www.pajk-cruiser.blogspot.com

PRVIČ aka LET THE JOURNEY BEGIN!

Končno končno! Najbolje, da izpustim vse kolobocije in komplikacije s pridobivanjem viz in priprave na pot. Prva ekipa je tudi srečno prispela na cilj, mi pa smo s polno elana na štartu. Na poti so imeli sicer nekaj manjših komplikacij, drugače pa so, milo rečeno, uživali sto na uro. Več o njihovi poti si lahko preberete na njihovem blogu www.bezistan.blogspot.com (mogoče super za boljše razumevanje v kaj se spuščamo). S prebiranjem ne boste imeli težav, ker so bili z besedami precej skromni, je pa zato toliko več fotk. 

 anyway; 

Petek je bil dan D za odhod na pot. Pred nama sta se (u sredo) v Bishkek odpravila že Eva in Saš z novimi amortizerji (pot do Bishkeka je zahtevala žrtve na kosih vozila). Drugače je bil petek v znamenju besede "Prvič". Za začetek, sva šla PRVIČ na pot v centralno Azijo. PRVIČ sva tudi letela iz Dunaja.

Pot do Dunaja je šla po pričakovanjih kot po maslu. Vmes je bilo še nekaj mejlov in zaključnih službenih pogovorov, po slabih štirih urah pa sva bila na letališču. Idealno, dve uri pred letom. Sparkirava na ugodnem parkirišču in gas na check-in. PRVIČ sva letela z nizkocenovcem Pegasus. Vrsta za check-in je bila tako dolga, da sva se odločila, da je čas za malico, saj vrsta preprosto ne more biti daljša. in res, daljša ni bila. Bila pa je točno isto dolga kot prej. Super. Bile so štiri vrste po cca 25 ljudi. Nekaj časa smo balinali iz ene vrste v drugo, vendar ni bilo nekaj razlike saj so sprovedli slab ducat passportov v dveh urah. Tako bi že morali letet, ko je večina ljudi še vedno čakala na check-in. kaj takega je bilo jasno spet PRVIČ. V dveh urah sva, poleg vseh neumnosti, opazovala obraze potnikov kako so iz veselja prehajali v dolgočasje, zmedenost, žalost in obup. Ugotovila pa sva tudi, da nujno potrebujeva igrico na telefonu, kjer bi se kratkočasila preko bluetootha. Ni bilo večjih dilem, hitro sva ugotovila, da potrebujeva Wormse.

Ko je ura odbila že dobro čez poltretjo, so popravili očitno pokvarjen sistem za check-in, tako sva se počekirala, tretji kos prtljage (drugi kosi za kombi) pa je bil dimenzijsko eksotičen, zato sva morala narediti še D tour do avijona, in sicer do sektorja za izredno blago. Na srečo je vsaj tam šlo vse brez zapletov, tako da naju je čakal le še pregled passportov in akcija na avijon. Pot do Istanbula je minila ekspresno v znamenju Wormsov. Napadi črvičkov iz enega telefona na drugega so od naju izvabili salve režanja in drugih čudnih zvokov. Najin fokus je zmotilo le opozorilo sredi leta, ko se je po zvočnikih letala zaslišalo: Mitja Pajek and Tjasa Ska*** please report to the cabin crew. hm..  "this simply cant be good!" je odmevalo v moji glavi, sploh po tem, ko se je cel avijon obrnil proti nama, ko sva vstala iz sedežev. (Kaj takega jasno, PRVIČ).

Na srečo so imeli le zmeden sedežni red in niso vedli kam naj postrežejo vnaprej naročene sendviče. huh. Če se je potovanje začelo v takem slogu, le kaj lahko še pričakujemo? :)

Istanbul je bil ekspresen, zaradi zamude nisva imela veliko časa. Na hitro sva letela prevohat nekaj parfumov ("must" na Istanbulskem letališču),  potem pa gas do prostora za vkrcanje na polnjenje telefonov. Wormsi so strašno zasvojljivi.

Polnjenje telefona na mostu za na letalo

Let v Bishkek je bil dolgočasen in sila neudoben. Hvala stevardu za vabilo  v prvo vrsto, kjer je bilo bistveno več prostora kot drugod (do te točke sva bila noro navdušena nad Pegasus letalsko družbo). Drugi let je trajal 4,5 ur, ker pa smo leteli proti času pa smo bili skupno ob 9 ur in pol. Po malce dremanja sva tako zgodaj zjutraj pristala v glavnem mestu Kirgizije, Bishkeku.

Wuhu! Pobereva prtljago, taxi, potem pa malce spat. Vse super, če bi le prišla prtljaga tako hitro kot sva načrtovala. In ko je čez več kot zadosti časa x2, še vedno ni bilo, je bila možnost le še ena. Prtljaga se je nekje na poti iz Evrope izgubila. Po obrazu in zasedenosti zaposlenega za izgubljeno prtljago to ni tam nič neobičajnega. Ker je bilo to za naju s Tjašo jasno PRVIČ, sva se strinjala, da je statistično čas, da se to zgodi tudi nama. 

Majstr za prtljago je rekel, naj prideva jutri po prtljago. Njegove precej edine besede iz Angleškega besednjaka so nama ulile upanje, zato sva se mirno sprehodila do taksija, ki naju je odpeljal do hotela. Z  malo lutanja in PRVE debatkice v ruščini  smo le prispeli do hotela. Nato pa zaslužen počitek pred zajtrkom.