IRAN II
Dan 16 in 17
Zaradi lažjih prebavnih motenj ene izmed sopotnic je hotel prišel več kot prav. Zjutraj smo si privoščili še hotelski zajtrk za 80 centov po glavi in šli na izobraževalni dan o Zorostrijancih. Tahkt-e Soleiman nima nobene veze z Soleimanom. Zorostrijanci so v času arabskih napadov (7.stoletje) priemenovali tempelj in ga s tem zavarovali pred napadi. Glede na to kje u božji materi in v hribih je to si predstavljam, da se nobenmu Turku ni ljubilo it gor pogledat kaj je tam. V 13. stoletju je to postala poletna rezidenca za Khana. Kje so ga to vse mongolci haral po svetu, noro!
1.500 let nazaj bila je v tem delu Perzije (Sussian) glavna religija Zoroastrianizem. Danes je zoroastriancev še 150.000. Religijo je izumil Zoraster nekje 1500 do 1000 let pred našim štetjem. Bila je ena prvih religij, kjer častijo nevidnega boga. Za kaj več pa: www.wikipedia.com
Takht-e Soleiman je bilo njihov spiritualni center, a od njega ni ostalo veliko. Lokacija je zelo zanimiva zaradi izvira tople vode in zemeljskih plinov, ki so omogočali templju večni ogenj.
Ko smo pregledali ruševine templja smo skočili še na sosednji hrib, davno nazaj vulkan. Luknja v njem je zelo zanimiva, iz nje pa še vedno uhaja smrdeč plin.
Dan smo zaključili z vožnjo nazaj v dolino in naprej proti Tehranu. Do večera smo se pripeljali do mesta Qazvin. Mesto je bilo nekoč tudi prestolnica Irana. Ravno ob mraku smo našli primeren spot v parku ob mestu. Tik ob nasadu jablan. In takoj ko smo se sparkirali je spet začel dež k pr norcih. Zavoljo 4G povezave in zamude pri blogiranju je bil čudovit čas za sprostitev in pisanje. Mirno noč nam je prekinjal lajež pasjega kardela in nemalo neviht.
In bogi psi, ki so jih nevihte spravile k lajanju so tako prestrašili nežnejši del ekipe, da je bila edina opcija lulanja tako imenovano kardelno lulanje.
Pričetek prvega jutranjega dežja nam je dal hud pogon in v nekaj munitah smo bili zloženi, pospravljeni in ready za odhod. In ko se usedemo vsi v avto bruhne iz mene: "O šit, ključ sem zaprl v strešni šotor". huh, še dobro da ima Tjaša rezervnega.
Brez zajtrka in s praznim tankom smo se najprej odpreljali do avtocestnega postajališča z prvovrstnim self-service zajtrkom. Tam smo tudi tankali polno, nafte namreč ni za dobiti kar na vsaki bencinski črpalki. Vsi avti v Iranu so lahko na bencinski pogon ali LPG. Dizel je le za tovorna vozila, avtobuse in delovne stroje. No, pa za turiste, ki tankamo isto nafto kot 50 let stari kamioni. Že s prvim tankom sem občutil razliko v kvaliteti nafte. Avto ni več tako poskočen kot prej. A pri tako ugodni nafti se ne bom več pritoževal nad kvaliteto. Dokler bo bom vesel (baje jo je proti jugu vedno bolj in bolj težko najti). Je pa cena zrastla na 9 centov. Pozna pa se tudi slaba kvaliteta nafte ki je malenkost dvignila porabo.
S polnim tankom in želodci smo se kljub slabemu vremenu in napovedi povzpelu proti severu, čez visoko gorovje v dolino Alamut. Dolina je hajkerska meka z razgledi in visokimi hribi od katerih se ti zvrti. Med njimi je bogata zgodovina z več kot 50 ruševinami nekoč (11 in 12.stoletje) močnih in pomembnih trdnjav. Notri so prebivali srh vzbujajoči morilci (Castles of Assessins). Banda je pod Ismailijevim vodstvom ugrabljala ter morila in močno vplivala na glavne politične in verske igralce v tistem času. Ampak, ko so pa v 13. stoletju prišli Mongoli so ga pa poharal tudi tu in trdnjave zravnali z zemljo (da jim neb blo slučajn treba še kdaj nazaj pridt delat red).
Danes je tudi ruševinj bolj malo. Nekaj malega je rekonstruirano, poti pa so speljane kar po delavskih odrih, tako moraš imeti res bujno domišljijo ali pa dobre droge, da si lahko predstavljaš kako je to včasih izgledalo. In še največ od Alamuta je dobra zgodba in roman. In zgodba pripelje sem turiste in verjetno je večina tako razočarani kot mi? Še posebej, ko moraš prečkat en visok prelaz in 2 ure hudih ovinkov in slabih cest. Samo za nekaj malega ruševin visoko na vrhu visoke skale. Mogoče sem pa samo premalo slovenca da bi imel fetiš grizt kolena v hrib in potem glasno vzdihovat kok so lepi te hribi okol.
Pot nazaj čez hribe in v dolino proti Tehranu seveda ni šla brez zapletov. Spet nam ga je maps.me aplikacija malo ponagajala in nas poslala po bližnjici. Začela se je elegantno z sanjsko novo in prazno skoraj avtocesto, ki je kmalu prešla v širook makedam, še malo kasneje pa smo že vozli po predoru brez luči in med delavci. Navsezadnje nam je dal bagerist, ki je ravno v rikverc odvažal zemljo proti vhodu tunela jasno vedeti, da tunel sploh še ni zgrajen. Takrat smo zagledali tudi konec tunela (velik vrtalni stroj).
Ni nam preostalo drugega, kot da vzratno odpeljemo nazaj na dnevno svetlobo in najdemo nek d-tour. D tour je bil ena blatna trakotrska pot čez hribe. Hitro smo dohiteli enega predpotopnega pickupa. Ta je vmes ustavil in vprašal kaj iščemo (jasno je, da tja ne greš kar tako, malo zaradi turizma). Povedali smo, da gremo v Teheran in gospod Afganistanec je predlagal da mu sledimo, da bo pokazal pot (kot, da bi nekje na gozdni poti nad Črno na Koroškem prašali Mađara kje je pot za Ljubljano). Dobro uro smo se cjazili čez slabe poti na 2.500m prelaz in spet dol, vse dokler nismo prišli spet na cesto v gradnji, tokrat hvalabogu na drugi strani hribovja. Od tam ni bilo več daleč do avtoceste, potem pa le še 100km do Hostla.
Ja, 100km se res sliši malo, pri dolgih razdaljah, ki jih delamo, a Teheran je 20 miljonsko mesto, in ko sem zjutraj na Alamutovem gradu vprašal Iranca kdaj je v Teheranu "rush hour" se mi je le posmejal in povedal da je v Teheranu vedno gužva in frker na cesti. In res, Ko se je začelo predmestje se je pričela gneča na cesti in zastoji. S tem je prišla tudi vročina in hladen tuš. Prižgali smo klimo in valda ni delala. Sunce žarko, a je nismo glih napolnil? In mi na poti v puščavo.. Slaba, slaba.
Na srečo smo med vožnjo po vpadnici našli uradnega Toyota dilerja. Ko smo ustavili, smo ugotovili, da tam le prodajajo avte, pa še to Renaulte. Logično :) So nas pa poslali na Toyota servis, ki je bil le 3 kilometre stran, v časovni enoti 30 min.
Na uradnem servisu so nas seveda pogostili kot kralje. Še preden sem razložil kaj je narobe sem že jedel sladolen v kilmatizirani sobi, avto pa je bil v avtopralnici. NAJS! Ko smo se dogovorili kakšna je situacija so odpeljali avto na servis v pregled, sopotnike pa pogostili s kosilom, posladkom in čajem. Med tem sem seveda budno spremljal dogajanje v delavnici.
Na žalost nisem našel kraja kjer spušča plin, a dejstvo je da nekje pušča. Glavni tehnik je sicer kazal na puščanje plina nekje pod armaturko, a rezervnih delov itak nimajo. Cela delavnica je z velikimi očmi gledala pod pokrov motorja. Prvič so videli Diezel toyotkico. In ker nimajo dizlov nimajo tudi rezervnih delov, še več, niti nimajo vpogleda v sistem tako mi ne more dati šifre okvarjenega dela, da bi mi ga kdo poslal od doma.
Tako niso mogli drugega, kot da bi napolnejo klimo. Na uradnem servisu naprave za polnenje seveda nimajo, imajo le cevi z merilcem pritiska in bombo s plinom. Simpl.
 |
| Kosilo v toyota cenutr |
Glede avtov v Iranu je situacija sledeča; največ je peugeotov. To so dobre stare 405 in 206 (velik 206 ima podaljšano rit; nekako tako kot Thaila od Cliota). Potem sta pa tu še Iranski znamki Khodro in Saipa. Khodro za domači trg dela Peugojev. Avti zgledajo kot, da so 10 let za svetovnimi trendi, a očitno jim gre dobro, Khodro je 2011 ustvarill 13 Milijard prihodkov. Iranska avtomobilska industrija prinese 10% BDPja in je tudi pomemben izvozni faktor.
V 2017 je za Peugeot Iranski trg pomenil 21% vseh prodanih vozil (Slabe pol milijona). Impresivno! Na drugem mestu tujih znam je potem še Renault, za katerega Iranski trg pomeni 10% vseh prodanih vozil (2017). Toyotkic, Mick in drugih vrhunskih avtov je tu bolj za vzorec. Od nemških legend pa so tu le 30+ let stari kamioni in avtobusi. Da ameriškega avtomibilskega trga tu ni ne rabim posebej poudarjat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar