Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 30. junij 2016

Meja, II del

...
Tako sem stopil do kombija in prosil Saša naj gre z menoj v kolibo, mogoče pa bo imel on kakšno idejo kako me spravit iz strašne zagate. Malo smo se pregovarjali, nato pa je Saš hladnokrvno prišel na plan z idejo in izustil, da to pa ja ni tak problem, malo ga bomo zalepili in bo kot nov. Glej ga zlomka, niti v sanjah nebi pričakoval, ampak gospod v uniformi se je s to bizarno idejo strinjal. Skočil sem v kombi po selotejp in sekundno lepilo. Selotejp mu ni bil všeč zato smo vsi trije (Saš, policist in jaz) skupaj limali pasuš s sekundarjem. Stvar je na koncu izpadla tako dobro, da smo popravili še Tjašinega. Odlično! Popravljeni pasoši so mu bili všeč, zato je iz mize odstranil Protokol in izročil poštempljane pasporte. V strašnem šoku kaj se je ravnokar zgodilo, smo pograbili pasoše, se iz dna srca zahvalili policistu in se odpeljali do naslednjih mejnih postaj.

Sledila je carina. Cariniku je bil moj izboljšani super attack passport všeč, s tem sem se malo pomiril. 20 minut izpolnjevanja brezveznih formularjev in 40 eur carine za začasni uvoz vozila in ready sem bil za naslednjo postajo: Veterina. Čeprav smo bili brez živali, je veterina nujen postanek in del policije. Tam za 100 somonov dobiš nek list, ki ga moraš na izstopu izročiti policistom, ta pa priča, da smo vsi vitalnega zdravja. No comment. Vrli gospod policist ni bil ne veterinar in ne doktor, za povrh pa je videl le mene, kaj šele da bi pogledal v kombi. Zadnja točka je bil še Traffic Police. No problem, 20 dolarjev in brez kazni boš prišel čez cel Tajikistan. Spet je izpolnil list in nas brez plačila ni spustil preko zadnje rampe. Ja nimaš kaj. Gospodje so pač tam zakon in brez njihovih strinjanj bi lahko le v Kirgiziji zobal marelice. Po besedah popotnikov smo prečakli najlažjo mejo na naši poti. Le kaj še lahko pride?



Pokrajina se je za mejo pecej spremenila. Kar naenkrat je prišla taka marsovska pokrajina, ali z drugimi besedami: prava puščava. Ne daleč stran od ceste, na južni strani stoji žičnata ograja, ki ponazarja začetek "tampon" cone s Kitajsko. Leta 2011 so začrtali točno mejo s kitajsko in postavili neko cono, kjer se sprehajajo vojaki in skrbijo, da nič ne prečka meje ilegalno. S Kirgizijo in Uzbekistanom meje še niso točno določene (pravi Lonely Planet). 

Kitajsko-Tajikistanski tampon


Eno urco smo potrebovali, da smo prišli do jezera Kara-Kul (kr kul). Tam je tudi vasica z nekaj domovi, ki ponujajo homestay. Usidrali smo se pri najbolj simpatični gospe in šli na ogled vasice. V vasi imajo štrom, vodo pa jemljejo iz par vaških vodnjakov. Vaščani zgledajo precej u izi. Eden je popravljal ultra staro rusko Lado, otroci so se pojali po glavnem trgu (en velik makedamski platc). Ostalih prebivalcev ni bilo prav veliko na spregled. Temperatura je bila kljub slabim 4.000 metrov bistveno višja kot prejšnji dan. 
*Op.: Sidranje pri simpatični gospe smo dobili s skitko, saj je Pajk opravil družbeno koristno delo - ne, ni ji spletel viseče mreže, temveč je gospe pomagal pretovoriti vedr vode do doma. Gospa je veselo razlagala, kako se je neuspešno pogajala z njim. Pajkova žrtev seveda ni imela pojma s kakšnim nepopustljivim pogajalcem ima opravka.





Ko smo se vrnili s sprehoda, nas je čakal čaj in piškoti, nato pa še super večerja. Med večerjo se nam je pridružil nek Madžar, ki potuje okrog z motorjem. Večer smo tako preživeli skupaj ob debatah o kvalitetah cest, potovanju in ostalih klasičnih popotniških debatah. Pred večerjo se je primajal v dnevno sobo tudi starejši gospod, ki nas je prosil za prevoz že v Kirgiziji, vendar smo ga zaradi slabe ceste in pričakajoče meje zavrnili. Tokrat nas je ponovno prosil za prevoz do vasi Murghab, kar je cca 3 ure vožnje v našo smer. Vsi smo se strinjali, da ga tokrat peljemo.

(*opombe piše prijazna lektorica gdč. Tjaša).



Dan 8 - Marco Polo


Po zajtrku smo nalovdali lokalca (Kirgiz, rojen v Tajikistanu in že večino življenja živeč v Kirgiziji) in gas proti Murghabu. Kolega je bil naslednje tri ure naš super vodič in učitelj ruščine. Tako smo se ustavili v stari utrdbi Kazakov iz časa carja Nikolajeva (1880), večkrat pa smo se ustavili tudi pri lokalnih čobanih. K enemu čobanu smo šli tudi na čaj. Ta je skupaj z družino poleti na planoti, kjer pase jake. Poleg čaja nam je postregel s pravim gurmanskim čobanskim menijem. Najprej smo ob čaju in kruhu dobili jakov kajmak, potem jakovo kislo smetano in za konec še jakovo skuto. njam njam. Za zaključek obiska smo šli še "počohat" male jake. 2 meseca stari jaki so po vedenju zelo podobni psom. Dobili smo dozo super energije in se počasi odpravili naprej. Mislim, da sem prvič na "road tripu", ko se mi ne mudi sto na uro in ne zamujam na cilj. Imamo zadosti časa, da se ustavimo in imamo foto-sešne, ko nam zapaše, gremo h kakemu lokalcu na čaj in zaključimo dnevno etapo okrog sedmih, ko je dnevna svetloba še zadosti močna, da si ogledamo kje smo in se počasi večerno zrelaksiramo. TOP! 





Gospod štopaar - Guide 


V teh gorah in planotah živi vrsta živali z imenom Marco Polo. Ker nimamo interneta, si ne znamo prebrati kaj več o teh živalih, lahko napišem le kar razlaga lokalno prebivalstvo. Bojda je to žival v velikosti majhnih krav, belega in rjavega kosmatega kožuha in velikih rogov (rogove smo nekajkrat videli). Po kipih sodeč zgleda kot en kozorog. V teh krajih jih živi okrog 23.000 in so priljubljeni zlasti pri lovcih na divje živali. V dolino pridejo predvsem pozimi, poleti pa le ponoči, ko se zadosti shladi. Zato žal nismo imeli sreče, da bi jih opazili. Poleg jakov smo tako srečali le en kup američanov, kakšnega psa in nekaj koz. Skoraj sem pozabil; srečali smo tudi enega Nemca, ki je na misiji da prekorači svet. Vsako leto si vzame 2 meseca časa in hodi po svetu. Revež se nam je tako zasmilil, da smo ga založili s čokolado, banano in vodo.

klasičn američan


Prečkali smo tudi najvišji prelaz na naši poti (4646 m).


Peljali smo se mimo rudnika urana in ruske podzemne baze. Bojda so Rusi tu razvijali atomsko orožje in kljub osamosvojitvi ostajajo na tajikistanskem ozemlju.
S prihodom v Murghab smo spustili našega štoparja in se odpravili na čaj. V edini kafani, ki smo jo našli, so imeli neko nam novo hrano - testo filano s faširanim mesom ali krompirjem. Po okusu lahko rečem, da so imeli gorenjski mesni burek in gorenjsko krumpirušo. Prav fino se je prilegla malica ob čajčku. Na pavzi smo razgrnili zemljevid in začrtali plan. Ura je bila okrog ene ure, tako da smo imeli še čas in se odločili, da potegnemo do označenega gejzirja, nekih 100 kilometrov naprej. 

Kilometri so se vlekli kot ponedeljek. Slaba cesta pa je narekovala zelo počasen tempo. Ko smo skrenili iz glavne "asfaltne" ceste, so se kilometri na GPSu skoraj ustavili. Ribežn nas je proti sedmi uri končno pripeljal do vasice bogu za nogo - Bulunkul- kjer je celo homestay. Tam smo ravno naleteli na lokalnega vodiča in ga povprašali po gejzirju. Dejal je, da je bil tam 3x in da je vedno videl le železno cev, kako gleda iz tal, vendar bojda se zgodi, da kdaj bruhne v zrak. Precej utrujene od makedama nas ni prepričal. Prepričal pa nas je lastnik homestaya z domačo 'banjo' in luštnimi sobami. Hitro smo se dogovorili za pametno ceno in se v afganistanskem stilu zleknili v dnevni sobi. Lokalni vodič je v homestay prišel prespat, med tem ko vodi grupo Nemcev s pickupi in Tischerji. Cel večer nam je navdušeno razlagal vse možne detajle o Tajikistanu in Afganistanu. Zanimivo in poučno. 

Končno smo izkoristili tudi Pamirsko banjo. Posebna zidana koliba z dvema sobama po 3 kvadratne metre. Prva soba je preoblačilnica, v drugi sobi pa je en galon tople vode na gašperčku, iz katere se dviga para, zraven pa je sod hladne vode. V sobi je še lesena klopca pod stropom ter dve zajemalni posodi za polivanje. Ko je voda dovolj segreta, se v sobi naredi prava turška savna. Perfekten način da se človek spočije po naporni poti. 

Višine 4000 metrov smo se počasi navadili. Glavobolov in podobnih znakov višinske bolezni ni bilo, ostali so le napadi smeha po izrečenih občasnih neumnostih in pa konstantne pavze za lulanje. to je noro! Človeku višina zgleda mehur skup potegne :)



Ideja za večerjo se je pričela s prvo kafano ob cesti za enim izmed številčnih prelazov. Sledila je opazka: Zgleda kot da se v tej gostilni dobro je. Sledil je trenutek tišine in en "ja". Čez par sto metrov je bila nova gostilna z nekaj parkiranimi avti spredaj. Ponovno je sledila opazka: Tle majo sigurn dobre ribe. ..tišina...v trenutku je bil brez dodatnih besed kombi poln lakotnikov. Tu smo bili sklepčni: Smo preveč neodločna ekipa. Demokracija se je ponovno izkazala za slab način odločanja. Živel razsvetljeni absolutizem. Kot voznik sem se odločil in izbral primerno lokacijo (po principu, kjer jedo kamionarji, je zihr dobr). Kot ponavadi, za 10 evrov smo jedli in pili kot kralji - častili so naši prvi policaji ;)

V Kirgiziji se dobro je. Sama prosta paša pove zadosti o kvaliteti mesa. Za pridelavo sadja in zelenjave je v nižinah dovolj prostora s krasno klimo. Za mesojedce so na voljo predvsem široko dostopni šašljiki in kebab. Na kovinsko palico nataknjeno meso (mleto ali kosi) pečeno na oglju. Ponavadi je meso goveje ali ovčje. Potem je tu še pestra izbira juh (npr. lokalna jed Laghman - juha z jajčnimi testeninami, zelenjavo in mesom). Top. Začimbe niso premočne, radi uporabljajo koper, med tem ko jedi običajno niso pikantne. Bojda je to dežela marelic (50 somov na kilogram - 65 naših centov), zato so pri nas vsak dan na popotniškem meniju. Manjka pa ne tudi ostalega sadja; lubenice, višnje, jabolka, slive itd. Ne smemo pa niti pozabiti na prvovrsten med. Čaj je tu na vsakem koraku in ob vsaki jedi. V kafani dva čajnika staneta 20 somov - 26 naših bakrenih cekinčkov. Ko naročiš čaj, dobiš čajnik zelenega, čajnik črnega in lične male šalčke.


Dan 5 - Another day on the road


Dan 5 se je začel s prebujanjem ob deroči reki (zadnja slika prejšnjega posta). Sledil je hiter zajtrk, osnovna osebna higijena in gas proti Oshu. Cilj je bil čimprej poriniti do drugega največjega mesta v Kirgiziji - Osha. Tu je sveta gora, kamor naj bi se povzpel sam Mohamed, in za nas bolj interesantna tržnica. Mesto je namreč na svileni poti.

Po nekaj prevoženih metrih smo opazili, da ena izmed keš denarnic manjka. Hitro smo premetali kombi in našli nič. Odločili smo se, da obrnemo in skočimo do kafane, kjer smo večerjali, mogoče je ostala tam. Žal je tam ni bilo, zato smo se s težkim srcem podali po poti naprej. Hvala bogu je bilo notri le gotovina (prostovoljni prispevki Kirgiziji).

Ker pišem blog z zamudo, je normalno, da se v tako pestrih dneh kaj pozabi zapisat. Dan poprej nam je na cesto skočil gospod policist. Odprli smo okno in začeli pogovor že vedoč, da smo vozili prehitro. Po uvodnih besedah je prijazen policist pokazal na številko 60 na števcu in zaželel srečno pot. Svarilo na veliko kazni se je izkazalo za napačno - od treh prekrškov v prisotnosti policije smo plačali samo za enega, pa še ta je dal skitko (popust po rusko).

Vožnjo proti Oshu je kmalu začinil dež, ki nas je spremljal večino dneva. Dan je bil tako precej na izi. Šponanje kilometrov in chit-chat. Na poti smo se le ustavili na čaju z lepim razgledom in kasneje na okusnem kosilu.

S prihodom cca 100 km pred Oshom se pokrajina zravna. Kmalu smo daleč v daljavi videli griče, vse do tam pa polja pšenice. S pokrajino se je naredil tudi vreme. Za Osh smo dobili nasvet, da spimo v "Lovely Home" homestayu. Lažje reči kot najti. V mestu z 200.000 prebivalci je to precej igla v kopici sena. V kolikor smo želeli najti predlagani home-stay je bil internet za nas edina možnost. Tako smo se po gorenjsko odpeljali do enega izmed hotelčkov, se priklopili na net in odšli k iskani konkurenci. Ko smo prispeli, šefice ni bilo doma, zato smo se osnovne stvari zmenili kar s sinom. Mali Abdul Aziz s svojimi 10 leti (leta ocenjujemo) nas je poštimu "k pručke". Znal je angleško, rusko in kirgizijsko. Tako smo sparkirali kombi, skuhali čaj in se priklopili na medmrežje. Postala je tišina in na sceno so prišli elektronski zombiji.

Ker mame po eni uri še ni bilo, jo je Aziz poklical po telefonu. Mali je dobil navodila katera soba je za nas. Wuhu, precej nepričakovano nas je v kopalnici pričakal pralni stroj. Žehta je bila neizbežna. Potem pa konjak in kuhanje večerjice. Dobili smo cel apartma; soba, kuhinja in kopalnica z ločenim WCjem. Edina stvar, ki je manjkala, sta bili dve postelji. Po kontroli udobnosti jogijev nam je bilo takoj jasno, da se v kombiju precej bolje spi. Tako sva dva spala v kombiju, dva pa v apartmaju.


Dan 6 - Američani


Ob osmih bujenje, pospravljanje suhe žehte, zajtrk in čaj. Malce smo še nesinhronizirani zato je bila ura pol desetih, ko smo peš odrinili proti sveti gori. Osh je na višini pod 1000 metrih, zato je bilo ob enajstih že prijetno prevroče. Hajk na goro nam je tako pognal kri po žilah in švic po kočno stuširanih telesih. Razen lepega razgleda nas gora ni preveč navdušila. Za nas antikriste je bolj market, kamor smo se po sestopu odpravili. Na poti smo se na hitro ustavili le še v trgovini. V slabem tednu nam namreč še ni uspelo poskusiti Kirgizijskega piva. Preveč smo napadli vodko in konjak. No, sedaj lahko potrdimo, da je kirgizijsko pivo tudi uredu in ga toplo priporočamo.

Mogoče je čas, da objavim javno; naš team je malce poseben. Marketi in zapravljanje je bolezen mene in Saše ter ne nežnejšega spola, kot bi človek pričakoval. Prvi shop na marketu je bil že usoden, od tam naprej pa je šlo le še navzdol. Market je bil ogromen in živ, ljudje pa super prijazni. Ob zapravljanju smo degustirali vse možno in debatirali z naključnimi prodajalci. Zabave tako na marketu ni manjkalo.

tale pas pa nujno rabim!


Pozna ura nas je brcnila v tazadnjo, saj smo bili, tako kot običajno, v zamudi. Ura je bila pol enih, planirane vožnje pa kar nekaj ur - skoraj do meje, in sicer do vasice Sary Mogul. Vasica leži v dolini na 3000 metrih. Na obeh straneh doline se vzpenjajo visoke gore z najbolj popularnim Lenin Peakom. Le-ta se bojda krasno vidi iz Mogula, nedaleč stran pa gre tudi pot do baznega tabora.

Vrnili smo se "domov" in naredili še en ekspresen tuš in ekspresno objavo bloga. Potem pa gas do bančnega križišča v menjavo kirgizijskih somov v tajikistanske somone. Menjava nam je vzela celo večnost, saj vse menjalnice ne menjajo v somone ali pa ne iz evrov v somone. Po dobre pol ure smo bili zares na poti, manjkal nam je le še galon konjaka za večerno pranje zob.

Z investiranjem kake ure v priprave in prebiranje o naši destinaciji, bi bili že pred prihodom v Osh podučeni o tem, da je jug države ne le revnejši in prijaznejši, pač pa tudi bistveno bolj verski. Posledično je alkohol redka in dražja dobrina. Šit! V tretjem poizkusu smo imeli srečo in dobili dve mali flaši prvovrstnega konjaka, flaško vodke in vodo.

Pot je prinesla nov slikovit prelaz in nas pripeljala do cilja presenetljivo hitro. Višina nad 3000 metrov se najprej začne kazat pri Sašotu in njegovih izjavah. Vedno znova in znova nas preseneča in povzroča salve smeha in solz. V teh hribih so neke luštne sorte oranžni svizci. Saš si je v Lonely Planetu prebral, da so to "flury fluffy red animals". Iz napisanega je nekako naglas prebral/prevedel, da so to Američani. Od takrat naprej vsi oprezamo za Američani, kako se sončijo in skačejo v svoje brloge.


Nori razgledi okrog in okrog ter vedenje, da je cilj blizu, so umirili naš tempo. Ne malokrat smo se ustavili, slikali in občudovali okolico. Hvala, prvi ekipi za roadbook od rallyja. Dobili smo namreč koordinate luštnega homestaya. GPS nas je popeljal čez potok in travnik direktno do Bajkita. Majstr ma precej veliko hišo za turiste, jurto, manjšo blatno hiško Kirgizijskega tipa in klasičen (po ruski; normalne) skret na štrbunk par metrov stran od hiše.

Zmenimo se za ultra ugodno ceno, ki vključuje večerjo in zajtrk. Ko smo se razpakirali, se je prilegel čaj. Ob čaju je Bajkitova familija pripravila eno slastno domačo malinino marmelado, jakov putr (jak je gostodlako govedo), en kup oreščkov, kruh in pohane miške. Naša ruščina se znova in znova izkaže, da ni kaj prida. Gospoda smo razumeli, da je to naša večerja. In ker je bilo vse res dobr, je vsak pojedel malo več kot običajno zmore. Polnih želodcev smo se zahvalili za hrano, češ, da gremo zdej mal okrog, ko nas je opozoril, naj bomo čez pol ure nazaj, ko bo pripravljena večerja.


Slednje pol ure smo se sprehajali po vasi v upanju, da se prva večerja vsaj malo poleže in da bomo kos še enemu obroku. Večerja je bila sicer konkretna, vendar je bila tako okusna, da nam je uspelo pojesti kulturen del porcije. Ker se po obedu nismo mogli premikati, je Bajkit poskrbel za animacijo in nam pokazal en kup fotografij. Sledila je kratka debata, malo higijene in tradicionalna večerna minuta Sašotovih modrosti za lahko noč.

vaške face

večerja


Dan 7 - Kr Kul ali klasične težave na meji


Pišem ta blog na 4.000 metrih nadmorske višine in sm čist blesav. Popravljam pravilne besede, nepravilne ne grejo skupi. Ne spomnem se kaj sem delal dan prej itd. Ostali del ekipe je prav tako ubrisan. Vsi zbegani, iščemo stvari, ki jih imamo v rokah, režimo se drug drugemu, besede se pletejo tako, da topli vrelci postajajo marelce. Čudne stvari se dogajajo nad 3.000, vam rečem.

Jutro je bilo izjemno jasno, na nebu ni bilo velik oblačkov, tako je bil Lenin Peak viden iz postelje. Odločili smo se, da gremo po zajtrku proti baznemu taboru. Plačilo ultra poceni homestaya se je izkazalo za ne tako poceni, saj smo se očitno dogovorili za ceno po osebi in ne za celo ekipo. Včasih je bolje znat nič tujega jezika, saj tako vsaj številke komuniciraš s kalkulatorjem in preprečiš pojavljanje številnih napak. Ah jebiga, cena je bila na koncu primerna in taka, kot jo človek tu pričakuje; 12 eur po osebi za spanje, večerjo in zajtrk.

v ozadnju Peak Lenin

Vožnja proti Lenin Peaku ni bila mačji kašelj, zato smo po eni uri obupali in na koncu naredili le nekaj super fotk, nato pa odfurali proti meji. Cesta do meje je bila že slabša kot smo bili navajeni. Kirgizijski mejni prehod se je zgodil 23 kilometrov pred mejo in nas tako malo presenetil. Klasičen počasen mejni tempo, drugače pa je šlo vse brez težav. Konec koncev jih tudi nismo pričakovali.




23 kilometrov do prave meje in Tajikistanske granice je bil pa že prav lušten off-road. Počasno plezanje po blatnih potkah na dobrih 4200 metrih. Ko smo prispeli do meje, nam je prijazni mladi vojak odprl rampo in sparkirali smo se ob prvo kolibo. Kot voznik sem pobral pasuše in po hitrem pregledu prtljage skupaj s carinikom stopil v kolibo do policista. Najprej par prijaznih besed nato pa mrzel obraz. Dva pasuša nista OK. Tjašin passport je bil del enih serijskih napak, zato plastična stran ni povsod popolnoma prilepljena na list. Vseeno naj bi na upravni enoti dali zeleno luč za potovanje s takim passportom. Moj passport pa ima drugo hibo, za katero me je milo rečeno sram. Neskrbno ravnanje z njim je že pred časom povzročilo, da je ena izmed strani na robu za dober centimeter natrgana. A vseeno, s takim potnim listom sem prepotoval že od Severne in Južne Amerike pa tja do Hong Konga. Brez težav. Tu pa je bila ta hiba čez vse meje sprejemljivega. Dolgo pregovarjanje ni naletelo na plodna tla. Tjašin passport je sicer sprejel kot tak in ga poleg Sašotovega in Evinega poštempljal. Moj pa je ostal na mizi z jasnim in trdnim odgovorom: trije prijatelji lahko nadaljuejo pot, ti pa ne. Pričel je izpolnjevati formular, ki ga je imenoval Protokol in ga je potegnil izpod visokega kupa nekih zvezkov. Stvar je šla za res in žal v tem trenutku nisem videl več druge rešitve, kot da obvestim drage kamerade, da bodo pot nadaljevali brez mene.









četrtek, 23. junij 2016


Dan 4 - 

Zimska idila nam ni bila preveč po godu zato smo se po hitrem postopku nabasali v kombi in gas v dolino proti Bishkeku. Kljub temu da se človek presneto hitro navadi, da ima v šolskem ruzaku vse kar potrebuje, se je pričakovana prtljaga v Bishkeku slišala mamljivo.

V prvem mestu v dolini smo se ustavili v pol-evropksi kafani in si privoščili zajtrk in kavo. Po dobri polovici poti smo se priklopili na hitro cesto, ki nas je naravnost izstrelila do Bishkeka. Izvoz iz super ceste pa se je zaključil z belo talno označbo in stop znakom. Tako super lokacijo so policaji izkoristili v taki meri, da so zraven skrili kamero in takoj za izvozom in za drevjem postavili nadzorno sobo. Molzna krava. Jasno, dobri evropski turisti radi pomagamo tudi lokalnim oblastem. "Dolga" debata in ogled prostorov so navrgli 50% popusta in že smo nadaljevali pot do letališča. Vsak stik z lokalci nas opomni, da je fajn znat kakšn dodaten stavek po rusko. Tako po treh dneh na kirgzijskih tleh že "znamo" cirilico, besedni zaklad pa se upgrejda precej počasi. Hvala bogu za podobnosti med jeziki! Če ne znamo ruske besede, probamo najprej po slovensko, nadaljujemo s hrvaščino in zaključimo še s poizkusom v češki šprahi. Ponavadi nekaj od tega vžge, sploh če besedo povemo v ruskem tonu. kk? tk' bl na trdo, vmes pa vrineš še kkšn J :) naprimer: mnJe zavOt Mitja. Ja učim plohka ruski.


Četrti prihod na letališče je bil končno uspešen. Prtljaga je prispela! Oujea! Zgodnja popoldanska ura in dolgi dnevi so nas potisnili proti Oshu in pot proti domu se je začela. Pot od doma stran je običajno bolj zanimiva, saj se z oddaljevanjem od doma pokrajina, kultura in vse ostalo počasi spreminja proti vse bolj drugačnem, eksotičnem in popotniško-avanturističnem. Tokrat je ravno obratno. Z vsakim kilometrom smo bližje domu, bližje domači rutini in koncu poti. A vseeno, trenutno se vozimo bolj proti jugu, pred nami je še dolga avantura in ustvarjamo eno lepo zgodbo, zato feeling, da gremo domov, v folksiju še ni prisoten. Upam, da se naseli k nam šele v Lendavi :)


Lepa cesta se je kmalu spremenila v en tak malček luknjast in ultra grob asfalt. Vmes smo stestirali še vožnjo po pločnikih, uspešno. Drugače je vozniška kultura na nekem takem srednjem nivoju. Vozni park predstavlja širok spekter evropskih in azijskih vozil. Prevladujejo Lexusi in Toyote (pri novih vozilih), predvsem terenska vozila, potem imamo še veliko mercedezev (E classe, kakšen G, ter poplavo kombijev vseh letnikov od 60' dalje), nekaj BMWjev, Fordov, precej Subarujev, kaka mazda vmes, VW je eksotika, potem je pa še kar nekaj Lad in Uazov, sem pa tja kak SongYang, v 4 dneh dva volvota, v določenih predelih pa je veliko Audijev ampak stari modeli. Z veliko večino se prometne znake upošteva, razen za hitrost, kjer se upošteva bolj blinkanje nasproti vozečih, ki opozarjajo na radarje. Teh pa je milorečeno neskončno. Ceste velikokrat nimajo talnih označb, kar pomeni, da je ponavadi na cesti prostora za eno vozilo v vsako smer in enega, ki prehiteva (iz ene ali druge smeri). Kot že rečeno, ceste so vseh možnih kvalitet; od superlativov do vmesnih flik makedama (tudi po 3 metre na lepi cesti). Pride tudi kakšna luknja, ki je sposobna odtrgati kakšen pomemben del vozila itd. Poznornost tako ni odveč in pole voznika je pri nas sovoznik precej pomembna funkcija. Ta skrbi za drug par oči na cesti, muziko, zabavo, navigacijo, ... Nema spavanja!

Ravnina se je z zavojem proti jugu spremenila v klanec. Serpentine so se dvigale do točke, ko je bil že malo "scary" pogled navzdol. Vsaj cesta se je s klancem izboljšala v super ne luknjasto (z nekaj izjem), za kar smo tudi navrgli nekaj somov. Prelaz se je imel zgoditi na najvišji točki 3140 in še nekaj metrov visoko. Tik pred vrhom smo se ustavili na pol urni pavzi, višinska razlika je povzročila, da je razgnalo čips in Sašota. Na vrhu prelaza so zgradili enega izmed redkih tunelov. 2 nič kaj moderna in varna kilometra. En sam rov za obe smeri širine kamiona, avta in pol kolesa. Ker srečevanje kamionov ni možno, je na obeh straneh semafor, kar pa ne ustraši osebnih vozil. Tako je voznik v temnem in ultra zakajenem tunelu brez zračnega sistema priča prehitevanju in nasproti vozečih vozil. Podlaga je jasno polna lukenj in makedamskih "flik". Vse skupaj je šlo iz naše strani še navkreber, za nameček pa smo vozili še za kamionom, ki je za seboj vlekel pokvarjen šleper. V rdečo luč.




Druga stran prelaza nagrajuje z izjemnim razgledom na novo planoto okrog katere so najprej posejani močno zeleni hribi, za njimi pa bele gore z višinami okrog 4000 metrov. Planota je imela na naši poti dve večji vasi in precej jurt. Slabih 100 kilometrov lepe ceste na planoti se nadaljuje z novim dobrih 3000 metrov visokim prelazom. Ura 18.00 na kazalcu pa nam je dala nekaj dodatnih konj in željo, da prevozimo še en prelaz v istem dnevu in se tako še malček približamo drugemu največjemu mestu Osh.


Ta prelaz je bil precej bolj prijazen vozniku. Še lepša in široka cesta ter dolgi neostri ovinki brez strašnega prometa. Oujea. In da ne bo prelepo na cesti smo dobili prvo porcijo dežja. Ta nas je spremljal dobro uro, vse do buffeta, kjer smo si privoščili ultra hudo večerjo. Več o lokalni hrani v enem izmed naslednjih postov.



Dan 3 - Sej Kul


-v naslednjih dneh pričakujemo generalen odklop od civilizacije, tako da interneta in novih postov na blogu ni pričakovati. -

Zvečer smo bili po konjaku jasno precej brihtni, zmenl smo se, da vstanemo zgodej, ko še ni prevroče pa še hitro bomo pršli do naslednjega cilja. Ja ja, ob petih je bil čas za WC. In ker placa v prtlažniku ni na pretek, je blo treba it sinhrono. Pet zjutri je še prezgodi za vstat, tako da smo še malo potegnl. Ob ene pol osmih je sonce prtegnu skozi sprednje okno, tako smo z minimalnim naporom dvignili folijo proti soncu in si podaljšali spanec do 9.40. Eto, tok od zgodnjega vstajanja. Vročina je bila v kombiju takrat že neznosna in tako nam je preostalo le eno. Full moon party v jezeru. Temperatura vode je bila primerljiva s Sočo.

Sledil je hiter zajtrk s sokom in lokalnim medom, potem pa akcija do naslednjega visokogorskega jezera Son Kul (po naše Sej Kul). Ustavili smo se le še na črpalki, kjer smo napolnili Folksija. Nafta po 29 somov - 37 evropskih centov. Prosili smo še tetko na petrolu za telefon, da preverimo stanje naše prtljage, vendar smo jo ujeli v trenutku, ko ni imela kredita na telefonu. V tistem momentu se mi je posvetilo, da mi je nekdo na letališču promocijsko ponudil 4g lokalno sim kartico. Ha! Zmontiramo jo v telefon, zavrtimo telefonsko, in glej ga zlomka: Đabe kredit in stric se oglasi na drugi strani. Neverjetno, presenečenj ni bilo konec. Prtljaga je v Bishkeku. Sicer ni bila še ready za prevzem, ampak to nam je bilo vseeno. Tako ali tako smo bili na poti v hribe. Proslavili smo v ruskem stilu (natančnejša razlaga je odveč).

Po dobri uri vožnje smo zavili na makedamsko stranpot in navkreber. Sej Kul je namreč v kotlini na višini 3080 m. Počasi smo plezali proti 3440 prelazu in uživali nore razglede. Planota je prostor, kjer čobani iz doline pridejo vsako leto za poletne 4 mesece past živino. Vsako leto na istem koncu postavijo jurte, v zadnjih letih pa se je razvil tudi turizem, tako da v dodatni jurti ponujajo spanje, zraven pa postrežejo še z večerjo, zajtrkom in konjskim mlekom - Kumis.






Če ne štejemo offroada do letališča, smo prvič naleteli na pravo off-road pisto. Na srečo so bila tla suha in folksi je plezal po skalah kot gams. Za 60 km smo porabili cca 2 uri. S pričetkom jurt na planoti smo zavili proti prvi simpatični, kjer nas je Čoban pozdravil odprtih rok. Uporabili smo večino ruskih besed, nakar nas je povabil v jurto na kumis in domač kruh. Večino miz je tu zelo nizkih (kakih 30 - 40 cm), okrog miz pa so neke vrste tepihi, tako se sedi po turško okrog miz. Ko smo sedeli za mizo, smo srkali precej ogaben kumis in občudovali jurto in stvari v njej. Kakšnih težkih debat zaradi težav z ruščino ni bilo. Drugače zgleda, da višina in težki vremenski pogoji ljudi precej zdelajo. Za svojih 46 let je bil gospod že precej siv, rjavi kožni barvi pa so dodana močno obarvana rdeča lica. Po spitem mleku smo šli pozdravit še njegove tri sinove, ki so za jurto strigli ovce. Tu v gorah je občutek, da se je čas ustavil, saj za življenje in delo uporabljajo, z izjemo avta, same stare pripomočke in orodje.





Pot smo nato nadaljevali proti jezeru. Ustavili smo se pri jurti z napisom hotel, kjer je lastnik ponudil za 300 somov (dobre 4 evre) večerjo in spanje. A ura je bila še zgodnja, zato smo se odpeljali še malo naprej, parkirali folksija in odšli na sprehod do jezera. Bilo je precej bolj oddaljeno kot smo predvidevali, zato sva se s Tjašo odločila za počitek. Eva in Saš sta odpeketala do močvirnatega začetka jezera.





Življenje na 3000 metrih narekuje počasen tempo in mi mu nismo kljubovali :) Life is good. Po fotkanju in sprehodu smo se odpravili nazaj do "naše" jurte in se dogovorili za večerjo. Na tem delu jezera oziroma planote je bilo nekih 6 sklopov jurt. Vsaka družina je imela 2-4 jurte in kak šotor (štabec) ali star ruski vagon na kolesih. Vsi imajo tudi več pridnih otrok. Ko je otrok dovolj star, da zmore jahat, začne pasti in skrbeti za živino. Po kratki anketi smo ugotovili, da ima vsaka družina precej veliko živine. Razen par kur in gosk imajo nekje med 150 in 300 glavami ovc, krav in konj. Razen nekaj zvezanih konj se ostala živina pase prosto, le ovce zvečer pridejo v ogrado. Le-te so namreč pogosto na jedilniku številčnih volkov.


Beseda na besedo z otvoritveno vodko pri našemu Čobanu in hitro se je pohvalil, da je lokalni diler alkohola na planoti. In ker smo bratje podjetniki in radi pripomoremu k dvigovanju lokalnega BDPja, smo investirali v liter kirgizijskega konjaka. In še kako je prijal, ko se je sončen dan sprevrgel v dež z zimskim vetrom. Zaprli smo se v jurto in poiskali dno flaše. Zgodnja večerna ura je bila vzrok nastavljeni budilki ob 5.30 uri s pričakovanjem čudovitega sončnega vzhoda.

Težko vstajanje kljub 8 uram spanca, a vseeno smo se odpravili ven. Sončen vzhod je sicer bil, žal pa so ga prekrivali oblaki. Zato pa so bili hribi toliko bolj zanimivi, saj jih je pobelil večerni "dež". Hvala Čobanu za debele kovtre.


torek, 21. junij 2016

Dan 2 - Ysyk-Kul aka Stilski dan


Zgodnje vstajanje, pakiranje vseh 5 kosov oblačil, zajtrk in klic hotelske receptorke na letališče.
Relativno dolg pogovor je bil slab znak. Odgovor je bil, naj pokličemo ob devetih, ko bo znano kaj več. Ker je bila ura pol osmih, sva se s Tjašo odločila, da pobereva drug del ekipa in jo skupaj mahnemo na letališče po prtljago. Tudi tokrat nič sreče s prtljago. Odgovor je bil naj pokličemo naslednji dan, takrat bo mogoče več jasnega glede izgubljene prtljage. Ok. Nemočni glede usode prtljage se prepustimo toku in se opravimo na vzhod. Na najbolj vzhodno točko naše poti, jezero Ysyk-Kul. Drugo največje visokogorsko jezero (v stilu Titicace). Po dolžini meri 170 km v širino pa nekih 70 km. Prvi del poti smo ga harali po avtocesti in smo se kar malo razvadili. Po dobri uri smo se ustavili na prvi zgodovinski točki.

 Bishkek je namreč precej mlado mesto, ustanovljeno leta 1878 by Mother Russia. Pred tem je bila utrdba enega izmed Khanov. Beseda Bishkek pomeni prostor pod gorami. In prav res se gore lepo dvigajo za mestom. In če se vrnemo nazaj k zgodovinski točki, pol minareta (Burana tower) iz 11 stoletja, ki se dviga v višino 24 metrov. Zgornjo polovico je porušil potres. V 70. letih so stolp Rusi obnovili, zato se je možno po ozkih temnih stopnicah povzpeti na vrh in občudovati lep razgled.

Pot smo nadaljevali proti jezeru. Super cesta se je zaključila ob jezeru od koder smo pot nadaljevali po severni strani še cca 60 km do kirgizijskega Portoroža, poletnega letovišča, kamor bojda zahajajo predvsem bogati Kazakhstanci. Skoraj celoten del ob jezeru do Portoroža je bil v delu, zato je bila pot do tja malce neprijetna. Na poti je bilo nekaj manjših vasi in pa starih ruskih zapuščenih tovarn. Jezero ima svojo pošast v stilu Loch-ness (Nessy) ter je v sovjetskih časih služilo za testiranje torpedov. Po osamosvojitvi so Kirgizijci vojaško oporišče zaprli.

Od Portoroža ni bilo silnega turizma, tako da do nadaljnjega vseeno bolj priporočam vsaj Debeli Rtič. Tako smo šli v market po vodo in Kirgizijski konjak ter na kosilo. Glede na lokacijo smo si privoščili ribice. Prva liga. Na kosilu smo se odločili, da je super dan za kampiranje, tako smo na poti nazaj proti hitri cesti našli en super prostor ob jezeru. Ker je imel kombi na poti do Kirgizije težave z amortizerji, je prva ekipa zmetala iz kombija vse, kar ni bilo vitalnega pomena. Tako smo začasno ostali brez strešnega šotora, večine kuhalne opreme, sekire itd. itd. Večerja je bila tako v stilu konjaka in čipsa. Proti mrčesu smo zakurili ogenj, nato pa v stilu sardelc v prtlažniku kombija prebili prvo noč na prostem.