IRAN VII
Dan 26 in 27
Situacija je sledeča. Poleg Kuroša in mojega koroškega imena Mitjan imamo (običajno na zadnjih sedežih) še tastaro in tamlado. Sicer potegneno ven iz štosa, ampak nemalokrat nas sprašujejo, če smo družina, kjer bi po naših sklepanjih moral biti G. Kuroš oče in Tjaša mami. A res tko zgledamo? :D Verjetno res zgledam malo pomlajeno, saj mi je nestresno potovanje odpravilo vse mini gubice iz obraza, ampak da me pa lokalc vpraša, kam so šli moji starši, je pa mal bizarno. Aja, po opombah bloga sodeč sem včasih tudi slovenski Kemal :)
Jutranjo telovadbo smo namesto nam privoščili Krački. Okrog Yazda je na več lokacijah moč najti sipine. Mi smo šli do najbližjih, a se precej kmalu tudi pobrali. Ob desetih je blo že vroče k pr norcih in noben ni imel želje odkopavat avta pri groznih temperaturah. Pa še klima se je spet spraznla, v avtu se spet pečemo ko gujdeki.
Dopoldan je bil namenjen shopingiranju suvenirčkov. A ne za mene. Jaz sem preživel ta čas na Toyota servisu. Med vožnjo proti mestu sem cel čas balinal ali poslušati gorenjsko srce ali vsaj malo izkušene možgane. Ali kup manjših mehankarjev ob cesti, sicer ugodnejši, a prav noben ne zna besedice angleško, ali Toyota original servis s kupom izkušenih ljudi, dobro opremo, nekaj ljudmi, ki zna angleško in pa klimatizirani prostori z neomejeno količino čaja in vode. Ocenjena razlika v stroških pa kakih 10 eur. Jajaja, vesel sem, da so možgani zmagali. Ura toyotinih mehanikov je stala 8 eur.
Težava? Bremze smo znucal do konca. Pa še mal čez. Med popravljanjem je bil valda spet cel žur. Dizl avto in zanimiv turist. Ni šla ura mim, ko smo kot stari kolegi skupaj zakorakali na malico dva ovinka naprej. V kremplje me je dobila tudi žena enega izmed delavcev. Kot turistična vodička se je počutila obligirano, da mi razloži vse o naših preostalih sajtih v našem planu.
Ko je bil avto zrihtan, sem odšel na lov za ekipo. In kje drugje jih najdem kot pa v gostilni. A na srečo niso čisto pobezlali, saj niso stregli alkohola, ampak čudovito iransko kavo. Pa ne da bi komu pasal alkohol. Skoraj smo bili še malo mačkasti. Mr. Brumec ima namreč danes rojstni dan in zvečer se je temu primerno spodobilo spiti kozarček ali tri domačega konjaka. Yes yes, Iran spet preseneča :)
Še malo smo se izgubljali po magičnih ulčicah Yazda, potem pa gas proti Meybodu. Velik planov za današnji dan in kot ponavadi premalo časa, kakšen mesec ali dva :)
Prijetna vročina s popoldanskim soncem nas je usmerila k najbližjemu klima mojstru. Tokrat je bila sreča na naši strani, druga vas proti Meybodu je bila specializirana za klime (Spomnimo; kjer je trgovina s štempiljkami, jih je v isti ulici vsaj še 100). Že lepo uigrani smo hitro našli pošteno ceno in pretočili polno dozo plina. Skoraj že navajen prijaznosti, stari gospod klima mojster ni želel plačila, saj smo vendarle turisti. A ne, mislim, da ni prav, da se sprejema takšna darila. Stisnem gospodu 20 eurov in je bil zadovoljen bolj kot jaz, če bi dobil plin brezplačno.
Meybod privleče turiste predvsem zato, ker je ob poti in ima v centru mesta star grad, čigar temelji naj bi bili stari 5000 let. Ker smo podobnih zgodb videli že kar nekaj, smo se le ne hitro zavrteli čez grad, šklocnili sebeka in jo odromali proti severu.
Tik pred izhodom iz mesta smo malo poovinkarili med pumpami. Šele tretja pumpa je imela nafto. Takrat nas je ujel tudi manjši puščavski vihar. Moj prvi. A k sreči ni bil hud, tako smo lahko le z malo manjšo hitrostjo peljali proti severu. Proti puščavi in zadnji turistični točki ta dan. Chak Chak.
Spet zoroastrijanski tempelj. Po legendi je se je pečina odprla in sprejela vase princeso, ki je bežala pred divjaško vojsko. In od takrat naprej njene solze tečejo iz kamna. Bla bla bla. Če je že ob poti, se bomo pa ja ustavili in pogledali kaj je na tem. A puščavski vihar nam jo je tako lepo zagodel, da je fokus prevzela cesta in tabla za Chak Chak nam je ušla.
"A nič ne de" smo si rekli, "še par kilometrov naredimo in se spravimo med sipine spat. Ura je itak pozna". A leteli smo še kake pol urce do pravega odseka za sipine. Prav zavajujoče velik je tale Iran.
Od odcepa smo imeli še kakih 30 km prav lepega makedama. Tam je šlo celo hitreje kot prej po neskončno ravni cesti. Kamioni eden za drugim naredijo vožnjo nevarno in počasno. Ni nenavadno peljat in se čudit kako pred teboj avtobus prehiteva kamion, med tem pa drug kamion istočasno prehiteva ta avtobus. Torej tri ogromna vozila vozijo v štric po navadni cesti. Scarry shit! Sploh, če se vsi vozniki tega podviga ne zavedajo vseh ostalih kaskaderjev v sceni.
Prazna puščavska cesta z dobro utrjeno makedamsko površino je bila res voda na naš mlin. Čudovito je pomanevrirat med prvimi sipinami do dobrega camp platca še pred temo. In malo čez polovico poti, ko nam je šlo res dobro, v daljavi takoj za večjo grbino vidim nekoga, ki nam maha. Mahala je gospodična, a ne v pozdrav, ampak v opozorilo "tukaj sem". In ko smo prepeljali čez grbino, je bila slika precej grozna. Na cesti je bil dobro zmaličen avto, poleg njega pa precej okrvavljen gospod, ki se je držal za glavo.
Z naježeno kožo prižgem smernike. Punci sta leteli do gospodične. Francoska turistka je bila Ok, le v norem šoku. Z Urošem pogledava voznika taxija. Precej neokusno je imel razbito glavo. Na cca. 10 cm dolgo in globoko zarezo po vrhu glave je pritiskal z verjetno najbolj umazano krpo, ki jo je našel v avtu.
Pametno spakirana prva pomoč je bila v momentu zunaj in po spiranju rane, sva mu povezala glavo. V hudem šoku nam ni uspelo ohraniti gospoda v sedečem položaju. Razložil je, da razen boleče glave drugih težav ni. In hiter pregled je res pokazal, da drugega kot odrgnin ni videti. Razložil je, da je rešilec že na poti in da bo vsak čas tu. In ker zaradi šoka kri ni več tekla, smo se odločili, da je res najbolje počakat.
Očitno se je tudi njemu dopadla dobro utrjena in lepa podlaga, ki jo je izkoristil za močno prehitro vožnjo. Ko je zapeljal čez grbino, je očitno izgubil oblast nad vozilom in ko sta nekaj metrov kasneje pričela drseti v stran, sta naletela na grbino. Naredila sta dober obrat čez streho in pristala nazaj na kolesih. Glede na stanje avta je pravi čudež, da ženski ni nič. Še voznik se je glasno zahvalil samemu sebi, da je bil pripasan.
Po 20 minutah (in 40 minutah od nesreče) so le prišli policisti. Ti pravzaprav niso storili ničesar. Šele prihod reševalcev nas je sprostil. Tako smo le še spravili avto s ceste in odklopili akku. Na kraj nesreče je prišel tudi drug taxist, brat od ponesrečenca. Ta nas je poslal nekaj kilometrov naprej, češ da je tam lep kamp pred sipinami in da tudi on pride kasneje tja.
In res, 20 km naprej, pred prvimi sipinami, je bil simpatičen kamp. Tudi sami malo v šoku smo se pridružili nekaj turistom na večerji. Kamp je imel sicer navite cene v nebo, ravno za bogate turiste, ki pridejo sem na full service v puščavo. Uspešno smo se spogajali za ugodno večerjo in se dogovorili, da bomo kampirala po svoje pri prvi sipini. Tik pred večerjo se nam je pridružil tudi brat ponesrečenega taxista. In med večerjo je tako vneto razlagal dogajanje, da nam je lastnik kampa kar naenkrat postal naklonjen in nosil hrano najprej nam, potem pa šele drugim turistom. A še bolj zanimivo, izpod mize je privlekel na plano liter in pol njegovega konjaka in nam ga z veseljem točil.
Po večerji smo se že mal fajhtni prestavili ven ob ogenj in vneto debatkali še naprej. Kmalu so vsi, razen vzdrževalec kampa šli nazaj v mesto. A preden so odšli je lastnik prinesel še pol litra konjaka za večer. Ne vem, a smo zgledal taki pjanci al je bil tok hvaležen za pomoč kolegu? :)
jutraj smo začuda zamudili sončni vzhod. Iz globoke meditacije nas je zbezalo šele močno jutranje sonce. Pokonjaški refleksi in skoraj malo mačkasti nismo imeli strašne volje po adrenalinski vožnji čez sipine.
 |
| Najlepši pogled zjutraj, ko odprem oči in zagledam sipine |
Odpeljali smo se nazaj do Chak Chaka, aktivnega zorostrijanskega templja. Prijetna lokacija v pečini sredi puščave kjer je izvir vode. Legenda pravi, da je neka princesa ujeta med pečine prosila skalo naj jo sprejme vase saj so jo lovili razbojniki. Sedaj je princesa del skale, voda pa so njene solze. bla bla bla. Za nas bolj osvežilna točka in priložnost za debatkanje z zorostrijanci.
Po ohladitvi smo se zapeljali proti severu. Osamljeni vodič nas pošilja gor saj naj bi bile tam sanjske in vsesplošno popolne oaze. Na poti pa smo se ustavili še pri 500m visokih sipinah. Balzam za dušo in oči.
 |
| Pavza je bila še v mali popolnoma zapuščenemu blatnemu mestecu. |
A žal spet, bili smo sami, in te sipine so bile precej oddaljene od civilizacije zato ga nismo mogli brezglavo srat med sipinami. Kakšno urco smo se zaganjali in testirali avto. O saj res, en hud fotošuting smo mel. Sipine so začarale celo ekipo. Takoj, ko ustavim, da si ogledam kaj je na drugi strani sipine sovozniki skočijo ven in delajo selfije kot za stavo.
Tokrat smo izjemoma prispeli do naše oazice Germah pozno popoldan. Ob sedmih smo našli hostel. No, ni bilo tako enostavno. Ne najbolj enostavno smo ga našli med vaškimi odprtimi štalami s kozami, kamelami, zajci, ni da ni od živalskega vrta. Po nekaj vhodih v hiše sem ocenil, da najbolj pospravljen vhod predstavlja hostel. Stopim notri in glasno pozdravljam. Neuspešno. Z sklonjeno glavo zaradi nizkih hodnikov iz blata se sprehodim mimo kopalnice, čez kuhinjo in pisarno do pokritega dvorišča. Še naprej neuspešno poskušam priklicat kakšno živo dušo. Po nekaj minutah čakanja in posedanja v neznani hiši sklepajoč da je to vseen hostel obupam in se odpravim ven.
Naposled sem v sosednji ulici le srečal nekoga, ki zna angleško. Na srečo je bil to lastnik hostla, ki me je pospremil tja, kjer sem neuspešno čakal. Torej sem bil na pravem mestu. Ko smo z ekipo popili čaj in pojedli kup dateljev smo izvedeli da je hostel poln. "le kako niste rezervirali kakšen teden pred prihodom" je spraševal star gospod. Kot da ne bi bil v Iranu. Do tega trenutka nismo rezervirali prav nič in nikjer nismo imeli težave. Na srečo ima gospod podružnico na drugi strani vasi (to je pa vse od nastanitev kar nekaj 10 če ne nekaj 100 kilometrov okrog. Z malce cenkanja smo našli pošteno ceno z večerjo in zajtrkom. A tako enostavno ne gre. Pravi naj pridemo čez 20 minut nazaj, češ da gremo takrat pogledat nastanitev.
Tik pred sončnim zahodom smo prosti čas izkoristili za kratek sprehod čez resnično čudovito oazo polno palm in potočkov do izvira. Pol urce kratek sprehod je bil ravno prav dolg da so nam (vsaj meni) spili večino krvi. Za cel Iran nazaj in naprej (še ob pisanju za nazaj kolnem kot nor, saj imam po tedni dni še vedno vidne in srbeče pike). Pravo mesarsko klanje in ne le napad komarjev.
Anywayz. Ko smo prišli nazaj valda spet ni blo nobenega. Že prijetno utrujeni in ready za pod tuš smo šli kar sami iskat drugo destinacijo. A mala oazica nam ni sama izdala skrivnosti podružnice. Vrnili smo se nazaj v hostel, spili že nevemker čaj in na posled, po dveh urah čakanja le odšli na drugo destinacijo.
Končno hotel in tuš! - nam je odmevalo le v glavi. Ura je bila namreč za organizirano večerjo. Vas, oziroma bolje rečeno ena družina je razvila cel eko turizem in Lonely Planet jim dela veliko uslugo. Turisti kar derejo v to "pravljično oazo" (milo rečeno je v Maroku vsaj 100 precej lepših oazo). In družina lepo in za lep denar poskrbi zanje. Nudijo od dnevnih tripov v puščavo, jahanje kamel, poln penzijon hrane, drage šiše, in verjetno še 100 drugih stvari.
A kakorkoli, družina se trudi tudi za kvaliteto. Čiste sobe, dobra večerja, koncert lokalnega hulka ob večerji, vrhunsko vzdušje, itd itd. Le tale časovnica jih mal zajebava. ali pa smo imeli le mi nesrečo? Kakorkoli z večernim vzdušjem in kamelo na krožniku so se oddolžili. Brez dvoma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar