Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 30. junij 2016


Ideja za večerjo se je pričela s prvo kafano ob cesti za enim izmed številčnih prelazov. Sledila je opazka: Zgleda kot da se v tej gostilni dobro je. Sledil je trenutek tišine in en "ja". Čez par sto metrov je bila nova gostilna z nekaj parkiranimi avti spredaj. Ponovno je sledila opazka: Tle majo sigurn dobre ribe. ..tišina...v trenutku je bil brez dodatnih besed kombi poln lakotnikov. Tu smo bili sklepčni: Smo preveč neodločna ekipa. Demokracija se je ponovno izkazala za slab način odločanja. Živel razsvetljeni absolutizem. Kot voznik sem se odločil in izbral primerno lokacijo (po principu, kjer jedo kamionarji, je zihr dobr). Kot ponavadi, za 10 evrov smo jedli in pili kot kralji - častili so naši prvi policaji ;)

V Kirgiziji se dobro je. Sama prosta paša pove zadosti o kvaliteti mesa. Za pridelavo sadja in zelenjave je v nižinah dovolj prostora s krasno klimo. Za mesojedce so na voljo predvsem široko dostopni šašljiki in kebab. Na kovinsko palico nataknjeno meso (mleto ali kosi) pečeno na oglju. Ponavadi je meso goveje ali ovčje. Potem je tu še pestra izbira juh (npr. lokalna jed Laghman - juha z jajčnimi testeninami, zelenjavo in mesom). Top. Začimbe niso premočne, radi uporabljajo koper, med tem ko jedi običajno niso pikantne. Bojda je to dežela marelic (50 somov na kilogram - 65 naših centov), zato so pri nas vsak dan na popotniškem meniju. Manjka pa ne tudi ostalega sadja; lubenice, višnje, jabolka, slive itd. Ne smemo pa niti pozabiti na prvovrsten med. Čaj je tu na vsakem koraku in ob vsaki jedi. V kafani dva čajnika staneta 20 somov - 26 naših bakrenih cekinčkov. Ko naročiš čaj, dobiš čajnik zelenega, čajnik črnega in lične male šalčke.


Dan 5 - Another day on the road


Dan 5 se je začel s prebujanjem ob deroči reki (zadnja slika prejšnjega posta). Sledil je hiter zajtrk, osnovna osebna higijena in gas proti Oshu. Cilj je bil čimprej poriniti do drugega največjega mesta v Kirgiziji - Osha. Tu je sveta gora, kamor naj bi se povzpel sam Mohamed, in za nas bolj interesantna tržnica. Mesto je namreč na svileni poti.

Po nekaj prevoženih metrih smo opazili, da ena izmed keš denarnic manjka. Hitro smo premetali kombi in našli nič. Odločili smo se, da obrnemo in skočimo do kafane, kjer smo večerjali, mogoče je ostala tam. Žal je tam ni bilo, zato smo se s težkim srcem podali po poti naprej. Hvala bogu je bilo notri le gotovina (prostovoljni prispevki Kirgiziji).

Ker pišem blog z zamudo, je normalno, da se v tako pestrih dneh kaj pozabi zapisat. Dan poprej nam je na cesto skočil gospod policist. Odprli smo okno in začeli pogovor že vedoč, da smo vozili prehitro. Po uvodnih besedah je prijazen policist pokazal na številko 60 na števcu in zaželel srečno pot. Svarilo na veliko kazni se je izkazalo za napačno - od treh prekrškov v prisotnosti policije smo plačali samo za enega, pa še ta je dal skitko (popust po rusko).

Vožnjo proti Oshu je kmalu začinil dež, ki nas je spremljal večino dneva. Dan je bil tako precej na izi. Šponanje kilometrov in chit-chat. Na poti smo se le ustavili na čaju z lepim razgledom in kasneje na okusnem kosilu.

S prihodom cca 100 km pred Oshom se pokrajina zravna. Kmalu smo daleč v daljavi videli griče, vse do tam pa polja pšenice. S pokrajino se je naredil tudi vreme. Za Osh smo dobili nasvet, da spimo v "Lovely Home" homestayu. Lažje reči kot najti. V mestu z 200.000 prebivalci je to precej igla v kopici sena. V kolikor smo želeli najti predlagani home-stay je bil internet za nas edina možnost. Tako smo se po gorenjsko odpeljali do enega izmed hotelčkov, se priklopili na net in odšli k iskani konkurenci. Ko smo prispeli, šefice ni bilo doma, zato smo se osnovne stvari zmenili kar s sinom. Mali Abdul Aziz s svojimi 10 leti (leta ocenjujemo) nas je poštimu "k pručke". Znal je angleško, rusko in kirgizijsko. Tako smo sparkirali kombi, skuhali čaj in se priklopili na medmrežje. Postala je tišina in na sceno so prišli elektronski zombiji.

Ker mame po eni uri še ni bilo, jo je Aziz poklical po telefonu. Mali je dobil navodila katera soba je za nas. Wuhu, precej nepričakovano nas je v kopalnici pričakal pralni stroj. Žehta je bila neizbežna. Potem pa konjak in kuhanje večerjice. Dobili smo cel apartma; soba, kuhinja in kopalnica z ločenim WCjem. Edina stvar, ki je manjkala, sta bili dve postelji. Po kontroli udobnosti jogijev nam je bilo takoj jasno, da se v kombiju precej bolje spi. Tako sva dva spala v kombiju, dva pa v apartmaju.


Dan 6 - Američani


Ob osmih bujenje, pospravljanje suhe žehte, zajtrk in čaj. Malce smo še nesinhronizirani zato je bila ura pol desetih, ko smo peš odrinili proti sveti gori. Osh je na višini pod 1000 metrih, zato je bilo ob enajstih že prijetno prevroče. Hajk na goro nam je tako pognal kri po žilah in švic po kočno stuširanih telesih. Razen lepega razgleda nas gora ni preveč navdušila. Za nas antikriste je bolj market, kamor smo se po sestopu odpravili. Na poti smo se na hitro ustavili le še v trgovini. V slabem tednu nam namreč še ni uspelo poskusiti Kirgizijskega piva. Preveč smo napadli vodko in konjak. No, sedaj lahko potrdimo, da je kirgizijsko pivo tudi uredu in ga toplo priporočamo.

Mogoče je čas, da objavim javno; naš team je malce poseben. Marketi in zapravljanje je bolezen mene in Saše ter ne nežnejšega spola, kot bi človek pričakoval. Prvi shop na marketu je bil že usoden, od tam naprej pa je šlo le še navzdol. Market je bil ogromen in živ, ljudje pa super prijazni. Ob zapravljanju smo degustirali vse možno in debatirali z naključnimi prodajalci. Zabave tako na marketu ni manjkalo.

tale pas pa nujno rabim!


Pozna ura nas je brcnila v tazadnjo, saj smo bili, tako kot običajno, v zamudi. Ura je bila pol enih, planirane vožnje pa kar nekaj ur - skoraj do meje, in sicer do vasice Sary Mogul. Vasica leži v dolini na 3000 metrih. Na obeh straneh doline se vzpenjajo visoke gore z najbolj popularnim Lenin Peakom. Le-ta se bojda krasno vidi iz Mogula, nedaleč stran pa gre tudi pot do baznega tabora.

Vrnili smo se "domov" in naredili še en ekspresen tuš in ekspresno objavo bloga. Potem pa gas do bančnega križišča v menjavo kirgizijskih somov v tajikistanske somone. Menjava nam je vzela celo večnost, saj vse menjalnice ne menjajo v somone ali pa ne iz evrov v somone. Po dobre pol ure smo bili zares na poti, manjkal nam je le še galon konjaka za večerno pranje zob.

Z investiranjem kake ure v priprave in prebiranje o naši destinaciji, bi bili že pred prihodom v Osh podučeni o tem, da je jug države ne le revnejši in prijaznejši, pač pa tudi bistveno bolj verski. Posledično je alkohol redka in dražja dobrina. Šit! V tretjem poizkusu smo imeli srečo in dobili dve mali flaši prvovrstnega konjaka, flaško vodke in vodo.

Pot je prinesla nov slikovit prelaz in nas pripeljala do cilja presenetljivo hitro. Višina nad 3000 metrov se najprej začne kazat pri Sašotu in njegovih izjavah. Vedno znova in znova nas preseneča in povzroča salve smeha in solz. V teh hribih so neke luštne sorte oranžni svizci. Saš si je v Lonely Planetu prebral, da so to "flury fluffy red animals". Iz napisanega je nekako naglas prebral/prevedel, da so to Američani. Od takrat naprej vsi oprezamo za Američani, kako se sončijo in skačejo v svoje brloge.


Nori razgledi okrog in okrog ter vedenje, da je cilj blizu, so umirili naš tempo. Ne malokrat smo se ustavili, slikali in občudovali okolico. Hvala, prvi ekipi za roadbook od rallyja. Dobili smo namreč koordinate luštnega homestaya. GPS nas je popeljal čez potok in travnik direktno do Bajkita. Majstr ma precej veliko hišo za turiste, jurto, manjšo blatno hiško Kirgizijskega tipa in klasičen (po ruski; normalne) skret na štrbunk par metrov stran od hiše.

Zmenimo se za ultra ugodno ceno, ki vključuje večerjo in zajtrk. Ko smo se razpakirali, se je prilegel čaj. Ob čaju je Bajkitova familija pripravila eno slastno domačo malinino marmelado, jakov putr (jak je gostodlako govedo), en kup oreščkov, kruh in pohane miške. Naša ruščina se znova in znova izkaže, da ni kaj prida. Gospoda smo razumeli, da je to naša večerja. In ker je bilo vse res dobr, je vsak pojedel malo več kot običajno zmore. Polnih želodcev smo se zahvalili za hrano, češ, da gremo zdej mal okrog, ko nas je opozoril, naj bomo čez pol ure nazaj, ko bo pripravljena večerja.


Slednje pol ure smo se sprehajali po vasi v upanju, da se prva večerja vsaj malo poleže in da bomo kos še enemu obroku. Večerja je bila sicer konkretna, vendar je bila tako okusna, da nam je uspelo pojesti kulturen del porcije. Ker se po obedu nismo mogli premikati, je Bajkit poskrbel za animacijo in nam pokazal en kup fotografij. Sledila je kratka debata, malo higijene in tradicionalna večerna minuta Sašotovih modrosti za lahko noč.

vaške face

večerja


Dan 7 - Kr Kul ali klasične težave na meji


Pišem ta blog na 4.000 metrih nadmorske višine in sm čist blesav. Popravljam pravilne besede, nepravilne ne grejo skupi. Ne spomnem se kaj sem delal dan prej itd. Ostali del ekipe je prav tako ubrisan. Vsi zbegani, iščemo stvari, ki jih imamo v rokah, režimo se drug drugemu, besede se pletejo tako, da topli vrelci postajajo marelce. Čudne stvari se dogajajo nad 3.000, vam rečem.

Jutro je bilo izjemno jasno, na nebu ni bilo velik oblačkov, tako je bil Lenin Peak viden iz postelje. Odločili smo se, da gremo po zajtrku proti baznemu taboru. Plačilo ultra poceni homestaya se je izkazalo za ne tako poceni, saj smo se očitno dogovorili za ceno po osebi in ne za celo ekipo. Včasih je bolje znat nič tujega jezika, saj tako vsaj številke komuniciraš s kalkulatorjem in preprečiš pojavljanje številnih napak. Ah jebiga, cena je bila na koncu primerna in taka, kot jo človek tu pričakuje; 12 eur po osebi za spanje, večerjo in zajtrk.

v ozadnju Peak Lenin

Vožnja proti Lenin Peaku ni bila mačji kašelj, zato smo po eni uri obupali in na koncu naredili le nekaj super fotk, nato pa odfurali proti meji. Cesta do meje je bila že slabša kot smo bili navajeni. Kirgizijski mejni prehod se je zgodil 23 kilometrov pred mejo in nas tako malo presenetil. Klasičen počasen mejni tempo, drugače pa je šlo vse brez težav. Konec koncev jih tudi nismo pričakovali.




23 kilometrov do prave meje in Tajikistanske granice je bil pa že prav lušten off-road. Počasno plezanje po blatnih potkah na dobrih 4200 metrih. Ko smo prispeli do meje, nam je prijazni mladi vojak odprl rampo in sparkirali smo se ob prvo kolibo. Kot voznik sem pobral pasuše in po hitrem pregledu prtljage skupaj s carinikom stopil v kolibo do policista. Najprej par prijaznih besed nato pa mrzel obraz. Dva pasuša nista OK. Tjašin passport je bil del enih serijskih napak, zato plastična stran ni povsod popolnoma prilepljena na list. Vseeno naj bi na upravni enoti dali zeleno luč za potovanje s takim passportom. Moj passport pa ima drugo hibo, za katero me je milo rečeno sram. Neskrbno ravnanje z njim je že pred časom povzročilo, da je ena izmed strani na robu za dober centimeter natrgana. A vseeno, s takim potnim listom sem prepotoval že od Severne in Južne Amerike pa tja do Hong Konga. Brez težav. Tu pa je bila ta hiba čez vse meje sprejemljivega. Dolgo pregovarjanje ni naletelo na plodna tla. Tjašin passport je sicer sprejel kot tak in ga poleg Sašotovega in Evinega poštempljal. Moj pa je ostal na mizi z jasnim in trdnim odgovorom: trije prijatelji lahko nadaljuejo pot, ti pa ne. Pričel je izpolnjevati formular, ki ga je imenoval Protokol in ga je potegnil izpod visokega kupa nekih zvezkov. Stvar je šla za res in žal v tem trenutku nisem videl več druge rešitve, kot da obvestim drage kamerade, da bodo pot nadaljevali brez mene.









4 komentarji: