www.pajk-cruiser.blogspot.com

(objava št. 7)

Živjo! Tale objava je malo drugačna od prejšnjih. Tako Jan kot tudi Davor sta izkazala nekaj interesa za pisanje svojega bloga. In z malo provokacije je Jan del svojih zapiskov predal v objavo (spodaj). Seveda ne vmes ne manjkajo niti moji pripisi in opažanja. In prav zanimivo mi je bilo brati kako Jan vidi drugače pot, ki jo delava skupaj. Ljudi, ki jih spoznavava skupaj in energije, ki naju oba obdajajo. Mogoče naštimam še Davorja za en blogerski vsadek. 

sedaj pa vam želim prijetno branje :)

Janov input v blog:

Budnica 6.45. Shladilo se je. 10 min snooze-a, nato pa pot po lestvi navzdol iz šotora na strehi avtomobila za začetek novega dneva. Pozajtrkujemo, večinoma v tišini zaradi mraza, opravimo osnovni higienski standard in že se posedemo v naš potujoči hotel za pot v Ashgabad. Po 1 dnevu Turkmenistana še vedno preizkušamo meje potrpežljivosti državnega aparata. Naš trud se izkaže kot poskus otroka, ki s prsti umazanimi od čokolade trdi staršem, da je ni niti poskusil. Ne bo šlo. Na poti skrenemo s poti in po 2 km naletimo na policijsko kontrolo, kot že nič kolikokrat. Jebemti. »Sorry, wrong direction, we will go back« ne pali. Passporte fantje. In spet se začne mučno razlaganje mladini, ki služijo svoj vojaški rok, da se želimo vrniti v smer od koder smo prišli. Zadevo reši Davorin – s svojim vztrajnim pojasnjevanjem kaj želimo v angleščini tako dolgo muti (itak ga noben ne razume), da popustijo in nas pustijo. Taktika pogajanj – kdo dlje zdrži.

Mitjev dodatek:

Vse to zaradi želje po ugledu  mavzoleja, ki naj bi ležal nedaleč od poti. A ceste so preveč zastražene in brez dovoljenja nimamo šanse. Spet nam je postalo jasno, da se moramo držati zastavljene poti kakor se le da. Sledila je še nekaj urna vožnja do mesta. Prispeli smo ravno v času kosila in že na začetku mesta smo ugledali tržnico. Super. Tu se bomo okrepčali, mogoče pa spoznamo še kakšnega lokalca in dobimo boljši/drugačen vpogled v Turkmenistani in njegova prebivalce.

Takoj smo napadli en fast food kjer je gospa pohvala take azijske bureke. V krompirjevem testu zavito mleto praženo mesto, vse skupaj pečeno v olju. Fajn zadevca.

S polnimi usti smo se sprehajali po manjši tržnici in ogledovali izdelke. Našli smo celo Rastodorjeve banane. Ha, kaj takega. A seveda smo slike morali takoj izbrisat. Le kdo ve, kaj imamo za bregom!! :)

Drugi del Janovega inputa v blog:

Pridemo v Asgabat: vladna poslopja, predsednikova palača, ministrstva, zeleni parki –  vse novo, bleščeče, bogato zgrajeno. Direktor francoskega podjetja, ki je dobilo projekt izgradnje polovice mesta je definitivno dobil dober bonus. Smo kot v muzeju. Nikjer nobenega, razen vojakov, policistov. Poskusimo se sprehoditi skozi vladno četrt; Ne smete po parku. Ne smete posedati po betonski ograji. Brez slikanja.  Vsak naš gib se spremlja in se nas opozori, kaj lahko, kaj ne.  Ajoj.  Poslopja in kompleksi pa kot da bi prišli v eno izmed najbogatejših in največjih držav sveta, ne pa v 6 mio Turkmenistan, kjer 2km iz mesta serjejo na štrbunk, statusni simbol pa so zlati zobje. Divje. Šele, ko pridemo do tržnice začutimo nekaj življenja, nasmeha trgovk, ki nam prodajajo šale, kape, rokavice. 20 Manatov za 1 Dollar. Našli smo najboljšo menjalnico v mestu. Uradni menjalni tečaj je namreč 3,5 Manatov za 1 Dollar.  Kar naenkrat se nam zdi vse ceneje. Popoldan zaključimo z vožnjo po novih četrtih mesta, ki so jih zgradili v namen gostitve Azijskih iger leta 2017. Kompleks je primerljiv s katerim koli olimpijskim mestom. Impressive. Denarja od plina v državi res ne primanjkuje, milo rečeno zanimivo pa je v kakšne namene ga uporabljajo – grajenju infrastrukture, ki jo prebivalstvo ne potrebuje. Ni čudno, da državo postavljajo ob bok Severni Koreji po svoji posebnosti in samovoljni drži predsednika.

Prazne in urejene široke ulice

Dovoljeni so le beli in srebrni avti, brez zatemnjenih šip.
Mi pa kot klasična črna ovca :)

Nadaljevanje klasičnega bloga: 

Res smo se po tržnici zapeljali v center mesta na sprehod. Vožnja do centra je bila enostavna. tripasovnice v vsako smer z izredno malo vozil. Kot zapisano, večina ostalih avtov je belih in srebrnih, zato s črno Yotko bodemo v oči posameznikov na ulicah. Parkirali smo ob šoli in se  sprehodili do centralnega parka ob vladni palači, kongresu in drugih državnih ustanovah. Ko smo z eno nogo stopali na cesto, z namenom prečkanja do parka že žvižga najbližji policist. Le kaj smo ga polomili? Stopimo do njega, ta pa nam da jasno vedeti, da v park ne smemo. Prav tako ne smemo slikat ničesar. Kakorkoli se obrnemo vidimo policiste na vsakem križišču, tudi kamer ne manjka. Scary shit!

Naredimo nekaj korakov in se usedemo na škarpi z namenom, da v Lonleyu pogledamo kaj je tu zanimivega za ogled. Nismo še dobro potegnili knjige, ko so policisti že piskali. Hud nadzor nam je postal že malo zabaven in smešen. A se ne smejemo prav glasno. Verjetno je tudi to prepovedano :) Nekaj korakov naprej nas vojak usmeri čez cesto, na sredi ceste pa drug policist že kaže da ne smemo čez. Počutili smo se kot, da bi z nami igrali šah.

Kar naenkrat smo stali sredi ogromnega trga namenjenega vojaškim paradam. Na trgu smo bili edini, z izjemo kupa kamer in nekaj deset uniformirancev po robovih trga. Bizarnost smo nato lovili še na ruski tržnici, katera pa je bila presenetljivo sproščena. Ponudbe za menjavo na črnem trgu so deževale, ljudje pa so se na vso moč trudili prodati izdelek ali dva verjetno edinim turistom v mestu.

Davor kot Klasičn Turkmenistanc

Tudi iskanje hotela ni bilo enostavno. Kar nekaj hotelov obstaja na isti ulici na robu mesta. Ogromne stavbe imajo po le nekaj sob (čemu so namenjeni ostali prostori??). Hoteli so bili precenjeni in prav vsi so vzemali le in izključno dolarje. Precej slabo za nas, saj dolarjev nismo imeli prav veliko. Z šumom interneta v enemu izmed hotelov smo našli naslov B&B hiše v mestu. Navdušeni nad idejo, da stopimo k nekomu domov smo se podali v lov za B&Bjem. A zgodba se je nadaljevala v bizarnem Turkmenistanskem slogu. Ko smo prispeli v iskano ulico nismo našli hiše in iskane hišne številke. Po nekaj krogih v četrti se je nekdo le opogumil in spregovoril z nami. Zgleda kot, da so iskano hiško skupaj z večino ulice pred časom porušili. Logično. B&B ideja je s tem očitno splavala po vodi. Ni nam preostalo veliko drugega, kot da na črnem trgu zamenjamo nekaj eurov v dolarje, smuknemo večerjo in gremo v naš hotel na tuš in konjak.

Stavbe so se po sončnem zahodu spremenile v pravi Las Vegas z izjemo, da nikjer ni bilo žive duše. Ob 11h se v mestu vse zapre. Ostanejo le še široki bulevardi, mogočne stavbe in sto tisoče raznobarvnih lučk na državni infrastrukturi.

Bojda največja fontana na svetu