www.pajk-cruiser.blogspot.com

23. objava 2.-9.1.2013

SENEGAL, GAMBIJA, SENEGAL

Back home (to Senegal)

Senegalci tokrat niso izdali lesse passeja za avto, postemljali so le A.T.A. karnet kar nam je ze cez slabo uro povzrocilo malce problemov. Ustavil nas je namrec policaj, kateri ni bil zadovoljen z karnetom in je na vsak nacin zahteval lesse passé in grozil z zaplembo avtomobila. Afriska potrpezljivost in dolg gobec so me po pol ure pregovarjan resili. Policaj je popustil in nas kljub nestrinjanju spusil dalje brez kazni. Za tem smo si med potjo privoscili se pravo senegalsko kosilo. Yassa (senegalski riz z cebulno pikantno omako + riz ali meso). Cena enega obroka v vaski restavraciji stane priblizno 80 centov, v hotelih in urejenih restavracijah v mestih pa priblizno 4 evre. Prav Casamance regija, ki je na jugu senegala (pod Gambijo) je velik proizvajalec riza. Ogromna delta in pa mocvirnat del ustvarjata enkratne pogoje za ogromne plantaze. Zrna so razlicne velikosti hkrati pa je (baje) 2,5x bogatejsi z hranili od kupljenega, kitajskega riza.

Pozno popoldan smo po slabi cesti s cudovitim razgledom in nemalo vojaskih in zendarskih kontrol le prispeli v glavno mesto juga drzave Ziguinchor. Hitro smo poiskali hotelcek z bazenom in odklopili mozgane ob pomoci sobnega bara. Regijo poleg naravnih lepot zaznamuje tudi prisotnost nenormalno velike kolicine vojakov in zendarjev  saj se jug Senegala ze dolgo na bolj in manj miren nacin neuspesno prizadeva za odcepitev. Zadnji vecji izgredi so bili leta 2009 vendar kljub navideznemu miru in vojski oblasti opozarjajo na mozno nevarnost. Mi se niti malo nismo pocutili ogrozene, prav nasprotno, ljudje so na jugu se bolj prijazni od Dakarcev z cudovito turisticno ponudbo in redno letalsko linijo iz Parisa, katera na obalo prinasa trume starih in bogatih Francozov, ki si gradijo vile in pocitnikujejo v cudovitih hotelih pod palmami s pogledom na neskoncne pescene plaze. Slaba stran pokrajine pa je da je iz severa tezko dostopna, saj direktni transfer otezuje drzava Gambija, ki se je pred nekaj sto leti urinila v sredino Senegala. Zato je pot iz dakarja mogoca enkrat tedensko z trajektom, preko grambije z carinskimi dajatvami in trajektom ali pa dolga pot okrog Gambije (okrog rit u zep).

Ze zjutraj so nas bolele riti od polezavanja s tem pa je nacrtno in potrebno pocivanje postalo dolgocasno. Sprehod po mestu smo koncali z obiskom vasi afriske umetnosti kjer smo se zataknili za dobro uro in tam pustili pravo malo senegalsko premozenje. Cudoviti ogled kako umetniki rezljajo stole, kipce in ostalo nas je popolnoma ocaral zato smo tam nakupili vecino spominkov, natikace, stol in nekaj darilc. Skocili smo se enkrat na yasso nato pa nadaljevali popoldne v lezernem stilu na lezalnikih ter v hotelskem bazencku.

En dan stagniranja na enem mestu brez zapletov in akcije je bil najvec kar nam je uspelo. Ze zgodaj zjutraj smo se odpeljali proti morju. Se pred izhodom iz mesta smo se ustavili na ulici na zajtrku (nek klasicn sendvic ki gap o guzvi sodec jedo vsi Senegalci). Le streljaj iz mesta je ob cesti eko farma kjer gojijo ananas in drugo zelenjavo ter krokodile. Mali in veliki krokodili za kosilo in kvalitetne torbice, pasove itd. Z malcek socustvovanja do krokodilov njihovega mesa nismo probali zato smo odpeketali do enega izmed bolj turisticnih perdelov Senegala> Cap Skiiring. Razkosni hoteli na plaza niso nas stil zato smo se odpravili na pesceno plazo le z razlogom hitrejsega premikanja do lepsega in bolj samotnega predela. Oseka nam je bila naklonjena zato smo spet slabih 100km/h drveli dober meter stran od valov proti severu. Dalec stran od turisticnih krajev vendar v blizini ribiske vasi smo naleteli na hipijevsko hisico z napisom bed and breakfast 5500cfa. Odlocili smo se za pivo pavzo v senci palme nakar nas je premamil cudovit vonj po cebuli in ribi. Brez dvoma smo narocili kosilo in se vdali pocasni afriski kuhinji, ki nas je prisilila v pocitek na plazi s hlajenjem ob mrzlem pivu in osvezujoci vodi. Malo pred kosilom se nam je pridruzil se lastnik koce (pomoje je bil Phil. sm ze pozabu k pisem blog z tedensko zamudo). Irec po rodu, po poklicu pilot se je odlocil da ima zahodnega ritma zadosti in kmalu po prvem potovanju po senegalu prisel sem zivet za stalno. Kupil je hektar zemlje, postavil nekaj koc za oddajanje prenocisc, mini improvizacijsko restavracijo, ostalo zemljo pa je zaradi mocvirnatega predela spremenil v rizevo polje. Vec kot ocitno totalno aklimatiziran je iz postelje vstal okrog druge ure in pricel s praznenjem 5 litrskega kanistra palmovega vina. Ker smo po dolgem zasu konco imeli zunanjega (anglesko govorecega) sogovornika smo hitro padli v popoldanske debate in skupaj praznili kanister vina. Dogovorili smo se da nam pripravi vecerjo nato pa smo odsli se na pol turisticni ogled vasi. Pot nas je mimo pogreba zanesla v gostilno na palmovo vino potem pa mimo trgovine, zdravstvenega doma in vaskega drevesa do hise ribice kjer smo se dogovorili da prihodnje jutro pobere fotra in ga odpelje s colnom na ribolov. Vroc dan nas je hitro ponesel nazaj v vodo nato pa na okusno vecerjo izpod roke kuharskega mojstra, ki nas je pogostil z ribo katero je zavito v palmin list spekel na zerjavici. Kapo dol! Proti veceru se je v restavraciji zvrstilo se nakj popotnikov, ki se tu ustavili za kaksen mesec oziroma nedolocen cas (Dva francoza sta tu postavila koco in nasla opico> Zgleda kot da sta spozicionirana tu za vecno. Dva Nemca s tovornjakom in zadaj vrhunsko predelan keson za  vec kot udobno potovanje> v pokoju zato bostu tu se vsaj kak mesec, nato pa pocasna voznja nazaj na Bavarsko) Vecer je sledil po hipijevsko (ogenj, palmovo vino, pivo, debatke).

Elegantna voznja po plazi

Ficko

Ideja, da bi zgodaj zjutraj startali in porinili cez Gambijo do Salyja (cca 600km plus meja plus trajekt) je bila neplodna. Po afrisko je ribic prisel kasneje zato smo startali sele ob pol dvanajstih. Vseeno smo poizkusili saj je prihodnji dan treba pobrati brata na letaliscu v Dakarju. Slaba cesta se je vlekla vse do Gambijske meje kjer se je asfalt spremenil v makadam. V pricakovanju smo prisli na senegalsko mejo saj nismo vedeli kaj in kako. Ali potrebujemo vizo za Gambijo ali ne, nismo vedeli niti kako je s karnetom zaradi prehoda drzave, itd. Itd. Torej nismo vedeli prav nobenega relevantenga podatka za prehod drzavnih mej.

Na senegalski strani nam niso odstemplali karneta za izhod ces da drugam kot nazaj v Senegal tako ne moramo. Dali pa so nam en listek katerega so nam Gambijci pocasi trgali dokler ga ni na naslednji meji zmanjkalo. Na gambijski strani smo ugotovili, da vize ne potrebujemo, vseeno pa smo morali placati cisto na vsaki mejni postaji. Najprej po 1000CFA za vsak zig v pasus, pa 3000 za tri zige na nek papir, pa potem spet 1000 za podpise pod zig in na koncu se celo premozenje za zacasni uvoz vozila. Nenormalno oskubljeni z prijetno zamudo smo se odlocili prespati v Gambiji in uziti vsaj delcek te majhne anglesko govorece drzave. Mala podolgovata drzava se razteza na oba bregova reke Gambije in njene delte, kjer je tudi glavno mesto Banjul. Svoje case je bila to angleska kolonija kjer je potekala najpomembnejsa dejavnost> trgovina s suznji. Pravijo da je drzavna meja postavljena tam, do koder so nesli ladijski topovi.

Anyways, na edinem kriziscu pred reko smo zavili levo po glavni cesti za Banjul. En ogromen pas ogabnega makadama z ribeznom. Po dobrih 50 kilometrih smo koncno prisli do odcepa za camp kamor smo se odpravili po nasvetu oderuskih carinikov. Krasen camp in hotel s cudovitim razgledom na recnem obrezju. Razmislali smo o jutranjem izletu z colnom po reki, vendar tu ni povodnih konjev, saj je reka Gambija v spodnjem toku ze slana. Meni nic, tebi nic smo si privoscili litro dobrega vina in se z varnostnikom domenili za vecerjo. Hotel ponuja samopostrezno pregresno drago vecerjo, zato se je varnostnik ponudil da bo za pameten denar pripravil sardine z zelenjavo. Izjemno hitro se je pri nasi mizi pojavila zenska z vrecko hrane. Najprej smo zacudeno pogledali kako hitro so pripravili vecerjo nato pa nas je zajel napad smeha ki nas je pometal po tleh. Iz vrecke je gospa dala na mizo 6 konzerv sardine, 3 kuhana jajca, vrecko majoneze, kruh in kumaro. Ko se je napad smeha pomiril smo poklicali varnostni ka v mislih da nas je nasponal, vendar je bil revez cisto pretresen kako nismo zadovoljni nad vecerjo. Hitro smo se uskladili in ugotovili da je slo za manjsi nesporazum. Se vedno v smehu smo se odlocili iz prinesenega narediti solato katera se je v koncni fazi izkazala za vrhunsko. Se kozarcek vina, debatkica in pa spanje.

Zjutraj smo bili pri trajektu tocno ob devetih, takrat naj bi trajekt startal cez reko. Ja valda. Po dveh mesecih Afrike smo se zmer naivni kot prvi dan. Dobro uro in pol smo cakali da se je prikazal trajekt in nas spravil na drug breg reke. Kaj kmalu za trajektom se je pojavila tudi meja. Brez vecjih zapletov smo v dobre pol ure padli cez vse kontrole in ze bili na poti Kaolacku in naposledn Dakarju. Ta dan me je zvilo ze pred zoro zato sem vecino dneva na zadnjih zicih z nevarno visoko vrocino prespal. Afriske ceste so nas popoldan pripeljale do Dakarja, kjer smo se vrnili v ze znan hotel na plazi. Lezat, jest juhce pa pit cajcke in upat na boljse case. Malo cez polnoci sta tastaredva skocila na letalisce po Jana, ki je s klasicno afrisko zamudo priletel v tople kraje na menjavo posadke.

DRUZINSKO SRECANJE V DAKARJU

Sem pa ke se kaksno nedeljo skupaj naberemo na kosilu, tokrat jemo po dolgem casu skupaj zajtrk. V Afriki. Na sreco sem se prebudil relativno zdravo zato smo se hitro poduzali po uradih. Janu je gospodicna dala le 14 dni dopusta, v tem casu pa je cilj pripeljati avto nazaj domov. eno tono kilometrov. In ker so meni Mavretanci ze prejsnic grozili z zaporom smo se odlocili za alteernativo kazanju pasusa. Kolega je zrihtal papir o ukradanem pasusu s katerim sva se odpravila na avstrijsko ambasado (slovensko v Dakarju lahko le sanjam zato je dobra vsaka ambasada katerekoli clanice EU). Tam sva razlozila problem pasusa. Ni panike. Posljejo informacijo na najbljizjo slovensko ambasado (Kairo), in ko jim te posljejo moje podatke in dovoljenje mi bodo izdali kvazi potni list oziroma propustnico. Vse uredu, sam, to je list, s katerim lahko letis direktno domov, ne pa z avtom cez pol Afrike. Avstrijska ambasadorka se je pokrizala po tem ko je slisala moje plane in obljubila pomoc. Ze popoldan me je poklicala nazaj in dejala, da bo propustnica nared prihodnji dan zjutraj in da mavretanski ambasador pravi da ni problema z vizo. Super zadovoljni smo se odpravili po finalnih nakupih praholovcev na Dakarsko trznico. Par slikc, pol pa hitr s pirckom v roki na plazo. Zvecer smo bili dogovorjeni za vecerjo s Jeromejem in njegovo druzino. Svicarsko ameriska druzina, ki ze nekaj let zivi v Dakarju zaradi sihta je cel vecer navduseno razlagala nad zivljenjem v Dakarju in Senegalu nasploh.

Predcasno sva bila zjutraj ze pri Ambasadorki, ki nama je izrocila prepustnico. Papir velikosti in izgleda kot prometno dovoljenje. Slovenec z avstrijskim papirjem na kateremu ni prostora za vizo niti za zig. Nic kaj obetavno sva placala papir, se zahvalila ambasadorki in se opravila do mavretanske ambasade poizkusit sreco. Na pol zapuscena stavba v razsulu z zeleno zastavo je bila mavretanska ambasa. Drago naju je ocuril desc za vize (s tem da sem mavretanske vize ze dvakrat placal ko zafran nisem imel druge izbire kot da placam se enkrat). Fin gospod za povrhu se ni zelel denarja zato sva se morala odpraviti v banko in nakazat kes na ambasado. S potrdilom o placilu in izpolnjenimi formularji sva se ponovno prikazala na ambasadi nakar se je gospod spomnil, da tole z vizo bo pa stala. Kam naj jo pa prilepim ce ni mas prostora? Ja hvala gospod, vem da ni prostora, vendar to ni bil problem dokler ti nisem nakazal denarja? Problema sem se v Afriki lotil po afrisko in mu priporocal naj vizo prilepi na prazen list katerega naj spne na moj kvazi pasus. Ideja mu ni disala vendar je dejal naj se vrneva prihodnji dan pogledat ce sva dobila vize. Torej v upanju, da uspe najti dobro resitev in da se naju usmili sva zapustila ambasado in se odpravila po vele nakupih nato pa na mini plazno relaxacijo.

velika, silno napadalna ptica

Zadnji skupni vecer pred odhodom starcev smo se odlocili preziveti skozi mestno voznjo kjer smo pogledali za bullbari in daljinkami za toyoto (njena nagrada za dobro opravljeno in nase olajsanje saj so luci na avtu tako slabe da voznja ponoci ni mogoca). pozna ura in pomankanje energije je kljubovalo da se nismo spustili v investicijo zato smo se odpeljali na najbolj zahodno tocko Afrike kjer smo se razvajali z najokusnejsimi morskimi jedmi ob zvokih zive afriske glasbe.

Oddala sva starce na letaliscu pol pa akcija u mest na per!

Torek zvecer v Dakarju je bil bolj zalosten. Spoznala sva nekaj ljudi, spila nekaj piv in se sprehodila cez nekaj znanih Dakarskih barov. Po na pol prespani noci sva spakirala stvari, pospravila avto in po zajtrku odsla pogledat kaj se dogaja z najinimi vizami. Sreca je bila tudi tokrat na najini strani, vize sva dobila. K improvizoricnemu pasusu so speli se en papir na katerega so udarili vizo. Super zadovoljna sva se odpravila nazaj do ulice kjer se prodajajo bullbari z zeljo da kupiva vsaj dodatne luci za bolj varno vecerno in nocno voznjo. Velike oci zaljubljene v offroad so nama stalno begale proti bullbarim (za offroadarsko nepismene> Bullbar je zelezje (obicajno) na terencih, ki sciti avto pred trki z zivali, ljudmi, avtomobili ter drugimi cestnimi preprekami. Hkrati pa seveda daje vrhunski izgled). Hitro smo se dogovorili za super nizko ceno malega bullbara zraven pa bi dodal brezplacno se luci in vse skupaj zmontiral. Zacel se je izbor ko so prodajalci skakali z bullbari pred avtom. Eden, drugi, tretji, cetri, ... noben mali bullbar se Toyoti ni dopadel tako da drugega ni preostalo kot da smo poizkusili se najvecji bullbar v trgovini. Tocno ta bullbar je od vseh ostalih se najbolj pasal na avto. Pogodili smo se za super ceno skupaj z montazo in najvecjimi dodatnimi lucmi v trgovini. Padla je roka hkrati pa so prodajalci ze nalozili izbrano blago na cizo in se odpeljali neznano kam. Nato se je v avto usedel prodajalec in razlozil da bo montaza na avto potekala nekje drugje. Odpeljali smo se v verjetno najozjo ulico v Dakarju kjer se je pricela zabavna montaza. Sila afrisko je izpadlo vse od zacetka do konca. Ko smo zaparkirali ulico je tam seveda ze stalo izbrano blago zraven pa nekaj ljudi z najbolj zjebanim svas aparatom v mestu. Hitro so sesraufali bulbar, dva sta nato prijela bulbar in ga naslonila na avto, tretji pa se je s soncnimi ucali ulegel pod avto in pricel svasati. Najprej je na sasijo prisvasal maso nato pa je na avto prisvasal se nosilce (z luknjami za prisraufanje na avto). Ta kratek process je trajal dobro uro. Med tem sva prodajalcu se razlozila da naj luci zvezejo preko akumulatorja z relejem in kam tocno naj v kabino vstavijo stikalo. Po fiksiranju bullbara je prisel mimo elektricar z dvem metrim kabla, klescami in izolir trakom. Nadel je soncna Ocala in pricel daljinke vezati da dolge luci. Ja sunce zarko Afrisko, kot da se nismo pol ure nazaj dogovorili nekaj cisto drugace!! ker je za nas evropejce cas dragocena stvar in ker ce bi vztrajala pri prvotnem dogovoru bi najverjtneje to trajalo cel dan sva se dogovorila naj luci zveze rajse na meglenke. Brez vecjih tezav je pervezal zadevo nato pa hiter test kupljenega, skok na banko in po racun. ‘takrat je ura odbila pol dveh kar je oznanilo na strasen Dakarski promet oziroma >rush hour<. Plan voznje do Toube (4 ure voznje) je izgledal skoraj nemogoc dokler se nisva spomnila na hitro voznjo po plaza. Kot bi mignil sva svignila mimo letalisca do plaze kjer je bila na najino sreco ravno oseka. Zapeljala sva se na trdi del plaze (dober meter od valov) in ze sva drvela proti Lac Rosu na hitro osvezitev in pa kasneje sprosceno cesto proti Toubi.

Neizmerno uzivanje po voznji na plazi in janovem testiranju toyote, plaze in peska se je koncalo skoraj klasicno. Dva trenutka za firbcnimi vprasanji o okopih (kdaj se bomo ukopal, kako to gre,.. ) se je ob manevriranju iz plaze proti jezeru pokadilo okrog avta in suvereno sva obstala na mestu. Smeh in zabava. Hitro sva potegnila ven kruh in pricela z malco. Ob koncu malice se je nasel se nekdo, ki je pomagal pri odkopavanju avta. Dobrih pet minut odkopavanja in spuscanja pritiska na gumah je obrodilo sadove in ze sva drvela proti jezeru. Tam pa helikopterji, tovornjaki, polimani terenci in cilj eco rally dirke iz Francijo do Dakarja. Z ogromnimi ocmi sva se sprehodila mimo vozil in naredila tono slik. Tezka vrocina naju je nato porinila se v jezero na osvezitev nato pa sladek tus in pivo. Lac Rose (za tiste, ki niste prebrali nesec dni starega posta) je slano jezero roza barve. Jezero je tako slano da plavanje mrtvaka omogoca branje casopisa saj gostota vode clovesko telo sili na povrsje.

 Potem pa gas proti Toubi z nabavo ruma, kruha in tankanjem. Do Nikotove residence sva prispela ravno ob stemnitvi tako da sva lahko stestirala nove luci, ki so se izkazale za vrhunsko odlocitev. Polno zaposlen Niko je bil z kupci in poslovnimi partnerji v tovarni zato sva se tako odpeljala tja, kjer smo se sprehodili cez tovarno, spregovorili nekaj besed nato pa pocasi odsli proti hisi na rum in debate pozno v noc. 

Trenutno cakava vize za Maroko v Mavretaniji. WTF?? 

Insalah jutri Maroko!! torej cez par dni blog o senegalskih in mavretanskih mejnih prigodah.