Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 29. november 2012


10. objava 21.-24.11.2012


ZAHODNA SAHARA


tezavno je razloziti kako na potovanju nimam casa. casa imam tako malo, da zal trpi ponavadi blog. akcija je non/stop.  bolj ali manj zgodno vstajanje, kavica, pospravljanje avta, potem pa obicajno sledi veliko kilometrov z razlicnimi postanki, potem pa vecerja, pivo in pa spanje. dober izgovor o dolgem neoglasanju je tudi racunalniski problem, o katerem pa malo kasneje. z malo brskanja po mozganih bi rad spisal kaj vse se mi je zgodilo v zadnjem tednu...

21.11. sva se po regeneraciji avta, oblek ter pa naju odvozila proti jugu s ciljem spanja nekje med Tarfajo in Laayounom, torej na navidezni meji Maroka in Zahodne Sahare. haha. klasicno sva se vozila brez vecjih pavz do soncnega zahoda. cca 200km prej je sonce zaslo kot smo si zeleli zato sva camp postavila na prvem primernem mestu. cudovit prostor blizu ceste ob delti reke z nekaj sipinami. potem pa hitro kuhanje in pa zvon telefona. klical je Ivan, ces da je nekje blizu tan/tana, hitro mu poveva da sva malcek naprej in naj pride k nama, tako sva ga vzela v goste, mu dala vecerjo in dovolila prespati z nama na avtu. kot se za rusa spodobi je kajhitro povlekel iz motoristicnega kovcka vodko in debata se je zavlekla pozno v noc. tam nekje okrog polnoci se mi zdi da sem govoril ze kar kvalitetno ruscino.












6.30 budilka, hitra kavica in pa dolga pot. ta dan sva bila dogovorjena na bencinski crpalki v Zahodni Sahari z Damjanom in Janjo, crpalka je bila oddaljena cca 500km, vmes sva potrebovala se najmanj 2 trgovini, crpalko in pa imela planiran ogled pokopalisca ladij v Tarfaji. na crpalki pa smo bili dogovorjeni ob 12.00. v Afriki nekoga cakat 4 ure pac ni nic nenavadnega, saj so tu v uporabi predvsem dnevi. ura ni pomembna, domacini pa radi poudarjajo znan rek> You Europeans have watches, we have time. vseeno smo hitro popakirali camp in se odpeljali na zajtrk v 200km oddaljeno Tarfayo. zaradi zamude v zamudi smo uspeli srecati le eno zarjavelo potnisko ladjo, tam pozajtrkovali in se odpeljali v Laayoun, glavno mesto Zahodne Sahare, kjer sva poiskala super market, banko, bencinsko in ostalo. Rus pa se je odlocil, da bo poiskusil se isti dan zvozit saharo do Mavretanije (haha, se vid da se ni nikoli vozil tukaj/itak da mu ni uspelo). vseeno smo se razsli, midva pa sva po opravljenih nakupih pohodila stopalko za gas, nastavila tempomat in vztrajno gledala obracanje kilometrov na stevcu, dodajala zamujene minute in opazovala pokrajino, katera se je konstantno spreminjala> malo sipin, pa potem kamenje, grmicevje, nic, morje, pa ponovno kaksna sipina, itd.
nesrece v Sahari se ponavadi ne koncajo nic kaj zdravo













Ob pol petih koncno prispeva do dogovorjenega kraja in pri dogovorjeni tabli ob bencinski opaziva le podpis VRECHA (po priimku Vrencur) s smerokazom kje sta. zapeljala sva se do bencinske kjer smo spili Maroski whiskey (metin caj), izmenjali nekaj besed in walki/walkie in se podali proti Bir XYZ (ko se spomnim ime izvira oziroma oaze bom dopisal. ublubm).  slaba ura voznje po asfaltu in pisti me je malo prestrasila, ko sem ves vesel vozil ob pistah in se je uglasil po walkie talkiju Vrecha z opombo moznosti min na tem podrocju. hm hm.. brez vprasanja sem zavil na pisto in obmolknil z mislimi o zivljenju in o vsem nasploh. kmalu za tem se je pred nami v puscavi pokazala lepa oaza, kjer smo se najprej ustavili pri Saharcih, katere je Damjan ze poznal. Ti so nam pokazali odlicen camp prostor ob potocku tople vode in v zavetju palm in grmicevja. sledila je vecerja, vecerno kopanje v vrocem bazenu te druzenje z domacini. saharci so super extra gostoljubni in prijazni ljudje. kuhali so nam caj, nas ucili arabsko, z njimi smo pili kozje mleko, se slikarili in debatirali o tem in onem. Oaza je nastala v 60 letih, ko je podjetje Geoatlas naredilo vrtino v upanju, da bo naletelo na nafto, namesto tega je privrela ven topla voda. Geoatlas je nato zaposlil varnostnika vrtine, ki jo skrbno varuje in nadzoruje (nevem kam bi usla ce je nebi merkal), zraven pa je se cela ceta saharcev, kateri pogozdujejo podrocje s pomocjo vode, ki so tam zaposleni od nevemokoga. ob debatiranju o oazi se je varnostnik, z sila tezkim delom, pohvalil in pokazal placilni papir prejsnega meseca. iz papirja je bilo razvidno, da dela tudi nadure, nadure pa so locene v 1/4 nadure, 1/2 nadure ter cela delovna ura. ker ima z varovanjem toliko dela si je pridelal 450 eurov mesecne place. kar je tudi za evropske razmere zelo dobra placa, ce racunas, da zivi tam zastonj, sam si prideluje hrano v oazi, denarja nima kje zapravlat, varovanje vrtine pa tudi ni tako sila naporno delo.



kratkemu spancu je sledilo jutro v Afriski casovnici. okrog 11. ure smo se le spokali in se odpravili proti jugu iskat vodnjak. cel popoldne smo potrebovali za 180km. voznja po brezpotjih, ustavljanje za slike, ipd. ker je bilo sipin bolj malo smo izkoristili vsako za voznjo cez njo. kaksnih 10 minut za debato o pomembnosti ogleda sipine preden se zapeljes cez njo in po ogledu skrivljenega odbijaca na Damjanovi toyoti (rezultat nespametnega dejanja voznje cez neznano sipino) sem tudi jaz storil enako neumnost. zapeljem cez sipino, ki je bila na drugi strani odrezana, sledil velik obrat v avtu, padanje znanih predmetov mimo obraza, ritje z prednjim odbijacom po tleh in za povrhu se prikaz stresnega prtlaznika na vidnem polju skozi vetrobransko steklo... to pa ni dobro. potrebovali smo kaksno uro da smo postavili prtlaznik nazaj na svoje mesto ter poklepali nosilcke v zasilno pozo, vse skupaj pa smo utrdili se z nekaj striki. jebiga, to je davek puscave.


iskanega vodnjaka ta dan nismo nasli, smo pa nasli Paris-Dakar pisto in se z veseljem zapodili po njej s hitrostjo preko 90km/h. krasno, krasno. pista se je koncala s prebojem cez minsko polje do vodnjaka Bir Anzeran, kjer je vojaska baza in stratesko zelo pomembna vojaska tocka. od tam vojska posilja patrulje na sporna mejna obmocja Zahodne Sahare. priblizno 50km vzhodno poteka meja do koder so Marocani potisnili Saharce v drugi polovici prejsnega stoletja. Ko smo se pripeljali do baze so nas vojaki takoj ustavili, zahtevali papirje in nas veckrat opozorili glede omejenega gibanja zaradi min. ponudili so nam tudi prostor za kampiranje ter vodo. z vojaskim spremstvom smo se zapeljali do vodnjaka ter naprej do camp prostora. ko smo se sestavili so nam vojaki prinesli caj, kruh, piskote ter olive nato pa so nas se povabili k prvi hisi ob vodnjaku, kjer zivi varuh vodnjaka. spet nekdo z vrhunsko sluzbo. ponudbo smo z veseljem sprejeli. ob prihodu v hiso je spet sledila gostija z dobro mesno vecerjo (nekaksni kamelji cevapcici, zlo krasni), ter pa partije remija do onemoglosti. vecer poln smeha in komuniciranja skozi karte in kretnje rok se je spet potegnil v pozno uro s cimer smo ponovno oznanili pozno vstajanje.






ob jutranji kavici smo ponovno prejeli caj ter sveze pecen kruh za tem pa smo se zahvalili se prijaznim vojakom in odsli vsak na svojo pot> Damjan in Janja proti jugo-vzhodu iskat nove poti, midva pa po pisti proti Dakhli v hammam in se pripravit na preckanje mavretanske meje prihodnji dan. Po nekaj urah voznje se odlocim, da je cas za pisanje bloga in s tem ugotovim, da imam virus, ki mi ne pusti zagnati racunalnika. ob prihodu v Dakhlo takoj poiscem racunalnico kjer pravijo da mi lahko pomagajo. banda Maroska mi je popravljala racunalnik cel dan do 22.00 zvecer, sformatirali so mi C particijo in s tem zbrisali vso muziko in vse programe, vkljucno z driverji za internet itd itd. tako da imam sedaj francoske windowse brez officev. Yes, yes, this is Africa. vmes med cakanjem sva se namocila se v hammamu, pogledala mesto in spoznala nekaj krasnih domacinov, ko pa sva dokoncno ubupala nad tem da bodo na racunalnik nalozili potrebne in dogovorjene programe za navigacijo in ostalo sva spakirala in se odpeljala izven mesta na lep koticek za campiranje. Hitro spanje in psihicne priprave na preckanje strasne mavretanske meje prihodnji dan.




torek, 27. november 2012


9. objava INTERMEZZO 27.11.2012



Ja najlazi je pa met francoske windowse pa internet u arabscin

razlaga pocasnih objav na blogu>
Nekje v Zahodni sahari sem si z USBjem skopiral nekaj slikic, in ko sem naslednic prizgal racunalnik ni vec delal. super. virus. Nato sem v Dakhli nasel nekoga ki mi je sformatiral racunalnik kar je pomenilo izgubo vseh programov in windowse v francoscini. tako, po novem sem brez interneta, brez officov, z nerazumljivim winsim in internetom v kompletu v arabscini (tole pisem iz desne proti levi). 

 se nekaj ostalih podatkov>
avto dela z nekaj manjsimi napakami in lepotnimi popravki /po afrisko
marosko mavretansko mejo sva prezivela brez podkupnin v piclih 3 urah
mava se super in vse je ok
z veliko tezav in denarja sedaj upava da bova dobila senegalske vize v enem dnevu
sva v noakchottu in tle ful vroce
ko bom imel malo casa in vec interneta bom objavil blog za zadnjih 10 dni in dodal nekaj slik
do takrat pa srecno in insalah!


ps. a kdo ve kako se po arabsko napise objavi blog? !#%^|&P)*    a morm res na use knofe prtisnt 

četrtek, 22. november 2012

8. objava 18.-21.11.2012

RABAT



Prihod v Rabat je bil manj kaotičen kot pričakovano. Ker sva imela celo popoldne časa sva se odločila poiskat mehanika za popravilo zadnje zavore in gume. Valda, nedelja in nihče ne dela zato sva pristala na bencinski črpalki v središču mesta, kjer so nama oprali vozilo, tačas pa sva se aklimatizirala na mesto in se dogovorila za kosilo z Adilom (couchsurfer). Fant je pri svojih 31 letih nabral vso energijo sveta in se namazal z vsemi maroškimi žavbami. Kot ljubitelj kapitalizma naju je seveda odpeljal v Sandway (want to be Subway) na sendvič nato pa smo se popeljali čez mesto pogledat kje so ambasade ter do njega domov po torto in odložit prtljago, katere ne potrebujem več na tem potovanju (dogovorjeno pobiranje na poti domov). Ker je bil prihodnji dan ponedeljek, dan za vlaganje prošenj za mavretansko vizo sva se odločila prespati kar ne ulici pred ambasado. Uradne ure za vlaganje prošenj so med 9 in 12 uro. Pred vrati običajno čaka nad 50 ljudi, ki se prerivajo in prepirajo kdo bo prej na vrsti. Vrata namreč zaprejo točno ob 12. Uri ne glede na to koliko ljudi pride do takrat na vrsto. Midva sva se zbudila 6.45, se napisala na list za vrsto (kateri seveda ne pomeni nič ko se odpre okno za vlaganje prošenj). Prišla sva na 21. Mesto, do 9. Ure pa se je nabralo že najmanj 70 ljudi. Ob čakanju v gmoti ljudi sva se srečala tudi z Ivanom, Rusom iz mesta Kirev, s katerim sva se spoznala preko svetovno-popotniškega foruma hubb.  Po dolgem čakanju in izpolnjevanju papirjev (v upanju da so izpolnjeni pravilno. Papirji so le v francoščini in arabščini) so se naposled le odprla vrata, nato pa NAVAL, PRERIVANJE IN DRETJE. Nekdo je stopil iz ambasade in začel deliti nove listke s številkami in s tem naredil novo zaporedje čakalne vrste. Hvala Koranu je gospod podelil prvih 10 lističev ženskami v bližini vrat, nato pa še vsem ostalim. Ker je Zenja navajena strašne gužve iz Indijskih karjev je bila seveda v neposredni bližini vrat in si s tem priborila zaporedno številko 7. Ker pa je bila ta dan sreča res na najini strani pa potrjuje še dejstvo, da so jo spustili do okna za vlaganje viz drugo. S tem sva zgodbo neverjetno hitro zaključila.

Na poti do avta pa ponoven šok. Dva motorja s slovenskimi registrskimi oznakami. Običajno navajen srečevati Slovence povsod po svetu sem bil presenečen, da tokrat v Maroku srečam ljudi šele tako pozno.  Kakor koli, vesel se ozrem okrog in zagledam dva fanta z motorističnimi oblekami, takoj ju ogovorim in se dogovorimo za zajtrk/kosilo v centru mesta. Tudi fanta planirata ogled Mavretanije, in šokirata z zgodbo da sta vložila prošnjo za vize že dober teden nazaj in do sedaj še vedno nista dobila pasušov. Malce prestrašena pa vseeno prepričana, da sreča stoji na najini strani sva se odpravila do mehanika, katerega nama je priporočil Adil. Seveda mehanik ni govoril niti malo angleško kar pa je le še začinilo reševanje problemov. Brez težav smo hitro (v nekaj urah) zakrpali gumo in jo rešili mesarskega žeblja, popravili bremze in na pol popravili kuhalnik (razlaga: sedaj dela, vendar na žalost ne pravilno). Za nekaj ur dela, tekanja po mestu in outsorcinga je zaračunal (z Adilovim pogajanjem) 20 eur. Sledil je sprehod čez mesto in srečanje z Adilom z namenom, da pokaže lep prostor na plaži za divje kampiranje. Našli smo čudovit prostor na pomolu ob plaži z kafičem v neposredni bližini. Krasna lokacija za pitje maroškega martinija in kramljanje z Adilom. Ker mu je domač brinuc tako zelo dišal se je suvereno razgovoril s čimer je noč minila kot bi mignil*.
*rek dneva: Adil: »I will leave my job, I have to work everyday, they expect me to work all the time, I am not Superman!«

Naslednji dan sva poiskala nov kuhalnik (na plin), se sprehodila čez medino poiskala frizerja ter brivca, nakupila vse potrebno za dolgo pot in ob treh popoldan pristala na mavretanski ambasadi z upanjem, da so bile najine želje uslišane. In res je gospod pravičen (kot pravi Koran), dobila sva vize ob mnogih razočaranih obrazih pred ambasado. Še tistih 30,40 ki je prišlo na vrsto, jih je bilo kar nekaj takih katerim prošnje so bile zavrnjene. Le Rus se je hudomušno smejal z vizo v rokah in razlagal zgodbo: ker kljub strašnemu naglasu in visoki postavi nisem prišel na vrsto sem se odpravil do ruske ambasade kjer sem potožil, da je bila vrsta predolga. Ambasador je brez oglašanj poklical šoferja in diplomatsko vozilo s katerim so se skupaj odpeljali do mavretanske ambasade, tam pustili pasuš in povedali, da Ivan potrebuje vizo naslednji dan.  

Z Ivanom se dogovorimo da naju ujame kasneje, saj je imel dogovorjeno še menjanje gum, vsi pa smo imeli enako pot v prihodnjih dneh. Ker je bila ura nekaj minut čez tri, midva pa sva si želela priti vsaj do agadirja (cca 500km) sva zavila na avtocesto in jo švignila do morja s krajšim postankom v trgovinskem centru kjer sva kupila še pivo za vroče saharske dni (opomba: pri iskanju piva, mi je podzavestno v košarico skočilo še maroško vino in kapljica whiskeya). Dolga vožnja naju je naposled le nagradila z Agadirsko promenado in čajom z nekaj domačini. nad mestom se dviga manjši hrib z opuščenim zaselkom na vrhu, strmino hriba pa krasi velik kamen napis v arabščini: Bog, zemlja, kralj. In ker sem malček pozabljive narave sem še enkrat povprašal o prevodu napisa. Z veseljem kolega ob čaju prebere: Coca cola, Fanta, Sprite. Nakar se zmedeno vprašam kateri prevod je bolj logičen (Agadir je eno izmed bolj turističnih maroških mest).
Jutro na parkirišču pred nekaterim hotelom se je začelo zgodaj, v planu je bila dolga celodnevna vožnja, saj se nama je dogovor z Damjanom in Janjo nekje v Sahari bližal hitreje kot kilometri. Dolgo vožnjo skozi hitro spreminjajočo pokrajino sva začinila z postankom v campu, kjer sva pospravila avto, pozajtrkovala in oprala obleke,posodo ter sebe.



ponedeljek, 19. november 2012

7. objava 14.-17.11.2012

Maročan



Zdi se mi, da imam vsak dan bolj Maroško kri. Če ne drugače, se to izraža z zakasnjenim in redkejšim pisanjem bloga (da načina vožnje po mestih niti ne omenjam). Domačini se mi zdijo vse prijaznejši, komunikacija pa postaja iz dneva v dan lažja (kljub obupnemu znanju francoščine, ki trenutno obsega približno 10 besed :D ).












Če nadaljujem z dogajanji izpred prejšnjega tedna: Tisti dan smo prevozili Anti Atlas in bili nad njim očarani. Ob sončnem zahodu smo prispeli v bližino mesta Tata. Vsi smo se strinjali za divje kampiranje zato smo odrinili na rob mesta kjer smo videli lepo oddaljeno oazico. Ko smo prispeli v bližino in iskali prehod do nje smo se ustavili ob edini hiši z ogromnim vrtom. Iz strehe je takoj pomahal gospod naj pridemo gor na čaj (definicija maroške strehe: betonska plata prvega nadstropja s približno meter visokimi zidanimi cegli, ki služijo ograji oziroma izgleda kot da je cela hiša še vedno v gradnji). Seveda smo se prijaznemu vabilu odzvali in ga suvereno pohengali na strehi z njegovo družino kakšno uro in se dogovorili kje lahko kampiramo. Kamp platc je bil sanjski. Peščena tla z visokimi in nizkimi palmami vse okrog nas. Ker je bil gospod tako vesel da tam kampiramo je prinesel ogromno zelenjave, nam zvečer kuhal čaj in pomagal nabrati drva.  Gostoljubost brez meja.













Prihodnji dan smo se poočasi odpravili na ogled mesta Tata. Mesto kjer pravzaprav ni nič za videt, zato smo spili kavo, kupili nekaj za pod zob in se odpravili okrog Atlasa proti morju. Ker pa smo imeli več kot klasično zamudo smo prepotovali le 70 km in se zakampirali v prvem kampu ob poti.
Končno vstajanje pametno uro, hitra kavica in pospravljanje avta. Zgodnjo uro se spakirani usedemo v avto, zaženemo motor in obstanemo na mestu. Kaj?? Akumulator je izdahnil isti trenutek ko sem obrnil ključ. Ti mater ti! Takoj se odpravim do prvega soseda in prijazni gospodični z strokovnimi kretnjami razložim neljubi dogodek. Ta prikima in izgine v hišo. Po dobrih desetih minutah se prikaže njena mama (se mi zdi), in tudi njej z taistimi kretnjami razložim situacijo. Tudi ona prikima in izgine nazaj v hišo. Ponovno čakam in med tem preučim že celotno posestvo z okolico, na kar se le prikaže mladenič, ki je bil očitno vržen iz postelje. Seveda ponovim celotno predstavo z rokami čemur tudi fant prikima, pokliče kolega iz iste hiše, vzame ključe malega piđoja in začne z procesom vžiganja avta. Po slabih 10 minutah se avto le ogreje in prikima na sodelovanje zato se odpeljemo do campa in vživimo toyoto. Pfuuu. Kamen se odleže od srca, akumulator je kljub pretresu in bruhanju poškrtal in pristal na nadaljevanje potovanja.

Z nekaj dodatnimi kilometri smo ta dan pribrcali do Agadirja, poiskali camp in se odpravili na sprehod z zaključkom velike morske pojedine v neposredni bližini ribarnice. Agadir kot letovišče mnogih francoskih camperjev in njihovih upokojencev se nam ni posebej priljubil, zato smo prihodnji dan kaj hitro odnesli šila in kopita proti Essaouiri, katera pa je bila v naših očeh pravo nasprotje Agadirja. Malo in prijazno mestece z čudovitim obzidjem ter ribiškim pristaniščem. Sprehodi čez mesto, kavice, sendviči ter nakupovanje spominkov  je hitro prestavilo uro in nas opomnilo na ciljno destinacijo tistega dne. Odpeljali smo se nazaj v Marakech saj sta Mateja in Anže imela prihodnji dan dopoldan let iz Casablance proti domu.

























Poslavljanje in objemčki, pa sva bila že sama s Ksenjo z velikimi plani za prihodnje dni. Vožnja v Rabat, pridobitev viz za Mavretanijo, popravilo gume, ene bremze ter kuhalnika, srečanje z couchsurferjem pri kateremu puščava nekaj stvari, ki jih ne potrebujeva več in jih bom pobral ob vračanju domov, ter nekaj drugih malenkosti.

sreda, 14. november 2012

6.objava 11.-14.11.2012

Skoraj asfalt


Odpeljem Difa ekipo na letališče in se vrnem v hotel do Terška, Mateje in Ksenije.. Na hitro pogledamo še enkrat predviden plan, zemljevid, vržemo buče na kup in sklenemo: Gremo proti jugu, potem bomo pa videli kako bo… in že smo se peljali v Marakech z nekaj kratkimi postanki. Spet nastanitev v istem hostlu, večerno henganje ter zgodnje spanje in vstajanje. Ideja je bila sledeča: pogledat si neke fine slapove nato pa krenit proti vzhodu in v neki točki prečkati atlas (spet sanje o puščavi). Po jutranjih nakupih se peljemo proti slapovom in dokaj kmalu opazimo zasneženo gorovje (še 3 dni prej smo se vozili čez prelaz ob prijetnih 13°C). Prespetje v Ouzoud (slapovi) je bilo deževno. Vseeno smo se zadržali tam okrog lep del popoldneva, nato pa smo sklenili se vrniti nazaj v Marakech z planiranim drugim poizkusom vožnje čez nižji del Visokega Atlasa prihodnji dan.




 













Nižji del Visokega Atlasa se je spreobrnil v pravi podvig. Počasno vzpenjanje po lepi cesti, avanturistični duh in zgodnja ura so nas zrinili iz ceste na pisto, ki je počasi vijugala ob strminah gora navzgor. Besedna zveza »nizki del Atlasa« je zgubila pomen dobri dve uri preden smo prešli nadmorsko višino 2100m. slab makadam in veliki prepadi so nam narekovali počasen in previden tempo zato je vožnja vzela večino dneva. Beseda makedam je ta dan dobila nov pomen. Ko je slaba cesta prešla v zares slabo cesto, in ker je to trajalo večji del dneva, smo bili srečanja z makadamom izjemno veseli zato smo mu dali nadimek "skor asfalt", Asfaltno cesto smo ugledali slabe pol ure pred sončnim zahodom zato smo s pospešenim tempom poiskali edini camp daleč okrog. Večerja, pivo, šnopec in zabavni upokojenci s kamperji so nas počasi zazibali v spalke in že predčasno sporočili pozno vstajanje.












Arrr, mini maček se je uglasil. Prvič odkar sem v Maroku. Verjetno je podzavestno vedel da je ravno v tem kampu  v recepciji priklenjen avtomat za kavo. Njam. Zajtrk, kava z mlekom, počasno pospravljanje in poslavljanje od sosedov. Nov plan je bil narejen: Anti Atlas. Majhna neznanka za vse nas in lepi opisi v vodiču. Še preden pa smo se zares odpravili pa smo se zapodili še v mesto, ki nas je očaralo že prejšnji večer ko smo se peljali skozenj; Taroudant. Lepa medina in velika tržnica sta nam že oznanila klasično dnevno zamujanje.  Malenkost čez poldne smo se le odpravili proti gričom Anti Atlasa. Čudovita vožnja po prazni cesti nas je neprestano nagrajevala z edinstvenimi pogledi na hribe in soteske. Kraji kjer so turisti prej izjema kot pravilo so se v naših očeh zapisali kot skriti zaklad Maroka.



ponedeljek, 12. november 2012

5. Objava 7.-10.11.2012



Iz puščave preko Atlasa do Casablance...




Jutro v Ouarzazatu se je na žalost pričelo z dežjem, takoj nam je dalo slutiti, da se vračamo proti severu in gremo spet v dež. Na hitro smo si ogledali staro kashbo in ugotovili, da je čuden slog zidanja. Polno stopnic, ki vodijo iz ene v drugo sobo. Vas za snemanje filmov ni bila nič posebnega, žal nam je bilo edino to, da si nismo ogledali muzeja, ki je baje čist hud. Pohiteli smo proti Marrakeshu spet čez Atlas. Ta del Atlasa je nasprotno od zadnjič zelo hribovit z nešteto ovinki in samimi prepadi. Pot je vzela kar nekaj časa zato smo se ob prihodu v Marrakesh žal spet vozili v temi v kaosu ob iskanju hostla. Našli smo samo takega, ki ima sobe za punce in fante ločene, zato smo se na mojo željo odločili, da prenočimo drugje in izbrali en še kar ugoden hotel. Takoj zjutraj pa smo v medeni Marrakesha poiskali zelo luštkan hostel s fino atmosfero, atrijem, terasico na strehi in sobami, ki so vsaka posvečena nekemu muzkontarju (naša Rolling Stonsem). Že malo zmatrani smo si pregledali Marrakesh od a do ž (vsaj tisti del ekipe, ki ni imel težav s prebavo). Najbolj zanimiva stvar v Marrakeshu je definitivno trg v katerem je polno ulic v obliki labirinta in v tem labirintu
neskončno stojnic na katerih prodajajo vse živo. Vsekakor za pogledati. Zvečer si je Pajk končno privoščil razvajanje v Hammamu. Naslednji dan spet zgodnji štart. V hostlu smo imeli obljubljen zajtrk ob 7h (namesto ob 9h) ampak lastnika žal nismo mogli prebuditi, da bi ga dejansko naredil (gospod iz Kalifornije je rekel: »Če Berber hoče spati, potem bo spal.«). Ker se nam je mudilo smo kar krenili proti Casablanci. V Casablanci pa spet pravi prometni kaos. Vrhunec prometnega kaosa je bil, ko smo videli, da na križišču, ko že tako vsi ne jebejo semaforja in izsiljujejo vsak iz svoje smeri, od nekje pride osel s kočijo in izsili ves promet v križišču. V Casablanci ni hostlov zato smo imeli rezerviran hotel kjer nas je že čakala Ksenja (gospodična, ki gre s Pajkom do Dakarja), kmalu po našem prihodu so prišle še nove okrepitve Mateja in Anže (ki bosta nas zamenjala za en teden potem pa odletita domov). V Casablanci smo si seveda ogledali največjo mošejo na svetu, ki stoji ob vodi in je res VEEELIKA in noro lepa. Spet sprehod skozi medino,  večerjica in še malo henganja v hotelu.

































V nedeljo smo se tako mi trije po čudovitih štirinajstih dneh poslovili in odleteli domov. V imenu vseh treh povem, da je bilo res full fajn, še posebej v puščavi nekaj kar moraš doživet. Zato se še enkrat zahvaljujemo Pajku, ki nam je vse k rit prnesu. Hvala, hvala pa lepo in varno potuj še naprej.

Prav posebna zahvala gre pa Magnificu k dela tolk fuckin' dobro musko, da ne bi mogu bit trenutek,
ko se voziš po puščavi ob teh zvokih boljši.

sreda, 7. november 2012

6.11. in 7.11. - JZ SN JANI, ZDJ TE BOM PA SKURU

4. Objava 6.-7.11.2012


Pri mehaniku se je zavleklo, popravilo je trajalo več kot 6 ur. Da ne bi čakali tam smo se odpeljali na kosilo in do kampa z dvema Nizozemcema, ki sta imela svoj kombi prav tako na popravilu (nekaj z gumo). To sta dva zabavna modela, ki tri mesece potujeta po Maroku z namenom, da bi kitesurfala, pa sta prvi mesec večinoma preživela v puščavi. Nič neverjetnega saj te vožnja po puščavi in spanje na prostem res prevzameta.

Dan je bil kljub servisu avtomobila prekrasen, za večerjo smo v žerjavici spekli kamelo in krompirček. Nenad nam je naredil odlično pojedino. Kamela je kar okusna, Zagora pa čudovita, še posebej večerni sprehod skozi mesto. Zjutraj smo si ga vzeli za spremembo zelo na easy, malo pospravljanja avta, nakupi zelenjave, mesa, kruha, vode in počasi pot naprej proti pistam. Pista od Zagore proti M'Hamidu je še boljša kot tista prva. Večinoma gre pot čez sipine in malo makedama. Super.

Seveda smo se spet vkopali, v prvo z malo več panike saj je na prvi pogled izgledalo, da se Toyota lahko prevrne. Kljub bojazni so fantje rešili zadevo kar hitro. Zakopali smo se medtem, ko smo iskali lep konček sipine (ki ima ob robi gozd za ogenj), ki bo primeren za prenočitev. V drugo smo se pa zakopali 5 minut po prvem vkopu, ko smo našli kotiček, krivo je bilo pa obračanje avta, ker po našem režimu morajo biti šotor, avto, miza, kuhinja vedno postavljeni po točno določenih normativih (zakaj si ne bi zakompliciral lajfa sredi puščave). S še manjšimi težavami smo se odkopali še drugič (fantje so res pridni) in postavili naš teren in v miru skuhali večerjico in zakurili ogenj.




Končno smo našli tudi drva, ki dobro gorijo. Jani je bil tokrat glavni požigalec, odgovorna oseba za ogenj (ponavadi kuri Nenad) in je bil ta večer njegov moto: Živjo, jaz sem Jani, zdaj te bom skuru. Noč med sipinami je zaradi neomejenega števila zvezd že kar malo kičasta zato jo sploh ne bom opisovala, ker ne poznam tako lepih besed. Trenutno nadaljujemo pot po pisti proti Foum Zguidu. Sipin že skoraj ni več, zato trenutno poteka cela drama kje bomo nabrali pesek za domov.  Smo se pa ravnokar ustavili v buffetu sredi ničesar, majhna hiška, kjer smo lahko spili čaj in celo Coca Colo.Trenutno je v puščavi 42°C ampak se da preživet, ker ves čas malo piha. Plan za današnji dan je priti do Foum Zguida, nadaljevati pot proti Ouarzazatu, si ogledati mesto, ki je postavljeno za snemanje filmov in prenočiti v kampu. In sevda tuš!