Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

ponedeljek, 01. april 2019

Tam, kjer je srce

(Objava št. 3)


Zgodovinsko, geografsko in politično ne bom preveč razglabljal o Iranu. O vsem tem nemalo piše že v lanskih postih tega bloga, da ne omenjam informacij na googlu in wikipediji :) Je pa nekaj sprememb že v pol leta, takrat sem bil v Iranu drugič, še več pa je sprememb v zadnjem letu. Menjalni tečaji so se ustalili na 150.000 Rialov (v najslabšem momentu lansko leto je bila vrednost 180.00 rialov, cca dve leti nazaj pa 50.000 rialov). Rezultat tega je, da si ljudje težko privoščijo potovanja v tujino, tuje izdelke in surovine. Dodatno na to pritiska še Amerika s stalno novimi sankcijami, ki naj bi se dotikale sicer le podjetji in osebami iz ZDA ali pa s tistimi, ki poslujejo z ZDA in hkrati z Iranom (to sedaj zaradi sankcij ni več mogoče). A kljub temu je svetovni trg prestrašen in v krču. Redko kdo želi poslovati z Iranom (ZDA in njej slepo sledeče države). Prihodnost ekonomije tu je zato precej negotova.

A Irančani živijo dalje. Malce žalostni nad situacijo, vendar redko kdo tarna čez državo, nadaljujejo s svojimi pikniki, ostajajo gostoljubni in ljubijo življenje. Z vsakim korakom po tej deželi spoznavam nove še prijaznejše in gostoljubnejše ljudi. Eden izmed njih je tudi direktor letališča h kateremu se ravnokar odpravljamo. Zaradi sankcij ima težavo z uvozom gum za njegova ultra lahka letala. A kjer je volja, tam je pot. Mesec dni nazaj sva se dogovorila, da mu pomagam po najboljši močeh. Tako sem v Sloveniji našel primerne gume, jih nabavil in prešvercal v osebni prtljagi v Iran (hvala sopotnikoma za soudeležbo pri soudeležbi tihotapljenja gum). Šefa sicer ob našem prihodu ni na letališču. Tako kot večina Irancev je tudi on na novoletnem dopustu z družino. A zato nimamo nič manj prijetnega sprejema. V zahvalo za dobavo gum nam obljubijo panoramsko vožnjo z ultra lahkim letalom. In to ne s katerimkoli letalom. Letalo je plod slovenskega razvoja in znanja. To ne more biti nič drugega kot pa Pipistrel. Pohvale in poklon G. Boscarolu, da ne le njegov glas, ampak tudi njegova letala krožijo in pristajajo povsod po svetu. Piloti na tem letališču so izmed celotne flote ultra lahkih letal najbolj navdušeni prav nad Pipstrelom.

V slogu velikih gostiteljev so nam najprej pripravili zajtrk (za nas bolj brunch, saj smo en zajtrk že uredili ta dan). Sledila je tura po letališču in ogled letal, nato pa še panoramske vožnje. Sedaj, ko uporabljam besedo letališče imate verjetno v mislih nekaj v slogu Brnika ali pa letališča v Lescah. Kljub dejstvu, da je letališče odprto šele dve leti vse skupaj bolj spominja na staro skladišče, nekaj kontejnerjev, razgledni stolp in pa kosom ceste. Med ogledom letališča smo se povzpeli tudi na kontrolni stolp, kjer podatke o vremenu sprejemajo kar iz interneta. Neke hude tehnologije ni. A konec koncev očitno tudi ni potrebna. Pri nas, v zahodnem svetu mogoče le malček pretiravamo?



(photo: Jan)

Panoramska vožnja nas je naužila z novim zagonom, ki smo ga izkoristili in stopili po gasu proti vzhodu. Precej nenavadno zame, a plana za ta dan in njemu sledeče dni nismo imeli. 3. aprila moramo biti na meji s Turkmenistanom, drugih rokov nimamo. 4,5 dni imamo za Iran. Do meje je cca 900 kilometrov. Severno od glavne poti so griči in hribi. Južno pa so obronki največje iranske puščave Dasht-e kavir. Od Teherana do Mashada (Glavno mesto na severo vzhodu države) se vije dobra avtocesta. In prve tri ure vožnje proti Mashadu nas dodobra načne vprašanje - kaj si želimo počet v naslednjih dneh? Ob takem tempu bomo v Mashadu že jutri.

Ob srkanju čaja in puhanju šiše smo dali na mizo Lonley planet ter študirali plan. Na severnem delu je provinca Golestan. Zelena, divja in hribovita pokrajina. A tokrat tudi žal poplavljena. Nekaj dni pred mojim prihodom se je nad večji del Irana zgrnil oblak in prinesel stoletne vode. V Shirazu je zaradi poplav umrlo več deset ljudi. Tudi Golestan je poplavljen, nekatere ceste po državi so zaprte, oziroma jih je odnesla voda, ... A ne glede na deževje, nas srce vleče v puščavo. Hribe in zelenje imamo tudi doma.

"Hard life"


V tem času pa je zazvonil telefon. Kolege na letališču smo med drugim povprašali, če je v Semnam provinci (dve-tri ure vožnje proti Mashadu iz letališča) kaj sipin. Odgovora žal niso imeli, a to jih ni ustavilo. Pričeli so klicati okrog in spraševati vse dokler nas ni poklical nekdo, ki ga je nekdo poklical da so baje eni turisti v bližini in iščejo pesek. In tu je spet udarila ven iranska gostoljubnost, ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo do Shahruda, kjer bomo skupaj spili čaj in dobili vsa navodila glede puščave.

In res, majstr nas je počakal pri cesti in nas usmeril na parkirišče kolega mehankarja. Tam pa polno offroad vozil in starih ameriških avtov. V trenutku je prišlo na čaj kup njegovih sorodnikov, prijateljev in offroad entuziastov. Zakurili smo šišo, skuhali čaj in pričeli debato okrog sipin in toyote. Po njihovem mnenju je situacija precej slaba. Veliko njegovih kolegov, offroadarjev je v Golestanu kjer pomagajo pri reševanju zaradi poplav. Tudi območje sipin naj bi dež močno namočil, zato je vožnja tam izredno nevarna in nam  nikakor ne priporoča vožnje tja. Sploh pa ne, da gremo sami. A naša trma je zabavna reč, zato se ne damo in vztrajamo pri našem planu. Če sem že v Iranu so sipine na vrhu prioritetne liste. Ura je bila že šest, po temi pa res ni modro iskat sipin in prostora za kampiranje zato odločeni potrdimo osnoven plan in pred odhodom prejmemo še sliko table, kjer je odcep za sipine.



A Iranci nebi bili Iranci, če nebi naredili še korak dlje pri svoji dobrosrčnosti. V bližini sipin je vasica s prenočišči. Poklicali so tja, in se dogovorili, da lahko tam pokampiramo, ter da nas počakajo pri odcepu iz ceste. Da nebi slučajno zgrešili oziroma obstali na pisti. Hkrati so nas kolegi pospremili do izhoda iz mesta.

Po slabi uri vožnje smo tik pred zahodom prišli do odcepa kjer so nas v starem modrem Zamyadu (eden in edini iranski pickup) čakali gostitelji. Pospremili so nas do prenočišča, nam pripravili ogenj in čaj. Sledila je nova runda neverjetnega gostoljubja. Kljub odklanjanju večerje je hrana romala proti nam skorajda neprestano. Nedavno deževje je očitno poskrbelo tudi za ohladitve, zato smo se dogovorili, da prespimo v njihovem šotoru. Tam je bila nameščena manjša peč na drva. Da pa nas ne bi zeblo pa so prinesli kup dek in celo noč prihajali nalagat na peč. Legende!

Večerno planiranje poti ob sadju in čaju

Tudi zjutraj so nas pogostili s čajom, in to še preden smo se skobacali izpod dek. Po zajtrku smo na strehi pregledali v kateri smeri so sipine, potem pa gas. Ob slovesu smo poravnali še račune. Ne vem kako je mogoče ampak lastnik prenočišča je želel častit vse razen dogovorjeno ceno za prenočišče v šotoru. Vse ima svojo mejo. Celoten paket za vse tri je pa vreden več kot 6 eur. Stisnemo gospodu tringelt in odvijemo novim avanturam naproti.

Večkrat v meni nastane polemika podkupovanja, napitnin in plačevanja nasploh. Kdaj nekomu pustiti nekaj več, oziroma sploh kaj denarja, tudi če ga ne pričakuje? Ali je podkupovanje policije v teh krajih moralno sporno? Za marsikoga doma verjetno res. Za mene ne. Z največjim veseljem gliham s policijo ter podobnimi organi. Tako pač tu laufa svet, tako delajo domačini in kraje kjer sem, bi rad zapustil take kot so. Enako je z barantanjem, napitninami itd. Če gre za menoj še 1.000 turistov si želim, da domačini in njihovo življenje ostane čim bolj podobno stanju pred obiski. Kar na jok mi gre, če pomislim, da se prijazen narod zaradi navala turistov sprevrže v pohlepne in mrke ljudi. Potem pa je tu še smetenje in nespoštovanje kulture in vse drugo s čimer se srečujemo oziroma puščamo za seboj. Ajajaj, spet sem odplaval. A večkrat imam občutek, da turisti preveč spreminjamo tuje dežele. Vesel bom, če s tem ozavestim vsaj kakšno dušo, ki bere :)

Back to the track;  10 minut vožnje po brezpotju nam je navrglo nekaj manjših sipinc s podrastjem. Sweet Sweet Sweet! Srce je zaigralo ob vožnji po sipinah in hitro je postalo jasno, da je idejo iz prejšnjega večera potrebno zrealizirat. Ne po cesti do Mashada. 1.000 kilometrski ovinek potrebujemo. Mimo visokih in vročih sipin. Tam, kjer je srce.



(slika: Jan)


Slaba povezava mi ne dovoljuje uploada več slik. Jutri poskusim oddat še en dan bloga in pa kako dodatno sliko. 

Ni komentarjev:

Objava komentarja