ARMENIJA
Dan 12, 13 in 14
Ob dveh popoldan je imela Eva razgovor za službo po Skypu, zato smo dan razdelili na dva dela.
Zjutraj smo se odpeljali na hiter ogled enega samostana in poganskega templja (Garni). Tempelj namenjen Mitri, bogu sonca (bi reku, da je ful lepo ohranjen, pa so ga Sovjeti lepo rekonstruirali). Ta, dopoldanska tura je bila cca 50 km vzhodno iz Yerevana v malo dolinico, kamor vodi le ena cesta. In seveda smo ob povratku proti mestu spet naleteli na proteste in zaporo ceste. Ta je bila bolj zoprna kot prejšnji dan, saj smo bili v ozki dolini pa še na razgovor se nam je mudilo. Hvala bogu je za rešitev spet poskrbela Toyotka, ki nas je popeljala čez polja in skale daleč okrog protestnikov. A časa ni bilo veliko, zato so bile minute štete. Kilometri čez polja pa se niso nabirali. Niti malo.
 |
| ta in prejšnja slika; V kamen vklesana cerkev (svetloba le iz vrha kupola) |
 |
| Poganski tempelj |
 |
| Gora Ararat |
Med razgovorom se je preostali del ekipe sprehodil do protestov in do največje tržnice v mestu. Ta je bila seveda zaradi protestov zaprta. Protesti so divjali po celem mestu. Tisoče ljudi je bilo razpršenih v več sto glave množice, ki so paradirale po cestah in zahtevale odstop predsednika. Avtomobili in ljudje so drli v mesto in množica je iz ure v uro naraščala. Zanimivo policije ni bilo veliko in prostesti so bili popolnoma nenasilni. Nobenih razgrajan, alkohola, kregov. Ljudje so plesali, vzklikali zahteve in blokirali ceste. Taka na pol povorka. In, ker ni bilo policije in orožja, vse skupaj sploh ni delovalo nevarno.
To je bil naš edini dan v Yerevanu, zato smo ga kljub protestom želeli čim bolj izkoristiti. Šli smo na tržnico, ki je bila seveda zaprta, saj so vsi protestirali. vseskozi smo se le s težavo prebili mimo protestnikov do tovarne konjaka. Seveda je bila tudi tovarna zaprta. Smo pa tam izvedeli neverjetno razveseljivo novico. Predsednik je najavil svoj odstop! Protesti so se v trenutku sprevgli v množično praznovanje. Nepopisna sreča je bila občutiti na vseh ulicah in trgih v mestu.
Mi smo se pognali še do muzeja konjaka, z upanjem, da je vsaj muzej odprt. In res je bila sreča na naši strani. Muzej je bil super in ga toplo priporočam vsem, ki se potikate po Yerevanu. Muzej Ararat je hkrati tudi tovarna konjaka. Tako smo si v dobri uri ogledali proces nastajanja soka in imeli manjšo degustacijo malin. Še ena malenkosti, možne so samo vodene ture, in prej se je treba najavit. Na srečo se je ena tura začela 45 minut po našem prihodu in ni nam preostalo drugega kot da počakamo in si krajšamo čas z požirkom ali 5. Hja, ni vsak dan nedelja.
Po degustaciji smo pomagali Armencem pri praznovanju in kljub neverjetno dobri energiji kaj kmalu zaključili dan. No, vmes so še crashnili na eno poroko na sendič.
24.4. je spominski dan genocida nad Armenci. Najbolj žalosten dan v letu, ko se vsi veljaki in ostala raja odpravi k spomeniku genocida poklonit žrtvam. Tudi Armenci (tako kot Gruzijci) niso prav zelo zgodnji ljudje. Pred deveto zjutraj ni odprto pravzaprav nič in ceste so prazne. Naš cilj je bil da se ob osmih povzpnemo do spomenika (še pred vsemi) in potem gas do visokogorskega jezera Sevan in potem počasi proti jugo-vzhodu.
Ceste so bile res prazne, a spomenik še zdaleč ne. Prvo delegacijo živine smo sicer zamudili in prišli ravno v času intervjujev za lokalno televizijo. Tudi mi smo se poklonili žrtvam in mimo zaprtega muzeja (se odpre pa šele ob enajstih) zaključili postanek v Yerevanu.
Sevan jezero leži na 2.000 m in, ker Armenci nimajo morja, so to praktično edine plaže za letovanje v domovini. Aprila je na tej višine še precej hladno, zato se nismo prav dolgo zadrževali. Je pa zanimivo pokopališče ob jezercu. Najstarejši nagrobniki so tu že od 8. stoletja. Veliko nagrobnikov ima narisane zgodbe, kdo so ti ljudje bili, kaj so počeli in kako so umrli. Zanimivo!
Tudi v teh krajih je potekala svilena pot. Čez Armenijo bojda celo 500 km. Na enem izmed prelazov v bližini jezera smo naredili postanek, tako kot karavane. No, podobno. Precej bolj luksuzno in malce bolj hitro.
Večer smo zaključili v mestu Goris. Kr eno majhno mestece u božji materi. Tam res ni nč za delat in nič za počet. Je pa edini večji zaselek daleč okrog. Tam smo našli manjši hotelček, kjer smo u miru spraznili zalogo konjaka ter vina, saj je bil prihodnji dan v planu že Iran.
25.4., zadnji dan Armenije. Vsi smo že pripravljeni na Iran. Pa ne, da bi imel kaj proti Armeniji in njihovemu konjaku, a cerkve in samostani si postanejo kaj kmalu zelo podobni med seboj, enako je s hribi. Potem imamo pa tu še mraz in veter, brrr. Final destination, here we come!
 |
| tole je njihov kruh (neke vrste ogromne palačinke) |
Po zajtrku smo šli do 15 kilometrov oddaljenega hudičevega (visečega) mostu čez kotanjo. Ta danes povezuje dva dela zapuščene vasi Khndzoresk . Hiše so bile prvotno izklesane v skale strmih sten kanjona, z leti pa so pred luknjami začeli dograjevati tudi hiške. Vas je stara več kot 800 let, v 50ih letih prejšnjega stoletja pa so jo začeli zapuščati. Za feeling, 1913 je imela vas 7 šol in 1800 vodnjakov in je bila največje naselje v vzhodni Armeniji. Sedaj zgleda bolj kot par zapuščenih hiš, ki jih je prerasel gozd.
Sledila je še zadnja postaja v bližini Gorisa in sicer ena izmed največjih znamenitosti Armenije. Nič drugega od čudovitega kot "jaw dropping, picturestic, awesome" (po Lonely planet vodičevih besedah) samostana in cerkve - Tatev. Do Tatev se lahko sicer pripeljete kar po cesti, a druga glavna znamenitost je najdaljša gondola na svetu, s katero se je vredno peljat. Na poti (pozor, ne gor v hrib, marveč malo dol, predvsem pa pripelje na isto NDM kot začne). Gondola je dolga malenkost manj kot 6 km. Samostan je bil ustanovljen v 4. stoletju. V srednjem veku sta bila v samostanu tudi oljarna in šola.
Na našo nesrečo so cerkev in obzidje samostana ravno obnavljali, tako da ni bilo tako picturestic, kot smo si predstavljali. Prav tako je stvar čisto preveč turistična za naš okus. Nismo se dolgo obotavljali in končno smo bili na poti na mejo. Pot proti jugu nas je vodila čez visoke hribe in neskončno zavojev. Na levi in desni strani smo imeli Azerbijan. Če ne gremo v detajle, so nekoč Sovjeti vzeli Armencem en ogromen kos zemlje in ga dodelili Azerbijancem.
Pot do meje je bila počasna, slaba in polna kamionov. Po kar nekaj urah in precej rizkantnemu srečanju z v ovinku prehitevajočim tovornjakom drugega tovornjaka smo le prispeli do meje. V teh krajih manj kot 200% fokusiranost med vožnjo ni priporočljiva.
Sicer edina meja med Armenijo in Iranom, a kljub temu sila nepopularna in neobljudena. "Osamljen planet" pravi, da se po tej cesti od Tatev proti jugu od turistov peljejo samo overlanderji, ki gredo v Iran in kontra. Drugega res tam ni. Še vasi in pump je bore malo.
Cariniki na armenski strani meje imajo jeklena vrata za prehod meje zaklenjena kar z žabico, kar pove veliko o tranzitu tu čez. Ko smo obdelali prvega policista še pred mejo (preveri najprej, če imamo vse dokumente), smo se odpeljali do edine stavbe. Zunaj ni bilo prav nobenega, zato sem parkiral avto in z dokumenti šel poiskat koga s štemplom. Vsa okenca v stavbi so bila prazna, edini ljudje, ki sem jih našel, so bili policisti v civilu, ki so na hodniku za plastično mizico igrali karte.
Eden je vstal in mi izza enega šalterja vzel dokumente in povedal naj počakam zunaj na pregled avta. Pregled je bil ekspresen, carinik ni šel v detajle. Bolj kot kaj drugega ga je zanimalo kako imam narejen predalnik v prtljažniku. Naslednji policist je za tem odklenil velika železna vrata in me spustil naprej. Ta čas je ekipca spet šla po svoji poti in pridobila svoje štemplje za odhod iz Armenije. Jaz tega privilegija nisem bil deležen. Uniformiranci so kazali naj naložim ekipco in se peljem proti Iranu in da bom nekje kasneje dobil svoj žig.
In res, naložim ekipo in se odpeljemo proti naslednji stavbi, dobrih sto metrov bližje mostu in s tem meji. Ko se približamo policistu, nas je egestikularno obrnil nazaj proti stavbi od koder smo prišli. In ko se vračamo nazaj, smo bili od prejšnjega policista deležni iste geste, tako so si nas podajali kot ping pong žogico med dvema stavbama. Na koncu smo le ugotovili, da so želeli, da se zapeljemo skozi ugasnjen in na pogled zapuščen x-ray.
Pred mostom sem tudi jaz dobil svoj zadnji pečat in pa še en pregled vozila. Na moje presenečenje so Armenci precej radovedni, glede na dejstvo, da zapuščamo državo.
Na drugi strani, pri Irancih, stvar ni bila nič bolj enostavna. Najprej smo imeli generalni check passportov, potem pa peš vsi skupaj v prvo stavbo po štempl. Na vhodu v stavbo me takoj zahakla en Iranc in mi vzame pasuš. Z njim se sprehodi do svoje mize za steklom in že mi je bilo jasno. O tem sem googlal dan prej. Takoj ob vhodu je nekdo, ki prodaja zavarovanje za 1 eur. Zavarovanje seveda ni potrebno. Razen če vprašaš tistega Iranca tam, ki je vztrajal, da potrebujem zavarovanje, če želim vstopiti v Iran. In bolj kot sem mu razlagal, da zavarovanja ne potrebujem in da ga ne bom plačal, bolj mu je bilo vseeno. Passport mi bo vrnil, ko bom plačal. In očitno so policisti na meji dobivali svojo provizijo, saj jim ni bilo mar, da mi majstr noče vrnt passporta. Ker v mojem vsakdanjem svetu čas pomeni denar, sem se čez nekaj časa predal in v zameno za nekaj armenskih kovancev dobil nazaj passport. Precej dober nateg za dobrodošlico.
No, za zavarovanje je bilo potem res vsem vseeno in jih dokument ni zanimal. In ko sem dobil tudi žig v passport, sem šel lahko po avto in v lov za carinski pregled in uredil procedure Carnet de passage dokumenta. Če smo na prejšnji strani meje izgledali kot ping pong žogica, je bila ta stran podobna bolj marjanci. En me je poslal sem, drug tja in potem nazaj. Pa z avtom tja in takoj, ko sem štartal, so se premislii pa poslali nekam, kjer ni bilo nobenega in tako dalje. Ko sem naposled le prišel do človeka, kjer sem popotovanje carinjenja začel, sva pričela z urejanjem carneta. Najprej skozi zadnja vrata zaklenjene carinske stavbe, potem pa v ozadju večine okenc, kjer sva posedala in izpolnjevala obrazce. Podpiseval sem seveda samo dokumente v farsiju, brez ene črke latinice ali arabske številke. Izkušnje v prejšnjih dveh državah so bile podobne, zato sem bil že navajen podpisovat mačka v žaklju.
Po dobrih dveh urah smo bili končno nared. Še zadnji pregled vozila in iskanje alkohola. Hitro sem potolažil carinika, da pri meni veliko ne bo našel in na besedo sva hitro zaključila. Adijo alkohol za 3 tedne in adijo svinjina. Po testiranju konjakov in vina v Armeniji in Gruziji bo tole prav dobrodošlo.
Dobrodošel tudi Iran! Kočno! Predolgo si bil na to-go listi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar