Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

West African adventure 2010



AFRICA
Po kopnem do Senegala v treh tednih in pol …

Škofja Loka – Dakar od 19.2. do 14.3.2010




Kupiš avto pa ga pelješ v Mavretanijo prodat! Mala malca! Želja po bolj nenavadnem in avanturističnem potovanju s poudarkom, da je budget izjemno majhen. Ker pa sva po naravi „tišasta in gobčna“ sva s časoma prišla do informacij, ki so trdile da se v Mavretaniji dobr prodajajo stari Mercedesi. Super, slišalo se je kot primerna avanturca.
Priprave na odhod so bile seveda le zadnje dva meseca, dela ogromno za dodatek pa je bilo v tem času še izpitno obdobje. Kjer je volja tam je moč, je bil slogan in temu primerno sva dobila po težkih naporih Mavretansko vizo zadnji dan pred odhodom, pri prevoznem sredstvu pa sva imela malo več sreče, saj je bil avto kupljen že dobre 3 tedne pred odhodom. „Baby Meca 190 D“, ki sva ji rekla kar Mama Meca!
Z okvirnim planom, 20 let starim avtom in avanturističnim duhom sva se odpravila proti Afriki 19.2.2010 ob 5.00 izpred policijske postaje (Aljaž / Ž'la je miličnik in je imel še zadnji dan pred dopustom nočno). Dva dni vožnje po dolgi, dolgočasni in dragi evropski avtocesti.
Algericas (jug Španije): Trajekt in cca. dve uri vožnje po morju in že sva v Agadirju – Maroko – Afrika !!!
Najprej sva si privoščila dva dni počitka v idiličnem gorskem mestecu Chefchaouen, na severu Maroka, ki je celo v svetlo modri barvi in je prijetna paša za oči ter pomiritev po »kulturnem šoku« Afrike. Tu turizem laufa non-stop! Kraj, kamor se prihajajo evropejci zakajat z goro »čokolade«. Tu (in malenkost južneje v Ketami) poteka največja proizvodnja hašiša za izvoz v Evropo.

Po dveh dneh počitka in lutanja po Chefchaouenu sva se odpravila proti jugu. Cel dan umirjene mercedesovske vožnje in že sva v Fesu, kjer sva »kaučsrfala« (CouchSurfing je največje omrežje izmenjave prenočišč s 1,7 milijona članov v 237 državah.) in si ogledala mesto in medino. Prvič sva okusila tudi afriški promet v večjem mestu, kjer so pešci enakovredni motoristom in so s strani avtomobilašev, kr ogroženi. Cel dan sva se zgubljala v medini in si ogledovala uličice, barvarno usnja, muzej in si prvoščla pristno kosilo v samem centru.
Do Casablance naju je pot peljala mimo Volubilisa, starodavnega antičnega mesta, kjer sva si ogledala ostanke omenjenega mesta ter šla na kratek ogled Meknesa. Meknes je ultra staro mesto z majhno, luštno medino. Pozno popoldne sva prispela v Casablanco, kjer smo se dobili z modelom pri katerem sva spet dve noči »kaučsfrala«. Po celodnevnem pohajkovanju po mestu sva ugotovila, da je edina stvar omembe vredna za pogledat v Casablanci največja mošeja grajena na vodi. Zvečer sva si privoščila še hammam (javna kopalnica, kamor se ljudje hodjo umivat, brit, čistit, …), kjer sva se zrelaksirala. Tu sva šla v malo bolj »fin« hammam ki je bolj za premožne, malo dražji, ampak veliko bolj čist.
27.2.2010 – prvič okusila Atlantik, po celodnevni vožnji mimo Agadirja. Tu se da prvič srečat kamele in sipine, je pa hkrati to tudi končna točka za večino turistov, saj je to priljubljena surferska točka. Turisti, ki od tu nadaljujejo pot proti jugu so namenjeni v Senegal, oz. v južnejše kraje, saj v Zahodni Sahari in Mavretaniji turizem ne obstaja in je edina stvar, ki je zanimiva en ogromen peskovnik v katerem se igrajo 4x4 terenci in njihovi evropski lastniki.
Tu se začnejo redne policijske kontrole. Prvič sva imela tudi bližnje srečanje z njimi. Dobijo naju na radar! Vozila sva 64km/h, na omejitev 60. Ti šment sva divjala! Ok. Ker ne znava francosko (vse države v Afriki skozi katere sva potovala so francosko govoreče – bivše francoske kolonije, opomba: beri naslednji odstavek) in ker je policaj govoril le francosko sva se izmazala le z opozorilom.
To noč sva prespala v Laâyoune-u, prvem mestu v Zahodni Sahari. (Z Sahara je bila Španska kolonija do 60-ih let, nadzor nad njo pa si sedaj delita Maroko in DARS (Demokratična Arabska Republika Sahare). Njeni prebivalci se že vrsto let trudijo postati neodvisna država, kar pa jim ne uspeva najbolje, saj večino ozemlja nadzoruje Maroko pod budnim očesom ZN). Po najinem presenečenju Zahodna Sahara ni tako peščena kot se sliši. V svojih dobrih 2000km je sipin le malo. Večino časa sva ob cesti imela družbo skal, kakšnga grmička, kakšen trop kamel pa sem ter tja bencinsko črpalko. Kakor koli, v Laâyoune-u živi več kot polovico prebivalcev in tudi ta številka ne presega 200,000.
1.3.2010 - Ko se voziš po puščavi, pogledaš levo – nič, pogledaš desno – nič, gledaš naprej vidiš cesto brez konca, pogledaš v ogledalo je pa slika ista k če gledaš naprej. Na vsakih par ur se malo ustaviva, da malo fotkava in opraviva potrebe… Vse skupaj se bere precej dolgočasno, zato je dobra družba, fajn muzika in vožnja proti jugu vse kar ti preostane.
Dakhla…: Še zadnje mesto pred Mavretansko mejo. Ker je do meje še 400km, meja vzame kar precej časa in od meje še cca. 150km do prvega mesta je kar nuja, da popotnik tu prespi in nabavi vodo, kruh in si privošči en hammam.
Naslednji dan, na poti do meje naju ustavi policija. Sredi puščave zagledava tablo 40. Peljeva nekaj čez 40 in poglej ga zlomka, tudi tam so policaji in izza ovinka že maha en mož z radarjem. Ker se nisva strinjala z kaznijo 40 €, je začuda nadpovprečno izobražen policaj hotel še vse dokumente avta. Kot pa da mera še ni polna je ugotovil, da je avtu pred nekaj dnevi potekla registracija, zelena karta in zavarovanje. Ti šment, po pol urce prerekanja sva plačala globo (podkupnino) 9 evrov in nadaljevala pot.
Meja z Mavretanijo: stokrat pasuše pokazat, večkrat odpret denarnico in dokumente avta (ker sva mela potečeno zeleno karto sva se odločila kazat polico od triglava ki je napisana zgolj v slovenščini zato ni bilo možno ugotovit da je vse skupaj že poteklo pa še nek zlat pečat je gor in „pali“). Mavretanci in Maročani se že od skos ne marajo in je tle jeba z mejo, zato je med državama »no man's land«. Tukaj se v 3.5 km ne zgodi nič, razen par zgorelih in uničenih avtov, minskega polja, ter špure po kateri se moraš peljat. Po približno štirih urah administracije se vsa srečna oddahneva.
Vožnja do Nouâdhibou-ja ni nič posebnega s spremembo pokrajine v tej meri da je pesek namesto kamenja.
Naj omenim še žendarske in policijske kontrole, ki so vsakih cca. 150km. Kontrole se začnejo na jugu Maroka, se nadaljujeo skozi Saharo in skozi celotno Mavretanijo. Policija varuje mesta, žendarmarija pa ceste izven mest. Na t.i. »check point« ustavijo vsa vozila. Tam zahtevajo list popisan s podatki o avtu ter potnikih. Včasih zahtevajo tudi kakšno darilo!
Mavretanija: Brez denarja, bankomati pa delajo samo na Visa kartico, katere pa nisva imela. Ni druge, kot da greva prodajat stare T-shirte, ki sva jih imela s seboj prav z namenom prodaje, zato se parkirava na eni črpalki, odpreva prtljažnik in trgovina že dela. Nabralo se je cel kup kupcev in prodala sva vse majice. Vseeno se je nabralo denarja le za dva obroka. Ob tuhtanju kako do več denarja naju na srečo ustavi policaj in nama ponudi prenočišče in ves »komfort« pri njemu doma!!! Noro!
Mavretanija je najbolj južna dežela katere naseljenci so večinsko Arabci. In, ker imajo le-te trgovanje v krvi jih zanima vse kar diši po denarju, zato je bil policaj takoj za stvar da nama pomaga prispet do Noakchotta (glavno mesto Mavretanije, 600km južneje) in tam uredit vso birokracijo, ki sva jo imela za opravit, seveda za primeren znesek in nama pomaga prodat najino „mamo Meco“!  Tukaj čas teče na datum in ne na uro, zato je ureditev te birokracije trajala 3 dni. V kampu, kjer sva arabcem prodala „mamo“, pa nama je šlo na jok, saj sva bila kar na enkrat brez strehe nad glavo in vsega „toplega naročja“, ki ti ga daje mama Meca!  :(

5.3.2010 zagledava Senegal, se vrževa v »sevenplaces« taxi in že jo kreneva do prvega mesta, St.Louis, kjer si privoščiva – pazi! - hotelček z bazenčkom. Majhne kolibice 50m od ocena, cel luksuz. Tu sva si privoščila nekaj dni počitka.  Ko sva si odpočila sva se prestavila par sto kilometrov južneje v Thies.  Tam sva si ogledala nor safari in adrenalinski park. Živali so omejene na ogromen prostor, med teboj in živalmi pa ni ograje.
12.3.2010 sva se odpravila v Dakar in preživela dva dni še v največjem in najbolj razvitem mestu na Zahodu celine, ki je hkrati na najzahodnejši točki Afrike. Tu sva opravila nakupe suvenirjev in si ogledala še otok suženjstva.
Tu se je najino potovanje zaključilo. Letalo proti… EU …

















                                                                                       Pajk  &  Ž'la

Ni komentarjev:

Objava komentarja