www.pajk-cruiser.blogspot.com

3. Objava 3.-5.11.2012

3.11., 4.11., 5.11.
No pa smo jo le dočakali, puščavo seveda. Spet s klasično zamudo (z Mohamedom smo imeli še malo ekonomskih berberskih poslov – menjave majic in nogavic za rute in podobno) dopoldanski štart iz kampa proti težko pričakovanemu peskovniku. Okrog 12h smo le prišli do bližine Merzouge in zagledali prekrasne sipine. Za spremembo smo hitro poiskali kamp in postavili šotor v katerega smo odvrgli vso odvečno težo iz avtomobila. Potem je sledilo večurno igranje s Toyoto po sipinah. Občutek prekrasen, kljub vročini. Sončni zahod smo seveda zamudili (na bencinskem kuhalniku voda predolgo rabi, da zavre, moški del ekipe je pa odvisen od kave), preostanek dneva pa izkoristili za počitek in druženje. Zjutraj nas je Pajk zbudil, ko je bila še tema z namenom, da ujamemo sončni vzhod. Sprehodili (Pajkov sprehod pomeni hodi hitro kolikor hitro moreš) smo se do prve malo višje sipine in čakali, sledi par fotk in vzdihov oh, oh kako lepo, potem pa hitra pot nazaj do kampa na zajtrk in pospravljanje saj nas je čakala dolga pot. Plan za naslednje dva dni je prevoziti Saharo po pistah od Merzouge do Zagore. Že takoj na začetku nas na naši poti pričaka zapora domačinov, ki pravijo, da je pot neprevozna, da so težke razmere, da je veter napihal pesek in voda odnesla nekatere dele. Ker je na to isto zaporo naletel tudi francoski par z dvema majhnima punčkama smo se odločili, da zaporo domačinov ignoriramo in gremo skupaj (dva avta si lahko pomagata med sabo) po tej pisti. Francoz svojega jeepa ni šparal, zato smo ga na čase komaj dohajali. Del poti smo prevozili skupaj, potem smo se ločili saj je bil naš namen prespati v hotelu z največ zvezdicami na svetu. Pot ni bila neprevozna kakor so napovedovali, bila je pa zelo zanimiva, na začetku malo hribovita z izmenjavo makedama, kamnov in sipin, potem pa večinoma dolga na pogled neskončna ravnina večinoma iz makedama in kamenčkov ter nekaj sipin. Prav neverjetno je, da sredi ničesar kar od nekje priteče otrok kateremu z veseljem podariš čokoladico.

Edina težava v celem dnevu je bilo to, da smo se enkrat zakopali. Pajk en vkop na celi poti ocenjuje za must be. Odkop pa tudi ni delal preveč preglavic. Večinoma vozi Pajk in smo z vožnjo zelo zadovoljni, včeraj pa je zadnji slabi dve uri vozil Jani in je vlogo navigatorja prevzel Pajk. Jani je kralj, on na najširši in najdaljši cesti na svetu skoraj ustavi avto in naredi zavoj za 90° kot na semaforju, ko mu Pajk reče, če bi šli desno.  Ko je sonce zašlo smo si sredi ničesar poiskali kotiček s par drevesi in tam prenočili. Edina težava, ki smo jo imeli je bil ogenj, ki kar ni hotel goreti. Ponoči smo se naspali kot dojenčki, saj je takrat v puščavi zelo prijetno, ker je ravno prav toplo. Zjutraj pa ponovno štart (tokrat že brez večji zamud) do Zagore, zadnji del piste je večinoma raven makedam, verjetno zaradi bližine mesta. Zaradi te ravnine je nek Španec z jeepom 5 minut pred Zagoro izkoristil trenutek, da nas             prehiti (ne vem zakaj mu je bilo treba, ker ni nič profitiral) in nam izpodrinil kamen, ki je odletel v vetrobransko steklo in ga razbil (fi 1cm luknja – no ni luknja… jebiga piše ženska).  Po prihodu v Zagoro (v tem trenutku lahko o Zagori napišem samo, da je videti kar moderno mesto ob puščavi) smo takoj s pomočjo mehanika poiskali kamp. Ker smo ugotovili, da je verjetno tudi kar dober mehanik smo v tem trenutku s Toyoto v njegovi garaži, kjer nam bodo za dobro ceno (nekaj eurov, nekaj šnopca)  zamenjali kardanski križ. Časa na pretek, zato jaz pišem dnevnik, Nenad išče kamelje meso (danes bo fina večerjica), Jani in Pajk pa pozorno spremljata kaj dela mehanik.