol poti med mejo in Luisom je pod krompirčkom močno zaropotalo, sledil je zvok kot da bi izgubil najmanj polovico avtomobila. Hvala bogu je bil le izpušni sistem. Na poti se je zaradi slabih mavretanskih cest odtrgal nosilec avspuha.

Srečno prispetje vseh članov posadke v Senegal je bil zadosten razlog nakupa neomejene količine ruma in kokakole, za prazne želodce pa je poskrbel taisti Nikotov kolega ki nas je spravil čez mejo. V kamp nam je zvečer pripeljal pol koze in couscous. Večer se je tako prevesil v pravi mini špektakel saj  se je na žur povabilo še nekaj lokalnih rastavcev ki so s seboj prinesli bobne.   

fiš market

kupovanje večerje

ultra PARTY v Saint Luisu

Far out!

Dakhla

Biti več kot en dan v istem mestu na vsake kvatre kr paše. Malo manj pa paše stalno priganjanje mehannkarjev in upanje da bojo tovornjaček usposobili nazaj v čimvečjli približek prvotnemu stanju.

Na naše presenečenje so bili kleparji, mehankarji in električarji izjemno marljivi (najbrž zaradi obljubljenega darila če bodo dogovorjeno opravili v dogovorjenem roku). Zadovoljni nad napredkom smo opravili v mestu še nekaj formalnosti nato pa smo odjadrali na kosilo. Školjke, tažin iz hobotnice, tažin in ostrig, ostrige z limono, rakce, ligne, itd itd. Toook dobr da se sam zarad tega splača pridt u Dakhlo J večer smo zaključili v surferskem centru z  evropskim standardom in cenami. Kaj  češ, čiste rjuhe so tu redkost.

Med uživanjem je bil avto skoraj nared. Manjkale so le še luči in prednje steklo. Luči so takoj zjutraj res zrihtali, stekla pa ni blo zato smo bili primorani seči po alternativi. Ideja z folijo je bilaa hitro opuščena, kupili pa smo mrežo proti komarjem in jo za silverjtepali in zavezali na avto. Afriška improliga. Dobili pa smo tudi nov sistem vžiga Smokeya. Za ta neobičajen postopek sta potrebni dve osebi. Za tem ko se sname voznikov sedež je potrebno prevezati kleme akumulatorjev in z dodatnim kablom povežeš plus in minus (24v), druga oseba pa pritisne na gas in z drugo roko pritisne nov kabl na akumulator ki zažene štarter.anyways, ideja da štartamo kuj zjutrej  je bila dobra, izvedba pa je dobila afriški tajming. Štart je bil namreč okrog petih. Še preden smo uspeli zapustiti dakhlo je Smokey doživel lažji infarkt. Presenečeni da je mehankarjevo drago popravilo spravilo smokeya v pogon samo za dobrih 5 kilometrov smo takoj naredili diagnostiko in brez večjih težav locirali problem; mehanik je mrf popravilom iz hladilnika spustil vodo, na koncu pa je ni nalil nazaj notri. Smokey je tako zakuhal L Hvala bogu je tovornjaček ena sama poosebljena volja do življenja zato je po sveži vodi in malček olja zalaufal BP. Z vetrom v laseh sta se tako Majda in Robi odpravila novim dogodivščinam naproti. Seveda ne za dolgo! Da tovornjaček nebi bil  edino problematično vozilo na poti je mehankar uspel tudi  pokvariti akumulator na krompirčku (z dobro voljo smo mu ga posodili da bo lažje zrihtal Smokeya). Tik preden smo zapustili dakhlo smo kupili tudi nov čevelj za tovornjačka. Seveda je taisto gumo razneslo dobrih 100 kilometrov juženej.  Ob romantičenm sončenm zahodu sredi Sahare smo se tako lotili menjavanja gume.

Seveda tudi to ni šlo kot načrtovano. Vinto za dvigalko je Saša odpeljal v Mavretanijo zato smo se dviga tovornjačka lotili z dvigalko za kombi in ključem. Pomanjkanje previdnosti in zvitost sahare sta poskrbela da je dvigalka počepnila teži tovornjaka zato se je usedel na rezervno gumo pod kardanom. Izjemoma je bila sreča na naši strani, saj se je v parih minutah pripeljalo mimo kar nekaj vozil, skoraj vsi od njih pa so imeli dvigalke. Prvemu dobrosrčnežu smo jo jasno zlomili, drug poizkus pa je bil čno vožnjo čez uspešen. Tako je Robi dobil nov dozo vetra  in pa nočno vožnjo čez puščavo proti prvemu hotelu (še 150km južneje od defekta). Ni bilo mimo mirnih 100 kilometrov ko je tovornjaček pričel z proizvajanjem bizranih in nezdravih zvokov. Svojevrstnemu kašlej je dal vedeti da daleč tako naprej več ne bo šlo, naše utrujene oči pa niso bile več pri volji za šraufanje zato smo se odločili zadevo pošlepat do hotela in naslednji dan reševati pacienta dalje.

Manjši problem je bil zjutraj rešen prej kot v eni uri, tako smo že dopoldan odrinili dalje.  Po 80 lahkih kilometrih smo prispeli do meje kjer smo napolnili tanke z gorivom in uredili papirje za izhod iz Maroka. Med mejama smo imeli na nikogršnji zemlji še manjši postanek  kjer smo odvrgli že v Dakhli prodanega pižoja.

PIZDARIJ PA KAR NE ZMANJKA

Ni konca šraufarije. Z tako frenkvenco defektov vozil v vseh možnih oblikah in čakajočih kilometrov je tempo življenja neskladen z filozofijo tukajšnjih prebivalcev. Še vedno zmanjkuje časa za spanje zato temu primerno še vedno trpi blog. Hvala bogu za May(d)o, ki polek pizdarij (hihihi) tudi skrbi za pisanje bloga. tako da razen tegale uvoda in zadnjega odstavka in pol spet nisem imel prstov zraven :) 

veselo branje vam želim :) 

Laayoune

Pot zjutraj v Laayoune, ki sodi že pod območje Zahodne Sahare. Dan vožnje, saj prevozimo več kot 500 km fine poti. Naš cilj za dan je Bir Jrefia. Kraj v puščavi pri Saharwinih, kjer je naravni vrelec zdravilne vode. Toplice J Ker imamo pred seboj dolgo pot so pavze temu primerno kratke in redke. Na vhodu in izhodu mest pa policijska kontrola, ki ji delimo fiše in spregovorimo par besed v polomljeni angleški francoščini.  Najučinkovitejša komunikacija je sicer še vedno smeh in skomiganje z rameni. Vmes poskušamo prodati alkohol, ki nam je še ostal, saj povpraševanja po njem ne zmanjka. Prebrodimo do Laayouna, kjer se del odprave vendarle ustavi na »kratko« kosilu, ki se po afriško zavleče za tri ure. Malo kalamarčkov in piščančje juhice še kako sede že nekoliko utrujenim popotnikom. Z preostalim delom odprave se zopet snidemo na eni izmed bencinskih črpalk, kjer se tudi znebimo nekaj steklenic. Sledi vožnja po temi (zopet nas namreč ta prehiti, saj se tema neusmiljeno spusti že ob 19.00) po samotni poti proti notranjosti puščave. Po že celem repretoaru odpetih pesmi, že napeto pričakujemo težko pričakovani cilj. Ko prispemo najprej sledi razočaranje. Veter namreč neusmiljeno piha, zavetja pa od nikoder. A zopet se najde rešitev, ki jo izbrska naš glavni navigator v ta del puščave, Mitja. Domačini nam namreč širokogrudno odstopijo šotor v katerega se komfortno natlačimo. Segrejemo dobrote iz Ete in v sproščenem vzdušju z njimi pokrmljamo. Del odprave vetru navkljub odide v bazen tople, zdravilne vode, ki se nahaja v brezveterni oazi, drugi del pa se odpravi k zasluženem počitku.

Toplice

Naslednji dan presenečenje ob ogledu okolice v soju puščavskega sonca. Sprehod do pastirja črede kamel in hitro namakanje v bazenu, ki se ga še najbolj razveseli naša najmanjša članica. Prijaznim gostiteljem podarimo vrečo oblačil in ti nam v zahvalo postrežejo s sladkanim kameljim mlekom, kar si štejemo v veliko čast. Slovo in že smo na poti Dakhlo. Kamiončku se načrtovana pot zavleče, saj se na poti na neoznačenem križišču, slabo videnemu od saharskega peska, pripeti neljuba nesreča, ki se na veliko srečo zaključi s srečnim izzidom. Zaradi popravil nenačrtovan postanek na bližnji bencinski črpalki (zopet sreča, saj so črpalke v tem delu svetu redke, na približno vsakih 200km), kjer najprej opravimo pogovore in podamo izjave petim žandarjem resnih pogledov. Ti nam po nekaj spoznavnih besedah prijazno ponudijo vsestransko pomoč in nam tako olajšajo neprijetno situacijo. Poiščejo potrebno orodje za popravilo, ponesrečencema uredijo prenočišče, priskrbijo potrebne papirje za vozila, čez noč zraven vozil postavijo budnega čuvaja.  Drugi del odprave izve za dogajanje, ko prispe v 200 km odaljeno Dakhlo. Najprej se okrepčajo in nato najamejo hotelske sobe v hotelu Riad v centru Dakhle. Cena smešnih 40 Dh  (slabe 4 evre) po glavi.

Dakhla namreč ne pozna davkov. Ugodnost, ki je del maroškega pristopa k čimvečji poselitvi Zahodne Sahare z maročani. Ta je bila najprej od 19. Stoletja naprej španska kolonija. Leta 1975 Španci Zahodno Saharo zapustijo, nakar si jo skušata podrediti Maroko in Mavretanija. Slednja kmalu od prisvojitve odstopi.  Skoraj dvajsetletni boj med Marokom in Polisariom (osvobodilna fronta  Zahodne Sahare)  preneha leta 1991, po posredovanju UN,  s premirjem in obljubo, da bodo lahko Saharwini o svoji usodi odločali na referendumu.  Do tega do danes še ni prišlo. Dakhlo tako krasijo nove, razkošne hiše in stanovanjske stavbe, pripravljene za prihajajoče maročane, ki lahko novo prebivališče v njih dobijo zastojn. Mesto tako deluje mlado in sveže, čeprav ima bogato zgodovino. To maročani vztrajno skušajo izbrisati tudi z rušenjem zgodovinskih objektov.   Vsepovsod je opaziti maroške zastave, ki jasno razglašaju komu mesto pripada. Opaziti je tudi močno prisotnost vojske, žendarjev in policije. Ponekod tudi vozila UN.    

Drugi dan kamionček pod pokroviteljstvom mojstra Nikota in njegovega neustrašnega pomočnika Robija, čudežno oživi. K temu prispevajo tudi naključni obiskovalci pumpe, ki ga združeno porinejo. Potrebna sta zgolj dva poizkusa in nekaj vrvi namesto vetrobranskega stekla in že je Smokey na cesti proti Dakhli. Vsakemu novemu znaku, ki označuje število kilometrov oddaljenosti od našega cilja, sledi jo vzkliki veselja. Vmes postanek za toaleto, ki prijetno preseneti s pestro ponudbo fosilnega bogastva. Na poti udaren prepih v kamiončku in srečevanje mimoidočih voznikov, ki z nasmeški in mahanjem pozdravljajo našo nenavadno karavano.Vstop v Dakhlo in konovoj je zopet cel. Objemom in poljubom veselja sledi  slastna večerja, v kateri prednjači ribji tajin in topla župa. Po hitrem ogledu mestnega vrveža odhod v kamp. Najprej več kot potreben tuš, nato več kot dobrodošel spanec. (Ta dan je Pajk izkoristil za menjavo zdrobljenega in zatopljenega ležaja na krompirčku. celodnevno naporno menjavanje se je dogajalo prav v centru mesta na pločniku pod stalnim nadzorom kolega Vrenčurja, ki ga je nazadnje srečal januarja prav tukaj v Dakhli) . 

Hvala Damjanu za nadzor, orodje in sliko :)

Pospravljanje dvorišča bufeta po uspešni menjavi lagerja.

Zadovoljne posadke Smokeya novo "steklo" ne moti :)

Drugi dan zopet cepitev posadke. Prvi del  odrine zarana proti Mavretaniji medtem, ko drugi še nekoliko poleži. Čuden prizor vozil na parkirišču ne pusti hladnega niti angleža, ki biva v kampu in nam ponudi pomoč pri iskanju dobrega in ugodnega mehnika, ki bo poskrbel, da bo Smokey zopet fit. Del ekipe se odpravi k priporočenemu mojstru, drugi del pa se odloči za pohajkovanje po staremu mestnemu jedru. Pogajanja pri mehankarju so bila težka. Potrebovali smo celo gardo Maroških spretnežev; električarja, kleparja, mehanika ... po približno dveh urah pogajanj smo prišli do skupne točke v ceni z obljubljeno nagrado, če dokončajo delo še pred ponedeljkom. Po nekaj urah srečanje vseh v cyber kafeju. Hiter prigrizek in ogled hotelov, saj ponesrečenca izrazita željo po čistih rjuhah in topli banji (ta želja sredi Sahare itak izpolnjuje vse pogoje za misijo nemogoče J), ki bodo pripomogli k prijetnejšemu okrevanju. Po kratekem premisleku odločitev, da nobeden od ponujenih hotelov ne pride v poštev in da je vendarle avanturo potrebno nadeljavti složno skupaj. Odhod nazaj v noč poprej preverjeni kamp. Hiter skok v kopalke in obisk bližnjega naravnega vrelca. Po klavrnemu začetku (vsa voda se uporablja za zalivanje na novo posajene oaze, na robu bazena kjer je instaliran ta naravni tuš kup smeti) težko pričakovane prve osvežilne kapljice. Bazen se ne napolni, zato smeti ne postanejo izziv J. Osvežitvi, za katero en po en zberemo pogum vsi prisotni, sledi ponovni  obisk ali bolje kontrola, avtomehanika. obisk je prinesel nekaj dobre volje. prijetni zvoki macol so peli po plehu in vozilu počasi vračali staro obliko. Glavni mehanik Hasan pa je z željo po bonusu dirigiral macolam z viharnim tempom. V kolikor bo že v soboto dobil prednje steklo obstaja celo možnost da bi odšli nared že v nedeljo zjutraj! 

Presrečni del odprave je ob takih besedah celo prišel do apetita  zato smo na poti do kempa zavili še v restavracijo po pečene kure, ki so več kot teknile ob kozarčku rujnega. V pričakovanju prihodnjega dne smo se počasi zazibali v spanec. 

Maroška potica

Cajta na dopustu tok mal da ne morm pisat bloga. Hvala bogu nas je na poti zadosti, da s skupnimi močmi polnimo vrstice. eni bolj, jaz pa manj :) Končno nam je uspelo ujeti zamudo s pisanjem, tako da objavljam blog za pretekle dni (nisem se utegnil prebrat ampak ko pogledam na hitro ugotavljam, da se moj svet vrti drugače: več mehankarije in manj turizma :) slike objavim ko jih najdem in pridem do interneta ter časa :)

Glavne zahvale za objavljeno gredo Maj(d)i, Robiju, prejšnima postoma pa Tjaši ter Katji.

4. in 5. dan (Francija, Španija, Tangier, Chefchaouen, Fez): شضطسؤ فصز ڣڝ ښڨق

Bungalovi Murcia. Prvi voznik Maja. Postanek. Ivankin šnops, akumulator.

Vse poti vodijo v Nico. Sploh, če se izgubiš. Trajekt karte 80 min pred  Aljazeera (Algesiras). Gremo na trajekt. Čakanje na izhodu meje 20 min. Krompirček skoraj izgubi svoje prtljažno bogastvo. Težka je ta popotniška v globoko Saharo. Izumi se nov »ključ« in hop naprej. Meja ena ura. Na trajekt, ki je kot space shuttel. Lahko risanke ta rožnatega panterja, lahko večerja. Mimo Gibraltarja. Pot ura in pol s premikom za eno uro nazaj, saj prekoračimo časovni pas. Prihod v Tanger MED. Ura na meji. Vmes premestitev potnikov glede na prometna dovoljenja vozil. Tako na primer Tanja poseduje in fura kamionček prime delux izvedbe iz leta cca. 1978. Pri Janu komentar ob pogledu na slike »OMG«. Na prvi pumpi po Tanger MED prespimo. »Zgodnje« vstajanje. Pričenja toplejša klima, čas za odprtje haub, da se nam ne pregrejejo mašine. Skromnejša rast, koze in nasmeški. Prihod v Chefchaouen »Modro mesto«. Prva dilanja za parking. Ogled mesta, prvo pa nujni postanek za tajin, da si napolnimo želodčke. Pričetek z obveznim metinim čajem in olivami. Izgubimo se v modrini mesta z občudovanjem vsakega novega kotička. Dišave, raznovrstnost pisanih noš, bobenčki na glavnem trgu, pladnji slaščic, ugodne pisane preproge. Za vsakim vogalom »Want some hashish?«. S pomočjo »hitrega« brainstorminga začrtamo naslednji cilj. Postanek bo pred Fesom. Nekateri v kamp, nekateri v bungalov. Bungalov se izpostavi za mini bajto za 20 ljudi. Fantastičen skupni prostor, na »okrog«. Čuvaj čuva naš vozni park. Cena 2.5 dcl vodke. Za večerjo naša prva Harira juha (vrsta paradižnikove juhe). Hitri uvajalec Eve in Mojce v osnove flamenka. Klap-klap tečaj. Nočni pogovor ob bazenu s sivim pinotem iz Bizeljskega. Hvala sponzorju Berkovič family. Tres bien ;) Naslednji dan za zajtrk crepes (maroške palančinke, bolj »krušne« zasnove) kot priloga olive, ene vrst feta sir, maslo in marmelada. Pade tudi prvi sveže stisnjeni juice. Zelo zadovoljni. Pot v Fez. Ob vstopu tako pogled na medino. Plan vsaj enkrat se izgubit v 1200 let starem mestu. Obljuba Lonley Planeta spodbudna. »This is an old and supremely self-confident city that has nothing to prove to anyone.« Seveda se po najprej obvezno izgubimo. Vijugasta pot lenih muckov nas vodi vse do prebivalčeve spalnice. Oops to ne bo to J Obrat nazaj in že smo na second hand delu kjer nam ponujajo med drugim čevlje brez para. Po mapi najdemo pot do Modrih vrat. Prispemo in se najprej ustavimo na okrepčilu. Na meniju kebab (ražnjič), harira in tajin v restavranu Kasbah s panoramskim pogledom na Modra vrata in klici k molitvi. Ogled medine. Ponudba pestra. Sveža maroška meta, maroških čeveljci, šali color or pattern you wish, oreški, suho in sveže sadje ni da ni, živa vaga z direktnim zakolom. Med živahno druščino uspemo prebrodimo do najstarejše barvarnice. Ni bilo sicer težko saj nas je vonj po amoniaku golobjih fekalij dobro usmeri J Pot po stopnicah čez trgovinico in že smo v prvem nastropju z razgledemo nad celotnim postopkom obdelave usnja. Postopek obdelave usnja. Apno, pranje, golobji drek, barvanje. Izbira je velika. Indigo, kana, žafran, … Ponudba za popravilo vonja po bird pooju z arganovim oljem na izhodu nas ne preseneča. Zopet čez medino na parking pred avtobusno postajo. S kupco do prvega »štenderja« po metin čaj in hop naprej. Pot čez nogometno mrzlico. Yeeahhhh naši so zmagali! J Kamp in postavitev prvih šotorjev zraven stadiona kjer dogaja tekma Casablanca in Khouribga.

Rabat


Ne vem ker dan. Vem da je bilo zgodaj zjutraj. Smo šli v napad na vize za Mavretanijo. Potrkam na okenca deklic iz Loke, Koroške in Celja. Vse prav hitro v akciji, zrihtanje in odišavljene. Štartamo ob 6h, do glavnega mesta Rabata je vsaj 3 urce. Vmes pošteno dežuje. Tudi Afrika ni več to kar naj bi bila. Ker Party (naš kombi)  leti kot »sneta skera« smo tam v 2 urah in pol. Z vsemi potnimi se optimistično postavimo v vrsto. Uradnik odpre okence ob 9h in na našo žalost deli le po en obrazec. Tako z bližnico, da uredimo za vse ne bo nič. Poiskušano in poiskušamo, a se ne da in ne da. S.... Izpolnimo vsaj zase in oddamo. Ponj lahko pridemo ob 3h popoldan. Ostalim sporočimo žalostno vest in gremo v mesto. Parkiranje v mestu težavno in končno najdemo parkirišče pred njihovimi »žalami«. Kar čez pokopališče v mesto, najprej napademo hotel zaradi osnovih potreb (tudi čaj in kavo smo popili). V mesto po kartico za telefon in nekaj sladkega. Pa še na nekaj sladkega in nazaj po vize. Na naše začudenje vse lahko dvigne le en. No pa bomo vseeno probali kaj profitirat. Ker smo že pošteno lačni najdemo nekaj lokalnega in si privoščimo pečeno piško. Čeprav je bil beder velikosti naše perutnice se vseeno najemo (vsak po četrt piškice).  Šestkrat avtobusni ogled mesta preden najdemo primeren parking. Na plažo po še nekaj sladkega in končno se dobimo cela druščina.

Casablanca 

Pozdravi nas zahodnjaško moderna  Casablanca s svojimi art deco pročelji. V 15. Stoletju dežela piratov. Te preženjo Portugalci, ki dotedajo Anfo zravnajo in zgradijo Casa Branco ( v prevodu Bela Hiša).   V Casablanco jo kasneje preimenujejo španski trgovci. Ogled tretje največje mošeje na svetu Hassan II. Mošeja je s pričetkom gradnje leta 1980 in zaključkom 1993, novejšega izvora. Zgrajena v čast kraljevega 60. rojstnega dne.  Sprehod po prostranem dvorišču, zmožnemu sprejeti 80 000 častilcev. Fascinantna notranjost zmore 25 000. Informacija Lonleyja, saj mi ogled zamudimo.  Ta je namreč organiziran ob 9, 10, 11 in 14.00. Samostojen ni možen. Držanje dress coda seveda obvezno. Sicer ena od dveh mošej v državi kjer je dovoljen vstop nemuslimanom. Malo zmeditiramo in se prepustimo vetru, ki je močan, saj je mošeja zgrajena tik ob obali. Sledi obisk slovitega Ricky Caffeja, kjer se je snemal legendarni film Casablanca. Popapa se rižotka (70 Dirhamov), v stilu Ingrid se popije martini. Voda se ne naroča (2, 5 dcl 30 dirhamov). Prijazni natakar se nas usmili in nam jo nalije iz lastne flaše. Očitno se nam dolga pot že pošteno pozna  J Sprehod nazaj do parkinga in vožnja do prve pumpe po cestninski, kjer nas že čaka popravljeni kamionček.  Uspe se nam zgrešit zato postanek na naslednji pumpi. Jalla, jalla v Marrakech!!! 

Marakeš  

Prvi dan s poležavanjem ob bazenu, lepimi dekleti, bikini in mrzel pirček, bi morali skoraj izbrisati iz našega bloga. Prav preveč pocukrano.  Popoldan se odpravimo v mesto v medino. Baje je tam res prava tržnica za nakupe. Vzame prazen nahrbtnih (seveda kratki rokavi) in se obtimistično podamo v nakupe. Najprej pa naraven pomarančen sok za 4 dirhamoe. Nekaj zapleta saj moram biti nekaj posebnega naročim nekaj rdečega z mislijo da so rdeče pomaranče in enaka cena. Gospodična za mano isto in pri plačilu se izkaže da je cena 15 dirhamov za vsako. Ker da prodajalcu 20, ki jih noče vrniti dobi »rahel« histerični napad in samo temu da ni oborožena se ima zahvalit trgovec, da je ostal živ. Trgovinice me zopet razočarajo in vrnem se s praznim nahrbtnikom. Mogoče pa ni bil moj šhoping dan. No punce so bile bolj uspešne in vrnejo se z novimi obuvali,hlačami... Ko se dobimo je že noč in zebe me kot psa. Kupiti pulover ali ne kupiti? Pa saj smo v Afriki. Ne, pa če crknem od mraza. Ko gremo na čaj se iz terase odpre čudovit razgled (mogoče kje kaka fotka). Pa nas najstarejši frajer povabi še na kulinarične užitke. Začnemo s sveže kuhanimi polži. Kar z zobotrebncem ga izbezamo iz  hišice in nekaj črnega sluzasteg pristane v naših¸ne nasitnih »goltancih«. Okus me ne navduši preveč tako, da je ena velika porcija več kot dovolj za vse. Zdaj pa na ovčje glave. Stojnic je veliko in kar tepejo se za takole veliko druščino. Ko se končno odločimo, morajo celo napoditi nekaj domačinov, da je za mizo dovolj prostora za vse nas. Ko naročimo le dve porciji so vidno razočarani, naš vodja pa več kot zadovoljno uživa. Glavo ti lepo razsekajo in koščki so prav užitni (vsaj nekateri). Ker seveda lakota ni potešena (nakupovalna za dekleta je bila) se odravimo še do tretjega z bolj normalno ponudbo. Naročimo juhco in ražniče, potamanimo vse olive in kruh (včerajšnji) in čajčke ter kokakolo. Cena temu primerna 700 dirhamov. Večina in naša mala članica, se odločimo da imamo dovolj in gremo nazaj v kamp. Mladi pa še na žur, ki se kaneja izkaže z urnim popravilcem in kratkim krogom po tržnici.

Essouira

Zjutraj poslavljanje od dele ekipe, ki se vrača domov. Čusteni kar predolgi objemi, solzice in dolgo mahanje v slovo.  Del ekipe direktno do morja, del se še malo pozabava z barantanjem pri prodaji rabljenih (beri odpisanih) gum. Prodajo skoraj vse, še radijo in zvočnike, nočno omarico in par gat. Mi pa na morje, ribice (tudi tiste z repom), surfarji in seveda tržnica. Lepo se napapcamo s svežimi ribicami. Barantanje tudi tokrat uspe, saj se vedemo kot da ne vemo če bi. Trgovec doda še raka in dodatno ribo za »gešenk«. Pa oboje vrnemo in raje znižamo ceno. Vseeno nas oderejo za 800 dirhamov, a se 10 ljudi pošreno naje s 5 kg ribe, kalamarov, škamopov, kozic in krompirčka. Na glavnem trgu še na kavo in izstrebljevalske potrebe. Lepo se grejemo na sončku, saj veter ustverja vse prej kot tropel ambijent. Po trgovinicah in tokrat sem bolj šoping raspoložen. Medina mi je bila prav prijetna in v neštetih ulišicah kar pozabim na orjentacijo. Ko se ura približa odhodu, se zavedam da hodim kar nekam. Na izhodu vprašam za morje v moji polomljeni Francoščini in po zunanji strani obzidja končno zagledam naš kombi. V istem  času pride še trgovski del ekipe in eni še na hitro večerjo mi pa proti iskanju kje bomo spali. Da je zopet noč ni treba posebej poudarjat. Kar nekaj kilometrov celo nazaj proti Marakešu končno le najdemo nekaj prav prsenetljivo izjemnega. Prijazna  mamica s vojim 10 letnim sinom, nam razkažeta res lepo urejen kamp z bungalovi, bazenom, restavracijo. Nekaj konzerv ne dočaka jutra in kuhanje ter topla hrana ujasneta v trenutku. Še šiša večer z mnogo inprovizacije. Piksna od pirčka se izkaže za dobitno kombinacijo saj folije ni in ni na vidiku. Prijetno zadimljeni odtavamo vsak v svoje sobane.

Agadir

Zjutraj žal ni časa za test bazena in po zajtrku se odpravimo  proti Agadirju. Pojavijo se tipična afriška drevesa, na katerih se pasejo koze. Ko zagledaš eno ki se vzpenja misliš, da si videl vse. A z odprtimi usti ustaviš in slikaš drevo na katerem je bilo več kot 5 koz. In to prav visoko. Seveda se takoj prikradejo že skorumpirani pastirčki z »fehtarsko« žilico. Ko odklonijo pulover, dobimo le potrditev, da imajo vsega dovolj. Vmes nas vrli študent baranta za argamovo olje in med. Cena vztrajno pada in stojnica trgovca ob cesti se hitro prazni. Ko kočno prispemo v Agadir, se zapeljemo kar v center na ribjo tržnico, ki je seveda že skoraj zaprta, a pred njo so stojnice s hrano. Zasedemo celo mizo in naročimo mešano na žaru. Pride sicer ocvrto a veliko in nabašemo se do onemoglosti . Ker Maroko ni Afrika saj vedno dežuje in o toploti še ni prvegaa sledu. Odpravimo se v šoping. Kar strese me ko vstopimo v Marjanco (trgovska veriga od bog ve katerega požrešnega poslovneža). Vse se sveti, blešči, kot da bi bili doma. Le folk se veliko bolj umirjeno premika med policami in mi neučakani Evropejci kar malo nervozno hitimo med njimi. Plan je bil v pol ure ven in punce naju več kot presenetijo ko so že pri kombiju. Veliko vode za saharo, kakšen pirček in nekaj jogurtov je izplen. Midva pa veselo po začimbah, ki so res poceni in še oliv sva se pri degustaciji pošteno najedla. Pa smo »ready« za nočni lov za premočiščem. Tokrat ne ravno kmalu naletimo na bogu za hrbtom skoraj zapuščen kamp. A se vseeno prikaže mož, zalaufa agregat in čudežno se vse posveti. Da dežuje se ve in postavljanje šotora v dežju v Afriki? Bo malo počakalo. Odpre nam še recepcijo z velikom salonom in po par pozdravnih kozarčkih našega šnopčka po imenu Ivanka nam je dovoljeno vse. Lakote ni bilo, šiša končno s pravo folijo in dj-ejka nam popestrita večer. Novinarka veselo piše blog ob nikotinski in alkoholni inspiraciji. Mladenke veselo vabijo na ples in džuskajo ob glasbi. Po kar nekaj popitemu se veselo odpraimo spat. Deževati je za čuda nehalo in postavljanje šotora se lahko začne. Še topel tuš in veseno na nočno delo. Tudi ponoči dežuje. Prava Afrika, črna in z kar nekaj dežja.

Tan-tan

Zjutraj vsi obtimistični ob 7.30 proti nacionalnem parku (baje najlepšemu v Maroku). A najdemo le nekaj vojakov in močan veter ob obali. Se vrnemo po ostala prevozna sredstva in nam lastnik kampa pove, da je tole ta park a živali v tem vetru ne bomo ravno videli veliko. Pospravimo in odpeketamo proti jugu. Dva iz odprave na poslovni sestanek ostali pa proti Sidi ifni. Na kofetek pri prvi peščeni plaži, kjer valovi atlantika izdolbejo prav lepe luknje. Po nekaj kilometrih najdemo še najlepši del obale s prečudovito igro narave, rdeči peščenjak s pisanimi kamni različnih oblik in barv. Prečudovit sprehod po plaži in na stotine fotografij. Slabe se ne da narediti. Uživamo ko nas zalivajo valovi in sploh se prebudi vsa otroškost v nas. Vmes kratek postanek da odžejamo še naše jeklene konjičke in naprej proti Tan.tanu. Nekaj policijskihh kotrol z vsemi možnimi vprašanji in šok ko izgovori moje ime. Skupinica pred nami mu je namreč že dala moj fiš (listek z mojimi podatki) Prijazen pozdrav in moje neznanje francoščine jih kmalu prepriča, da nas hitro spustijo naprej.  Do kampa le še par kilometrčkov in zopet se karavana zbere za mizo. Posovneža sta nam priskrbela par res krasnih orad in iznajdljivi študent se kar v kuhinji zmeni, da nam jih slastno pripravijo. Še preden uspejo prinesti pribor je pol ribic že zgoraj breza. Mljackamo kar z rokami vsem higijenskim minmumom navljub. Še kakšen cigaretet, čaj, nekaj besed in na zaslužen počitek.

2. dan

OD BENCINSKE DO BENCINSKE

Po dobrih 5 urah spanca smo si privošl pravi francoski zajtrk – kava in rogljički. Pred odhodom smo tovornjačku napumpali gumo, kar ni rešilo problema. Že prvi izvoz smo zavili z avtoceste in tovornjaček predal vulkanizerju. V konvoju smo nadaljevali proti avtocesti, že po 100 m je party bus zarad neupoštevanja walkie-talkie-ja zašel in polovica ekipe se je zaradi njega izgubila v centru Nice, ki zato ni bla več nice. Medtem se je tovornjaček še enkrat vrnu nazaj do istega vulkanizerja. Ne, ni bla reklamacija, crklna je druga guma. Odločil smo se, da potujemo v 2 skupinah. Da bi nas tovornjaček in familly bus dohitela, smo potovali od bencinske do bencinske, si kuhali kavo, joto in makarone. Uspel nam je tud nekak ukrotit party bus, zdej vozi s hitrostjo, primerno ostalim (beri njemu slabšimi ;)). Počasi smo se premikali naprej, dokler nas ni ujel tudi popravljen tovornjačk z Žlo in njegova cestna asistenca Niko. Ker je ponoči očitno problemov manj, smo se odločili nadoknaditi zamujene kilometre. Party bus je izrazil željo po tušu in udobnem spanju in našli smo hotel F1, katerega prijaznost receptorjev smo izkoristili tudi tisti, ki se v hotel nismo prijavili. Za zastonj zajtrk in tuš se še enkrat iskreno zahvaljujemo. Njihove gostoljubnosti pač enostavno nismo mogli zavrniti.

Krompirček v akciji

3. dan

¡E VIVA ESPAÑA!

Transfer čez Evropo ni niti približno podoben pričakovani brezmejni vožnji. Da konvoj vozi strnjeno 2 uri skupaj je že prava redkost če ne fenomen. Zapleti se vrstijo hitreje, kot jih uspevamo reševati. Pa nič zato, brinovc, borovničke in limonce nam vlivajo pogum (v jetra :P). Še najmanjši problem predstavljajo domofoni, vedno nekomu crkne v ključnem trenutku in ta heroj seveda pri izbiri poti izbere napačno. Potem so tukaj še smart phoni, ki selektivno izbirajo klice. Vsak kombi pa ima svoje probleme. Enemu pušča kiler, drug žre olje, naslednji ne vžiga. Stalni problemi z gumami se nadaljujejo, saj kot da sami s sabo ne bi imeli dovolj problemov, za to poskrbijo še neznane barabe, ki uspešno praznijo naše denarnice.

Ker po afriško zaostajamo za časovnico, smo se odločili, da odrinemo ob 7ih. Presenetljivo smo se zares premaknili že pred osmo. Ker je na vsakem koraku treba nekaj prišparati, smo Toyoto pustili, da gre takoj čez mejo sama tankat. Seveda smo kmalu sprevideli napako, saj so španski zviteži v belem polotu izvedli že vsem znano potegavščino, kateri očitno še vedno nasedamo. Predrli so gumo, nato pa ponujali visok delež pomoči, ki bi se v običajnih situacijah seveda zdela sumljiva, ter spotoma tako spretno izmaknili denarnico in ruzak, da smo to ugotovili šele na parkingu, kjer smo jih ostali čakali. Čeprav je bila španska policija razumevajoča, več kot zapisnika ne morejo zagotoviti. Večji problem kot preklic kartic je predstavljala guma, saj je zaradi specifičnosti lahko sploh ne bi dobili. A na srečo je špansko govoreča naveza slovenskih kolegov rešila problem. Za vsak slučaj smo nabavili kar vse, kar so jih imeli v barcelonskem skladišču, t.j. 2. Medtem, ko je Toyota kruzala po centru Barcelone, se je kombijem jasno tudi dogajalo. Party bus je vžigal samo s porivanjem, k čemur je pripomogla tudi najmlajša, triletna  avanturistka. Po nekaj sto metrih na avtocesti se je probleme začel delati tudi naš kombi. Bravo krompirček, zdržal si skoraj cele 3 dni. Pa dobro, naj mu bo, očitno je bil delež olja z esenco pomfrija in osličev na pram nafti previsok. Fantje, ki so v šravfanju že pravi mojstri so spucali filter, a je krompirček hitro začel spet cukati. Ker s hitrostjo 30 km/h ne bi prišli daleč, smo izvedli malo daljši postanek (ne a res, nč nouga) in ugotovili, da olje za tako stare mašine očitno ni big deal, kriva je bila prepognjena cevka. Že v temi smo nadaljevali pot – resno se nam lušta po Maroku in jutri bi res lahko imeli malo več sreče.

Nauk dneva: pasuš mej skoz pr seb, pa če vidš belga polota, sporoč Janu, da ga bo s toyoto zrinu s ceste in opravu z nemu s kijem, ki ga je Vanda za ta namen kupila na eni od mnogih obiskanih bencinskih postojank.

Menjava gume

Ogled Barcelone namesto obiska mehankarja

Žla suši klobase

Ponudba krompirčka

1.  dan        
   
   

   »TLE JE PA TAKA KOLONA, K DA B JO NAŠ (KOMBIJI) DELAL!« (M. Pajek)

    

    
   
   
   
   Čeprav smo v Evropi, začnemo po afriško: najprej odhod prestavimo za eno uro, a navsezadnje štartamo štiri ure kasneje. Ob 1h popoldan torej iz Ljubljane odrinejo štirje kombiji, tovornjaček, ki skriva slepega potnika Peugeota in cruzerca. Tudi nadaljujemo v enakem slogu, saj so postanki pogosti in dolgi, naši kombajni (tj. vozila) pa stari in posledično počasni, ki vžgejo šele po nekaj poskusih.
    

   

   konvoj skoraj na kupu

   
   

   

   Krompirček v elementu

   
   
   
   
   
   

   

   izjemoma je prisotna tudi preventiva

    
   
   
   
   Zaradi netipičnih vozil smo za vse glavna atrakcija, še posebej za DARS-ovce in fante v modrem (slovenske in kakopak tudi italijanske). Povprečna hitrost je cca 80 km/h (btw, ravnokar smo dosegli tudi max hitrost 100 km/h!!!!!!, kar se zgodi le v primeru, ko je treba nekoga dohiteti in lahko traja tudi 20 min), za komunikacijo uporabljamo wokie-talkie-je, predvsem zato, ker en ve, koliko imamo goriva, drug ima GPS, tretji delujoči števec, četrti – Žla pa popestri s petjem. Zaradi glasnih mašin pa je izmenjava besed omejena.
    

nova Aljazeva ljubezen

      Vozila se delijo na več tipov: party bus, garsonjera, family bus, Guča, reševalno vozilo in romantična seansa. Potniki si izbiramo vozilo glede na razpoloženje.

      Naš kombi (garsonjera) ima še eno posebnost: drive-in pomfri, kar tako smrdi, da moramo v konvoju voziti zadnji L.

      Ko smo že mislili, da samo še poiščemo parking za spanje, se je spet začelo dogajati: party bus ni vžgal, cruzerca je prišla na svoj račun, saj je pošlepala tovornjačka, ki mu je zmanjkalo futra, garsonjera ni upoštevala navodil walkie-talkie-ja in je zašla s poti. Vseeno nam je uspelo priti v Francijo in prenočiti malo pred Nico. Za drugi dan je cilj priti več kot le do meje s Španijo. Če bodo kombiji za…

romanticno parkirisce za prenocitev - FRANCIJA