Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

ponedeljek, 15. april 2019

Zaroka

(objava st. 9)


Avto je začel zavijat v leto, pa tudi volan je moral biti obrnjen precej v levo, če smo želeli vozit naravnost. Ti šment! Hitro sem ustavil in pregledal podvozje. Ne izgleda, kot da bi prišlo da kakšnih strašnih premikov ali udarcev. Strašno čudno, da je ob takih "nežnih" udarcih prišlo do takih sprememb voznih lastnosti boge Yotkice. A sredi puščave nam ni preostalo drugega kot da previdno peljemo do prve vasi z nekajkratnim vmesnim preverjanjem stanja.

Do vasi (120km) je bil ob široki cesti tudi enako širok makedam, po katerem se je večino časa dalo peljat hitreje kot po asfaltu, saj na makedamu ni bilo udarnih jam. A vsaka policijska kontrola nas je usmerila na cesto. Tega smo se običajno držali le nekaj sto metrov. Generalno pa je bil makedam tudi odlična rešitev, da nam ni radiralo gum. Kaj hitro izgine profil, če gume niso scentrirane.


V prvi vasi mehanik ni bil zaupanja vreden, nekaj je želel centrirati gume na uč, vendar je problem ostajal enak. Ker težave tukaj nismo mogli odpravit, smo se odpravili še 100km naprej do obmejne vasi Dashoguz. Tam je bojda malo več delavnic. Na maps.me aplikaciji (navigacija) si izberem prvega mehanika in akcija. Po poti se je vzdušje v avtu že malo popravilo. Prvih sto kilometrov je zavladala tišina. Mogoče tudi zaradi utrujenosti, a energija zaradi vedenja, da avto ni kul je bila precej žslaba. Tudi občasni poskusi fine glasbe niso bili v veliko pomoč.

Do mesta pa je tudi okolica dodala neko noto, ki je popestrila vožnjo. V bližini severne meje z Uzbekistanom teče preostanek reke Amu Darya in tudi tu so uredili kilometre namakalnih sistemov in z njimi polja. Izgleda kot, da je večina obdelovalnih površin namenjena proizvodnji bombaža. A z namakalnimi sistemi pride tudi bujnejše rastje, vasi itd. Kaj kmalu smo bili v mestu (mogoče tudi zato k je vozu Pinč).

Med vožnjo proti mehanični delavnici sem ugledal trgovino z avto deli. Odlična lokacija, da me že tam usmerijo na pravo mesto. Trgovina se je izkazala za pravo odločitev. Precej neuspešno sem razlagal kakšne težave imam. Ne vem, je bilo zaradi mojega ali njihovega slabega znanja ruščine. Verjetno je bil problem na obeh straneh :) Ni mi preotalo drugega, kot da gručo ljudi okrog mene povabim na parking in jim pokažem kje je problem. V tej gruči je bil tudi gospod v delavskem kombinezonu. Pravi, da ve kje bomo to uredili in se usede na sovoznikov sedež. "Adlične" skažem pa ruski. Po nekaj ovinkih smo prispeli v delavnico, za katero se je izkazalo, da je v lasti kar našega novega sovoznika z vzdevkom Hudik. Tal hudik je kr legenda, ga je že haral okrog po Evropi in svetu. Pravi, da ima že vizo za južno korejo, tja gre šraufat avte.

V precej prazni delavnici, !a s hidravlničnim dvigalom smo zelo hitro locirali težavo. Skrivili smo končnik v eni izmed desettisočih lukenj ali pa ob naskoku na eno izmed flik asfalta. Hudik je hitro začel klicat okrog za nov kos, med tem ko so delavci odstranjevali starega. In sreča je bila bolj na naši strani, kot bi si lahko predstavljal. Lahko dobavi v enem dnevu novega iz Ashgabata za 60 eur, lahko isti dan dobi kitajskega za 20 eur, istočasno med razglabljanjem pa je v edini škatli z avtodeli v garaži (mala škatla!) našel en identičen, sicer rabljen, a orginal kočnik. The best!



V roku pol ure je bil končnik zamenjan in mi smo divjali še do drugega mehanika, da opravi še optiko in s tem scentrira kolesa. Ta del je trajal kako uro ali dve. A kljub temu precej manj kot ostali. Ker smo turisti imamo tu v neturistični deželi absolutno prednost. Mehanik je vojaka, ki je bil pred menoj v vrsti obrnil in mu naročil naj odpelje avto nazaj ven iz delavnice. In ta je ubogal. Noro, a hkrati me je kar malo sram. Sem Mveč vreden ker sem turist? Mogoče pa je imel samo Hudik prste vmes.

Iz dneva v dan se nam slika o Turkmenistanu in njegovih prebivalcih spreminja. Ne vem, mogoče je zgolj splet naključij ob prvem dnevu v državi skupaj z napačno predstavo ali je na tem kaj drugega. S straho spoštovanjem smo vstopili v državo, in kamlu po vhodu smo imeli že nore izkušnje z imigracijsko policijo. Potem pa še nenavadne zgodbe o katerih sem pisal v prejšnjem blogu - kaj se nam je dogajalo v Ashgabatu. A na drugi strani so izkušnje, ki smo jih dobili v vaseh, pri ljudeh. Ko smo se zbližali in, ko smo se sprostili tudi sami. Takrat pa se pišejo popolnoma druge zgodbe. Turkmenistanci so na prvi pogled nezaupljivi in prestrašeni. Verjetno zaradi režima in njihove zgodovine. A ko jih spoznaš izredno srčni in prijazni ljudje. Preprosti in po svoje odbiti. Vsekakor so posebni in resnično sem vesel, da sem jih imel priložnost spoznati in za trenutek pokukati v njihov svet.

Ko smo uredili optiko je prišel nazaj tudi Hudik (vmes je imel druge mehankarske opravke). Z njim mo bili dogovorjeni za generalno ceno skupaj z optiko. In ker na nič od tega nismo računali smo se dogovorili, da uredimo finance kar v dolarjih. Tu so lokalci dolarjev še najbolj veseli (zanimivo!, evrov pa ne marajo niti v bankah).

In če je temu tako, in ker je Hudik en ultra prijazen gospod, smo se dogovorili, da nam pokaže še kje se v vasi dobi nafto, vmes pa uredimo še nakup hrane in konjaka. In da je merica polna (žal se nimamo časa odzvat na njegovo prijazno vabilo, da pridemo na obisk prihodnji dan) je poklical brata, ki je polkovnik na meji in potrdil, da je spanje (kampiranje) na meji popolnoma varna in kul opcija. Kljub GPSu je na koncu še vztrajal, da nam pokaže pot do meje. Živa legenda. Segli smo si v roke kot stari iprijatelji in se le s težavo razšli. V upanju, da se nekoč zopet srečamo.

Srce nam še ni dalo zapustit države in dišalo je še po zadnji dogodivščini. Ko sta Pinč in Jan obedovala se je gostilna pripravljala za hud žur za 18 let ene gospodične. Bojda je dišalo po dobrem žuru. Je pa le sobota, in ni hudič, da je še kak žur tu v mestu. Nismo naredili 20 metrov, ko smo zagledali potencialen žur. Žejni piva, katerega nismo ogledali že od Slovenije smo se pognali v buffet. Tam pa so se nam oči odprle in zmrznili smo kakšen meter po vstopu v prostor. Ogromna kafana (taka iz 70' let, nekje na obrobju Beograda). Na dveh delih dvorane so bile velike okrogle mize polne hrane in pijače, na sredini pa velik plesni prostor in glasna turkmenistanska glasba. Vse je kazalo, da se dogaja poroka. S kančkom evropske kulture v nas smo čakali kaj se bo zgodilo in zvedavo ozirali okrog kako izgleda njihova poroka. Nas bodo vrgli ven? Nas bodo povabili naprej? Bodo turkmenistansko zadržani in prestrašeni (smo mogoče vohuni?)? Kakšno minuto ali dve smo nemo opazovali dogajanje, videlo se je, da so šege in navade tu popolnoma drugačne kot pri nas.

Počasi smo ugotavljali, da tu mogoče ni mesto za nas. Izgledalo je, kot da smo nevidini ali pa preprosto del celote. Nihče se ni prav veliko zmenil za nas. Vse dokler se nismo želeli obrnit. Takrat je do nas pristopilo nekaj radovednih lokalcev. trenutek, dva in že smo sedeli za eno izmed miz. Natakarji so iz vseh koncev nosili hrano. Sadje, meso, solate, manti, you name it. Kar tekli so natakarji s svežimi kozarci, da so nam lahko točili vodko in sokove. Nazdravljati smo morali skorajda brez postanka. In v trenutku, ko smo odložili kozarec, pa če tudi ni bil prazen ga je nekdo že polnil.




Šlo se je za zaroko neveste. Naslednji dan se poroči, danes pa je slavje in žur, ko se poslavlja od staršev in družine. Žur smo po nešteto vodkah prestavili v diskoteko pri sosednjem vhodu. Še nekaj, kar si v tej državi zasluži oznako "bizarno". Smešen diskač brez primerjave. čez glavno steno plesišča je ogromno ogledalo. ljudje plešejo pred ogledalom in se gledajo. Zraven je nekaj miz, za eno izmed njih smo sedli tudi sami. Tam pa se je nadaljevalo slavje z vodko. Fanta sta komaj dohajala lokalce. Nisem dvakrat obrnil hrbta, ko so nazdravljali že po slovensko. Izjemoma sem spustil zadnje litre vodk (ubistvu sem prisustvoval le pri prvi flaši). Če spimo na meji in imamo prihodnji dan takoj zjutraj v planu prehod meje je bolje ostati trezen (in to ne katerekoli meje. Ko sem nekaj let nazaj prehajal čez Uzbekistansko mejo je bila strah in trepet vseh popotnikov. Tam smo pustili 4 ure za vstop. Pregled avta je bil nepopisno temeljit. Meje v takih krajih pa so splošno znano zahtevne, dolgotrajne, nejasne, komplicirane in še kaj).



A žur tudi zame ni bil zato nič kaj slabši. Plesali smo po turkmenistansko. Debate so bile Rusko-Anglško-slovensko-turkmenistanke in vse smo se zmenili. Brez problema. Žur je bil tako dober, da sta se še policista pred barom sprostila in malček podebatirala z menoj. Je res, da ne srečajo turistov vsak dan, kaj šele da bi ga žurali. Adijo pamet! - Vsaj za najbolj zagrete pivce vodke.



A tudi najboljši žuri se morajo enkrat končat. V Turkmenistano je to bistveno prej kot drugo po svetu. Ob 23h je konec vseh žurov. Nema spasa! In tega se vsi držijo kot pribito. Za nas se je žur končal že kake pol ure prej (na srečo, saj je vodka kar tekla in tekla). Žur se je za moment prestavil v naš avto, ki je počasi grmel proti meji. Vožnja ponoči v takih krajih je res nezaželjena in jo generalno ohranjam na minimumu. Neosvetljeni pešci in kolesarji, luknje, avti brez luči, itd. O tem, kako smo se pripravljali na spanje na meji pa ne bom. Naj kaj ostane nezapisano. Bomo po takem žuru zmogli prečkanje meje naslednji dan zjutraj? Me je že strah.



Ni komentarjev:

Objava komentarja