AMAZONSKI DEŽEVNI GOZD
Deset dni nisem pisal bloga, kako naj se
sploh spomnim vseh detajlov. Deset dni je energija v meni rastla, spoznal sem
ogromno novih ljudi, videl neverjetne stvari in noro užival ob odkrivanju
Ekvadorja, podiranju novih rekordov in odkrivanju novih svetov. Sedim na
letališču v New Yorku in ob obujanju spominov ugotavljam, da se je nek del mene
spremenil. Izkušnje in spoznanja so definitivno en velik razlog zakaj sploh
potovati, z vsakim povratkom pa me je malce strah vrnitve na ustaljene tire in
neko monotonost, rutino. Prisoten strah je super, saj me le ta vedno znova in
znova brcne v nove dežele in vodi na nove avanture. Upam da nora energija v
meni ostane na tem visokem nivoju še dolgo časa in, da vodi v avanture tudi
doma, in ne le na potovanjih J
Prejšnja nedelja ni bila niti približno
tako mirna kot sem napovedoval. Zjutraj sta prišla na dopust v Banos Pablotov
brat in njegova punca. Pri zajtrku smo se dogovorili da se odpeljemo na
sosednji hrib ujet lep razgled. Najprej je na parkirišču protestirala Kia (s
katero so se pripeljali kolegi). Z manjšim potiskom smo jo hitro oživeli in
pričeli z vožnjo navkreber. Kmalu smo v vzvratnem ogledalu izgubili pogled na starega golfa od Pablotovega brata. Sledil
je klic na pomoč; Auto kuha! Od vseh patronov sem bil edini, ki je že kdaj
pogledal pod pokrov avtomobila, zato sva z Maiso na vrhu hriba spustilo bando
in se odpravila nazaj proti mestu pogledat kaj je z golfom. Sreča v nesreči;
slab stik v armaturki je povzročil nekontrolirano skakanje kazalcev. Vseeno smo
avto pustili v dolini, zraven pa smo pobrali še dva nova Ekvadorska patrona
(kolega), tako se nas je 6 zbasalo v Kio in odpeljali smo se na vrh pobrat preostalih 5 J. Vrh nas je nagradil z lepim razgledom,
ekvadorsko kuhinjo in pa mini adrenalinskim parkom.
Sama sreča da so Ekvadorci manjši ljudje,
drugače se nas 11 kosov nebi moglo sestavit v avto. Kljub manjši gužvici smo se
spravli iz hriba do mestne busne postaje. Tam sem se za teden dni poslovil od
dragih Guayaquilcev. Pablo, njegov brat ter bratova gospodična so ostali v
mestu na poznem kosilu, zato sem se jim pridružil. Vmes sem skočil še do dveh
turističnih agencij in povprašal po organiziranih turah v deževni gozd. Nobena
izmed agencij za prihodnji dan ni organizirala podobnega paketa, zato sem se
odločil da vzamem nočni bus v najbolj oddaljeno mest od koder naj bi bile
organizirane različne ture v nacionalni park Cuyabeno. Med kosilom je Pablov
brat ponudil prevoz do sosednjega mesta (Ambato), od koder je direktna povezava
za amazonski gozd. Super! Skočil sem še po prtljago, ki me je čakala v hostlu,
potem pa akcija proti Ambatu.
Hitra vožnja nam je pustila nekaj časa,
zato sem spotoma dobil še vodeno turo po mestu in pa pokušino lokalnega soka –Colada
Morada (en tak svojevrsten mix ko se ne človek težko odloči ali pije sok ali je
puding..)
Nočni bus je bil neskončno dolg. Štart ob devetih z
načrtovanim prihodom okrog pete ure zjutraj. Ciljno mesto: Lago Agrio. Mestu
vladajo korporacije, ki izkoriščajo amazonski gozd za črpanje nafte. Edini
turizem v mestu je zbirno mesto avanturistov od koder jih agencije odpeljejo v
deževni gozd. Vse kar sem prebral od mesta na internetu pa je, da naj ne hodimo
v mesto sami, na vsak način pa naj se izogibamo mestnim ulicam ponoči.
Kmalu po odhodu iz Ambata sem kljub razgibano
luknjasti cesti zaspal. Zbudil me je šele policist okrog tretje ure zjutraj.
Vsi smo morali iz avtobusa v vrsto. Še napol v snu sem se oziral okrog sebe in
tuhtal kaj za vraga je to. Pa valda nisem šel na napačen avtobus in se znašel
na državni meji? Na srečo ne, bila je le redna policijska kontrola. Severni del
Ekvadorja, na meji z Kolumbijo je malce nevaren zaradi paravojaških skupin
povezanih z švercanjem droge iz Kolumbije.
Še preden sem se dobro namestil nazaj na avtobus sem
že spal. Nov šok pa ob pol petih zjutraj. Prispeli smo na cilj. O neee, to je
pa čisto prezgodaj. Prihod me je potegnil iz globokega spanca, zunaj pa je bila
še čista tema. Kako za vraga naj ob tej urim najdem turistično agencijo? Ob
sestopu iz avtobusa me je zadelo pravo tropsko podnebje. Vročina in pa močan
naliv. Krasno J hitro sem se zavlekel v avtobusno postajo in se
spomnil obeh prebranih stavkov iz interneta. V glavi je začelo odmevati: Ne
hodite v mesto sami, nikakor se ne gibajte zunaj ponoči… Situacija je nanesla
ravno na ta slučaj J
Ker sem precej neučakane narave mi posedanje in
čakanje na sončni vzhod ni preveč dišalo. Stopil sem do taksista in ponovno
uporabil vse moje španske besede s katerimi sem mu poskušal razložiti da bi rad
našel turistično agencijo, ki bi me odpeljala v Amazonski gozd. Sumljivo hitro
je razložil, da točno ve kam želim in da me bo odpeljal tja. Ni se mi zdela
najboljša ideja, da sredi noči prisedem v zanemarjen taksi v tem sumljivem
mestu.. pa vseeno; dogodivščinam naproti sem prisedel v rumeno kripo. Več kot
očitno je bil taksist na dež navajen, saj ga odprto okno na voznikovi strani ni
oviralo kljub kvalitetnemu dežju.
Po dobrih desetih minutah vožnje po praznih mestnih
ulicah se je ustavil pred hotelom D'Mario. Rešetke na vratih in ugasnjene luči
niso dajale nič kaj prijetnega občutka. Taxist mi je zaračunal drobiž dolarjev
in odpeljal v noč. Kaj pa zdaj? Nobenega znaka o turistični agenciji, nobenega
zvonca hotela, nič. Okrog ni bilo niti žive duše, da bi jo povprašal če sem
vseeno na pravem kraju. Drugega mi ni preostalo kot da sem se zavlekel pod
streho, usedel na ruzak in pojedel zajtrk, ki sem ga (pametno!) kupil prejšni
večer na avtobusni postaji.
Ni bil še čisto dan, ko sem se od dolgčasa obrnil za
sabo in skoraj kot fatamorgano zagledal še eno izgubljeno turistko. Haha,
mogoče sem pa vseeno na pravem mestu! In res, tudi ona je prišla zaradi
amazonske avanture, vendar malo bolj pripravljena. Dogovorila se je z
turistično agencijo preko spleta in dobila navodila, naj pride v ponedeljek
zjutraj ob pol deveti uri pred hotel D'Mario. Oujea!! Zgleda sem navsezadnje
bil na pravem mestu.
Okrog osme ure se je nabralo še kar precej turistov,
tako da me je začelo skrbeti že v smer, da je turistov čist preveč za pravo
Amazonsko avanturo. Na srečo je iz istega kraja štartalo več turističnih
agencij. Ob pol deveti uri je prišlo nekaj patronov, ki so nas porazdelili po
hiškah glede na prijave. Iz tega mesta vse agencije vozijo v nacionalni park Cuyabeno.
Park je velik nekaj več kot 600.000m2 in je zavarovano območje že od leta 97. Kot
zanimivost; park leži na ekvatorju.
Leži na višini med 200 in 280 metrov nad morsko
gladino z tropskim podnebjem. V pomladnih mesecih ima park deževno dobo, v
jesenskih mesecih pa sušno. Park je poln lagun, potočkov in rek. Med sušnim in
deževnim obdobjem se gladina vode razlikuje kar za 3 metre, kar pomeni da
določene vrste živali (rečni delfini ipd) lahko opazujemo le spomladi. Na leto
v povprečju pade več kot 3.000 mm dežja. Po pričanju lokalnega vodiča pa se ta
številka iz leta v leto zaradi globalnega segrevanja povečuje.
Amazonski gozd je eden izmed najbolj biološko
raznolikih krajev na svetu. Na hektarju lahko najdemo več različnih rastlin kot
v katerem koli drugem gozdu na svetu. V Ekvadorju je namreč 10% vseh vrst
rastlin (od 2.736 drevesnih vrst jih v Amazonskem gozdu najdemo 1.356). V
Cuyabeno rezervatu najdemo tudi 10 vrst opic, več kot 580 vrst ptic, obe vrsti
amazonskih delfinov, morske krave, vidre, amazonske krokodile, jaguarje, pume,
divje mačke, neskončno vrst metuljev, pajkov, kač (med drugim tudi anakonde),
350 vrst rib (piranje, some, električne jegulje, …).
Cuyabeno je eden izmed bolj dostopnih nacionalnih
parkov v Amazonskem gozdu, hkrati tudi ena izmed ugodnejših opcij za obisk
gozda. Celotno dogajanje je okrog prijetne lagune, kjer je 10 različnih koč, ki
ponujajo celovit program aktivnosti. Vse na isto vižo; v ceno je všteta vsa
hrana, vodič, spanje, prevozi, … pravzaprav vse. V parku so eko-koče in z njimi
turizem prisotne že od leta 1985.
Precej random sem pristal v Kayman Lodge. Ta je bila
postavljena 2 leti nazaj. Moja malenkost in tri gospodične smo bili 4 dnevna ekipca
(Jordana in Avstralije ter Jess in Rachael iz Anglije). Okrog devetih smo
štartali z mini buskom proti parku. 3 urna vožnja mimo pašnikov in vasi vse
dokler se ni cesta končala. Na koncu ceste je gostilnica, administracija parka
ter reka, od koder čolni vozijo hrano in ljudi globoko v notranjost parka.
Tako smo tam tudi mi dobili kosilo, se malce pomenili
z vodičem in se z vso kramo sparkirali na čoln. Dolg in ozek čoln z 40 konjsko
yamaho je dobri dve uri vozil po manjši reki naloadan z vsemi kar smo
potrebovali v prihodnjih dneh. Počasna vožnja po reki navzdol nas je konstantno
nagrajevala z bujnim rastjem na obeh straneh. Vodič je neprestano oprezal za
živalmi in kazal na te in one papagaje, opice ipd.
Prihod do hišk je bil nadvse prijetno presenečenje. Lesene
hiške, pokrite s slamo, manjši stolp za opazovanje in čudovit skupni prostor za
počivanje. Vse to v objemu neokrnjene narave. Top shit!!
Ko smo se razpakirali smo vzeli kanu in šli na prvi
lov za anakondo. Dobre 5 minut veslanja po reki navzdol se odpre ogromna
laguna, ki predstavlja odličen prostor za opazovanje živali.
Najprej smo veslali ob robu, kjer so razvejana drevesa
ki rastejo ven iz vode, tam se namreč najrajši zadržujejo anakonde. Žal kače
nismo srečali, se je pa dan bližal h koncu, zato smo se odpeljali na sredino
lagune in med plavanjem uživali sončni zahod. Hvala bogu je voda preveč blatna
da bi človek videl med čim plava, saj v tej vodi živijo poleg anakond tudi
kajmani, krokodili, piranje, jegulje in nešteto drugih smrtno nevarnih živali J
Po čudovitem zahodu smo odveslali v kočo na večerjo. Med
veslanjem so nas v daljavi spremljale strele in nevihte v daljavi. Kljub pogostim
strelam nas nevihta ni ujela, zato smo po večerji odšli opazovat kajmane. Iz motornega
čolna smo opazili nešteto oči kako na vodni gladini spremljajo dogajanje v
okolici. Tresljaji čolna pa so ribe tako zrajcali, da so se metale iz vode in
kar nekaj jih je pristalo na našem čolnu. Easy fishing… J
Pred spanjem je bil čas še za eno pivo, nekaj debatk
potem pa kratek vendar zaslužen počitek. Sobe so preproste, vendar lepo
opremljene in čiste. Vsaka soba ima svojo kopalnico s toplim tušem in wcjem.
Vse postelje imajo mreže proti komarjem, stene pa so zelo zračne. Polovico zunanjih
sten predstavljajo le mreže, proti stropu pa čisto nič. Stropa pravzaprav ni,
nad glavo je samo slamnata streha. Vsa ta zračnost sicer pomaga pri vročini,
hkrati pa omogoča lahek dostop žužkov, kač, in ostalih živali v bivalni
prostor. Previdnost torej ni nikoli odveč J
Vstajanje ob šestih zjutraj je bilo mnogo prezgodaj,
ampak jutra so v gozdu precej živa, zato smo naredili manjši krog v okolici in
z zanimanjem poslušali glasove ptic, opic in drugih živali. Že takoj na balkonu
hiške smo lahko opazili Yellowhanded Titi monkeys, opice, katerih obraz
spominja na hudiča. Kmalu smo opazili tudi veveričje opice (majhne in rjave
barve). Papagajev in ostalih ptičev pa je bilo čisto preveč in so kmalu postali
nezanimivi, zato smo oprezali bolj za nenavadnimi bitji in rastlinami, ki se
skrivajo po gozdu.
Sledil je zajtrk, nato krajša fura s čolnom in pa 2-3
urni hajk. naš guide je bil Rom, 27 letni domačin, ki zase pravi da je bil kot
majhen zelo problematičen, zato sta ga starša poslala pri 16. Letih v vojsko. Od
tam je pobegnil v gozd, kjer je živel pri nekem plemenu, kjer se je učil o
rastlinah, živalih in preživetju v amazonskemu gozdu. Gozd mu predstavlja
domače okolje, in je popolnoma predan ekologiji in ohranjanju gozda. Edini vodič,
ki sem ga videl na potovanju da je pobiral čisto vse smeti, ki jih je srečeval
na vodi in v gozdu (smeti v Ekvadorju zares ni veliko, žal pa se med veje ob
bregovih rek sem ter tja ujame kakšna smet, ki jo voda prinese iz bližnjih vasi
oziroma iz bolj gosto poseljenih predelov Andov).
Vsakič ko je Rom videl kakšno luknjo je takoj začel
lesti vanjo, oziroma bezati vanjo z kakšno palico. Kazal je celo večje
zanimanje do rastlin in živali kot mi. Neverjetno izostren vid pa je pomagal
pri opazovanju živali v okolju. Neverjetno, kako je na hajku opazil lenivca na
krošnji enega izmed visokih dreves. Lenivec je izredno počasen in zaradi
maskirnih barv komajda opazen.
Dober vodič je v takih krajih tako ključen J med potjo smo
tako srečali veliko različnih vrst pajkov (med drugim tudi tarantelo), opic,
ptic, in drugih živali. Pokazal nam je tudi različne vrste dreves in njihove
zdravilne učinke oziroma možnosti uporabe za preživetje v naravi.
Po hajku smo v dežju odveslali nazaj proti hiškam na
kosilo kateremu je sledil dolg in prijeten počitek v visečih mrežah in
opazovanje živali direktno iz »dnevne sobe«.
Popoldan smo naredili daljši krog z motornim čolnom,
vendar brez večjih uspehov. Še vedno nismo srečali iskane anakonde, niti drugih
posebno zanimivih živali. Ko se je zvečerilo smo se vrnili na večerjo, potem pa
smo se odpravili na krajši nočni hajk po okolici. Zanimivo je videti kako je
gozd živ ponoči. Rom nas je stalno opozarjal, kako previdni moramo biti kam
stopamo in za kaj se primemo. Še posebno ponoči, ko je težje opaziti nevarnosti
okrog sebe. Živež je odlično zamaskiran tako na prvi pogled deblo drevesa
predstavlja ogromna kolonija dlakavih gosenic, spet drugo ni list ampak je
metulj, pod dejanskim listom se skriva nevarna mravlja, ….
Vse lepo in prav, dokler ne zaslišim kako mini
helikopter trešči v moje uho, zamahnem z roko in nekega žužka odbijem v tri
krasne (predvidevam da je bil žužek?...). Kamikaza žužek me je ob trčenju v uho
užgal ultra kvalitetno, tako da za moment ali dva niti nisem potreboval luči. Ko
se je bliskanje v glavi pomirilo je ostala le še močna bolečina. Rom mi ni znal
veliko pomagati, saj nihče ni videl kaj me je pravzaprav pičilo. Po dobrih 10
minutah smo bili že nazaj v kampu, do takrat pa je bolečina že padla na znosno
raven. Hkrati pa sem pričel dobivati izpuščaje. Naprej po rokah, potem še po
nogah in kmalu sem jih imel po celem telesu. Ko sem pokazal rezultat pika Romu
je le široko odprl oči in rekel: OOOh man! That is crazy! I have never seen
something like that!. Super, sem si rekel, fajn da si me potolažil J hvala bogu
sem imel s seboj nekaj antihistaminikov, katere sem pojedel in odšel spat. Rom
je predlagal načrt: spat, in če zjutraj ne bo vredu bo odšel v gozd poiskat
zdravilne rastline. Nisem bil čisto prepričan v njegov načrt, vendar je bila
ura res pozna, bil sem več kot utrujen zato sem se strinjal in legel v posteljo
v upanju da bom zjutraj OK oziroma vsaj živ J.
Ni komentarjev:
Objavite komentar