Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sreda, 10. december 2014

Živ sem! 


Izpuščaji so izginili. Wuhu! Novim avanturam na proti!
Zajtrk, spakirat za celodnevn trip pol pa akcija s čolnom najprej na eno turco po laguni pogledat, če slučajno opazimo ultra iskano anakondo nato pa po toku navzdol do lokalnega plemena. Anakonde valda ni blo, počasi smo se že začeli spraševat, če je anakonda le mit za pridobivanje turistov??

Pot do plemena je trajala dobre tri ure. Kakšno uro več, ker se je Rom odločil, da naredimo manjši D tour in namesto vožnje po glavnem toku odpeljemo po enem težkodostopnem stranskem toku. Ceu žur! V vodi je bilo neskončno dreves zato smo v določenih momentih skakali s čolnom čez hlode kot s hoovercraftom. Sam bog nas je žegnou z amazonsko vodo da nam u ključnih kaskaderskih momentih niso hlodi naluknjal čolna. Vseeno je bila vožnja poplačana z bližnjimi srečanji z nešteto opicam, papagaji, drugimi ptiči, zasačili smo tudi lenivca med kosilom itd.


Ko smo končno prispeli do plemena (Siona Secoyas) nas je v največji vaški kolibi pričakala domačinka, ki nas je naučila delati kruh iz Yuce. Družina krompirja (izjmeno podoben Yamu tko da je bil tist yam zadnč na tržnc vrjetn Yuca). Za predjed ša smo iz hiške s seboj pripeljal rižotko. Po obilnem kosilu smo imeli še trening streljanja z pihalno cevjo (?? Nepoznam slo. Prevoda – angl. Blowgun ali Blow pipe). Sledil je krajši premik z čolnam po toku gor do krasne plaže, kjer smo plavali v reki z lokalnimi pamži, za konec pa smo se srečali še z lokalnim Šamanom. (Shaman: "anybody who contacts a spirit world while in an altered state of consciousness."). Gospod Šaman v času učenja in kasneje ob potrebi zdravljenja oseb ali pomoči plemenu popije Ayahuasco (drugo po svetu Šamani pijejo napitke iz drugih rastlin – npr. kaktus San Pedro ipd). Po zaužitju pijače sledi obred, kjer je Šaman zadet k raketa in vidi vse zle duhove, probleme, prihodnost in rešitve. Bojda je zaužitje Ayahuasce eno noro doživetje, hkrati pa je prakticiranje takih drog sila nevarno saj lahko tvoj um odpelje za vedno. Izkušnja spiritualnega potovanja s pomočjo Ayahuasce bojda odlično pozdravi različne vrste zasvojenosti (alkoholiki, narkomani, itd.). več info: http://en.wikipedia.org/wiki/Ayahuasca






Po debatki z Šamanom smo se odpravili na ogled ultra lepega sončnega zahoda nato pa večerja. Večerna aktivnost je bila ponovno opazovanje kajmanov. Med opazovanjem kajmanov iz čolna je mimo nas priplaval ježevec. Vsaj neki, če se že anakonda tko dobr skriva :)




Zadnji dan, pravzaprav niti ni cel dan, saj nas je kosilo čakalo pri cesti. Zato smo se odločili izkoristiti sleherne minute v amazonskem gozdu. Tako smo še pred zajtrkom skočili na čoln in se odpeljali še zadnjič pogledat kje se skriva anakonda. Zapeljali smo globoko v močvirje in od tam v visokih škornjih počasi in potiho gazili okrog in oprezali za anakondo. Sokolje oko Roma je opazilo kožo anakonde. Barve so kazale na to da je anakonda odvrgla »montl« le en dan nazaj. Dobra šansa da se skriva v neposredni bližini! Očitno se je lisica res dobro skrila, saj je Rom žal ni našel, niti jo niso zasledile naše avanturistično-turistične oči.

To smo razumeli kot namig, da se moramo še vrniti v te kraje in poizkusiti srečo drugič. Amazonski gozd definitivno ni živalski vrt, kjer je opazovanje določenih vrst garantirano
J.

poglej 2x preden se dotakneš nečesa
iskanje anakonde
Odpeljali smo se na zajtrk, spakirali stvari in se odpravili na 3 urno vožnjo proti cesti. Na poti smo še zadnjič uživali lepe razglede in srečevali različne vrste ptic in opic. V enem momentu smo opazili več papig zato smo se ustavili. Fotkali in občudovali smo čudovite ogromne rdeče papige z rumenimi lisami. Tok nas je med tem zanesel na rob reke, čist ob drevje. Ker sem sedel na robu čolna me je nekaj listov pobožalo po roki, zato sem se obrnil proti njim, takrat pa sem malce naprej (dobre pol metra v stran) zagledal 2 metrsko anakondo, ki se je sončila na istem grmičevju. WAAA!! Vseeno se nam je nasmehnila sreča in nas nagradila z baby anakondico. Hitro smo naredili par fotkic, nato pa gas proti kosilu in pa odhod nazaj v Lago Agrio.




Plan za prihodnje dni je bil okvirno postavljen. Še isti dan sem želel priti do glavnega mesta, od koder si bom v nekaj dneh ogledal glavne znamenitosti na severu nato pa z busom nazaj v Guayaquil in domov. V Lagu Agriu sem se dogovoril z voznikom specialnega kombija, ki je peljal nekaj turistov, ki so rezervirali paket pri eni agenciji, da pelje v center Quita še mene (busi so namreč veliko počasnejši, manj udobni za povrh vsega pa imajo glavno postajo v Quito na robu mesta, kar pomeni še dodatne ure in dolarčke za transport v center). Da pa je bila sreča zares tudi tokrat na moji strani pa me je voznik peljal celo do vrat izbranega hostla J. Tja sem prispel okrog desetih, odličen čas za topel tuš, razpakiranje in hladno pivo (aja, perčki v štarcunah stanejo 1 dolar in nosijo 0,6 litra J).


še nekaj fotk od raftanja:







nedelja, 07. december 2014

AMAZONSKI DEŽEVNI GOZD


Deset dni nisem pisal bloga, kako naj se sploh spomnim vseh detajlov. Deset dni je energija v meni rastla, spoznal sem ogromno novih ljudi, videl neverjetne stvari in noro užival ob odkrivanju Ekvadorja, podiranju novih rekordov in odkrivanju novih svetov. Sedim na letališču v New Yorku in ob obujanju spominov ugotavljam, da se je nek del mene spremenil. Izkušnje in spoznanja so definitivno en velik razlog zakaj sploh potovati, z vsakim povratkom pa me je malce strah vrnitve na ustaljene tire in neko monotonost, rutino. Prisoten strah je super, saj me le ta vedno znova in znova brcne v nove dežele in vodi na nove avanture. Upam da nora energija v meni ostane na tem visokem nivoju še dolgo časa in, da vodi v avanture tudi doma, in ne le na potovanjih J

Prejšnja nedelja ni bila niti približno tako mirna kot sem napovedoval. Zjutraj sta prišla na dopust v Banos Pablotov brat in njegova punca. Pri zajtrku smo se dogovorili da se odpeljemo na sosednji hrib ujet lep razgled. Najprej je na parkirišču protestirala Kia (s katero so se pripeljali kolegi). Z manjšim potiskom smo jo hitro oživeli in pričeli z vožnjo navkreber. Kmalu smo v vzvratnem ogledalu izgubili pogled  na starega golfa od Pablotovega brata. Sledil je klic na pomoč; Auto kuha! Od vseh patronov sem bil edini, ki je že kdaj pogledal pod pokrov avtomobila, zato sva z Maiso na vrhu hriba spustilo bando in se odpravila nazaj proti mestu pogledat kaj je z golfom. Sreča v nesreči; slab stik v armaturki je povzročil nekontrolirano skakanje kazalcev. Vseeno smo avto pustili v dolini, zraven pa smo pobrali še dva nova Ekvadorska patrona (kolega), tako se nas je 6 zbasalo v Kio in odpeljali smo se na vrh pobrat preostalih 5 J. Vrh nas je nagradil z lepim razgledom, ekvadorsko kuhinjo in pa mini adrenalinskim parkom.

Sama sreča da so Ekvadorci manjši ljudje, drugače se nas 11 kosov nebi moglo sestavit v avto. Kljub manjši gužvici smo se spravli iz hriba do mestne busne postaje. Tam sem se za teden dni poslovil od dragih Guayaquilcev. Pablo, njegov brat ter bratova gospodična so ostali v mestu na poznem kosilu, zato sem se jim pridružil. Vmes sem skočil še do dveh turističnih agencij in povprašal po organiziranih turah v deževni gozd. Nobena izmed agencij za prihodnji dan ni organizirala podobnega paketa, zato sem se odločil da vzamem nočni bus v najbolj oddaljeno mest od koder naj bi bile organizirane različne ture v nacionalni park Cuyabeno. Med kosilom je Pablov brat ponudil prevoz do sosednjega mesta (Ambato), od koder je direktna povezava za amazonski gozd. Super! Skočil sem še po prtljago, ki me je čakala v hostlu, potem pa akcija proti Ambatu.

Hitra vožnja nam je pustila nekaj časa, zato sem spotoma dobil še vodeno turo po mestu in pa pokušino lokalnega soka –Colada Morada (en tak svojevrsten mix ko se ne človek težko odloči ali pije sok ali je puding..)

Nočni bus je bil neskončno dolg. Štart ob devetih z načrtovanim prihodom okrog pete ure zjutraj. Ciljno mesto: Lago Agrio. Mestu vladajo korporacije, ki izkoriščajo amazonski gozd za črpanje nafte. Edini turizem v mestu je zbirno mesto avanturistov od koder jih agencije odpeljejo v deževni gozd. Vse kar sem prebral od mesta na internetu pa je, da naj ne hodimo v mesto sami, na vsak način pa naj se izogibamo mestnim ulicam ponoči.

Kmalu po odhodu iz Ambata sem kljub razgibano luknjasti cesti zaspal. Zbudil me je šele policist okrog tretje ure zjutraj. Vsi smo morali iz avtobusa v vrsto. Še napol v snu sem se oziral okrog sebe in tuhtal kaj za vraga je to. Pa valda nisem šel na napačen avtobus in se znašel na državni meji? Na srečo ne, bila je le redna policijska kontrola. Severni del Ekvadorja, na meji z Kolumbijo je malce nevaren zaradi paravojaških skupin povezanih z švercanjem droge iz Kolumbije.

Še preden sem se dobro namestil nazaj na avtobus sem že spal. Nov šok pa ob pol petih zjutraj. Prispeli smo na cilj. O neee, to je pa čisto prezgodaj. Prihod me je potegnil iz globokega spanca, zunaj pa je bila še čista tema. Kako za vraga naj ob tej urim najdem turistično agencijo? Ob sestopu iz avtobusa me je zadelo pravo tropsko podnebje. Vročina in pa močan naliv. Krasno J hitro sem se zavlekel v avtobusno postajo in se spomnil obeh prebranih stavkov iz interneta. V glavi je začelo odmevati: Ne hodite v mesto sami, nikakor se ne gibajte zunaj ponoči… Situacija je nanesla ravno na ta slučaj J

Ker sem precej neučakane narave mi posedanje in čakanje na sončni vzhod ni preveč dišalo. Stopil sem do taksista in ponovno uporabil vse moje španske besede s katerimi sem mu poskušal razložiti da bi rad našel turistično agencijo, ki bi me odpeljala v Amazonski gozd. Sumljivo hitro je razložil, da točno ve kam želim in da me bo odpeljal tja. Ni se mi zdela najboljša ideja, da sredi noči prisedem v zanemarjen taksi v tem sumljivem mestu.. pa vseeno; dogodivščinam naproti sem prisedel v rumeno kripo. Več kot očitno je bil taksist na dež navajen, saj ga odprto okno na voznikovi strani ni oviralo kljub kvalitetnemu dežju.

Po dobrih desetih minutah vožnje po praznih mestnih ulicah se je ustavil pred hotelom D'Mario. Rešetke na vratih in ugasnjene luči niso dajale nič kaj prijetnega občutka. Taxist mi je zaračunal drobiž dolarjev in odpeljal v noč. Kaj pa zdaj? Nobenega znaka o turistični agenciji, nobenega zvonca hotela, nič. Okrog ni bilo niti žive duše, da bi jo povprašal če sem vseeno na pravem kraju. Drugega mi ni preostalo kot da sem se zavlekel pod streho, usedel na ruzak in pojedel zajtrk, ki sem ga (pametno!) kupil prejšni večer na avtobusni postaji.

Ni bil še čisto dan, ko sem se od dolgčasa obrnil za sabo in skoraj kot fatamorgano zagledal še eno izgubljeno turistko. Haha, mogoče sem pa vseeno na pravem mestu! In res, tudi ona je prišla zaradi amazonske avanture, vendar malo bolj pripravljena. Dogovorila se je z turistično agencijo preko spleta in dobila navodila, naj pride v ponedeljek zjutraj ob pol deveti uri pred hotel D'Mario. Oujea!! Zgleda sem navsezadnje bil na pravem mestu.

Okrog osme ure se je nabralo še kar precej turistov, tako da me je začelo skrbeti že v smer, da je turistov čist preveč za pravo Amazonsko avanturo. Na srečo je iz istega kraja štartalo več turističnih agencij. Ob pol deveti uri je prišlo nekaj patronov, ki so nas porazdelili po hiškah glede na prijave. Iz tega mesta vse agencije vozijo v nacionalni park Cuyabeno. Park je velik nekaj več kot 600.000m2 in je zavarovano območje že od leta 97. Kot zanimivost; park leži na ekvatorju.

Leži na višini med 200 in 280 metrov nad morsko gladino z tropskim podnebjem. V pomladnih mesecih ima park deževno dobo, v jesenskih mesecih pa sušno. Park je poln lagun, potočkov in rek. Med sušnim in deževnim obdobjem se gladina vode razlikuje kar za 3 metre, kar pomeni da določene vrste živali (rečni delfini ipd) lahko opazujemo le spomladi. Na leto v povprečju pade več kot 3.000 mm dežja. Po pričanju lokalnega vodiča pa se ta številka iz leta v leto zaradi globalnega segrevanja povečuje.

Amazonski gozd je eden izmed najbolj biološko raznolikih krajev na svetu. Na hektarju lahko najdemo več različnih rastlin kot v katerem koli drugem gozdu na svetu. V Ekvadorju je namreč 10% vseh vrst rastlin (od 2.736 drevesnih vrst jih v Amazonskem gozdu najdemo 1.356). V Cuyabeno rezervatu najdemo tudi 10 vrst opic, več kot 580 vrst ptic, obe vrsti amazonskih delfinov, morske krave, vidre, amazonske krokodile, jaguarje, pume, divje mačke, neskončno vrst metuljev, pajkov, kač (med drugim tudi anakonde), 350 vrst rib (piranje, some, električne jegulje, …).

Cuyabeno je eden izmed bolj dostopnih nacionalnih parkov v Amazonskem gozdu, hkrati tudi ena izmed ugodnejših opcij za obisk gozda. Celotno dogajanje je okrog prijetne lagune, kjer je 10 različnih koč, ki ponujajo celovit program aktivnosti. Vse na isto vižo; v ceno je všteta vsa hrana, vodič, spanje, prevozi, … pravzaprav vse. V parku so eko-koče in z njimi turizem prisotne že od leta 1985.

Precej random sem pristal v Kayman Lodge. Ta je bila postavljena 2 leti nazaj. Moja malenkost in tri gospodične smo bili 4 dnevna ekipca (Jordana in Avstralije ter Jess in Rachael iz Anglije). Okrog devetih smo štartali z mini buskom proti parku. 3 urna vožnja mimo pašnikov in vasi vse dokler se ni cesta končala. Na koncu ceste je gostilnica, administracija parka ter reka, od koder čolni vozijo hrano in ljudi globoko v notranjost parka.

Tako smo tam tudi mi dobili kosilo, se malce pomenili z vodičem in se z vso kramo sparkirali na čoln. Dolg in ozek čoln z 40 konjsko yamaho je dobri dve uri vozil po manjši reki naloadan z vsemi kar smo potrebovali v prihodnjih dneh. Počasna vožnja po reki navzdol nas je konstantno nagrajevala z bujnim rastjem na obeh straneh. Vodič je neprestano oprezal za živalmi in kazal na te in one papagaje, opice ipd.


Prihod do hišk je bil nadvse prijetno presenečenje. Lesene hiške, pokrite s slamo, manjši stolp za opazovanje in čudovit skupni prostor za počivanje. Vse to v objemu neokrnjene narave. Top shit!!



Ko smo se razpakirali smo vzeli kanu in šli na prvi lov za anakondo. Dobre 5 minut veslanja po reki navzdol se odpre ogromna laguna, ki predstavlja odličen prostor za opazovanje živali.


Najprej smo veslali ob robu, kjer so razvejana drevesa ki rastejo ven iz vode, tam se namreč najrajši zadržujejo anakonde. Žal kače nismo srečali, se je pa dan bližal h koncu, zato smo se odpeljali na sredino lagune in med plavanjem uživali sončni zahod. Hvala bogu je voda preveč blatna da bi človek videl med čim plava, saj v tej vodi živijo poleg anakond tudi kajmani, krokodili, piranje, jegulje in nešteto drugih smrtno nevarnih živali J




Po čudovitem zahodu smo odveslali v kočo na večerjo. Med veslanjem so nas v daljavi spremljale strele in nevihte v daljavi. Kljub pogostim strelam nas nevihta ni ujela, zato smo po večerji odšli opazovat kajmane. Iz motornega čolna smo opazili nešteto oči kako na vodni gladini spremljajo dogajanje v okolici. Tresljaji čolna pa so ribe tako zrajcali, da so se metale iz vode in kar nekaj jih je pristalo na našem čolnu. Easy fishing… J

Pred spanjem je bil čas še za eno pivo, nekaj debatk potem pa kratek vendar zaslužen počitek. Sobe so preproste, vendar lepo opremljene in čiste. Vsaka soba ima svojo kopalnico s toplim tušem in wcjem. Vse postelje imajo mreže proti komarjem, stene pa so zelo zračne. Polovico zunanjih sten predstavljajo le mreže, proti stropu pa čisto nič. Stropa pravzaprav ni, nad glavo je samo slamnata streha. Vsa ta zračnost sicer pomaga pri vročini, hkrati pa omogoča lahek dostop žužkov, kač, in ostalih živali v bivalni prostor. Previdnost torej ni nikoli odveč J

Vstajanje ob šestih zjutraj je bilo mnogo prezgodaj, ampak jutra so v gozdu precej živa, zato smo naredili manjši krog v okolici in z zanimanjem poslušali glasove ptic, opic in drugih živali. Že takoj na balkonu hiške smo lahko opazili Yellowhanded Titi monkeys, opice, katerih obraz spominja na hudiča. Kmalu smo opazili tudi veveričje opice (majhne in rjave barve). Papagajev in ostalih ptičev pa je bilo čisto preveč in so kmalu postali nezanimivi, zato smo oprezali bolj za nenavadnimi bitji in rastlinami, ki se skrivajo po gozdu.



Sledil je zajtrk, nato krajša fura s čolnom in pa 2-3 urni hajk. naš guide je bil Rom, 27 letni domačin, ki zase pravi da je bil kot majhen zelo problematičen, zato sta ga starša poslala pri 16. Letih v vojsko. Od tam je pobegnil v gozd, kjer je živel pri nekem plemenu, kjer se je učil o rastlinah, živalih in preživetju v amazonskemu gozdu. Gozd mu predstavlja domače okolje, in je popolnoma predan ekologiji in ohranjanju gozda. Edini vodič, ki sem ga videl na potovanju da je pobiral čisto vse smeti, ki jih je srečeval na vodi in v gozdu (smeti v Ekvadorju zares ni veliko, žal pa se med veje ob bregovih rek sem ter tja ujame kakšna smet, ki jo voda prinese iz bližnjih vasi oziroma iz bolj gosto poseljenih predelov Andov).

Vsakič ko je Rom videl kakšno luknjo je takoj začel lesti vanjo, oziroma bezati vanjo z kakšno palico. Kazal je celo večje zanimanje do rastlin in živali kot mi. Neverjetno izostren vid pa je pomagal pri opazovanju živali v okolju. Neverjetno, kako je na hajku opazil lenivca na krošnji enega izmed visokih dreves. Lenivec je izredno počasen in zaradi maskirnih barv komajda opazen.



Dober vodič je v takih krajih tako ključen J med potjo smo tako srečali veliko različnih vrst pajkov (med drugim tudi tarantelo), opic, ptic, in drugih živali. Pokazal nam je tudi različne vrste dreves in njihove zdravilne učinke oziroma možnosti uporabe za preživetje v naravi.



Po hajku smo v dežju odveslali nazaj proti hiškam na kosilo kateremu je sledil dolg in prijeten počitek v visečih mrežah in opazovanje živali direktno iz »dnevne sobe«.

Popoldan smo naredili daljši krog z motornim čolnom, vendar brez večjih uspehov. Še vedno nismo srečali iskane anakonde, niti drugih posebno zanimivih živali. Ko se je zvečerilo smo se vrnili na večerjo, potem pa smo se odpravili na krajši nočni hajk po okolici. Zanimivo je videti kako je gozd živ ponoči. Rom nas je stalno opozarjal, kako previdni moramo biti kam stopamo in za kaj se primemo. Še posebno ponoči, ko je težje opaziti nevarnosti okrog sebe. Živež je odlično zamaskiran tako na prvi pogled deblo drevesa predstavlja ogromna kolonija dlakavih gosenic, spet drugo ni list ampak je metulj, pod dejanskim listom se skriva nevarna mravlja, ….




Vse lepo in prav, dokler ne zaslišim kako mini helikopter trešči v moje uho, zamahnem z roko in nekega žužka odbijem v tri krasne (predvidevam da je bil žužek?...). Kamikaza žužek me je ob trčenju v uho užgal ultra kvalitetno, tako da za moment ali dva niti nisem potreboval luči. Ko se je bliskanje v glavi pomirilo je ostala le še močna bolečina. Rom mi ni znal veliko pomagati, saj nihče ni videl kaj me je pravzaprav pičilo. Po dobrih 10 minutah smo bili že nazaj v kampu, do takrat pa je bolečina že padla na znosno raven. Hkrati pa sem pričel dobivati izpuščaje. Naprej po rokah, potem še po nogah in kmalu sem jih imel po celem telesu. Ko sem pokazal rezultat pika Romu je le široko odprl oči in rekel: OOOh man! That is crazy! I have never seen something like that!. Super, sem si rekel, fajn da si me potolažil J hvala bogu sem imel s seboj nekaj antihistaminikov, katere sem pojedel in odšel spat. Rom je predlagal načrt: spat, in če zjutraj ne bo vredu bo odšel v gozd poiskat zdravilne rastline. Nisem bil čisto prepričan v njegov načrt, vendar je bila ura res pozna, bil sem več kot utrujen zato sem se strinjal in legel v posteljo v upanju da bom zjutraj OK oziroma vsaj živ J.

nedelja, 23. november 2014

ONE LIFE, LIVE IT! 



Zjutraj sem tako na hitro napakiral za dnevni hajk in na poti proti postaji kupil sendvič in se ustavil na zajtrku. Busi vozijo na 20 minut, tako da sem si vzel sprehod precej umirjeno. Izjemoma sem brez večjih težav našel pravi bus. Na busu sem tudi tokrat srečal nekaj gringotov, ki so šli v isto smer. Med njimi je bil tudi Max, ravnatelj srednje šole na jugu Francije. Tudi on je bil namenjen v park, tako da sva se odločila da skupaj narediva en manjši hajk. Na vhodu v park sva se ustavila na kavi in si ogledala zemljevid parka. Zemljevida se ne da kupit (ubup!!) zato sva ga le fotknila in naredila načrt hajka. V tem delu parka je nekaj označenih poti (nekaj smerokazov in nekaj markiranih skal na poti). Ker je vhod v park na cca 3800 metrih sva se odločila narediti del zelene poti, ki vodi na 4100 metrov (po besedah vodiča gor in dol max uro in pol) ter pa rdečo pot, ki vodi bolj po ravnini in traja cca tri ure in pol. Pot se je začela ob jezeru, za njim pa sta se rdeča in zelena pot razšli vsaka po svoje. Najprej sva popolnoma zgrešila zeleno in hodila po rdeči. Ko sva bila očitno predaleč sva obrnila in nadaljevala z iskanjem zelene poti. Le s težavo sva našla en zelen smerokaz. Nadaljevala sva pot v njegovi smeri in vneto debatirala o tem in onem.



Smerokazi so izginili, ostal je le še hrib pred najinimi očmi. Z veliko motivacije in željo po avanturi in doseganju lastnega rekorda v nadmorski višini sva se odločila za direkten napad na hrib z upanjem da med potjo naletiva na najino »zeleno« markirano pot. Direkten vzpon na 4.000 metrih v kavbojkah je res edinstven J Ker je zrak precej redek je človek zadihan z vsakim korakom. Ker pa sva navalila na vrh ko mutava na kremšnite sva bila še toliko bolj zadihana. Kamnit vrh nama je žal preprečil vzpon zadnjih 50m višincev. Vseeno sva bila z 4.100 zadovoljna J. Na vrhu sva tako naredila nekaj lepih fotkic, pomalcala in se odločila za sestop po zadnji strani. Na začetku je zgledalo kot, da je uhojena potka, katera je bila kmalu le še iluzija. Začel se je spust čez kamenje, mini prepade in neprehoden gozdiček. Ure so se seštevale (vrh sva dosegla po slabih dveh urah), midva pa se borila z spuščanjem iz hriba. Iz koraka v korak sva bolj bredla med prepade in neprehodne predele in vedno bolj sva se počutila izgubljeno.





Slika zemljevida je bila popolnoma neuporabna, saj je bila zastarela in nenatančna. Iz sosednjih hribov se nama je počasi začela približevati megla, kljub dobremu razgledu pa znakov poti ali smerokazov ni bilo na vidnem polju. Po slabih petih urah sva se le spustila do ravnine kjer je bilo nekaj jezer. Tam sva našla tudi manjšo in staro potko, ki naju je skozi gozd pripeljala do rdečih smerokazev. Noro utrujena, vendar vesela, da sva našla utrjeno pot sva se vrnila do vhoda v park. Še preden pa sva se usedla na klopco pa sva zagledala avtobus, ki je drvel proti Cuenci. Še zadnja doza adrenalina je pognala kri po telesu tako sva z tekom zadnjih sto metrov »hajka« le za las ujela avtobus. Noro vesela in v šoku nad avanturo, ki se je zgodila sva se tako vrnila v Cuenco in upala, da se bodo prihodnji dan noge še držale telesa.

Ob prihodu  v hostel je tako sledil najprej dolg in topel tuš nato pa še obilno kosilo v sosednjem bifeju. Riž, solatka, piščanec – 2 dolarja J ravno, ko sem se najedel pa se je mimo pripeljal Pablo. Skupaj sva šla kupit karto za nočni avtobus in se dogovorila da pride ob pol polnoči pome. Preostanek večera sem tako rehabilitiral na hostelskem kauču in debatiral z kolegi popotniki.

Nočni bus po pan-ameriški »avtocesti« je bil precej ubupen J vsi sedeži so bili zasedeni, lukenj na tej cesti je neskončno, busar pa je vozil s polnim gasom kot da naslednji dan ne obstaja. Kljub temu sem uspel odspat nekaj manjših črtic. Okrog šestih naju je sprevodnik butnil pokonci češ da morava zamenjati avtobus če želiva v Baños. Z malo sreče sva takoj na drugi strani ceste in 2 minuti kasneje srečala iskani avtobus. Po slabi uri vožnje sva (ob sedmih zjutraj) prispela v Baños. Ob tako zgodnjih urah mesto še spi. Le s težavo sva našla kavarno, kjer sva dobila topel zajtrk.

Po zajtrku sva poiskala rezerviran hotel in končno v ravni pozi in pod kovtrom odbredla kulturni 2 urci. Po počitku sva naredila  manjši turistični krog po centru. Mesto Baños je majhno, skupaj šteje manj kot 10.000 prebivalcev. Mesto je ena izmed glavnih turističnih destinacij zaradi številnih aktivnosti, ki jih narava tu ponuja. Canyoning, rafting, zip-line, bungee, … V neposredni bližini je tudi nekaj vulkanov. Zaradi močnih rek in dobre ceste, ki vodi v nižine naj bi Baños predstavljal vrata v Amazonski gozd.

Z Guayaquilci (kolegim iz Guayaquila) sva bila dogovorjena v dopoldanskih urah, vendar sva pozabila prišteti 4 ure (Equador timing). Ker sva imela časa na pretek sva si pogledala še lokalno tržnico in se po neskončnemu številu stopnic povzpela na pod bližnji hrib kjer sva ujela lep razgled.




Za kosilo so končno prišli tudi kolegi, vendar so pozabili vse moje stvari (ki jih je Grace pripravila zame – zadnji del prejšnega posta). Mini štalca. Z seboj sem imel le polovico oblačil, nisem imel adapterja za polnjenje baterij fotiča, tudi tevice so ostale na morju in še veliko drugih uporabnih stvari J. Jebiga avantura je iz dneva v dan večja.

Ko smo se po kosilu poupdejtali smo naredili manjši plan aktivnosti za čez vikend. Prva stvar je bila ogled čudovitega slapu, kakšnih 10 kilometrov vzhodno od mesta. Vseh 7 (Pablo iz Cuence in guayaquilci Marija, Djanki, Danielita, Cesar in Maisa) se nas je stisnilo v avto in gas proti slapu. Lušten sprehod, noro lepa in zelena narava in pa nekaj lepih fotkic.




Zvečer se je skoraj slučajno zgodil en vrhunski žurček. Noro dobro je, da tu se tu v diskotih vrti veliko latinsko-ameriške muzike, in ne le pokvarjen štanc in ubupna komerciala J rezultat tega je, da večina ljudi pleše dobro in da sem dobil prvo lekcijo sambe(?).

Par urc spanja smo si privoščili nato pa zajtrk in odhod v eno izmed turističnih agencij. Plan je bil sledeč; Najprej canopy (zip-line) popoldan pa še rafting. Takoj smo se natrpali v dva taksija in odpeljali v sosednjo sotesko. Ko smo prispeli so nam nadeli pasove in nataknili čelade potem pa jasna in natančna navodila. Valda v španščini… kakšnih deset minut navodil mi je bilo prevedeno v: Imej roke ob sebi in uživaj J. Ulegel sem se na neko platno s štriki, kateri so bili pripeti nad menoj na zajlo (ležal sem na trebuhu z glavo naprej). Tri, dva, ena in zmanjkalo je tal, okrog mene noro lep kanjon jaz pa sem leže drvel po zajli med pečinami kanjona in nad deročo reko. Noro!!! Z pomočjo karabinov in varnostnih štrikov smo nato hodili visoko nad reko po (skoraj) mostičkih, plezali po pičini in s povratkom nazaj izvedli še en nor zip-line spust.



Polni adrenalina smo že komaj čakali na raft. V hotel smo se šli le še preoblečt in po brisače. Na tržnici smo kupili nekaj sadja, potem pa akcija!


Dogovorjeni smo bili ob pol treh. Tokrat smo se zamudili le kakšni 5 minut, saj smo morali biti točni. Ko smo prispeli na dogovorjeno točko smo takoj naleteli na obupno organizacijo. Usedli smo se na čoln in čakali da pride avtobus. To je trajalo kakšne pol ure. Med čakanjem nam je razložil, da bomo raftali istočasno z nekim »reality showam«. In res, ko se je pripeljal kombi je bil napol poln »plastičnih afn« in kamermanov. Ko smo prisedli smo se še dobre pol ure vozili okrog po mestu in nabirali stvari (še en raft, pa na en konc mesta po čevle, na drug konc mesta po obleke, čelade…) naposled smo se končno odpeljali prot štartu.

Po kakšnih 20 minutah vožnje ob reku navzdol smo prispeli do izhodiščne točke. Tam je bil še en kombi švedskih gringotov, tako nas je bilo skupaj za 4 rafte. Najprej so nam razdelili obleke nato pa še čevle. Z malce sreče sem dobil vrhunski neopren (z dolgimi hlačnicami in rokavi, pa še debelejši od ostalih). Večjih čevljev je pa jasno zmanjkalo. OK, ni problema, bom bos. Na srečo so se uglasile punce in zahtevale, da mi najdejo čevlje. Vodiči so res našli še zadnji par največjih čevljev (št. 43-44). Po nekaj neuspelih poizkusih sem jih lr spravil na morje 46-47 velike tačke J.

Nase smo navlekli še čelade in se opremili z vesli, potem pa malo fotkanja in pa natančna razlaga kako ukrepat v različnih situacijah (nazorno so prikazali vse možne načine reševanja sebe in drugih oseb če kdo pade v vodo oziroma če se prevrne čoln). Nato so nas dali v skupine kakor smo se prijavili in nas posedli v čolne (na kopnem). Tri skupine so imele malce večje čolne, naš pa je bil ožji (tist dodatn k smo ga šli še iskat na poti). Sledil je manjši trening za ogrevanje kjer smo natrenirali vse ukaze in nas primerno porazdelili v raftu. Jaz in Pablo sva bila spredaj, jaz sem bil desni vodja, Pablo pa levi. Najina naloga je bila da veslava usklajeno in glasno dajeva tempo ostalim članom (one, two, one, two, … ). Ker imava tako jaz kot Pablo očala nama je dal vodič iz našega čolna vezalke da sva privezala očala, da jih nebi odnesel kakšen val. Za moment se mi je zazdelo, da malce pretiravajo… Ko smo bili natrenirani smo odnesli čoln v vodo in počakali še ostale ekipe da se spravijo na vodo. Za varnost je ob nami veslal še kajakaš za ročkami spredaj in zadaj. Preden smo odrinili je Mary zagrabila precejšna panika in le s težavo smo jo prepričali, da je vožnja prijetna in nenevarna.

Rjava in po večjem delu precej deroča reka je bila na začetku super zabavna. Nekdo iz sosednjega čolna je sicer kmalu padel v vodo vendar so ga hitro potegnili nazaj na čoln. Ob vsakem mirnem delu smo zamenjali vrstni red, tako da je bil vsak čoln nekaj časa prvi, nekaj časa zadnji in nekaj časa nekje vmes. Ker sem bil čisto spredaj sem v večjih brzicah spil kar nekaj vode saj me je zalivalo čez glavo. Očitno le ni bilo napak, da sem si privezal očala J Vožnja je bila d'best, veliko smeha, uživanja v lepih razgledih in premetavanje med brzicami. v enem momentu so bile brzice tako velike da me je skoraj odvrglo v vodo, le v zadnjem momentu sem se ujel za štrik in obdržal na raftu.

Deroča reka, ki si utira pot med razgibanimi Andi je blatna in precej velika. Le kakšnih 40 kilometrov nižje se Andi končajo, od tam naprej pa se začenja Amazonski deževni pragozd. Divjina okrog nas je bila tako zares čudovito zelena in gosto poraščena.

Kljub nabiranju oblakov nad nami so se vodiči odločili da nadaljujemo pot. Zadnja četrtina je bila precej deroča in razgibana. Kljub pogostemu zalivanju, velikim kamenjem in močnim brzicam smo veslali precej suvereno. Vse dokler nismo ob precejšni brzini z levim delom rafta podrsali po skali, precejšen spust na desni pa je zajel raft in ga obrnil na glavo. Kar naenkrat je bilo vse okrog mene rjavo, v trenutku sem najprej pomislil kje so skale in površje. Brzice in rešilni jopič sta me hitro odnesla na površje. Še vedno sem imel v roki veslo zato sem se postavil v naučen položaj. Na hrbet, noge naprej in veslo na telo. Pogledam okrog sebe in začnem z iskanjem rešitve iz vode. Brzice so bile nore zato me je voda stalno zalivala čez glavo in premetavala med skalami. Pred seboj sem videl le Pablota, ki ga je deroča voda nesla z glavo naprej in pa Mary kako jo nemočno vodi tok čez brzice.

Po kvalitetnem premetavanju se je blizu mene le znašel kajak za katerega se je Pablo zagrabil spredaj, jaz pa sem ga ujel zadaj. Z spodnjim delom telesa sem nekajkrat zadel skale, nakar se je pred nami znašla ogromna skala, ki je štrlela iz vode. Kajak se je komaj odmotal po levi strani ob skali, mene pa je tok nabil direktno nanjo in me odtrgal stran od kajaka. Ker je bila skala izjemno gladka nisem imel možnosti splezati nanjo oziroma se jo oprijeti, zato me je tok odnesel naprej. Kočno so se brzice malenkost umirile zato sem odplaval po toku naprej in ponovno zagrabil kajak. Končno sem zajel zrak brez vode in se ozrl okrog sebe. Nedaleč stran sem zagledal Mary kako jo še naprej nosi voda.

Od vseh se je to moralo zgoditi ravno nam oziroma njej, ki jo je bilo na smrt strah že sam sestop na čoln. Hitro sem spustil čoln in zaplaval proti njej. Zagrabil sem jo za rešilni jopič in z njo odbrcal proti bregu. Brežina je bila kamnita zato sem se z eno roko zagrabil za skalo, za drugo pa stisnil Mary na rob. Najprej sva skupaj dobro zadihala nato pa se vsa izmučena potegnila na suho. Nedaleč naprej je že čakala ena ekipa s čolnom in pa Pablo. Ko smo se naložili na čoln smo odveslali še na drug breg in pobrali Cesarja. Tako nas je bilo na raftu 12 (prej smo bili po 7 na raft). Z nadaljnjimi brzicami smo tako na polno zajemalo vodo in se le komaj držali nad vodo. Dva ovinka naprej smo našli naš raft, katerega je vodič obrnil okrog in pobral še dve naši punci (Danielito in Maiso). Djankija pa je kmalu za padcem v vodo pobral drug raft.

Ko smo priveslali do našega rafta smo se presedli nazaj. Isto časno pa je začelo še močno deževati. Na srečo se ni nihče močneje poškodoval, zato smo nadaljevali raftanje še kakšnih 15 minut do prvega možnega sestopa. V nalivu smo nato naložili čolne na prikolice in se v kombijih preoblekli v suha oblačila. Sledila je še kratka pavza v kavarni na poti nazaj, kjer smo se podkrepčali z kakavom in sendvičem, nato pa odhod v hostel pod topel tuš in relaxiranjem po za nekatere precej travmatični izkušnji.

Zvečer sem precej po naključju srečal Maxa (un francoz k sva se skup zgublala prejšn dan po nacionalnem parku). Skupaj smo šli na večerjo potem pa več kot zaslužen spanec.


Danes je Nedelja, čas za pakiranje, poslavljanje in pripravo za nove avanture. Guayaquilci odhajajo domov, zato jim bom predal računalnik, blog se tu ustavlja za dober teden. Plan je, da grem na nočni avtobus v amazonski deževni gozd kjer nočem imeti računalnika. Od tam grem v glavno mesto Quito, potem pa z nekaj postanki proti Guayaquilu in pa domov.

sobota, 22. november 2014

Torek je bil malo bolj na izi. Začel se je s prebavnimi motnjami kot prva stvar ta dan. Takoj sem pobasal eno šeflo tablet (eno tabletko za diarejo iz Maroka, pa Linex iz Slovenije, pa še eno Ekvadorsko za počez). Tako zelo sem bil prepričan v koktejlček, da sem se na hitro spakiral in odšel proti avtobusni postaji. Med potjo sem našel poiskal zajtrk in pa nekaj za po poti. Jogurti so tukaj eden izmed top možnih zajtrkov. Za tem ko si izbereš okus ti ga namiksajo kar na mestu (zmiksajo izbrano sadje, sladkor in pa (strjeno mleko?)). Vrhunsko!! Na avtobusni postaji sem bil klasičen Gringo (Gringo je ekvadorsko »ljubkovalno« ime za belega turista).Z vsemi 20 španskimi besedami sem poskušal razložit kam grem in ugotoviti kje se da kupit karto in kateri bus je pravi. Končno se usedem na avtobus in takoj pričnem kramljati z gringotom na sosednjem sedežu. Kaj kmalu mi razloži da to ni čisto pravi avtobus katerega sem jaz želel J še ravno v času sem skočil iz avtobusa in nadaljeval z iskanjem in komaj ujel pravega.

Tudi na tem busu sem srečal nekaj turistk, ki so bile namenjene v Ingapirco. Ingapirca je največje arheološko najdišče v Ekvadorju. Mesto je poimenovano po templju in palači Inkov. Inki so se na to področje naselili šele v 15. stoletju. Najprej so na tem mestu živeli Cañari. Mesto je bilo najprej pomembno vojaško oporišče. Ko so se Inki širili na področje Ekvadorja sprva niso uspeli osvojiti mesta. Vstop v mesto so dosegli le z poroko s priceso Cañarjev. S tem so pričeli z harmonijo, kjer sta obe kulturi živeli skupaj, vsaka z svojo avtonomijo. Ingapirca ima ostanke astrološkega observatorija, templja soncu ter luni ter ostanek hiš ter drugih stavb z arhitekturnimi značilnosti tako Cañarjev kot Inkov.


Po dobri uri ogleda smo naredili še manjši krog po bližnjem griču, nato pa skočili nazaj na bus proti Cuenci. Popoldan sem obiskal še druge ruševine Cañarjev v mestu, večer pa namenil pisanju bloga (klasična zamuda J) in pa debatam z drugimi popotniki.

Sreda je bila perfektna za obisk toplic. V sosednji vasi so Španci ob osvajanju teh krajev odkrili tople vrelce. Sedaj je tam več različnih toplic. Dopoldan sem najprej naredil en daljši sprehod čez center mesta in si privoščil zajtrk. Nato sem se odpravil na določeno avtobusno postajo (po navodilih receptorja v hostlu). Nekaj časa sem čakal avtobus številka sto… in kar ni ga bilo… nato sem se odločil vprašat vsakega busarja ki pride mimo, če gre slučajno proti toplicam.. Nihče ni šel… ko sem že 10. ponovil isto vprašanje sem že čutil napredek moje Spanščine, vendar tudi to ni pomagalo. Nakar se je le en od naključnih potnikov spomnil in mi pojasnil da sploh nisem na pravi postaji J Po krajši šetnji sem le prispel do druge postaje, kjer je že prvi bus peljal v mojo smer.

Razen tega da Busarji ne govorijo drugega kot špansko, in da nimajo težke želje pomagat zgubljenim turistom, ki ne znajo špansk je sistem kr uredu. Cena lokalnih busov je 25 centov, peljejo zelo pogosto in so posejani po celem mestu. Po želji potnikov pa ustavljajo tudi izven avtobusnih postaj. Anyway, če preskočim še en manjši busno-logistični incident sem po dobre pol ure le prispel v željeno vas in se takoj odmajal proti toplicam. M I L I N A ! vroči bazenčki v jamah, blatne kopeli, turške savne, … Vrhunsko popoldne z izjemno mero relaksacije. Tako sem bil sproščen, da sem uspel celo izvesti prvi manjši pogovor v španščini. Sicer z dvema petletnikoma, ampak tudi to šteje J


Z povratkom v mesto sem na hitro našel kosilo nato pa sem se odpravil na sosednji hrib, na čudovito razgledno točko – Turi. Na vrhu je manjša cerkev in pa adventure park. Po nekaj slikah mesta sem se takoj zadebatiral z nekaj lokalci, ki so me po fotkanju povabili v park. Manjši zip-line, gugalnice in podobna igrala so nas zaposlila za dobro uro, vse dokler ni bila že čista tema. Na hitro sem naredil še nekaj nočnih fotkic in se z taksijem odpravil v Hostel. Ko sem prispel v hostel in se pogledal v špegu pa kap! Spet me je opeklo k raka! Še ene dve runde pa bom rjav k navadn Ekvadorc J


Plan za naslednji dan je bil dorečen že dolgo v naprej. Zjutraj si pogledam nacionalni park, od tam pa se odpeljem z busam nazaj v Guayaquil. Tam operem cunje, nabašem še ostalo opremo, ki sem jo pustil pri Grace, v petek zjutraj pa se vsi skupaj odpravimo v mesto Baños.

Tik preden zaspim pa zazvoni telefon; Grace pravi, da ima preveč dela in da ne more zraven, ter da je nekaj logističnih težav zato je najbolje, da vzamem nočni bus (iz četrtka na petek) proti Bañosu, kjer se bom dobil z ostalimi (dogovorim se tudi da mi pripeljejo preostalo robo). Sprememba plana torej: Jutri celodneven trip v nacionalni park, zvečer pa se dobim z Pablotom (kolegom od Grace in Maise), ki gre prav tako z nami v Baños. 

Ekstrakt ekvadorske kave (levo). Vrhunski kufe!!



četrtek, 20. november 2014

Tekom dneva sem imel polno glavo idej kaj vse napisat v današnji blog, potem pa se je dan zavlekel v pravo avanturo tako da sedaj ultra utrujen pišem blog in upam da se spomnim vseh norih idej, ki sem jih imel tekom dneva.

Ena izmed njih je bila, da bi izjemoma napisal kaj o politiki. Sam nisem aktiven član nobene stranke, politično dogajanje pa me zanima bolj na globalni kot na lokalni ravni. Ko sem letel proti Ekvadorju sem si pogledal krajši dokumentarec z naslovom South of the Border, kateri govori o trendu levičarsko usmerjenih predsednikov v državah Južne Amerike. Med njimi je tudi Ekvador, v katerem pa mimogrede mesta in občine vodijo desničarsko usmerjeni politiki. V filmu govorijo o nasprotovanju Ameriški politiki, ne podpisovanjem prosto trgovinskih sporazumov in nesodelovanju z Američani nasploh.

Takoj, ko sem stopil pred letališče pa sem zagledal kar nekaj ameriških pick-upov, tovornjakov in ostalih znakov amerikanizacije (Mcdonalds ipd). Tokratna vlada je bojda postorila za državljane več kot katera koli druga na kar kažejo tudi mnogi kazalci (20 mesto v zdravstvu, 5,7% brezposelnost itd.). kaj pa se dogaja v realnosti? Trenutno sem v hostlu z Nemcem, ki dela prakso v lokalni bolnici. Pravi, da je zdravstvo skoraj na nivoju, problem pa je nora (bizarna) birokracija -pol delovnika piše poročila ipd.- ter da delajo še več ur kot naši, slovenski doktorji J). Brezposelnost? Najnižja plača 300 dolarjev, hkrati pa je (kot sem že pisal) ogromno revnih predelov mest, dvomim tudi da ljudje ropajo samo za hobi, da ljudje iz amazonskega gozda in odročni delov Andov hodijo na šiht.. Le kako tu ekonomisti štejejo brezposelnost? J

Levo usmerjena vlada nadzira kompleten uvoz in izvoz blaga. Sila neugodno za mlade in ambiciozne podjetnike. Skoraj vsak dan vidim kakšno poslovno priložnost, ob kateri le spustim solzico ob zavedanju, da iz te moke ne bo kruha J  Svetovna Banka v letni publikaciji Doing Business in Ecuador sicer uvrša državo na 115. mesto izmed 189. držav, a pri odpiranju podjetja ekvador pade na 165. mesto (pri tem ne omenja tujih lastnikov firm, kar je pa bojda čist nova zgodba). Kljub temu, da jim ZDA niso najljubša država pa očitno nimajo problemov z uradno valuto Ameriškim dolarjem. Leta 2000 so pričeli z ukinjanjem lastne valute in uvedbo amerških zelencev.

Nahajališča nafte so v lasti državne firme, hkrati pa (baje) v državi ni rafinerije. Takih primerov je še mnogo. Zaznati je mnogo globalnih podjetij, katera tu ustvarjajo bizarne vsote, med tem, ko navadni podjetniki ne dobijo dovoljenj za uvoz dobrin  (po besedah Djankija)… Zanimiv primer med velikimi firmami je Chevrolet (vsak drugi avto). General Motors je vodilno podjetje v avtomobilski industriji v Ekvadorju, v tovarni delajo bizaren mix svetovnih proizvajalcev. Proizvodnjo linijo v veliki meri predstavljajo modeli, ki že vsaj desetletje niso več v prodajo pri nas v Evropi, vsi pa pod znamko Chevrolet. Tako na cestah vidimo Chevrolet Corsa (naš Opel), Chevrolet Grand Vitara in Swift (Suzuki), Chevrolet Trooper (Isuzu) itd. V tovarni izdelujejo tudi Lade Nive in Samare (presenetljivo pod znamko Lada). Pod originalno znamko izdelujejo tudi modele podjetja Kia in nekaj drugih večjih firm.   Naj dodam še da so cene vozil zelo visoke, med tem ko država daje subvencijo na gorivo (cca. 2 dolarja na galon  - 40 centov na liter? )



Takih zgodb je še ogromno, tako levičarska vlada strogo nadzoruje marsikatero panogo, izvoz ter uvoz in dopušča monopole in oligopole s tem pa onemogoča prosto uravnavanje trga, preprečuje konkurenčnost in zavira razvoj. Kljub temu se (po besedah domačinov) kvaliteta življenja ljudi vidno izboljšuje (vedno manj kriminala, boljše zdravstvo, gradijo se ceste, .. da ne pozabi napisat da je tuki skoz toplo pa da je ful dobra hrana J). Pa še to: Angleščina je tukaj izjemno redka. Brez španščine je lajf bistveno težji J


Zadosti Ekonomije in politike!

Čas je za 3 dni v mestu CUENCA!



(ponedeljek) Zjutraj me je Grace na poti v službo peljala na avtobusno postajo. Z uporabo vseh 10 španskih besed iz mojega slovarja sem naposled le našel avtobus proti Cuenci. Cuenca leži v Andih na višini približno 2500 metrov. Kljub višini se povprečne temperature gibljejo med 10 in 25 stopinj. Prestolnica province Azuay je čudovito turistično mestece z odličnim izhodiščem za ogled nekaj nacionalnih parkov in drugih znamenitosti. Zaradi številnih starih zgradb je mesto pod UNESCO zaščito.



Po dobri uri vožnje po nižini posejani z riževimi polji se je pot začela strmo povzpenjati med oblake. Luknje v asfaltu in prepadi niso dajali občutka varnosti kljub relativno dobri ohranjenosti avtobusa. Vseeno mi je uspelo zamižati za kako uro, preostal čas pa sem z zanimanjem spremljal pokrajino. Jezera, iglasti in listnati gozdovi, lepe planote in goli vršaci. Po slabih štirih urah vožnje smo prispeli v Cuenco. Prva postaja je bil hostel, kjer sem odvrgel prtljago in si pridobil zemljevid,
Potem pa pot pod noge v mestno jedro ter nova porcija ekvadorske kulinarike.

Z velikim zanimanjem na potovanjih obiskujem tržnice. Prvič zaradi ljudi in drugič zaradi hrane. Vedno znova najdem nove vrste sadja in zelenjave, nekatere izjemno okusne, druge malo manj. Tokrat me je presenetila prisotnost Yama (neke vrste sladek krompir, ki prihaja iz Afrike).  Po tržnici sadja in zelenjave sem se odpravil še na tržnico rož. Rože predstavljajo eno izmed glavnih izvoznih agroživilskih proizvodov (predvsem v Ameriko). Sledil je obisk kavarne kjer so pražili lokalno kavo, potem pa sprehod skozi turistične ulice in postanek pri kolumbijskemu frizerju.

 



Mletje Ekvadorske kave v prijetni kavarni

Večer je bil čudovit v družbi turistov in lastnika hostla. Na terasi je lastnik pekel stejke v sosedni stavbi pa smo imeli kiosk z dobro zalogo poceni lokalnega piva (Pilsner). Zgodil se je torej random terasa party z popotniki od Argentine do Ukrajine J


Res bi rad napisal še kaj se je zgodilo v torek in sredo... ampak pustimo to za naslednji blog (najverjetneje v petek zjutraj). 

torek, 18. november 2014

Morje


Maria mi je dala številko taksista (nek senior Pablo), hkrati pa sem ji moral obljubit da se ne bom vozil z drugimi taxiji. Taksisti naj bi imeli nek čuden vendar dobičkonosen hobi: ko poberejo osebo jo odpeljejo v stransko ulico, kjer ustavijo, nato v taksi prisedejo domačini in te oropajo do kosti. Očitno je bil ta hobi tako popularen, da so lokalne oblasti namestile v vsak taxi več kamer, gps oddajnik in pa rdeč gumb. V primeru nevarnosti potnik pritisne na gumb, policistom takoj online prikaže dogajanje v taxiju hkrati pa jim sporoči lokacijo dogajanja. Use super, razn to da stric Pablo ne zna niti besede anglešk J



Petek dopoldan je bil precej neturističen. Malce šihta, pa banka, pranje, … za kosilo sem bil zmenjen, da me po šihtu pobere Djanki (fant od Danielite). Super dečko z veliko znanja o lokalni ekonomiji, politiki ter Ekvadorju nasplošno. Debat je bilo torej na pretek med tem, ko sva se vozila po različnih predelih mesta. Po odličnem kosilu (ja, prou zares je vsa hrana tukaj drugačna in pa neverjetno dobra) sva se najprej odpeljala na razgledno točko od tam naprej pa v južne, revnejše predele mesta. Vsakič, ko sva se usedla v avto sva se zaklenila, bojda v teh revnih predelih res niso heci (da ne omenim da Grace zakleni vsa vrata vsakič ko se usede v avto). Guayaquil je najhitreje rastoče mesto v državi, hkrati tudi gospodarsko središče zato ni čudno da obstajajo predeli mesta kamor naše Ekvadorke ne zahajajo niti v sanjah.




... Zvečer se je imel zgodit en mini žurček…


Weekend na morju! Vsi zalimani smo se nabral s klasično ekvadorsko zamudo potem pa gas proti morju. Kaki dve urci vožnje do morja brez izjemnih pokrajin na poti. Morje je bilo pa top shit! Najprej smo se ustavili na kosilu; valda na plaži J malce sprehoda, frišne ribe, potem pa počitek na plaži (po napornem tednu pa to …).


Popoldan smo nardili en večjo furo ob plaži z nekaj postanki na razglednih točkah in plažah. Malce preden pa se je zvečerilo pa smo pristali v mestecu Montanita. Žur mesto, polno domačih in tujih turistov, kafičev, diskačev, surfarjev … Tam smo se srečali še s preostalo ekipo »Guayaquilancev«. Skupaj smo našli hotel v centru potem pa sprehod in večerja. Po večerji obvezno namakanje v hotelskem jacuzziju, potem pa rum, dva, tri in pa žur v Alcatrazu (noro dobr disko) J.





Nov dan se je začel presenetljivo podobno prejšnemu. Nevem čisto zakaj, ampak budnica je bila kakšno uro prehitro (prvič v Ekvadorju nekaj prehitro). Še preden smo zares odprli oči smo sedeli v restavraciji ob zajtrku in srkali ribjo juhico z limeto. Very nice for a hangover. Potem pa gas proti severu, ob obali v nacionalni park. Park je poln lepih plaž tako da se je tudi tokrat ponovila zgodba prejšnega dneva (počivanje po napornem tednu) ter sprehod na bližnjo razgledno točko. Kljub luštnemu počitku in plavanju v morju smo se vidno utrujeni prestavili v avte in odjadrali nazaj v Guayaquil.