Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sobota, 13. april 2019

Gates to hell

(objava 8)

popotniški nasmehi :) 
z malo boljšim kafanskim internetom lahko končno postnem malo več slik.

Zlati zobje so pa tuki noro moderni. Starejši kot so ljudje, več imajo zlatih zob. Po 40-50 letih je vsaj pol zob zlatih. Če tole bere moja zobarca, a mi lahko prosim razložite, če so zlatje zobje kul in zdravi iz strokovnega vidika? In zakaj bi to sploh kdo hotu met? Meni je sila težko držat fokus gledanja človeka v oči, če se pa iz ust šajna kepa zlata. Brutalno.

Zvečer smo se vrnili v Hotel Aziyo in se zbarantali za pametno ceno. Priznam, prav pasalo je it pod topel tuš in na zofi spiti en konjak ali šest. Debatke o bizarnemu dnevu so nas ponesle v kratek spanec.

Zjutraj so jutra najlepša, zato nastavimo budilko za na šiht. Potem pa klasičen jutranji rokenrol, z izjemo, da smo šli na zajtrk kar pod največjo fontano na svetu  (luštna slika v prejšnji objavi bloga). Ko smo jedli zajtrk je pristopil še random gospod z zlatimi zobmi (ravno na poti v službo v fontatno) in nam podaril hlebec še toplega kruha. Lepa gesta prijaznih domačinov, ki smo jo z veseljem pozdravili. Ampak, a zgleda k da nimamo za kruh? Verjetno res. Tu ima večina moških obleke s kravatami, ženske pa narodne noše ali uniforme.

Zdi se, kot da je velika večina ljudi tu zaposlena v državnem aparatu. Po dnevu v Ashgabatu in vožnji čez državo zgleda, da je četrtina moških policistov, četrtina vojakov, potem imamo še četrtino drugih državnih uslužbencev in zadnjo četrtino kmetov in drugih. Pri ženskah pa je stvar malo drugačna. V trgovinah so ponavadi ženske. V glavnem mestu pa je večino žensk, ki sem jih videl nosilo smetarske uniforme in čistila ulice in javne površine. Ena je glancala rostfrejasto ograjo na mostu, druga je čistila robnike, največ pa jih pometa. Zgleda kot, da je na vsako križišče najmanj ena čistilka. In če ni drugega pometa luže. Na tleh ni moč najti ene same smetke. Mesto je kot iz škatlce. Neverjetno.

Ko smo pozajtrkovali pred fontano je takoj prišla čistilka in pometla potencialne drobtine, ki so ostale za nami. Noro! Kafana na vrhu fontane je bila ob devetih še zaprta, zato smo se odločili, da odjadramo počasi naprej proti severu in največji (?) znamenitosti države: Darvaza. Eden izmed treh kraterjev na tem delu Karakorum puščave. V 50' letih prejšnjega stoletja so Sovjeti iskali zemeljski plin in ga našli na veliko krajih. Nekje v Karakorum puščavi pa so danes trije umetni kraterji, ki kažejo, da niso bili vedno 100% uspešni. V prvemu kraterju je velik bazen vode, v drugem je na dnu moč opazit kako plin izhaja iz glinenastega blata in stem ustvarja naravni jacuzzi. Tretji pa je najbolj zanimiv, saj predstavlja vrata v pekel (Gate to hell). Zakaj? Ker so rusi zanetili pline, ki uhajajo iz ogromnega kraterja. To pa ustvarja čudovit prizor in edinstveno turistično točko.

Preden smo se lotili prečkanja puščave smo najprej potrebovali poln tank nafte. Odpeljali smo se do črpalke, a ta ni imela nafte. Prijazni Turkmenistanci se niso dolgo obotavljali. Prvi, ki je slišal, da iščemo nafto je predlagal naj mu sledimo, on ve na kateri pumpi jo lahko dobimo. Pred nami je vozil čez pol mesta. Car. Te Turkmenistanci so ubistvu prav prijazni, če ne štejemo uniformirancev. Pa še ti so verjetno samo prestrašeni in "sprani", najbrž ima prste vmes predsednik. 

Ko so na črtpalki z nafto videli, da v vrsti (za 7 kamioni) čakajo turisti, so takoj naredili prostor, in nas vzeli preko vrste. Cena nafte je 1.25 menata. Z menjavo na črnem trgu to pomeni cca 6-7 centov. To je pa kr kul! Natankamo s kupčkom in sledimo navigaciji proti severu. Širok bulevard se je počasi prevesil v slabo a še vedno zelo široko avtocesto. Visoke stavbe so najprej zamenjali bloki, nato pa luksuzne vile. Vse kot iz škatlice. Vse vile iste, z enakim vrtom, enako streho, vrati ...

Kmalu so bile okrog nas le še širne stepe z občasnimi sipinami in kamelo sem ter tja. Ta dan je bilo v planu le 300 kilometrov. Kar na koncu ni bilo tako malo, saj je asfalt iz kilometra v kilometer pridobival na številu in globini lukenj na kvadratni meter. A časa je bilo kljub temu na pretek. Le redko je, da se nam ne mudi na poti.

Tako smo naredili nekaj postankov. Našli smo polje cvetlic, pa sexy sipine. Zapeljali smo se tudi skozi nekaj, oziroma kar vse vasi, ki smo jih srečali na poti. Vse tri vasi ubistvu. Ker je bilo vasi premalo, smo si med sipinami skuhali čaj. V eni vasi smo našli sicer kafano, a nas je ob vstopu vanjo minilo. Take luknje pa človek ne sreča vsak dan. Pa da ne gremo v detajle. 




V zadnji vasi (YERBENT) pred kraterjem smo se ustavili v obeh in edinih trgovinah več sto kilometrov okrog. Nujno smo potrebovali vodo in nekaj za zajtrk. Očitno tu vsak doma peče kruh, zato trgovine tega ne držijo. Pekarne pa v vasi seveda ni. Je pa ena restavracija. No, le redki bi temu rekli restavracija. Ustavili smo se pred staro hišo, ki je imela tablo popravljalnice avtomobilov. Pred vrati pa je ležal velik pes. Spredaj je bil še star zarostan žar in nekaj avtomobilske robe (star volan s polžem, ena aksa kombija ali kamiona, ...). Stopimo noter še en bizaren prostor. Na desni je bila miza s štirimi stoli, v kotu star in na pol zlomljen bar brez opreme. Za barom je bilo nekaj praznih polici. čez polovico leve strani prostora je bil doma in slabo zvarjen podest. zraven pa dvoje vrat. Ena vrata so vodila v nov prostor kjer je bila trgovina z avtodeli (bolje rečeno skladišče avtomobilskih delov), druga vrata pa so vodila v kuhinjo. 

Iz kuhinje je ob našem prihodu v hišo stopil starejši moški. Hitro smo našli skupni jezik. In mož nas je pospremil v kuhinjo. Pravi da ima sveže spečeno mesto, ki nam ga lahko ponudi. Drugega ta dan (verjetno ta teden?) restavracija ne premore. Odpre pokrovko edine posode in nam ponudi kos za pokušino. Kuhani kosi koze/ovčke. Lakota je huda reč, in ker sredi puščave ni zdravo biti zbirčen smo se strinjali. naročili smo kilo mesa, kruh in čaj. Za prilogo pa še narezano čebulo polito s paradižnikovo mezgo. Ha, to pa bo pojedina!


Sasha (Turkmenistansko ime je bilo preveč zapleteno) se razgovoril tekom našega obeda. Tako smo spili še kar nekaj čajev in z debato dobili precej zanimiv in globji vpogled v državo in življenje tu. Kaj naj rečem? Ostre zime in vroča poletja, hud nadzor nad državljani in pa močen črn trg vsega, kar ti srce poželi. Ni jim lahko.

Le s težavo smo se poslovili od novega kolega. Čas je bil, da odrinemo do kraterjev cca 100 kilometrov naprej proti severu. Prečkanje puščave je zanimivo. Precej sipin, precej ničesar in sem ter tja kakšna postajnaka in nekaj vasi. Tu se pričnejo tudi že prve jurte (Centralno Azijski tipični okrogli šotori). Veliko pa je tudi zemeljskega plina. O tem pričajo pipice in na videz neskončni cevovodi. 

Prva dva kraterja (z jezerom in blatom) sta tik ob cesti. Tretji pa je cca 10 km iz poti. Do tja vodi slaba pot čez nekaj manjših sipin. Na drugi strani pa čudovit prizor. Nekaj kar je zares težko opis. Ogromen krater, "Gates to hell", ko mu pravijo mnogi. Vročina prav seva ven iz kraterja. V bližini kraterja so lokalne turistične agencije postavile nekaj jurt za turiste, drugače okolje ostaja precej v svojem prvinskem stanju. Krater meri 60m v širino in 30m v globino. Z željo, da bi skurili odvečen plin so ga sovjetski inženirji prižgali. Verjeli so, da bo pogorel v nekaj tednih, a gori še danes. 

krater z bazenom

blatni đakuzi





Dan je počasi prehajal v večer, tako smo naredili nekaj sprehodov na okoliške kuclje in si uredili večerjo. Takrat je bil tudi najboljši čas za večerne in kasneje nočne fotografije kraterja in zvezd. Res super jasna noč, kar prosila je po dobrih nončnih slikcah. 

Prvič nam je uspelo ujeti sončni zahod! Mogoče tudi malo zaradi prenizkih zalog konjaka. Jutranje slikice kraterja so bile prav tako fantastične. Veter pa je bil premočen, da bi u miru pripravili zajtrk. Prejšnji dan smo v enem izmed redkih marketov na poti kupili jajčka in paradižnik. Kraljevski zajtrk za puščavo. Tik preden smo se priključili nazaj na cesto smo našli porušen zid, ki je predstavlajl primerno zavetrje za naš zajtrk. 

Sledilo je nekih 400 kilometrov vožnje do meje z Uzbekistanom. Ciljamo, da nam uspe prečkati mejo še danes in si tako prihranimo malo dodatnega časa za uzbekistan. 
A cesta je kmalu začela kazat svoje škrbaste zobe. Luknja pri luknji in kljub previdno in ne hitri vožnji je avto utrpel kak tresljaj in udarec. Očitno je bil eden izmed njih kaplja čez rob, poleg novoletne jelke v armaturki smo dobili tudi razštelana kolesa in volan. 


Za konec pa še mini serija Pinčevih fotk:








najboljša kafana daaaaaaaaaleč naokoli

voda za čaj

Kuharca, mehanik, kelner, .... all in one

Ni komentarjev:

Objava komentarja