Dan 26 - Ukrajina

Novih 650 kilometrov na vidiku skupaj z mejo. Meja med Ukrajino in Rusijo je trenutno precej kočljiva in nejasna zadeva. Razmere na mejnih prehodih se vsakodnevno spreminjajo. Zato se obrnemo na pomoč k očetovemu poslovnemu kolegu iz Ukrajine. Izpostavi nam dva varna mejna prehoda precej severno; in sicer Kursk - Symu ter Kursk - Chernihiv. Dodal je še, da se je za vsako ceno potrebno izogniti prehodoma Rostov na Donu - Donetsk ter Rostov - Lugansk. Vsak dan na teh dveh mejnih prehodih ljudje izginjajo, nekateri jo celo skupijo. Jasno, pri nas ni bilo dileme kateri mejni prehod izbrati. Gremo čimbolj po severu, kjer vlada navidezni mir.

Pot nas je najprej vodila v dobri dve uri oddaljen Kursk. Tam smo se spravili v super market po nakupih za dnevne potrebe in nekaj tekočih suvenirjev. Za Kurskom je bilo še dve uri prijetne vožnje do meje. Ceste lepe, pričenjajo se griči in neskočno velika pšenična polja. Meja je bila precej prazna, tako čakanja ni bilo, a vseeno nam je ruska stran vzela pol ure. Pregled vozila, potnih listov. Aaaa, Tjaša problem. Na vhodu ji niso poštempljali migracijskega lista in tega nismo opazili (prijateljem popotnikom priporočam, v izogib morebitnim neljubim dogodkom, da na vsaki meji sproti preverjajo ali so dobili vso potrebno dokumentacijo in pečate). Dodatno ji je passport ponovno začel razpadati. Tjaša je spretno uporabila ženske čare in mu spustila en tak širok nasmeh, da se je majstr v kancelariji kar malo stopil. Udaril je izhodni pečat v passport in nam zaželel srečno pot.

Ukrajinska stran nam je vzela dobre pol ure, saj so se prav tako zataknili v Tjašin passport (se nam je zdel da ni tako hudo, da bi ga med mejama limali skupaj). Napaka. Šnofanje passporta iz vseh kotov in vseh vojakov v kontejnerju. Rešilo nas je vozniško dovoljenje, s katerim smo potrdili pristnost in ujemanje osebnih podatkov. Nezadovoljni nas spustijo naprej brez dru
gih ekstra komplikacij.
Op.: Pred mejo smo pobirali stave kako hitro nam bo uspelo priti v Ukrajino. Kljub zavlačevanju s potnim listom mi ni uspelo zmagati. Bili smo fertik v eni uri in osmih minutah in zmagovalka je bila Eva. Nagrada: ponos in večna slava.

Ukrajinska daroga je spet malo slabša. Tako spet uživamo luknje, ki nas v mislih popeljejo nazaj v pamirsko višavje in njegove zjahane ceste. Do Kieva smo bili oddaljeni še dobrih 300 kilometrov z uro, ki je kazala že pol štirih. Pred Kievim se je cesta popravila in se prelevila v lepo štiripasovnico. Kič.
Kiev nas je sprejel v vsej svoji veličini in nam na široko odprl usta in oči. Lepe plaže ob reki Dnepr, ogromne cerkve in spomeniki. Čudovite stavbe, lepe ulice in Krasive krasive djevuške. Zapeljali smo se do izbranega hostla, ki je bil žal zaseden. Svet uspešno zatira medije zato se nikjer ne govori o vojni, posledično pa Kiev ohranja svoj turizem. Z malo truda smo našli drug hostel, nato pa se hitro odpravili v mesto. Sprehod do glavnega trga Maiden square, večerja v najboljši gruzijski restavraciji v mestu, zvečer pa izica čez mesto proti hostlu.

Maidan square

Dan 27 - Černobyl 

6.50, Riing Riing. Hiter zajtrk in akcija s taksijem na zbirno mesto za dnevni trip v Černobyl. Še s 4 popotniki smo se usedli v Sprinterja in gas na sever.

Mesto Černobyl je 90 kilometrov severno od Kieva in zelo blizu beloruske meje. Zgodovina se začne z 12. stoletjem, a ta del tu nikogar ne zanima. Černobyl je znan po nuklearkah, jedrski katastrofi in radarskem sistemu "woodpacker". V 60´ letih se je Sovjetska zveza odločila za postavitev kompleksa nuklearnih elektrarn cca. 20 kilometrov severno od Černobyla. Tam so zgradili tudi mesto Pripyat, kamor so naselili delovno silo. Mesto so pričeli graditi leta 1970 in končali leta 1979. Z rastjo nukleark je pred katastrofo v Pripyatu živelo 49.360 ljudi. Mesto je cvetelo, imelo je kinodvorane, bazene, športne dvorane, bolnico, hotel, zabaviščni park, prvo veleblagovnico v Sovjetski zvezi in kar 15 šol, saj je bilo prebivalstvo večinoma mlado in imelo posledično veliko otrok. Rusi so tik ob mestu načrtovali kompleks 10 nukleark. 4 so bile operativne, 5. pa je bila v času katastrofe v gradnji in je ostala nedokončana. Žerjavi in ostala gradbena mehanizacija še vedno nedotaknjeno stojijo tam.

V noči na 26. april 1986 (ob 1:23) so inženirji v reaktorju 4 izvedli test z namenom optimizacije proizvodnje električne energije (za bolj detajlne podatke o nesreči in testu lahko uporabite google ali youtube). Test se je končal z izredno povečano proizvodnjo električne energije, kar je povzročilo prekomerno segret reaktor in s tem serijo eksplozij v jedru. Sledil je izpust ogromnih količin radioaktivnega goriva in drugih materialov v atmosfero. Jedrski oblak je kmalu pokril velik del zahodne Evrope in Sovjetske zveze.

Evakuacija mesta Pripyat se je zgodila dan za eksplozijo. V eni uri so oblasti izselile 53.000 ljudi (dve uri za tem, ko so jih obvestili o začasni evakuaciji). V nadaljevanju so iz širšega območja izselili skupno 350.400 ljudi. Dokončno so izselili 34 vasi in mest na področju Ukrajine in Belorusije. Najprej so Sovjeti svetu tajili dogajanje, a to ni trajalo dolgo. Evropa je bila kmalu polna sevanja. K reševanju krize so pristopili največji jedrski strokovnjaki (tudi iz zahodnega bloka). Z nesebičnim žrtvovanjem so ljudje iz širne Sovjetske zveze preprečili še večjo katastrofo (dodatne eksplozije v reaktorju 4), ki bi kontaminirala večino Evrope za več tisoč let. Čiščenje okolice in streh sosednjih reaktorjev so pričeli s posebej izdelanimi roboti, saj je bila radiacija visoka in smrtno nevarna. A vseeno, radiacija je kmalu načela robote in s tem onemogočila njihovo delo, zato so na delo poslali ljudi. Ti so v 40 sekundnih izmenah čistili radioaktivne odpadke. Decembra 1986 so zaključili postavitev ogromnega sarkofaga nad reaktorjem, ki preprečuje uhajanje večino radiacije. Sarkofag je bil izdelan za obdobje 30 let, trenutno pa zaključujejo izdelavo novega in večjega sarkofaga, ki bo prekril obstoječega. Dela bodo končana predvidoma novembra letos.

Število žrtev ni jasno. Google govori o številkah od nekaj tisoč do nekaj sto tisoč. Žrtve za rakom kot posledica černobylske katastrofe beležijo tudi na Korziki in drugod po Evropi. Sovjetska zveza je zaključila primer z nekaj deset žrtvami (neposredne povezave z nesrečo in eksplozijo). Večino dokumentov o tem je bilo uničenih. V realnosti je več 10.000 ljudi umrlo zaradi neposredne izpostavljenosti sevanju. Sevanje je na področju še vedno prisotno in naj bi rezultiralo, da je cca 1 mio ljudi umrlo prezgodnje smrti zaradi povezave s černobylsko katastrofo.

Danes so okrog reaktorja postavljene tri cone. Cone so razdeljene glede na količino sevanja, 3. cona je zadnja in obdaja področje do 30 km okrog reaktorja. V tretji coni živi danes 3500 ljudi (predvsem v Černobylu). Ljudje tu delajo v trgovinah in v povezavi z elektrarno (izdelava sarkofaga, nadziranje drugih reaktorjev, itd.). Zaradi močnega sevanja imajo delavci posebne pogoje (14 dni delajo, 14 dni so prosti). Delavci, ki delajo na reaktorju 4 (prekrivanje sarkofaga) pa imajo še strožje pogoje dela. Prve tri reaktorje so pol leta po katastrofi ponovno zagnali in so obratovali do leta 2004. Bizarno! Nekaj ljudi se je vrnilo tudi v Pripyat (delavci v elektrarni), kjer so živeli do leta 1997. Danes je Pripyat mesto duhov, kjer nihče ne živi. A vseeno sta v mestu dve obratujoči podjetji kamor dnevno hodijo na delo ljudje iz Černobyla. Neverjetno, nerazumljivo.

Kljub sevanju so nam organizatorji tripa zatrdili, da je doza sevanja, ki jo prejme obiskovalec na dnevnem tripu, manjša kot pa sevanje, ki ga prejme oseba z letom čez Atlantik. S seboj smo imeli tudi gaugerjev števec, ki nas je neprestano opozarjal na količino sevanja. Ceste so oblasti obnovile in nasule 3 metre nove, nekontaminirane zemlje. Na cesti in drugod, kjer so nasuli novo zemljo, je sevanje manjše in sprejemljivo. Števec pa je kaj hitro poskočil, ko smo ga položili ob cesto ali na druge oporečne kraje. Gibanje je na turi strogo omejeno, prav tako je še cela vrsta drugih pravil, katerih se mora obiskovalec na ogledu držati.

Na dnevnem ogledu smo si ogledali nekaj zapuščenih vasi in hiš, Černobyl, spomenike, zapeljali smo se v neposredno bližino reaktorja 4 in Pripyat (šolo, bazen, trg, lunapark, itd.) Mimogrede, znameniti lunapark ni nikoli deloval, saj je bila njegova otvoritev načrtovana le nekaj dni po katastrofi. Za konec smo si ogledali še ruski radarski sistem za zgodnjo zaznavo balističnih raket izza časa hladne vojne (Duna 3 over horizon radar). Deloval je med letoma 1976 in 1989. Enega so postavili tu, drugega v sibiriji. Gromozanski radar ima 20 nadstropij (135 m) in v dolžino meri 300 metrov. Noro. Radar je oddajal nizke frekvence z močjo 20 - 40 MW. Ko je oddajal je motil vse žive signale po svetu in s tem sprožil nemalo špekulacij in vprašanj zahodnjega sveta.

Reaktor 4 z starim sarkofagom

nov sarkofag

Na pol zgrajen reaktor 5

Bazen v Pripyatu

Osnovna šola

Na določenih mestih je sevanja too much

včasih in sedaj

Woodpacker

Pred izhodom so še vsakega posebej poskenirali in potrdili našo nekontaminiranost.

V mesto smo se vrnili ob šestih popoldan. Idealen čas za srkanje piva na glavni ulici s sledečim luštnim žurčkom. Končno smo ga enkrat malo zažurali.



Dan 28 - Time to go home

S Kievim je znamenitosti zares konec. Od tu je še slabe 3 dni vožnje domov in prvič, ko nas kdo vpraša kam gremo, lahko rečemo domov. Tudi to je del vsakega potovanja pa naj bo še kako depresiven, žalosten ali vesel. Za nas je bolj depresiven kot kaj drugega. Zato se zamotimo, ko je le mogoče, in izrabimo vsako dodatno uro, ki jo še imamo. Po zajtrku smo se zato odpravili še na ogled samostana z jamami. Najbolj svetega kraja pravoslavcev v tem delu sveta. Jame, kot del samostana, so pričeli uporabljati že v 12. stoletju in so v uporabi kot grobnice svetnikov. Odlični pogoji ustvarjajo naraven proces mumificiranja ljudi. Za adijo smo si ogledali še en gromozanski kip, potem pa gas proti domu.

Valda je bila ura 3 popoldan (v petek) in je bila gužva neskončna. Vzeli smo si še čas za kosilo in naslednja pavza je bil zabookiran hotelček ob poti, 300 kilometrov vzhodno od Kieva. Hotelček vodi grupa žensk, ki kuha neverjetno dobro hrano in nudi vse kar ima po super ugodnih cenah. Super nov apartmajček za 4 osebe je nanesel 16 evrov. 5 g vodke slabih 30 centov, boršč 75 centov, 300 g šašljik 2 eura ... V teh krajih ni treba šparat in štet centov. In to je zgodba kako je Sašu zrastel vamp.

Dan 29 - Lviv in skoraj Madžarstan

1250 kilometrov do doma smo razdelili v dva dni. Po zajtrku v prijetnih 200 kilometrov oddaljen Lviv. Luštno mesto na zahodu države. Mesto je znano po kavi, katero so leta 1876 pripeljali sem Avstrijci. Bolj detajlne zgodbe o njihovi kavi ne poznam. Mesto je ravno ta vikend praznovalo svoj meščanski praznik, zato je bilo polno turistov in dogajanj. Ker časa ni bilo na pretek, smo le sprehodili noge čez center in popili eno zares dobro kavo (in je padu dobr kufe pred Lendavo!). Na poti iz mesta smo se ustavili še v supermarketu po finalnih nakupih (zadnja trgovina na poti in zadnjič super neverjetno ugodna vodka). Štele so se zadnje ure vožnje po super dobri ukrajinski cesti pred vstopom v Madžarstan in prehodom zadnje meje na naši poti.

A kljub vsemu zgodba še ni bila zaključena. Tik pred mejo jasno pademo na skupino podkupnine lačnih policistov. Tudi te so našli molzno kravo na super zakompliciranem krožnem križišču. Zraven so skrili policijsko postajo in okrog postavili kamere, ki so snemale prekrškarje. Nekje v motoviljenju po cesti in iskanju pravega izvoza smo prevozili eno polno črto. Kriminal prve stopnje. Žvižg policista najprej preslišimo, a policist je besno žvižgal dokler nismo po slabih sto metrih za križiščem le ustavili. Ni bilo druge, treba je bilo nazaj na postajo. Saša so peljali h komandirju na glihanje, med tem ko sem jaz kramljal s preostalimi policisti ob polni vrečki malin. Skoraj smo že naredili super biznis, ko se komandir prikaže v naši sobi in me povabi na debato. "Kaj bova naredila s Sašo?", me vpraša. "Ja nič." odvrnem, "V čuzo ga dajva. Tak prekršek je pa res nedopusten.". Malo smeha, a želja po podkupnini je bila močna. Kazen je najprej znašala 400 eurov + sodnik za prekrške. Ja ja. Lačen kot volk res nisem bil pri volji za dolgo barantanje, hkrati je bilo policistov tam precej in verjetno vsak hoče svoj delež. Na mizo sem mu položil 30 eurov in precej jasno dal vedeti da je to več kot poštena cena ter da več ne bo dobil. Tud policisti rabjo žvet in turističen davek pač mora biti. Stisnemo roke in odvihramo proti meji. Pred mejo smo natočili še polno goriva. Restavracije nam niso bile usojene, zato smo se odločili, da hitro skočimo čez mejo in si privoščimo en topel mađarski golaž. Temperature so se ta dan gibale okrog 20 stopinj, pred mejo pa je še začelo deževati. Golaž se je slišal odlično.

O beda. Pred mejo je bila dolga vrsta. Za popestritev smo najprej dvema prijetnima mađarkama polepšali dan. Tik preden smo prišli na vrsto na ukrajinski strani, smo jasno fasali še menjavo izmene in na posled po več kot eni uri le zagledali tablo za EU. Ha! Pa smo doma. Žalost in veselje. Kratka vrsta nas je hitro pljunila v roke policistu. Na hitro pogleda v vozilo "Cigareti, konjak?". A ne ne, če ne štejem 20 flaš raztreščenih po avtu, nimamo nič. Na srečo se ni vtikal preveč v svinjski avto poln prepoln vsega. Dobimo pasuše nazaj in se premaknemo do zadnje rampe. Carina. Gospod se zažene v kombi in ponovno začne šnofat: "Cigareti, konjak?". Spet dobi isti odgovor, a vseeno vrže uč malo globje v vozilo. Pogleda še na streho in potrka po kanistru za nafto. Povem mu, da je prazen, a z odgovorom ni bil zadovoljen. Ukaže naj jih dam dol. Ko pričnem z razlaganjem, mu razložim, da je poln le en kanister. Za rezervo. AAAA!! Kriminal! Neusmiljen Mađar pokaže na Ukrajino in odločno izusti: "Čez mejo je v kanistru dovoljeno peljati le 10 litrov. Obrnite in se vrnite v Ukrajino.". Frapiran nad izjavo mu razložim, da je le za rezervo in da lahko 10 litrov takoj stočim v rezervoar. Gospoda ne zanima. Na meji ni dovolil pretakat goriva. Neomajan je pokazal, da passporte dobimo na drugi strani carine - izhod iz Mađarske. Z dolgimi nosovi in presenečeni nad dogodkom nam ni preostalo drugega, kot da obrnemo in se vrnemo v Ukrajino.
























Ko pridemo na vrsto za izhod, vprašamo še drugega carinika. Pravi, da med mejama ne smemo pretakati in naj se vrnemo v Ukrajino. Ko smo z Mađari opravili, smo se vrnili do vhodne rampe v Ukrajino. Tam naletim na razumevajočega uniformiranca, ki je, kljub temu da me ni razumel 10%, dovolil manever tankanja in obračanje čez 2 polni črti nazaj proti Mađarski. Ko je prišlo še nekaj vozil, ki so prekrila mađarske kamere, smo se lotili akcije in zvrnili nekaj litrov nafte v tank. Ko smo natankali s kupčkom in malček čez, smo obrnili ter znova poskusili srečo.

Zapeljemo v drugo vrsto, carinica je zgledala bolj simpatično. Kratka vrsta in ponovi vajo. Kolega carinik nas je seveda hitro opazil in razložil gospe, da nas je že zavrnil. Carinica je bila kar se nafte tiče bolj razumljiva (verjetno zato ker ni znala angleško). Niti povohala ni kanistrov. Kratko brskanje po vozilu na srečo ni obrodilo sadov. Naposled smo le dobili skoraj nasmeh in dokumente. Dvignila se je rampa in obljubljena dežela je bila na dlani.

Zapeljali smo se v prvo mestece do edine restavracije. Seveda je bila kuhinja zaprta. Je*emtiš Mađare in njihov golaž. Edina odprta stvar je bil fast-food. Po enem super gurmanskem mesecu dobimo za dobrodošlico v EU umeten junk-food. Blek. Pozna ura nas odvede do prvega gozda, kjer še zadnjič dvignemo šotor.

Dan 30 - Konec

Avtocesta. Mađarstan. Polja koruze in sončnic. Dež. Upam da kmalu spet na pot. Stran, v čudoviti pisan svet prijetnih ljudi.



Hvala bralcem in bralkam za motivacijo za pisanje bloga. Veliko ogledov, pohval ter luštnih komentarjev. Hvala!!
Hvala tudi folksiju, ki nas je trpel vseh 9.660 kilometrov. Verjamemo, da je bilo težko in to nam je dal tudi vedeti. Večkrat. A pripeljal nas je do konca, za kar smo mu neizmerno hvaležni. Želimo mu še veliko gladkih in mirnih darog.

V kolikor obstaja izredna želja po potopisnem predavanju mi javite. Če vas bo dovolj, bomo zorganizirali en večer s kakšno slikco.

Dan 22 - Rusija

Ponoči je fino deževalo, tako da smo imeli skoraj umita okna. Dežja pa res že dolgo nismo videli. Prijetno popikani začnemo dan z zajtrkom. Topljen sir nam je v "kuhinji" naredil celo štalo in zagnal še kako potrebno mini generalko. Sila enostavno si je predstavljati nered in smeti, ki jih povzročijo štiri osebe, ki cele dneve preživijo na tako malem prostoru. Red ni vrlina naše ekipe :(

Kombi je vžgal iz prve in nam s tem vlil novo in še kako potrebno upanje v njegovo zanesljivost. Cesta je bila ta dan še slabša kot prejšnji. Besno smo vrteli volan in prežali za kakšnim metrom lepega asfalta. Jasno zaman. Po treh urah offroadanja smo bili že vsi razmajani in utrujeni. Sama sreča nas je rešila, da ni nihče staknil morske bolezni. Potrebni pavze smo se ustavili v eni izmed redkih vasi na poti. Plakat s hrano pred eno izmed velikih hiš in napis karaoke nas prepričata. Parkiramo in povprašamo, če imajo čaj. Male sobe z velikimi zofami in visokimi mizami nam sicer niso bile po godu, pravzaprav so bile smešne. Navajeni smo sedenja na preprogah v odprtih prostorih, na pisanih tepihih. A vseeno, žejni in utrujeni se prepustimo toku. Mlada gospodična, brez znanja tujih jezikov, nam je le s težavo postregla čaj in pico. Čaj ni bil več v čajniku, ampak v evropskih šalčkah. Ena oseba, en čaj. Evropska celina nam ni prav nič dišala. Pica pa seveda taka, da ni vredno zgubljati besed. Ko zaprosimo za račun pa se je slika sestavila. Gospodična nam je zaračunala najem sobe pa čeprav nismo dobili obiska. Bili smo v bordelu. Privatni separejčki, nihče v tej hiši običajno ne pije čaja ali je pice. :)

Pred mejo smo dotočili še kanistre in tank z gorivom, potem pa akcija. Kazahstanska meja je potekala brez problema in smo bili čez v slabe pol ure. Neverjetno ekspresno. Zapeljemo se na most, kjer poteka meja z Rusijo. Tam dobimo migracijske liste in odpre se zapornica. Po dobrih 5 kilometrih znotraj Rusije smo šele naleteli na mejo. Ubistvu na dolgo kolono pred mejo. 2 uri čakanja nas je naposled le izpljunilo do mejnega prehoda. Konec je bilo centralne Azije in zajebancije. Resni obrazi uniformaranih Rusov, procedura in red. "Ti tja, ti tja. Ostani v vozilu, pokaži dokumente". Migracijski list zahteva veliko podatkov in bog ne daj, da kaj izpolniš narobe. Če kaj zakvačkaš, moraš nazaj na most po nov listek in ponovno v vrsto. Na srečo cariniku za mikro preglede nismo bili zanimivi in je imel že žrtveno jagnje na svoji mizi. Tako smo dobili le grob pregled notranjosti vozila in policistko, ki je listala po passportu in migracijskem listu. Brez komplikacij smo dobili pečate in vrata v Rusijo so se odprla. Spet prehod meje brez težav. Kaj takega bi se pa človek lahko hitro navadil.

Cesta se je 100% spremenila, tako smo imeli možnost pohodit plin proti slabo uro oddaljenemu Astrahanu. Pot nam je popestril še platonski most in kaj kmalu smo se že izgubljali v velikem ruskem mestu, ki mimogrede leži na delti reke Volge. Najprej smo se odpravili do hotela Volga-Volga, kateri je Central Asia Rallyju služil kot štart. Slaba ponudba konkurence in odlična lokacija s primerno ceno sta nas prepričala.

Sledil je odhod do restavracije na odlične šašljike in točeno lokalno pivo. Senčka, razgled na mične Rusinje, ki se sprehajajo mimo. Haaa, fina tale Rusija. Priporočamo. Večer smo začinili s sprehodom čez mesto in postankom v domači pivnici.
Op.: Priporočilo velja vsem, ki jim oči rade počivajo na ženski populaciji. Ruski mrkogledi gospodje naju z Evo niso prepričali. Dan nama je popestril le simpatičen mlad natakar v hotelu - Kazak, kakopak.

Dan 23 - Stalingrad

Zjutraj smo si pretegnili noge z dolgim sprehodom čez mesto. Vse kavarne so bile pred deseto zaprte. Kavo smo si privoščili v hotelu, a je še vedno bolj vodena in komaj čakamo en taprau kufe, ki ga bomo sprobali prvič verjetno šele v Lendavi.

Ko smo bili napakirani, je bil čas za mega trgovinski center. KAVIAR!! Here we come!! Voda, kruh, vodka in oddelek z ribami. "Tale kaviar pa mal tega in še tega dejte za probat." Plačamo milijone in pričela se je degustacija kar pred trgovino. Kaviar in vodka za dopoldansko malico. Jajaja, Rusija je kr fajn.

Vročina se je v Rusiji nadaljevala, nadaljevali so se tudi komarji. Slednji nam pol noči niso dali spati, feeling je bil, da smo spali v roju komarjev. Pol noči sem preletal po hotelski sobi, a na koncu izgubil bitko. Bilo jih je vsaj toliko kot Rusov, noč pa prekratka, da bi vsakemu posvetil moment časa za en plosk.

Čakalo nas je 450 km do Volgograda, najdaljšega mesta v Rusiji (90 km) in mesta znanega po kruti bitki za Stalingrad iz 2. svetovne vojne. Drugače je mesto gospodarsko zelo močno z naftno, železarsko in drugo industrijo. Mesto je bilo zajeto v krvavo bitko od junija 1942 do februarja 1943. V tem času je bilo porušeno praktično do tal. Hitler je pričakoval hitro zmago in zavzetje mesta, a se je sprevrglo v nočno moro in obleganje mesta v nečloveško hladni zimi. Na mesto je padlo 1 mio bomb, krvavi boj pa je terjal 2 mio vojakov in več sto tisoč civilistov. Bitka za Stalingrad naj bi predstavljala tudi prvi velik zasuk v vojni z močnim udarcem Nemčiji.

Super cesta nas kar malo dolgočasi. S prehodom čez kazahtansko mejo se pričenjajo tudi drevesa, ob Volgi pa je že pravi gozd. Tega sem pred tem zadnjič videl malo pred Dunajom. Z drevjem se je pričela tudi malo boljša zemlja (še vedno je veliko peska) z njimi pa tudi polja. Skratka pokrajina se spreminja in kljub komarjem in mušicam postaja prijaznejša za življenje. Dnevne temperature so kljub vročini nižje. V avtu je povprečna temperatura padla na 33°C. Očim prijatno. (Ga. lektorca, a je prov napisan? Op.: Povsem pravilno. Pokrajina in temperature so nam vse preveč znane, ampak očim prijatne.)

Tik pred Volgogradom popotnika pričaka industrijska cona

Popoldan smo prispeli v mesto in se namestili v hostlu Center. Nov hostel v centru mesta, 7 eur na osebo/noč. Sledil je sprehod čez del mesta in kočerja v kazahstanski restavraciji. Luštalo se nam je po centralno azijski hrani. Zvečer je bila finalna tekma v fuzbalu, ki je ni bilo zamuditi, in pa počivanje v hostlu. Potovati je naporno in vsake kvatre paše en konkretn tuš, WC školjka in pa pol urce časa na kavču.


Dan 24 - Stalingrad II. dan

Simpatične ruske znamenitosti

Prav tako na kak teden ali 14 dni paše 2x spati v isti postelji in prevoziti nič kilometrov. Človek mora malo presekati vsakdan. Volgograd je primerno mesto za tak počitek. V centru je precej znamenitosti, katere smo v celodnevni turi ravno lepo obdelali. Velik park, večni ogenj padlim vojakom v bitki za Stalingrad, spomenik mati Rusiji (eno izmed sedmih čudes Rusije), podzemni tramvaj, kip Lenina, ... Dan je bil tudi idealen za nakup nekaj suvenirjev in pa gurmansko preizkušnjo ruskih jedi (borš ipd.). Muzej bitke pa je valda v ponedeljek zaprt (kar se je mimogrede naučila tudi prva ekipa Bežistana), a trip je začrtan in druge, kot da smo bili v ponedeljek v Volgogradu, pač ni bilo. Vseeno, muzej je veliko obetal, zato smo se odločili, da počakamo na torek zjutraj in si ogledamo muzej preden odrinemo naprej proti Kijevu.

Zajcev's snajper

Vračanje domov ostaja z grenkim priokusom. To se pozna tudi na moji volji do pisanje bloga (in posledično verjetno tudi v zapisih). Pred nami en kup kilometrov in nič časa. Lonely planet za Rusijo in Ukrajino ni z nami, tako da se ne moremo niti filati z informacijami o tem kje se vozimo. Vse nas mikajo tudi table za Moskvo, katerim se kilometri odštevajo na poti domov (pot od Astrahana, mimo Volgograda in do Voroneža) (Op.: dobrih 1000 km - še tisoč kilometrov in na pol poti nazaj...bomo videli kdaj pridemo domov ;) ). Dogajanja je tako bistveno manj, s tem pa zmanjkuje materiala za pisanje bloga. Ni več highlightov in začimb. Še kombi dela brez problema. Grenko pot domov smo popestrili le še z zadnjim prostim dnevom na poti. Sicer smo se s tem prisilili v še več vožnje preostale dni, a zabukirali smo si dnevni izlet v Černobyl. Nekaj drugačnega in ekstravagantnega.

Mogoče Volga v ozadju

Večni ogenj v centru mesta

Večni ogenj prit koti 102 in menjava straže

Eno izmed 7 čudes Rusije

Stari mlin je (bojda) edina stavba, ki je ostala v mestu
in stoji zraven vojnega muzeja v opomin 2. sv. vojni

Sašo je naročil pomarančni sok :)

Podzemni tramvaj

Dan 25 - Ruska daroga all day long

Zjutraj smo do desetih zjutraj, ko se odpre muzej, opravili vse potrebno in bili ob uri ready za ogled. Truma ruskih turistov nas je v prvih dveh minutah odprtja muzeja prehitela in pričarala eno krasivo dolgo vrsto za karte. Človeka kar mine, ko ogleda dolgo vrsto. A vseeno počakamo nekaj minut in se prebijemo do vhoda. Čudovit in zares izjemen muzej. Namenili smo mu uro in pol in na hitro pregledali eksponate in zgodbo, ki jo muzej predstavlja. Bogato in pohvalno. Ta dan nas je čakalo še 650 kilometrov oziroma 9 ur vožnje. Ob pol dvanajstih smo le štartali v upanju, da prevozimo zadan cilj.

ruski zajtrk

Kilometri so se čez dan presenetljivo lepo nabirali in z lahkoto smo podrli rekord števila kilometrov v enem dnevu (na tem tripu). 650km. Zadnji večer v Rusiji smo kampirali in prvič po dolgem času preživeli večer brez preveč komarjev in na zmerni nočni temperaturi pod 30°C.

Dan 19 - Aralsko jezero & pravila črnega trga

Glavne stvari se dogajajo na črnem trgu. Država je po opaženem en tak ostanek Sovjetske zveze z ljudmi s turškim feelingom. Trgovanje je bilo tu glaven biznis, ljudje pa so živeli v puščavi. Turška trgovska žilica in avtoritativni režim, ki so ga povzeli po Sovjetski zvezi, postavljata odlične pogoje za tako živ črni trg. Tako kot predsednik ukaže, tako je. 1991 se je Uzbekistan osamosvojil, na volitvah pa od takrat naprej vedno (z lepa ali z grda) zmaguje Islam Karimov. Država je polna plina (butan in propan), zato se je gospod predsednik odločil, da bodo vsa vozila predelali na plin, uvoz nafte pa je ustavil. Odlični pogoji za črni trg nafte. Na cesti vidimo le Chevroleje in Daewoje.

Menjalni tečaj uzbekistankih somov je uradno dobrih 3000 za en euro, neuradno -na črnem trgu- pa kar dvojno (6500) za euro. Večino lokalcev z veseljem menja denar; vsi hoteli, hostli, kup ljudi na ulici, ki s tem zaslužijo kak euro. Hoteli sprejemajo tudi dolarje in eure. Tudi v muzejih so na cenikih dolarji. Vendar v javnih ustanovah velja uradni menjalni tečaj, kar pa seveda pomeni, da je s plačevanjem v tuji valuti vse enkrat dražje. Primerov, ko črni trg prevladuje, je tukaj še nekaj.

Druga posebnost v državi je že omenjeni bombaž. Predsednik se je odločil da bodo sadili bombaž. Kmetje nimajo pravice, da bi gojili kaj drugega oziroma vsaj kolobarili. Zemlja je izrojena, cene na dnu. Ko je čas za pobiranje pridelka, zaprejo šole in na polja pošljejo od otrok do penzionerjev. Ko je mednarodna javnost pritisnila na državo, so bojda leta 2009 uradno sprejeli zakon s katerim so prepovedali prisilno delo otrok mlajših od 16 let. A v realnosti ti otroci še vedno delajo, vsaj leto pa naj bi ljudje na poljih celo umirali.

Zadosti politike. Dejstvo je, da je nafte na črnem trgu dovolj. In ko smo lastnika hostla povprašali po nafti, je hitro zavrtel telefon in javil aktualno ceno. Po obilnem zajtrku smo se tako odpravili v eno garažo na tankanje. (Mimogrede, hotel Alibek ima navečji zajtrk v mestu. Zajtrk je sestavljen iz kruha, dveh palačink, marmelade, piškota, rogljička, pire krompirja, pečenih piščančjih krilc, malo zelenjave, ajdove kaše, sira, jajca na oko in za konec še melona in slive. Zraven jasno čaj.)

Nafta na črnem trgu znaša slabih 70 centov na liter. Malce sem se uštel pri izračunu kilometrov in tako kupil 10 litrov goriva premalo. Uzbekistan je dolg k pondelk. Po 200 kilometrih smo tako v Nukusu še drugič povprašali po nafti. Ustavili smo se pri prvem mehankarju. Zavrtel je telefon in javil, da lahko dobimo dostavo samo 50+ litrov goriva. V Kazakstanu, kamor se odpravljamo, je nafta po 27 centov, zato je bila ta ponudba nesprejemljiva. Povprašamo še sosednjega mehankarja in ta nas pošlje kak kilometer naprej. "Tam pri "šlag bombi" vprašaj. Kaj za hudiča je šlag bomba?? Ajde, peljemo se naprej in se oziramo okrog v pričakovanju, da povežemo šlag bombo z okolico. Neuspešno. Po kilometru smo se vseeno ustavili in nadaljevali spraševanje po nafti. Lokalci nas pošljejo v mini samopostrežno trgovino s krompirjem, makaroni in podobnim blagom. Staro gospo po imenu Mira vprašamo, če kej ve, kje bi mi lahko dobili nafto. Gospa prikima in vpraša po količini. Po 5 minutah pride iz trgovine z dvema kanistroma in lijčkom. Svaka čast Mirki za krinko. Fertah iz 50' let in trgovinca z makaroni. FBI je ne bi odkril.

Stankamo gorivo in jo ucvremo proti Aralskemu jezeru. Pričakovano slaba cesta nas naposled ob pol šestih le dostavi do drugega največjega ribiškega mesta ob Aralskem jezeru, Moynoq. No, vsaj nekoč je bilo to ribiško mesto. Vse do 80' let, ko je polotok na katerem leži, ostal na suhem. Iz mesta se je takrat izselilo večino prebivalcev, ostali pa so iz lovljenja rib presedlali na pašo krav. Te se sedaj pasejo na kupčkih grmičevja v pesku. Dno presušenega jezera je prava puščava. Nekoč je
bilo jezero veliko 66.100 kvadratnih kilometrov z največjo globino 69 metrov. Slanost 10 - 11 mg/l. Leta 2010(!) je jezero predstavljalo le še 12.000 kvadratnih kilometrov. Danes je ta številka še mnogo manjša. Največja globina je bila 24 metrov. Slanost 100 - 110 mg/l.
Pojavile so se slane sipine, ki v atmosfero letno spustijo 75 - 80 milijonov ton soli in peska. Posledice so katastrofalne na celotno okolje.

Zapeljali smo se čez glavno ulica mesta in bili presenečeni nad življenjem. Lonely Planet je obljubljal mesto duhov. Na drugi strani mesta, čisto na koncu "polotoka", je na vrhu klifa spomenik Aralskemu jezeru. Pod klif so privlekli ducat starih ribiških ladij, katere na pesku žalostno propadajo in opominjajo na žalostno usodo, ki je doletela te kraje. Ob pol petih je bilo še čist prevroče za fotkanje ladij, zato smo se spravili v senco spomenika in pomalcali lubenico. njam njam. Lubenice in  melone stanejo približno euro na kos (6 kg). Kolk so sladke ni treba pisat.

Vročina se od Dušanbeja vleče z neko konstanto in v kombiju redko preseže 40°C. Tekom dneva je v folksiju 39 - 40, zunaj pa 42 - 44. Čakamo obljubljenih 50 in jih ni in ni. Maximalna temperatura do sedaj je bila v kombiju 44°C, zunaj pa 45.

V precej neturističnem mestu je edini pravi informacijski center gostilna. Še enkrat smo se zapeljali čez mesto, tokrat po stranskih ulicah. Te so bile bolj prazne in zgovorne glede stanja mesta. Na glavni ulici smo malo povprašali po restavraciji in dobili negativen odgovor. A to je vendar nemogoče. S še malo vohljanja smo le našli bife, kjer nam je v najbolj soparnem prostoru na svetu gospa skuhala čaj (? ja res smo kreteni). Za drugo mizo sta sedela gospoda, ki sta grizljala kuhano jajce in iz čajne šalčke pila vodko. Zraven je mizo krasil prazen čajnik. V svoji šprahi sta verjetno trosila gostilniške modrosti, vse dokler ju ni iz tira vrgel duh naše prisotnosti. Naša ruščina je bila tudi tu boljša od njune angleščine. Dobro uro smo se smejali in debatirali to in ono. Strašno ju je zanimala politika in vojno stanje v Sloveniji, nam pa je bilo bolj zanimivo poslušati, kako se je včasih s kolesom vozil kopat v jezero. Zanimivo mi je bilo tudi, ko je povedal, da nihče ne ve, zakaj je jezero izginilo. V katerem grmu tu tiči zajec ne vem, jim predsednik prodaja vse sorte bučk za voljo bombaža ali je kaj drugega? Ker se kot popotnik ni fajno preveč spuščati v kočljive debate, sem hitro pritrdil, da tudi sam pojma nimam kaj se je zgodilo.

Klasična lokalna trgovina kjer človek lahko kupi VSE

Ura se je obrnila in čas je bil, da se postrgamo nazaj do ladij. Fotka ob sončnem zahodu in ples flamenka na ladji - mimogrede, Eva že celo pot pleše flamenko in na facebooku objavlja videe na spletni strani plesno kulturnega društva flamenko - projekt flamenkostan - z malo spretnosti in googlanja boste našli filmčke. Ker imamo avto, valda ne bomo hodili peš do ladij. Vožnja po pesku je zame ena ogromna strast. Tako se peščeni pisti nisem mogel upreti. In folksi je presenetljivo lepo peljal po mehkem pesku. Vse dokler zvečer nismo hotli za par metrov prestavit kombija, da bi spali na za odtenek boljši lokaciji. Že znan občutek, ko ostaneš v pesku. Hitro nehat tišat po gasu in pogledat ven, kakšno piz*arijo sem naredu. wuhuu. Ga ni tapravga peska, če se vsaj enkrat ne zakopljem.

Flamenko

Ker ni reduktorjev, šper in podobnih zadev, ki bi kombi naredile pravo terensko vozilo, je bilo treba uporabit vse ostale taktike, da nas spravijo iz zagate. Z dvigalko smo tako dvignili kombi, spodkopali, podstavili les in preproge. Spustili smo še pritisk v gumah in s pomočjo ročnega potiskanja brez težav spravili kombi iz peska. Skoraj prelahko. S spuščenimi gumami je bila vožnja po pesku lahka. Bravo Folksi.

Po ogledu sončnega zahoda smo skuhali še večerjo in preverili kvaliteto tajikistanske vodke. Dobra je!
Op.: Seveda se posebnost naše ekipe nadaljuje, saj sva si punci po napornem dnevu in reševanju folksija privoščili borovničke špricer, fanta pa...enkrat lahko ugibate..Čaj, seveda! ;)
Pohvale Evi za odlično osvežilno pijačo!

Dan 20 - Kazahstan

Vročino in noč polno komarjev zgodaj zjutraj prekine horda krav, katere gredo mimo našega kombija na pašo. Po 20 dneh je jutranji dril že precej izobljšan. V manj kot uri in pol smo posneli nov video Eve kako pleše flamenko, pofotkali ladje, pozajtrkovali, se spravili iz peska, napolnili gume in poskrbeli za jutranjo higieno. Za 4 osebe ni slabo.                                                                                                                                                                
V planu je bil dolg dan in prečkanje meje. Do meje je bilo cca 450 km vseh možnih kvalitet ceste. Od perfektnega asfalta, asfalta z gromozanskimi luknjami, trdega makedama (ribežn), lepih peščenih poti ob luknjasti cesti, ... cela cestna mavrica. V zadnji vasi smo še nakupili zadostno količino vode, zadnjih 300 kilometrov je nenasljena puščava. Izjema je bilo le par malih oazic (verjetno naseljenih), ki so bile vidne na horizontu. 7 napornih ur in pol smo potrebovali do mejnega prehoda. Jasno, ob pol štirih, v največji možni vročini smo prispeli na mejo.

Dobra daroga

Za obe strani smo porabili dve uri in pol. Pri Uzbekih spet cel kombi spraznit, a izhod je bil bistveno bolj sproščen, čeprav ni nihče znal angleško. Kazahstanska stran je bila simpl, le pol ure smo čakali policista, da nam je dal štempl. PRVIČ na tej poti da smo prečkali mejni prehod brez težav in zapletov. Prijetno presenečeni. V trenutku smo bili čez mejo in dobili prvo malo kazahstansko presenečenje. Čeprav smo mislili, da ni mogoče, je bila cesta še bistveno slabša kot slaba uzbekistanska pešpot. Luknje so bila naravnost bizarne. Takoj čez mejo smo najprej uredili zavarovanje in kupili malo hladne vode, potem pa počasi proti prvi vasi Beynou. 100 kilometrov take poti, ura pa je bila že 18.00.

Po 30 kilometrih smo naleteli na bencinsko črpalko, ki nas je rešila iz dnevne zagate. Lučka za gorivo je namreč posvetila le nekaj kilometrov čez mejo. Aaa super, kazahstansko gorivo po dobrih 26 centov. Kmalu za mejo se je izboljšala tudi cesta, piste ob luknjasti asfaltni cesti so povečale našo povprečno hitrost na 40 km/h. Divja vožnja je zadnjim potnikom predstavljala rodeo simulator. Iz leve strani ceste na desno pa čez tri luknje, iz pete prestave direktno v prvo, mimo luknje po levi in hitrosučno volan v desno. Zjahani, utrujeni in lačni smo naposled le prispeli v vas še pred sončnim zahodom. Zagledali smo se v prvo gostilno s plakatom, kjer je bilo narisano pivo. Super! Vstopimo notri in povprašamo kuharja, če nam lahko zmenja denar, oziroma plačamo v evrih. Poklical je šefa in potrdil, da pride čez 10  minut. Po dolgem in mučnem čakanju suhih ust, kljub temu da smo takoj naročili pivo, se je naposled le primajal šef in nam zamenjal denar. Naročili smo šašljike in odprli pipico piva. Polnih želodcev in z zvezdami na nebu nam ni bilo več do vožnje, zato smo se s šefom dogovorili, da prespimo na parkirišču za hišo in si hitro naročili še zadnje pivo.

Dan 21 - Šraufkanje

Zjutraj naredimo pozen štart. Bujenje ob prijetni 7.00 uri. Cesta od vasice Beynou do mesta Atyrau je bila nova in prav malo dolgočasna. Najprej smo naredili krog po mestu in le s težavo našli trgovino, ki je bila odprta pred deveto uro. Po nakupu osnovnih potrebščin smo napolnili še rezervoar z nafto (poln tank goriva 20 eur) in stisnemo v peto prestavo. Ob prvem srečanju s hordo dvogrbih kamel naredimo pavzo za zajtrk. Preostali del poti je bil siiila dolgočasen in primeren le za pisanje bloga in dopoldanski spanec. Edina pavza je bila še tradicionalna opoldanska čajanka.

V največji vročini smo le prispeli v veliko mesto znano po naftni industriji in eno izmed dveh mest na svetu, ki sta razdeljeni na dve celini. Del mesta je v Evropi, drugi del pa v Aziji (drugo mesto verjamem da poznate). Skozi mesto namreč teče reka Ural, ki predstavlja mejo med kontinentoma. Ker nam ideja o stopanju na domač kontinent ni bila čisto nič ljuba, smo se še pred mostom ustavili in poiskali restavracijo za kosilo. Privoščili smo si nekaj kazahstanske tradicionalne zakuhe, internet v kafani pa nas je začaral in povzročil prve mentalne premike proti Evropi. Ne pomnim kdaj je bil nazadnje wi-fi v restavraciji ali baru.

Dan se je prevesil v drugo polovico popoldneva, zato smo sklenili, da odnesemo šila in kopita iz mesta in poskusimo pokampirati nekje na poti proti Rusiji, ko bo le mogoč dostop do Kaspijskega morja. Na poti proti mostu zagledamo prvi šoping center in kot začarani ustavimo in se odpravimo vanj po kruh in vodo. Naivno smo pozabili, da so šoping centri past. Stopimo v trgovino in na vhodu dobimo košarico. Varnostnik nas je opozoril, da je rukzak potrebno zakleniti v omarico, saj je vnos rukzakov v trgovino prepovedan. Kaj se dogaja v tem "razvitem" svetu? Stopimo do oddelka s kruhom in doživimo še en šok: kupi kruha vseh možnih oblik in okusov. Manjkal jim je le kruh, katerega smo navajeni, edinega, ki ga centralna Azija pozna (tak domač, okrogel, ploščat, brez aditivov in ostalega sranja). Nabrali smo še nekaj drugih dobrot, potem pa zvis ven. Fuj. Že pogrešam male lokalne "štrcunce", kjer na 12 kvadratih dobiš vse, kar si lahko zamisliš. V večjih 25 kvadratnih trgovinah pa imaš notri Merkur, Baby Center, Lesnino, Rutar, Mercator in še avtodele.

Prečkanje reke nam je za trenutek vzelo sapo (goodbye Asia), škljocnemo eno fotkico, na drugi strani pa že lizika. AAaa ti Evropa, lisica stara. Že sem se praskal po denarnici, ker nisem bil pripet, ampak ne, gospod policist je bil le radoveden iz kje smo ter kam gremo. Na hitro malo pokramljamo in dobimo nerazumljivo zapletena navodila kako najti pot proti Astrahanu, Rusiji. Z malce manevriranja smo le našli pravo pot in ne dolgo za mestom se je pravljica lepega asfalta zaključila.

Ponovno smo besno vrteli volan v levo in desno ter metali prestave iz prve proti peti in nazaj v prvo v manj kot dveh minutah. Po slabi uri smo se ustavili na bencinski. Ustavili smo pri napačni ročki, a avta nismo mogli več prestaviti. Folksi ni vžgal. Ali ima Folksi preprosto zadosti trpinčenja ali pa noče nazaj domov. Po škripanju fedrov in karoserije, nevarno razmajanemu odbijaču, crknjeni daljinki, škripajočih šipah, spremenjeni barvi iz bele na umazano in drugih znakih obrabe in naporne poti predvidevamo da gre za prvo. Odprem motor in pričnem z analizo. To ni, to ni, to dela, ... Vržemo kleme iz akumulatorja in potisnemo kombi na rob bencinske. Prijazni policist je poklical mehankarja, med tem ko mi brskamo po varovalkah. Ključavnica dela, akumulator ima zadosti elektrike, potem je štarter. Ta je nem. Pokličem kolega v Slovenijo, ki brez dvoma potrdi da gre za štarter in da navodila kje je in kako do njega. Folksi ni vozilo prijazno amaterskim mehankarjem. Nobenega prostora nikjer. Uležem se pod kombi in snamem pokrov. Potolčem po štarterju, pomigam kable in tra-ra! Kombi vžge. Zadovoljni in veseli hitro napolnimo rezervoar in odpeljemo dalje, dokler je še svetlo.

Pol ure lukenj in tresenja je bilo zadosti. Ob mraku parkiramo na veliko parkirišče ob zaprtem baru. Že navajeni kampiranja se najprej stuširamo in povečerjamo, potem  pa je na vrsto prišla že dodobra izpraznjena tajikistanska vodka. Tko mal, za posladek. Potem pa obisk. Pripeljal se je avto direktno k nam v "dnevno sobo". Lastnik lokala je prišel domov in je bil željan malce kramljanja. Plodna debatka je prinesla mrzle pive iz bara.