Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 25. april 2019

F I N I Š !

(Objava št. 15)



kaj pa to, da si žalosten ko se pelješ v Bishkek? To pa lahko oznanja le konec potovanja. Energija v avtu se je res spremenila. Misli začenjajo uhajat proti domačim krajem, občasno se spomnim tudi že na kakšen izziv, ki me čaka ob prihodu. Arrr. A ne še čisto takoj, in vas, dragi bralci in bralke vas najverjetneje to ne zanima. Tudi nama je tu bolj zabavno, manj cone udobja in več avanture. 

Kako se spi v avtu? Takole nekako

Pot proti meji sicer ni bila nekaj, o čemer bi pisal speve. Stepe, konji, kakšna bencinska. Za naju že taka prava kazahstanska klasika. Tik pred mejo sva se ustavila in dotočila gorivo do vrha ter zadnje denge zapravila za...... sej veste kaj. 

Meja je bila tako smooth kot še nikoli. Na začetku sicer 10 minut čakanja, a s tem skupaj sva bila v pol ure čez obe meji. Mogoče se pozna tudi že izkušenost. Zadnjih nekaj mejnih prehodov ne odpiram več strešnega šotora. Preprosto se mi ne da, zato pokažem nekaj slik kako zgleda šotor, ko je v funkciji in povem, da to pač traja da se dvigne. Začuda se majstri kar strinjajo. 

Tako hiter prehod meje je klical po nazdravljanju :) Šašljiki ter pivo. Odličen začetek žalostne Kirgizijske zgodbe. Nekaj ur prej sem na netu spet našel en ful fajn hostel z dobro oceno in vsem kar potrebujeva (taxi shuttle za na letališče, zajtrk, parking, lounge room). Problem je bil samo eden. Ko sva ga našla sva ugotovila, da je poln. Ker tu še ni glavna turistična sezona tega res nisem pričakoval, zato tudi nisem bookiral vnaprej. Jebiga. Potrebno je bilo najt nekaj drugega. In v drugo sva imela več sreče. Še bolj v centru sva našla en simpatičen hostel spet v pritličju sovjetskega bloka. 

Zadnji dan. V bistvu kar ambiciozno zastavljen dan. Ponočevanje z blogiranjem je še zadnjič skrajšalo noč (no, zdj k spet pišem ponoči blog ugotavljam, da ni bilo zadnjič). Zjutraj sva po zajtrku skočila v akcijo. Potrebno je bilo poiskat primerno parkirišče za Yotkico. Tu ostaja in čaka, da jo pobere Robi čez kake dva meseca. On odrine naprej proti vzhodu, a to je spet druga zgodba. Midva iščeva varovano in pokrito parkirišče, da bo kar se da ziher Yotkica počakala z vsemi svojimi kosi in brez dodatnih gub in znakov dolgih in napornih poti. Predvsem pa, da bo počakala. 

"Pressure is high". Seveda za volan in počasi voziva po mestu, kot kaka gangsterja z velikim črnim terencem. Po uri ali dveh iskanja in oprezanja je bil rezultat slab. Kdor išče, ta ne najde. El classico. Prvi brez strehe, drugi brez strehe, pri tretjem je zgledal, kot da sva uletela k pripadnikom ISILa. Pa tu se ni končalo. Našla sva zaprta parkirišča, polna parkirišča,  ... Našla sva tudi solo garažice, prav luštne ampak mogoče malo prenizke. A kaj, ko je skozi vrata iz svoje utice po trkanju upadel ven tako nasekan park mojster, da naju je skoraj spregledal. Sama sreča, da je bila kljuka na razmajanih vratih dovolj močna, da ga je držala pokonci, drugače bi revež končal v luži pred njegovo kolibo. Tam se izjemoma nisva trudila dolgo debatirat, ali se da najet eno izmed garaž. Tudi sam je uspel izustit le "niet zmožna". Nisem pa čisto prepričan, ali ni bilo možno najeti garaže, ali on ni bil zmožen oddati v najem. 

Kakorkoli, sila neuspešna sva se ustavila z iskanjem. Ali imava napačno energijo, sva na napačnih koncih, ..., ne vem. Nekaj očitno ni OK. Zato sva se vrnila v hostel. Na čaj, pavzo in po pomoč k managerki hostla. Ta je ponudila svojo pomoč že zjutraj, a midva sva bila suverena, da to ne bo težko. A očitno sva se preveč zagnala.

Gospodična je predlagala kar bližnjo garažno hišo pod trgovskim centrom. Ideja ni slaba! Istočasno, pa sem tudi jaz vzpostavil kontakt z lastnikom enega izmed Bishkeksih hostlov, kjer so bili pripravljeni sprejeti vozilo in ga shraniti na varnem parkirišču. Super. Po čaju in globokem vdihu je bilo kar naenkrat veliko možnosti. Saj vem, da na silo nič ne gre, a se iste lekcije učim znova in znova :)

Med jutranjim iskanjem sva uredila tudi avto. Generalno čiščenje zunaj in znotraj. Urejanje in pregledovanje rezervnih delov, kuhinje in priprava vozila za naslednjo ekipo. Vedno je lepo prevzeti čist avto in v OK stanju. Midva sva bila ready, sam še garaža je manjkala.


skoraj urejena kuhinja

Popoldansko rundo sva si vzela bolj sproščeno. Najprej sva šla v mesto. Na ogled kipa Lenina, Panfilov parka, nekaj čudnih in bizarnih sovjetskih stavb, sprehod in kosilo. In še lažje se je dihalo. Bila sva ready da najdeva parking. Najprej sva šla v parkirno hišo. Manager je takoj vedel zakaj se gre, saj je govoril z najino managerko hostla. Ponudil je polovično ceno od klasičnih tarif, urejen, čist in varen parking z ogromno nadzornimi kamerami. Super, a vendarle sem računal na nižjo ceno. Ipak sem gorenc :) 

Dogovorimo se, da mu javiva odločitev do večera in lokacijo trgovskega centra izkoristiva za nakup nekaj flaš konjaka za domov. Potem pa švig še do drugega hostla na predvidoma zadnji ogled, da se lahko med čem odločam. Ta je za isto ceno ponujal varen parking, a brez strehe. Odločitev je bila enostavna. In ker bo avto parkiran manj kot dva meseca nima smisla porabljat še 3 ure za iskanje lokacije, kjer bi morda privarčevali 30 eur. 

Zadovoljna z odločitvijo zavijeva na glavno tržnico v mestu. Sprehod, fotkanje in opazovanje. Nedelja je, zato je tržnica še posebno živa. Po mojem mnenju celo večja od tržnice v Taškentu, ki se šteje za največjo tržnico Centralne Azije. Prav z veseljem in v nekem zen ravnovesju sva se zgubljala med ulicami na tržnici, pokušala lokalne dobrote in iskala kaj novega, še ne videnega, drugačnega. 


Tik pred izhodom sva se znašla na robu tržnice, na desni strani so naju začeli spremljati številni frizerski saloni. No, težko temu rečem salon. Izgledal je, kot da bi zaporedoma postavil nekaj ladijskih kontejnerjev in v vsakega naštepal nekaj malih mizic s frizerji in frizerkami. Hej, zakaj pa ne? Nevidna sila me potegne nekaj korakov nazaj in hitro me je ogovorila simpatična frizerka; "A bi se ustrigel"? Me je vprašala po rusko. Ja, valda! Super ideja. Pridem domov sfriziran, pa še en opravek manj bo doma. Običajno, ko sem v SLO traja kak mesec, da pridem do frizerke. Najprej 10 dni traja da pokličem frizerko, potem 10 dni da najdeva termin, ki pa je čez 10 dni. Tukaj in zdaj pa je najboljši trenutek! Da ne omenjam, da mi je podala ceno ki je 10x nižja od Ljubljanske. 

Stopim v salon, slečem jakno in sklonim glavo nad umivalnik. Teta mi je umila lasje med tem ko sem stal, sklonjen z glavo naprej. To pa je prvič! V roke me je vzela vajenka. Brez znanja tujih jezikov. Vprašat je znala le, če me postriže na moderen ali nemoderen način. Hm... Kaj naj si mislim ob takem vprašanju? Ima punca le dva načina? Dve prestavi na mašinci? Pozna dve moški pričeski? Valda ne! Skoraj brezupano sem ji pokazal eno izmed slik na telefonu, kjer sem približno ustrižen, nato pa sem se sprostil in prepustil užitkom striženja. Kar bo pa bo. Saj lasje vedno zrastejo. Punca si je vzela precej časa, strigla je z meni precej nenavadnimi potezami a je na koncu z dvema popravkoma šefice naredila precej dober rezultat. Super super za manj kot dva eura! Da ne omenjim, da mi je na koncu še enkrat umila lase in z gelom zalizala lase v eno smer, tko mal po kirgizijsk. Torej moderen stil :) 
Pinč se je v tem času prepustil šefici. On je izbral šproten stil. Šefica ma zgleda več načinov. V vednost; športen stil pomeni ena dolžina las po celi glavi. Zalaufa mašinco in gas!

Photo: Pinč


Preostanek popoldneva sva namenila strateškemu zlaganju tone robe, ki jo želiva spravit domov in napenjanju mišic ob tiščanju rukzaka skupaj ter fršlusanju. Tokrat je bila uporaba sile uspešna. Je pa pomenila tudi večanje želodčne luknje. Spakirana a nikakor pripravljena za odhod sva šla še na zadnjo furo z avtom. Tokrat nama je trip advisor svetoval mesto za zadnjo večerjo. Good advice. Še zadnji plov in lagman. Hvala Centralna Azija za fino hrano.

Ni nama prestalo veliko drugega, kot da sparkirava avto v garažo in tokrat, izjemoma za zaključek kot backpackerja peški odkorakava do prvega bara na pir. Bolj od dvojne žalosti (konc tripa, pa konc toyote), pa malo tudi od žeje. Ob glavnem parku sva najdla fin irski pub, ki naju je potolažil z ruskim pivom in nama dal čas, da sva obujala prijetne spomine na še en nor "trip of a life time". 




Po nekaj pivih sva zaključila s pomočjo taxista v hostu. Za nekatere nekaj uric spanja za druge blogiranja. Do tretje ure in pol zjutraj, ko naju pobere taxi in zapelje do letališča. Potem let čez Moskvo domov. Yes, it almost ends here. 




Pa še za konec nekaj Naj naj naj:


Najbolj bizarna gostilna? 
Definitivno v Turkmenistanu. Sredi puščave smo našli malo vasico in povprašali, če je tu kaka gostilna, tko, za čaj. Majstri so pokazali na ena izmed vrat v malo večji zidani stavbi. Ko smo stopili noter pa šok. Izredno temačno okolje, dolg hodnik na koncu pa večji prostor. Izgleda, kot da ni notri stopil nihče že kakšnih 30 let. Minimalno. Vonj pa tak, da se ga sploh ne da opisat. Nekje med postano plesnijo, staro kuhinjo in nekimi nagravžnimi začimbami. Tko, da bi kr takoj mal bruhnu navznoter. Tudi besede nam med seboj ni bilo treba rečt; vonj nas je kar potisnil nazaj ven na svež zrak in svetlobo. Edin platc ubistvu, da nas je obrnl, še preden smo konkretno zakorakali noter. 

Najboljša država overall? 
Iran

Najboljši dan? 
Težko rečem. Prav vsak je bil poseben in svojevrsten. Najbolj so se mi vtisnili v spomin, in da jih sedajle lahko prikličem so momenti v Iranski puščavi, ko smo se vozili z Martinom in njegovo družino ter puščavsko kampiranje. Pa potem še dan, ko smo štartali v Ashgabatu (Turkmenistan) vozili skozi puščavo, jedli v najbolj smešni gostilni ever, srečali najbolj bizarno gostilno iz prejšnjega odstavka in zaključili dan v Darvazi - door to hell. Seveda ni za zanemarit tudi porok in piknikov z domačini v vseh državah na tej poti. 

Najslabša cesta? 
Sigurno v Turkmenistanu, ko smo zvili končnik. A generalno je Uzbekistan zmagovalec po slabih cestah na naši poti.

Naj naj? 
Naj hudejši trip. Itak. Vesel, ponosen, hvaležen, spočit in osvežen. Nika pravi, da sem pomlajen. Pripravljen za življenje in izzive doma. Now back to reality!

Naslednji izziv?
Dobit med potjo izgubljeno prtljago :)






Hvala tudi vam drage bralke in bralci za oglede, čudovite spodbudne besede in komentarje ter na sploh, ker ste. Vljudno vabljeni na kapljico Kirgizijskega konjaka ali čaj. Dokler še je (prvi del). Resno mislim :)


za vas pisal iz vseh mogočih poz: Pajk Cruiser :)


Photo: Pinč

Photo: Pinč

Hvala tudi tebi, draga Yotkica



Ni komentarjev:

Objava komentarja