IRAN X - zaključek

Dan 33 do 35

Zjutraj nam pesek ni bil prikrajšan. Kratka noč nas je porinila v pozno vstajanje, tako je sonce že precej prijetno pripekalo na nas. Hitro po zajtrku smo odvili do sipin. Prvi griči so bile prava zabava in vsak je lahko preizkusil vožnjo po putru. Zaradi parih kapelj prejšnji dan in očitno dežja tudi prej so bile sipine ravno prav trde, da se je dalo lepo igrati in učiti vožnje po pesku. Ko si prvič v pesku je polna doza adrenalina že precej hitro.

Ne bom dejal, da sem že domač, a na nekaj sipin sem že splezal. Tako sem veselo iskal vse višje in višje sipine ter zahtevnejše prehode med njimi. In ni trajalo dolgo od mojega stavka ekipi, da v kolikor se nisi vsaj enkrat dobro zakopal potem nisi bil z avto v pesku, do momenta, ko se je pokadil pesek okrog avta.

Ufff precej neugodno. V zadnjem momentu sem si premislil izpeljat manever med dvema sipinama in zavoj v levo s premalo hitrosti me je pogreznil v mehek pesek. Jojjj, precej neugodno. Precej.

Najprej smo poskusili s spuščanjem pritiska v gumah in manjšim odkidanjem peska okrog gum. Neuspešno. Še nižji pritisk in uporaba podnic sta pomagala premalo kot bi si želel. Edina rešitev je bil spust v kotanjo. Na veliko srečo je bila kotanja podolgovata in na drugem koncu z malo bolj ugodnim izhodnim položajem in tršim peskom. Če se spustim dol in imam zadosti hitrosti mi mogoče rata splezat ven na drugi strani.

Luknje oziroma kotanje v sipinah znajo biti ekstremno nevarne. Še posebej če je udeleženo le eno vozilo. Zgodi se, da je luknja globoka z mehkim udirajočim se peskom. In če avto pristane v njej ga je brez pomoči drugih vozil precej težko spravit ven.

Iz te kotanje se mi je uspelo rešit brez večjih težav in tu sem potešil svojo dnevno dozo adrenalina. Mogoče tedensko. Bomo vidl kdaj bom spet rinil v težave po nepotrebnem.

Včasih je fajn znat Farsi. Na zgornji tabli piše,
da je levo nevarnost obstanka v blatu.

Po zabavi v pesku smo se vrnili v Karavanseraj kjer sem pobral svoje stvari in se poslovil od kolegov in Kračke. Ekipa je šla po drugi strani sipin novim avanturam naproti, midva z Adelom pa v Kashan na kosilo in ogled neke vile s parkom. Spet zelenje in iranska obsedenost s parki.

Močna utrujenost od napornega dne v pesku naju je uspavala že med čakanjem na kosilo. Njihova tipska miza, ki je hkrati tudi stol ima verjetno kakšno posebno ime? Te vrste miz se sreča tudi po celi centralni Aziji in verjetno še kje. Gre se za dvignjen podest kjer na Perzijski preprogi sediš in obeduješ. Stvar je seveda tudi precej udobna zato ni čudno da sva oba v trenutku zamižala J

ne najboljša slika a pokaže udobnost in v ozadju natančnejšo
konstrukcijo in boljšo predstavo kako zgledajo "mize"

Z iranskimi registrskimi tablicami se je zaključilo neplačevanje cestninskih postaj. Zgleda moja bela polt ni dovolj za brezplačen prehod J A če bi prej vedel kako nizke so cestnine se nebi tako glasno hvalil, da nam ni treba plačevati. Mislim, da nismo privarčevali niti 5 eur na celi poti po Iranu.

Zvečer sem bil dogovorjen z Shadie in njenim možem Poorio. Danes zjutraj sta šele prišla v Iran na obisk k staršem. Na meeting point sem se odpravil z lokalno različico Uberja. Že taxi je ugoden ampak Uber je pa neverjetno poceni. Za cca 15 km in 45min vožnje je bila cena 2 eur. Peljal pa me je z novim avtom. Škoda le, da nobeden izmed taxistov s katerimi sem se vozil v teh dneh po Teheranu ni znal več kot 3 besede angleško. Moji zgovorni duši je prav nerodno, da sedi v avtu s sočlovekom skoraj eno uro in je že po prvem poskusu, ko se neuspešno predstaviš preostanek vožnje tiho. No, po pol ure me je vprašal če slučajno govorim farsi. Potem sva bila pa spet tiho dokler nisem potegnil ven denarnice.

Večer smo s Shadie, njenim možem in najboljšim kolegom preživeli v Teheranskem vintgarju. Čisto na severu se mesto dotika vznožja visokih hribov. Le streljaj od Tajrish bazarja je prav simpatičen vintgar kjer so na obe strani manjše reke v steno vklesane in pozidane kafane. Iz vseh sten kaplja in curlja voda katero preusmerjajo v fontane in vse sorte potočkov. Voda in rodovitna zemlja pa sta razlog neskončno rož med potočki in restavracijami. Ulica se vije visoko v vse ožjo dolino, dolžina sprehoda oziroma vztrajanje pa je pogojena v večji meri od tvoje lakote in uspešnosti lokalnih gostilničarjev, ki te vsak na svoj inovativen način vabijo v svojo restavracijo. In če so druge vsaj pol tako dobre kot ta v kateri smo mi pristali, je to pravi mali gurmanski raj. (lokacija: 35.828167, 51.426626)

Zadnji dan je bil dan za shoping, večerjo pri starših od Porrie in preizkušnja še zadnjega javnega prevoza v mestu. Podzemna železnica je super, kot običajno v večjih prestolnicah po svetu: moderna, urejena, hitra in s pogostimi vlaki. Minus je le pokritost po mestu, a na tem delajo bojda prav ta trenutek in kopljejo nove rove.

Le spolna diskriminacija me je zmotila. Najprej sem želel iti v prvi vagon, ki se je ustavil pred menoj, a me je prijazni gospod opozoril, da je ta del vagona le za ženske ter me preusmeril na naslednji vhod. Drug vhod je bil le deloma pregrajen s pleksi steklom od prvega. V tem delu vagona pa so bile tako ženske kot moški. Tako drage dame, ko se boste drugič pritoževale nad neenakostjo med spoloma in zapostavljenost žensk v islamskem svetu. Ženske v Iranu gredo lahko v samo svoj ali pa v mešan vagon, med tem ko imamo moški vstop le v mešanega brez možnosti samo moškega vagona.

Končno sem imel čas za šoping. Po svoje sem občutil pravi mali pritisk, saj sem imel kar nekaj stvari, ki sem jih imel namen kupit a hkrati je bil to zadnji dan na poti. Grand Bazaar tukaj je res ogromen in se razprostira na več kot 10 km. Prav tako kot postavitev različnih vrst trgovin v mestih je enaka zgodba tudi na bazaarjih; Ko zaromaš enkrat v predel tepihov se kar pošteno nahodiš preden prideš do konca oziroma do naslednjega predela. Slabi dve uri sem hodil in v labirintu ulic večkrat zašel do točk, ki so se mi zdele znane. To je pognalo svojevrsten strah v moje kosti in dvom v moje navigacijske sposobnosti. A res v dveh urah nisem našel in kupil še prav ničesar? Je ta bazaar lahko tako brezvezen? Občutek sem imel da sem že vse videl in prav nič takega kar bi vzel domov. Tepihi, kupi kitajske robe, kuhinjski aparati, … Zašel sem v predel bank, mimo več mošej, trgovin s torbicami, zlatom, ….

Suhe vrtnice (za dišave, začimbe, dodatek čaju, ...)

Noge so postale utrujene zato sem se usedel na manjši plastični stolček pri prodajalni z usnjenimi izdelki. Takrat me ogovori starejši možakar, ki je bil izredno vesel, da lahko po več letih spet govori in malo potrenira svojo angleščino. Možakar je govoril precej solidno zato je hitro beseda dala besedo in kot bi mignil sva skupaj romala med skozi moje vaške oči gledano neskončno veliko veleblagovnico z oblačili. Več nadstropij, pravi labirint med trgovinicami polnimi tekstila. In to sva našla sredi bazaarja. Kaj vse ne skriva ta tržnica? Pri enemu sva se usedla in lastnik nama je prinesel čaj. Noge so se končno spočile in telo se je po parih čajih končno rehidriralo in naravnalo v shoping mood.

Le po čudežu sem našel izhod iz veleblagovnice in s pomočjo navigacije sem pririnil do četrti z oreški. Hodil sem od enega do drugega trgovca in poskušal oreške. Sit sem bil še preden sem našel popolne pistacije. Zadosti velike, prava trdnost in pa začinjenost s soljo, limono in žafranom. To pa trga jajca!! Iran je daleeeč največji proizvajalec pistacij na svetu in edino logično je da so njihove najboljše in da ga harajo z njimi po celi črti. Pistacijeva krema, baklava s pistacijo, pistacijev sladoled, halva, itd.

S polno torbo pistacij sem odrinil v mošejo na drugo pavzo. Tu mošeja ne predstavlja le prostor za molitev. Sem pridejo ljudje počit, uživat tišino in mir pred noro ulico in bazaarjem. Marsikdo si tu privošči tudi popoldanski spanec, …

Na poti iz mošeje sem ne namenoma zašel v ozko ulico kamor zaposleni iz bazaarja hodijo na malice. Po nekaj deset metrih vseh vrst vonjav je premamilo tudi mene. Zašel sem v najbolj polno sendvičđinico v ulici. Nekaj časa sem le zmedeno opazoval kako poteka njihov sistem, ki je meni deloval bolj kot kaos kot kaj drugega. Ko me je opazil sendvič mojster, kateri ni znal angleško mi je skomignil z mimiko »kaj ti dam?«. Pokazal sem v neurejen in našarjen poln predal mesa. Prvo meso ki mu je padlo pod roke je prijel in prestavil na vročo plato ter spekel. Med tem je asistent sendvič mojstra obliznil prst in prelistal zajeten kup ničvrednih bankovec ter vrnil nekaj drobiža zadovoljni stranki. Za tem je prijel štručko kruha, jo prerezal in s črnimi nohti postrgal sredico in jo vrgel v smeti. V kruh je stisnil nekaj prelivov, paradižnika in solate. Glavni sendvič mojster je za tem s špohtlom razmesaril spečeno meso in ga lepo razporedil v sendvič. Vse skupaj je lepo zavil v časopisni papir in mi vse skupaj ponudil v roke. Zraven sem naročil še koka kolo in odložil vse na sosednjj pult ter si iz potovalne navade pred obedom razkužil roke. Joj kako sem se sam sebi zdel neumen ko sem zagrizel v sendvič. Po vseh bakterijah, ki domujejo v tem pajzlu so bile roke (še pred razkuževanjem) verjetno daleč najbolj čista stvar tu v tem mesecu.

Sendvič s pijačo za dobrih 70 centov je bil več kot soliden in mi je dal iskani boost. Z dvignjeno energijo tople majoneze sem se začel izgubljati v »pravih« kotičkih bazaarja. Najprej sem zašel v četrtk šalov. Šalov sto milijonov, kakršnega koli si poželite. Največ kitajskih, pa indijskih, vzorcev od a do ž. Pravi raj šalov.

Sledil je še postanek v predelu torb. Potovanje sem začel z oblačili in ostalo osebno prtljago lepo zloženo v predalu avtomobila. Ko sem se poslovil od drage kračke sem dobil le manjši kufer primeren za carry-on. Moje prtljage pa je bilo več, sploh če štejem še vse kupljene pistacije, šale itd. Ko sem nabavil še luštno torbo sem se odpravil na sever še v drug bazaar. Tajrish bazaar.

Tam sem se dobil s Shadie in Poorio. Skupaj smo kupili še nekaj nepotrebnih stvari za domov in pa začimbe ter posodo za Dizy. Zame eno boljših iranskih jedi. Jed se pripravi v kamniti ali glineni posodi z glavnimi sestavinami; Krompir, čičerika, ovčetina, paradižnik. Ko je jed skuhana se zos odlije v drugo posodo in ga uporablja za pomakanje kruha, preostalo pa se zmečka v nek tak fin mesnat pire. Huh, kar zakrulilo mi je med pisanjem.

Končno opremljen za domov z vso iransko robo sem odšel na večerjo. Družina od Poorie me je gostoljubno sprejela na zadnjo večerjo. Po iranski tradiciji je cela razširjena družina ves čas pod budnim očesom nadzorovala moj krožnik. Ko se je kateremu koli zazdelo, da mi česa manjka so mi začeli ponujati to stvar. Ko sem pohvalil karkoli sem takoj dobil še dvojno dozo na krožnik. Neverjetno kako lepo so me gostili. Mogoče so se še dodatno potrudili, saj sem Poorio in Shadie pred leti gostil po Sloveniji in tega nista pozabila. Celo večerjo sta govorila lepe zgodbe o slovenskih jamah, naravi in vinu.

Po večerji sta Pooria in njegov kolega potegnila ven kitari in igrala noro lep flamenko ob pravem iranskem čaju. Prav kičast večer. Letalo vzleti ob 5.15 zjutraj. Zato sem bil primoran skrajšat večer in odklonit večerni sprehod z rajanjem na prostem. Pristal sem le na postanku s pistacijevim sladoledom.

Ko sem le s težavo stlačil vso robo v kufer in potovalko sem poklical taxi. Valda čim kasneje, da ne bi kot običajno pasel dolgčasa na letališču. Tam mi je vedno muka ure čakat na letalo. Ob dveh me je kot dogovorjeno pobral taxist. Spet eden izmed tistih ki ne zna angleško. Avto je imel na števcu le 14.000 km. Števec sem preveril za tem, ko sem se usedel v avto kjer je bilo vse v folijah in polivinilu. Vse skupaj me je precej spominjalo na ameriško Hollywood TV serijo Dexter, kjer en bolan tip mori vse sorte ljudi. Vse morilske obrede opravlja v plastificiranih prostorih, da lažje pospravi za seboj. Na srečo je večina Irancev bolj drobne sorte in s čisto preveč pozitivne energije, da bi od njih pričakoval kakšne take zgodbe. Folija je bila v avtu ker se očitno s tem pohvalijo da imajo nov avto, ali pa le želijo čim dlje obdržat čiste sedeže? V manjši meri je to opaziti tudi pri nas, sigurno ima vsak vsaj enega prijatelja, ki ima še dva meseca zaščitno folijo na novem telefonu ali računalniku.. No tu je še malo bolj smešno ko je cela notranjost avta v foliji. Vključno z nataknjeno vrečko na ročicah za smernike in brisalce. Bizrano.

A vseeno me je malo vrgel iz tira, ko je začel z vožnjo čisto v napačno smer. A bolj zaradi časovne stiske kot pa kaj drugega. Ampak mojster je prišel pome s praznim tankom in ponoči ni veliko bencinskih postaj, ki bi obratovale. Ker je kar nekajkrat vozil v napačno smer enosmernih ulic in enkrat celo v slepo ulico sem mu pomagal kar z mojo navigacijo. Časa res ni bilo dovolj, da bi se prepustil temu nočnemu zgubljanju in adrenalinu. Še več, mojstr si je v enem trenutku celo popestril dogajanje z ugasnjenimi lučmi. In to ponoči. Nisva se ognila niti stacionarnim radajem, kar ga bo verjetno stalo več kot je zaslužil od mene. Revež. Cel stroboskop se je uprl v naju. Tale iranski promet je res nor in mi je za konec pripravil enkratno poslovilno zabavo.

Ne morem reči, da sem užival preostanek poti domov, a vedno sem vesel, ko je letalo pol prazno in lahko stegnem moje dolge tačke čez 3 stole. S tem se nekako zaključuje še en trip in blogerski rafal. 

Kmalu za tem, ko sem se vrnil domov sem dobil info od zadnje ekipe, da se ne bodo vračali domov z avtom, češ da je Iran res lep in ne bodo tvegali poskusa prehoda meje z vozilom (Spomim; uradno lahko Kračko peljem domov le jaz). Avto bod pustili nekje v Teheranu, kjer bo počakal na moj prihod. Nikakor se nisem branil te ideje že na začetku. Z največjim veseljem se bom vrnil v Iran, se spet pognal v sipine, na hitro pogledal še kakšen spuščen kotiček in mimo južne Turčije porinil proti domu. Takrat mogoče spet odprem blog in zlijem iz sebe na tisoče črk ter kakšno fotko. Inshallah

Hvala vam za vse lepe feedbacke med tokratnim blogiranjem. Le-ti mi dajejo dodatno energijo, da najdem vse te ure na potovanju in zapišem dogajanje ter misli, ki me obkrožajo tam in takrat. Nekje na blogu obstaja tudi nastavitev, da dobite email, ko objavim nov post, tako ni treba preverjat, če že je nov post ali ne.

Za tiste, ki vam vam objavljene slike ne zadostujejo, in si želite vidt še več fotk in za tiste, ki se vam ni ljubilo brat celega bloga bom poleti/zgodaj jeseni priredi potopisno predavanje. Objavim tukaj datum. Takoj ko bo znan.

Do takrat vam želim čudovito poletje ter veliko potovanj. Navznoter in navzven.

IRAN IX

 Dan 30, 31 in 32

Mogoče najprej kakšna beseda o prečkanju cest kot pešec. Življenje pešcem v Iranu ni enostavno. Nikakor in nikjer nimajo prednosti. Zavoljo pretoka prometa in v izogib nesreči vozniki pešcem ne ustavljajo, edina sprememba, ko voznik zagleda pešca je potencialna sprememba hitrosti (pospeševanje ali upočasnjevanje). V kolikor ima pešec isti tempo ob prehodu ceste se stvar običajno srečno izide. Druga varianta pa je da pešec prečka le pas po pas posebej. Ni torej čudno da ostaneš ujet med katerim koli pasom na 4 ali več pasovni cesti. V tem primeru mora paziti da stoji zadosti nazaj, da mu avto ne povozi prstov na nogah in dosti naprej, da jih ne dobi po riti. Posebna pozornost velja nameniti motoristom (ne le kot pešec ampak tudi kot voznik). Motoristi običajno vozijo v vse smeri na vseh pasovih. Ponoči tudi kakšen brez luči, in vedno nek svojevrsten slalom. Tako nikdar ne veš iz katere smeri in kdaj se bo pripeljal motorist. Whatch out!

Taxi vožnja do letališča (60km) stane približno 4 evre, poslovilo od kolegov s katerimi smo preživeli 14 nenormalnih dni in izrek dobrodošlice novi ekipi pa je neprecenljiv. In tako se 29. dan pravzaprav sploh ni končal. Po kratkem »power napu« sem se odpravil z ekipo na letališče in jih tako pospremil še na zadnjo Iransko pot v tem svežnju. In le dve uri sta me ločili do pobiranja tretje ekipe. Super, da ima Kračka posteljo, tako sem kar na parkingu, tik pred tablo prepovedano parkiranje naredil eno smrčalno kitico. Kljub temu, da pajka v iranu še nisem videl (če ne štejem une zverine iz puščave in pa sebe) me je vmes prebudil strah, da me skupaj z avtom vozijo nekam. Mogoče je bil pa le klasičn hrup iz letališča J

Žalostne face pred odhodom

Preden sem pobral novo ekipo in jih pripeljal v hotel se je zunaj že danilo. A zato 30. dan ni trpel. Spanec do poldneva je bil dovolj. Za tem sem pobral ekipo in skupaj smo se odpravili do praktično edine destinacije, ki sem si jo v Teheranu zares želel ogledati. Amerška Ambasada.

Kmalu po islamski revoluciji leta 79 so »študentje« zasegli ameriško ambasado in v talce vzeli 52 ameriških talcev. Da ne pogrevam zgodovine vam lahko le priporočam ogled filma Argo (2012). Danes zid okrog bivše ambasade služi kot podlaga za antiameriško propagando. Znotraj obzidja pa je simpatičen muzej v katerem te z veseljem podučijo o ameriškem imperializmu, vzroku in razlogih dogajanja v ambasadi od revolucije dalje s poudarkom na napadu na ambasado in vse do izpusta talcev. V muzeju je moč videti veliko opreme, ki so jo tedaj uporabljali Američani v še delujoči ambasadi in še mnogo drugega. Super muzej!

Preostanek popoldneva je bil končno za sproščen srehod čez mesto, ogled dela Grand bazaarja in pa večerja s šišo. Luštna uvertura za novo ekipo in čudovit počitek zame. Skoraj tri tedne je že odkar spim vsako noč drugje. Sem se že navadil nomadskega življenja, a kljub temu. Paše k strela dve noči spati v isti postelji, oziroma bolj kot to paše, da že zjutraj veš kje boš zvečer spal J Ampak to zares ceniš šele, ko si nomad. Doma pa kar prosim, da si mi kej zgodi in da grem kam.

Grand Bazaar

In en mesec je okrog odkar sem na poti. Z bližanjem konca potovanju in praktično zaključenemu ruženju okrog s Kračko ter odkrivanju novih brezpotij srce zajoka. Vsakdanji stres, rutina in pritisk naše družbe so v tem času odzveneli. Pot mi je poleg vseh izkušenj, novih znanj, bla bla bla in sto ostalih stvari tudi vrnila brezskrben nasmeh na obrazu, ki je tam tudi tedaj, ko za to ni posebnega razloga. Nazaj sem dobil jasno sliko, zen in vse ostale energije potrebne za preživetje v mojem vsakdanu. A brez težav bi ružil še dalje proti vzhodu, za nosom.

V nedeljo smo se odpravili do čudovitega mostu za pešce, kateri povezuje dva parka. Tudi sam most je pravzaprav en velik park in to kar v tri nadstropja. Čudovita in nedavno zgrajena konstrukcija je lep odraz svojevrstne naprednosti Irana.

Popoldan sem prvič preizkusil javne prevoze mesta. In kar s težavo sem se usedel na sovoznikovo mesto in le nemočno gledal kako lokalni mojster brezglavo izvaja nevarne manevre med pešci, motoristi in ostalimi pleh zvermi na cesti. Nujna je bila vrnitev v hostel, saj sem imel popoldan dogovorjen sestanek z lokalno firmo glede posla v Iranu. Ker je to popotniški blog ne bom preveč razlagal o poslu. A zelo se mi je zdelo zanimivo, da sem ob prihodu na sestanek dobil na mizo krožnik z vilicami in nožem. Na mizo so znosili kupe raznovrstnega sadja, sladkiša in oreščkov. Skozi celoten čas sestanka smo srkali kavo in čaj ter pikali dobrote. Na take sestanke bi se pa lahko navadil. In ko smo že pri orodju; mimogrede, Iranci redkokdaj pri obedih uporabljajo nož. V restavracija dobiš le vilice in žlico. Včasih zna biti malo nerodno z žlico rezat meso…

Med tem se je ekipa odpravila proti severu. Teheran je pozicioniran tik pod hribi, ki na severu mogočno stojijo nad njim in povzročajo bolj obilne padavine nad mestom, konstantno dobavo svežega zraka, pitne vode, v zimskem času pa bojda čudovita smučišča visoko nad 3.000 metri. Še sedaj je v hribih moč videti precej snega. Tretja ekipa je bolj zimske sorte, in ne tako kot jaz le zaljubljeno usmerjen v sipine. Pred potovanjem po puščavi so si zgleda zaželeli še kratkega obiska smučišča in tunkanja nogic v sneg. Vse uredu in prav, le ključe od sobe sem pozabil v avtu. Avto je v tem času postal moj dom zato mi je kar samoumevno najbolj pomembne stvari pospravit v predal med voznika in sovoznika. OUCH!

Na srečo je tale hipijevski hostel tako zelo močno hipurski, da so ključi vseh sob identični, tako mi je prijazen afganistanec dal ključ sosednje sobe. Sicer vesel enostavne rešitve me je kar stisnilo pri srcu, ko sem pomislil kaj vse puščam v »varno« zaklenjeni sobi med tem ko me ni. O joj.

Na sestanek sva se z Adelom namesto peš odpravila kar z mestnim avtobusom. Super, še ena izkušnja uporabe javnega prevoza. Mogoče bom sedaj lažje razumel nasilno in daleč najbolj superiorno obnašanje avtobusov po ulicah iranskih mest. Peljala sva se le dve postaji, zato sva ostala kar pri sprednjih vratih in tako sem od pobližje spoznal skrivnosti izkušenih poklicnih voznikov.

V dveh postajah sem se naučil slednjih točk:

1. To je službeno vozilo zato ti je lahko zanj vseeno.
2. Če odtrgaš ročici za smernike in brisalce jih ne moreš več prižgati, hkrati imaš tudi manj dela.
3. Če si absolutno superioren delo postane hitro monotono in dolgočasno. Takrat postane tvoj telefon najboljši prijatelj in si zasluži več pozornosti kot udeleženci v prometu.
4. Če si le nemočni potnik na avtobusu se močno oprijemi za to namenjenih držal in drži pesti da bo vse OK.

Naslednji dan je v planu dopoldanski sestanek z glavnimi kupci, po sestanku pa smo se dogovorili, da gremo skupaj do prvih sipin (prav tja, kjer smo nekako zaključili našo Iransku turo s prejšnjo ekipo – puščava Maranjab). Seveda se mi stalno kolca po vožnji po sipinah, nova ekipa pa bo vesela nekaj nasvetov vožnje po puščavi.

Zvečer je bil tako na bolj na izi. Šiša, večerja, še zadnje pranje cunj ipd.

Zjutraj smo odpičili vrhunski sestanek. Držimo pesti, da rezultira v prvem projektu in pa povratku v Iran že letos. Iran mi je res prirasel k srcu, zato se veselim potencialnega posla.

Po sestanku smo šli na hitro kavo in se dogovorili o dejtaljih glede poteka dneva. Lokalni partner se nam pridruži na izletu, in sicer z lastnim avtom. Tako naslednji dan jaz z njim odpeketam nazaj v Teheran, ostali pa peljejo Toyotkico še en krog po Iranu pred povratkom domov.

No ja, tu so se porodile tudi ideje, da pustimo Kračko kar v Iranu. Vsaj do nadaljnjega. Zaradi posebnega dovoljenja Carnet de passage je potrebno avto odpeljati iz države najkasneje v enem letu. A stvar je še malo bolj zakomplicirana. Oseba, ki avto uvozi (je zapisana na karnetu kot voznik) mora avto tudi odpeljat iz države, kar lahko pomeni velike nevšečnosti ob poskusu povratka vozila brez mene. In ker je Iran fajn, ekipa pa nima neomejeno časa je na plano padla ideja, da pustimo avto čez poletje kar v Iranu, med tem skušamo speljat posel, jeseni pa se vrnem v Iran in naredim kratek trip do doma. Ha, seveda še enkrat, na hitro, tko čisto malo skočim v sipine na kakšen krog J

Končne odločitve tu še nismo sprejeli. Gremo s tokom, pravi zadnja ekipa. Po kavici je šel naš partner po nakupih za večerjo, mi pa smo skočili na sever Teherana na kosilo in srečanje z Celjanom, ki zaradi posla večino svojega časa preživi v Iranu.

In res, tale zadnja ekipa gre čisto s tokom, prav malo penzionersko (mogoče ima res kaj opraviti s povprečno starostjo ekipe?). Če bi bil 3 tedne z njimi na potovanju bi se mi verjetno zmešalo. Prav gotovo bi po treh tednih poti prišli ravno do Istanbula. Namesto ob dveh popoldan smo mesto zapustili uro in pol kasneje. Potem pa še tankat, šoping za vodo, … In ker se nam je res že mudilo je zamujal še Adel. Sem že parkrat napisal in nič kolikokrat rekel; kamp je treba najdt podnev. In jasno je kot beli dan, da se ponoči ne vozi po sipinah. Vsaj ne pri zdravi pameti.

Na koncu smo se dogovorili, da se dobimo v zadnji vasi pred makadamsko potjo v sipine. Tam sem lahko nakupil še manjkajočo robo, ostali pa so imeli čas si ogledati prav luštno in čist nič turistično mošejo. Ne vem kaj mi je bilo, da sem šel v vasi še vprašat za sim kartico za zadnjo ekipo.

Pred kratkim so oblasti uvedle še neke nove ukrepe kjer komplicirajo s prodajo sim kartic turistom, tako v Teheranu v 20 trgovinah nisem našel simke. Zanimivo v Tabrizu nisem imel težav, prav tako tu v tej vasi to ni problem. Zgleda novica o komplikacijah še ni prišla do njih J. A vseeno, kupiti sim je tukaj cela procedura, si predstavljam da bistveno bolj zakomplicirano kot nakup orožja v Ameriki. Preden dobiš sim je potrebno izpolniti hud obrazec – valjda v Farsiju, pustiti prstne odtise in oddati scan potnega lista (viza stran + prvi dve strani). Stvar pa se še malo bolj zakomplicira na vasi, saj ta ki prodaja sim kartice nima scannerja, niti naprave za pobiranje prstnih odtisov, tako se za tem ko dobiš sim moraš odpravit še na drug del vasi na preostanek procedure. PFFUUU.

Ko smo bili naposled le nared smo spotoma kupili še oglje in se pospešeno odpravili proti sipinam. Tokrat smo tudi prvič plačali vstopnino. Iranske face so na najbolj pogosto prevoženi poti do sipin postavili barako in kasirajo vstopnino. A če greš iz katere koli druge smeri po katerem koli drugem makadamu je brezplačno. Neverjetno. Kljub vsemu je to najhitrejša in najlepša pot in Adel se je odločil da bo šel z svojim avtom čisto do karavanseraja, tako je to najprimernejša pot. No, vsake kvatre je lepo tudi dat kaj v pušco za lokalce. Navsezadnje so se potrudili in verjetno s pomočjo teh prispevkov do karavanseraja privlekli veliko prikolico s prvo pomočjo, v bližini je visok telefonski oddajnik, itd. itd.

S Kračko smo drveli bistveno hitreje kot kolega z nekim malim Renaultom. Razliko smo pokurili na prvih sipinah, ki so se nam ponudile ob poti. Prav vesel sem, da mi nemiren duh in brezmejen apetit po sipinah vleče konstantno naprej v pesek. Tokrat smo imeli neverjetno srečo, ob vožnji proti sipinam nam je uspelo pot presekati šakalu. Vsakič znova me navduši na videz tako prazna a v realnosti še kako živa puščava.

Ravno do mraka smo prigurali do Karavanseraja. In prav v trenutku ko se je parkiral Adel in premetal svoje stvari v Kračko je potegnil brutalni veter. Nad glave so se zgrnili črni oblaki in pesek je nosilo v vse smeri. A ne me zajebavat, da čist vsakič ko pridem v to puščavo pada dež!?!?!?! Še na ljubljanskem barju ga je manj. Trikrat tu in trikrat dež, to ne more biti več naključje. Slabe volje od vremena in živčen od seštevka vseh dnevnih zamud do točke, ko smo prišli le kakih 20 minut prepozno sem vseeno odpeljal na pisto. Od tu pa do sipin je le dobre dva kilometra ravne piste in za konec še kakih 100 metrov podrastja. Končna destinacija mi je bila znana in lahko bi sledil svojim točkam v garminu. Nazadnje ko smo bili tu smo pustili veliko za ogenj pripravljenega lesa. Točno vem za katero sipino.

Nisem naredil 500 metrov, ko se je okrog nas razbesnela puščavska nevihta. Sicer brez dežja, a gostota peska v zraku je naredila okrog nas popolno temo, še luči so izgubile svojo funkcijo. Pesek je raznašalo okrog z neverjetno hitrostjo in v trenutku nisem videl več piste in izgubil občutek za smer. Vsem je bilo kristalno jasno, da v takih pogojih nimamo kaj delat v sipinah. Do njih niti ne moremo prit.

Počasi smo obrnili in se po polžje peljali nazaj do karavanseraja. Tam smo se dogovorili za najem sobe. Karavanseraji so bili več kot očitno grajeni za take pogoje, tako je v atriju stavbe kar lepo zavetje. Vsaka soba pa ima pred vrati nekaj strehe. Še preden smo se raztovorili je veter na srečo pojenjal in padlo je le nekaj kapelj. Veter je s seboj odnesel tudi oblake. Sama sreča. A bilo je prepozno, da bi se ponovno odpravili v sipine. Zunaj je bila že trda noč.

Hudo lačni smo si privoščili še en super gurmanski večer v puščavi. Najprej noro sladka lubenica, potem flaša domačega vinca. Seveda na prazen želodec. Da ne bi šla v nič. In za konec še serija djudjee kebabov in nekaj pečenih bučk. Mljask mljask.

Kljub pogrešanju sipin ta večer smo pozno v noč stremeli v milijone zvezd in uživali neverjetno tišino katero človek lahko okusi le v tako mirnih kotičkih našega lepega planeta.

IRAN VIII

Dan 28 in 29

Tale druga ekipa pa poka štose enega za drugim. Da sploh ne poskušam napisat kako Uroš bere in se pogovarja v Farsiju. Včasih se mi zdi, da nas Iranci prav malo začudeno gledajo, kako se režimo in valamo po perzijskih preprogah, ko nas Kuroš zalaga z vici in prigodami. In ko se ravno malo ohladim in ponovno zadiham, gospodična Mojca poreže z njenim unikatnim glasnim smehom. In spet smo pečeni za par minut. Vici in prigode pa so običajno tako brutalni ali z neprimerno vsebino, da bodo ostali nezapisani. Sorry bralci :) 

No, prejšnji dan nas je na nekem makedamu ustavil lokalec in se precej časa trudil in v Farsiju razlagal nevemokaj, se mi zdi da nam je na izhodu poskušal prodati vstopnino do sipin, saj smo prišli čist iz X smeri in ne po glavni cesti. Kakorkoli, po nekaj minutah gospodovega monologa pogledam Uroša, ki je precej resno prevedel govor nekako takole: »prav, da je slaba cesta naprej«.

Zjutraj smo bili dogovorjeni za zajtrk ob 7.30. Na dogovorjeno mesto smo prišli z 10 minutno zamudo. Enako kot prejšnji dan smo bili edini, ki smo prišli :) Nekih 15 minut smo čakali na zajtrk, nato pa obupali. Zataknili smo malo diskontirano plačilo za vrata in odvihrali na pot.

Predzadnji dan za večino ekipe je pomenil predvsem vožnjo proti Teheranu. Zadnja noč je bila za nas nujen postanek v sipinah. Še zadnjič. Cilj je bil, da se zapeljemo v Maranjab puščavo, katera je oddaljena cca 300km od Teherana proti jugu. Ta ista puščava kjer smo začeli potovanje z drugo ekipo.

Prvih par ur vožnje ta dan je bilo čez kamnito puščavo. precej dolgočasno. 100km brez enega samega ovinka. Le kup kamionov in kamna. Dolgočasnost nas je pahnila v visoko hitrost in še preden smo se zavedali, da smo divjali 135km/h smo že stremeli v policista, ki je korajžno zakorakal na prehitevalni pas avtoceste in nas odločno izločil iz prometa.

Tokrat uniformiranec ni bil za take štose kot večina. Videlo se mu je, da potrebuje žepnino. Najprej smo si ogledali posnetek brezglavega divjanja nato pa pričeli z barantanjem. Domačinom bojda za tako divjanje za en dan vzamejo avto, potem mora plačat kazen in potencialno še kakšno drugo neplačano kazen, potem pa šele lahko prevzame avto. Ker mi nimamo časa za take štose, je začel z idejo o 500 eurih.

Huh, toliko angleško pa tudi jaz ne znam. Policist je znal angleško približno toliko, da smo razumeli da hoče plačilo kazni. Ko midva nalašč nisva razumela visokih kazni in ker denarja nisva vlekla iz denarnic je še enkrat razložil, da ne zna angleško in pričel telefonirati. »ojoj« sem si mislil, »zdaj sva pa pečena ko bo spraševal komandanta kako naj zaračuna turistom«. Po kratkem pogovoru mi potisne v roke njegov telefon in pravi, da mi bodo preko telefona razložili situacijo. Ko se uglasim mi ženska na drugi strani pravi v še bolj polomljeni angleščini od policistove: "Hello, you must pay police money". Komaj sem zadrževal smeh in jo vprašal nazaj koliko denarja želi policija. To je bilo očitno že preveč za njo, zato je prosila naj vrnem telefon policistu. Vse skupaj je zgledalo bolj kot, da je policist poklical domov svojo ženo, kot pa kaj drugega.

Med pogovorom je policist zahteval tudi prometno, vozniško ter pa passport voznika. Uroš, kot voznik je prinesel passport, a vozniške ni imel s seboj v Iranu. In ker je čudno, če policist ne dobi vozniške sem mu potisnil v roke kar svojo. Tako je primerjal Urošev passport in mojo vozniško. In obraz, ki ga je policist naredil ob primerjavi najinih slik je neopisljiv in neprecenljiv. Za dol padt. Potem pa seveda še prometna, ki je napisana na tretje ime. Očitno je bil majstr tako zelo zmeden, da sploh ni nič kompliciral in le vrnil dokumente.

Policista se na noben način nista strinjala, da bi odšla brez plačila, a sta na najino srečo pristala na vsako nižanje cene. Na konc sem jima v roke stisnil slabih 10 eur, na kar sta pristala. Tudi policisti potrebujejo žepnino in vsake kvatre je treba plačat turističen davek.

Pred zadnjo puščavsko avanturo smo zavili še v Kashan na kosilo in resupply. Želja je bila tudi po bazaarju, a tudi tu je sredi dneva bazaar zaprt (odprt je le dopoldan in zvečer – klasičen puščavski delavni čas).

Tokrat smo se Maranjab puščave lotili iz vzhoda. Wikiloc applikacija nam je omogočila sledenje luštnega tracka po redko voženi potki (no, težko rečem temu potka saj se vmes niti ne vidi kolesnic katerega koli predhodnega vozila).

Maranjab puščava je skupek sipin na površini cca 70x40km in leži med mesto Kashan in slanim presušenim jezerom Namak. V eni točki, že precej na severu je med vzhodnim in zahodnim robom sipin le 7 km, zato se mi je porodila nora ideja, da bi ta del skušali prečkati. Po kratki vožnji v notranjost je pri odločitvi srce dalo prednost možganom. Sipine so napihane ravno v obratno smer in vreme zgleda preveč sumljivo, da bi ga srali sami brez pomoči. Po robu puščave (le nekaj sipin v notranjost) smo se peljali okrog do najbolj severne točke, potem pa po zahodu nazaj). Ko smo se začeli voziti proti jugu in kamp platcu smo zaharali prav luštno proti notranjosti.

Celo tako lepo sem se vživel, da smo naredili kar konkreten preboj čez visoko sipino. Torej na polno gas do vrha dokler niso sprednja kolesa v zraku in gledajo čez vrh sipine. Potem pa prevaganje vozila čez sleme in takrat če nisi pripet se hitro zaradi skoka znajdeš pod streho terenca, potem pa gas dol z dobro mero previdnosti. Adrenalina polna mera. Še posebno, če sopotniki niti malo ne pričakujejo kaj tako norega.

A ker smo bili še vedno sami ni preveč za izzivat usodo. S pametno mero previdnosti in z že nekaj kilometri izkušenj smo nadaljevali uživanje vožnje čez sipine. Vse dokler ni v nekem trenutku zapihal veter s tako močjo, da je bil v sekundi avto poln peska. Vročina namreč ni bila prehuda, zato je bilo nekaj oken odprtih. Noro močan veter je v ekstremno hitrem času pripeljal s seboj tudi nevihto. Če bi tist moment imel čas razmišljat kaj drugega kot le kako se bomo čim hitreje spravili na varno bi se verjetno zahvalil samemu sebi, da se kakšno uro prej nisem odločil prečkati tistih 7 kilometrov.

Ko je bilo najhujše ni nihče niti pomislil da bi slikal

Jasno je, da to niso pogoji ko bi želel biti sredi sipin. Niti približno. Z ekstremno mero previdnosti sem odpeljal sestop do prve možne skoraj male ravnine med sipinami. Tam smo počakali da najhujše mine. Hvala bogu je bila nevihta bolj prehodna. Tako smo kmalu v manjšem dežju nadaljevali sestop do roba sipin. Ko smo dosegli rob smo naleteli na lokalnega vodiča z 4x4, ki je vozil dva starejša evropska fotografa. Polni iranske gostoljubnosti so nas takoj povabili, da kampiramo z njimi. Razložili so nam seveda tudi, da take nevihte več ne bo v puščavi in da imamo veliko srečo, da smo naleteli na tako nevihto, saj tu redko kdaj dežuje. Moramo pa imeti res blazno srečo, saj je deževalo tudi 12 dni nazaj, ko smo bili v tej puščavi. Ne vem, če bi temu rekel sreča. Mi smo prišli uživat vroče sipine, ne pa čukat v avtu med tem ko zunaj dežuje.

Prijazno smo se zahvalili za vabilo in, ko se je prikazal prvi sončni žarek smo zakurbljali Kračko in se opravili nazaj med sipine. Kmalu smo bili na območju kjer smo kampirali prejšnjo noč (12 dni nazaj). Nedaleč stran pripelje tudi solidna puščavska pista do lepega karavanseraja in prav prijetnega kampa.

V enem izmed prejšnjih postov sem že zapisal kako je petek njihova nedelja. Ta dan je bil četrtek zato je bilo zato v sipinah ob kampu neverjetno veliko ljudi. Celo avtobus je pripeljal Teherance na ogled sončnega zahoda. Prišlo je tudi kar nekaj offroad navdušencev iz večjih mest na severu z namenom, da se za vikend igrajo v sipinah. OOOooo kako hitro se mi je porodila ideja, da bi tudi jaz zamenjal ljubljansko barje za nekaj kvadratnih kilometrov sipin. Kaj pravte? smo za? :)

Ni trajalo dolgo, da smo naleteli na prijetno družino, ki je prišla testirat ta novo in ta največjo Toyoto (Land Cruiserc serija 200 VX). Seveda so se med igračkanjem luštno zakopali. Izjemoma se je nekdo zakopal pred mano, zato sem prav z veseljem segel po gurtni in jih potegnil ven. Jasno se je spet pokazala iranska prijaznost. Po tem ko smo odklonili, da se jim pridružimo v kampu kot gosti, kjer bo za nas poskrbljeno, so nas zvečer še iskali med sipinami z namenom, da preverijo ali smo OK (smo povedali da bomo kampirali kar na prostem). In ker sem jim pustil telefonsko številko so me naslednji dan klicali, da nas še enkrat povabijo k sebi domov na sever ob Kaspijsko morje. Žal smo tudi tokrat morali odklonit, inshallah pridemo kmalu nazaj, in jih obiščemo takrat.

Večer smo tako preživeli v največjem miru. V zavetju sipin in toplem ognju. Za magičnim sončnim zahodom pa nam je noč krasilo nebo polno zvezd. Ohhh kako pocukrano.

Vožnja po sipinah vedno prebudi otroka v meni. Z nasmehom na obrazu obračam volan in pohojam gas do dile. Navdušen, malce prestrašen. Zavedajoč odgovornosti in (če malo pretiravam, ali pa tudi ne) hoje po robu. A življenje je najlepše, ko splezam s Kračko na sipino, se prevagava čez vrh in s pikico gasa zdrsiva skoraj do dna. In takrat spet pohodiva gas proti novemu grebenu. Ho, tole se pa že približuje trdo erotičnemu postu.

Op.: Otrok v Pajku nam požene kri po žilah, poskrbi za dozo adrenalina in nam nariše velik nasmeh na obraz. Sipine so zakon! :)

Jutro je bilo čudovito. Po poznem zajtrku je že kar fletno pripekalo sonce. Za konec smo naredili še nekaj krogov po sipinah, duška so si dali še drugi (so)vozniki. Men vračanjem proti glavni cesti smo se ustavili še pri Karavanseraju in se poslovili od naših novih kolegov. Karavanseraj na robu sipin je bil pred kratkim lepo obnovljen in sedaj ponuja sobe za offroad navdušence in druge puščave željne turiste. Z zadnjim dnevom druge ekipe smo se v prvi vasi ustavili pri mehaniku in naredili čistko avta zunaj in znotraj. Ob predaji avta je prav, da je le ta čist. Pa po tednih življenja se v avtu marsikaj zgubi, založi, podrobi, … ni de ni. Če 4 ljudje praktično živijo na cca 5 kvadratih je štala kljub sprotnemu pospravljanju in poskušanju ohranjanja minimalnih higienskih standardov neizogibna.

prej in potem

Mimogrede, med pospravljanjem sem se slišal še s poslovnim partnerjem Adelom iz Teherana, ki je za nas že zorganiziral kosilo pri svojih starših. Kako češ rečt ne, če se pa kosilo že pripravlja? J

Avto je bil po 14 dneh spet kot iz škatlice. Zvečer imajo Mojca, Tjaša in Uroš avijon domov. Jaz imam še nekaj dni za Teheran. Čas večinsko namenjen sicer nekaj poslovnim sestankom in srečanju s staro kolegico Shadie. Tisto, ki mi cel čas potovanja piše in daje napotke katero hrano moramo poskusiti in v kater park moramo iti gledat rože J Le nakaj ur za odhodom ekipe pa pobiram tretjo, verjetno zadnjo ekipo. Tretja ekipa bo naredila en krog po Iranu in peljala avto domov.

Po vseh teh kilometrih (skupno 11.000km) ga Kračka ponosno hara dalje. Vidno pretresena (dobesedno) sicer ne skriva svoje utrujenosti. Pesek in prah se znotraj nalagata po slojih. Predvsem v kotih, ki jih roke ne dosežejo. Danes sem odkril tudi zlomljen šrauf, ki drži posteljo trdno v avtu. A to je malenkost, ki sem jo posaniral. Pod pokrovom motorja sem odkril nalomljen plastični pokrov zračnega filtra. Tudi plastika koloteka že malo visi v svojo smer. A motor prede po dobrih 334.000 kilometrih kot prvi dan. Menjalnik šalta kot za stavo. In da pri vsem tem ne pozabim na račko, ki s svojim krvoločnim kljunčkom uspešno že na celotni poti skrbi za varnost in je najboljše proti vlomilsko strašilo ever made!

Očitno je bil strah glede vzdržljivosti zračnih vzmeti odveč. Še več, dvakrat so mi celo omogočile vstop v privatno parkirišče (opcija spuščanja vozila bližje tlom). Udobje na poti je seveda neprimerljivo na višjem nivoju. Prav kraljevsko.

Kosilo je bilo seveda noro. Najbolj me je na rit vrgla juha z meto. Kaj podobnega praviloma ne najdeš niti v Iranskih restavracijah. Bombastično, mega okusno, za prste polizat.

Preostanek zadnjega dneva druge ekipe smo seveda šopingiral. Spet smo se po polžje vlekli čez klasično Teheransko gužvo na cesti do Tržnice čisto na severu (Tajrish). In ker smo šli iz juga, obvoznice Teheran seveda ne pozna smo zgubili too much časa na cesti. V petkih je glavni bazar v centru zaprt zato veliko izbire nismo imeli. Ekipa je imela za kupit še precej robe/daril. Tajrish bazaar je bil super. Tu se da kupiti vse, še vedno je to ogroomen bazaar a bistveno manjši od največjega Teheranskega.

Adel nam je z veseljem delal družbo in nas vodil po Tajrishu s čimer smo malce hitreje kupili kar smo želeli. Tokrat sem rezerviral drug hostel kot prejšnjič. Ker je v planu kar nekaj dni v mestu sem si gosposko našel privat sobo za primerno ceno. Po bazaarju smo šli v hostel kjer se je ekipa lahko stuširala in pripravila na odhod.

še zadnji kebabi pred odhodom

Platc je zanimiv in totalno drugačen od ostalih hostlov, ki sem jih vajen. Najel so kar klet in prve dva nadstropja bloka. V kleti je preprost prostor za druženje, kuhnjica in recepcija, v prvih dveh nadstropjih pa so sobe in kopalnice. Sobe kletnih prostorov so ometli z blatom in slamo, tako imaš prav pristen iranski občutek. Čaj je stalno topel in čaka druženja željene ljudi, šiško dobiš za dober eur, na vrtu pa je ogromno prostora za hišnega kužka in zajtrk pod milim nebom.

Staff predstavljajo poleg direktorja, ki je Teherančan še dva Afganistanca (od tega en ne zna anglešk popolnoma nič. No, zna povedat: »No english«) in pa en Sirijc. Bi rekel da so vsi trije vojni prebežniki. Oba angleško govoreča poba sta odlična sogovornika in polna informacij iz prve roke o regiji, brez budaleštin, ki nam jih prodajajo mediji. Tako zanimivo, da sem skoraj vse ure, ki sem jih želel porabit za blogiranje presedel ob gorečih debatah ob čaju.