Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

torek, 23. april 2019

(Objava št. 14)

Dnevi gredo h koncu, kilometrov pred nama pa je še kar nekaj. Kolegica v hostlu je na najino prošnjo poklicala na mejo in preverila glede delovnega časa. Na internetu sem namreč tik pred zdajci zasledil, da je meja s Kirgizijo, ki jo namerava prečkat pozimi zaprta. Ti šment! In še res je. Odpre se šele za 1. maja. To pa nama je kar precej pokvarilo načrte.

Zjutraj sva se odpeljala proti vzhodu v nacionalni park Altyn Emel, za tem pa je v planu tudi obisk enega čist hudega kanjona. Od tam bova le streljaj od kirgizijske meje. Mejnih prehodov tukaj ni na pretek tako kot pri nas. Zaradi zaprtega prehoda bova marala narediti nekaj sto kilometrski ovinek. Pravzaprav bova morala nazaj mimo Almatija, pa potem še kakih 200 kilometrov proti zahodu, tam prečkat mejo, potem pa do Bishkeka. Aaa jebiga. Što se mora, nije teško :)

Zjutraj naju je na vrhunski avtocesti spremljalo ogromno in izredno luštno jezero. Ni trajalo dolgo, da sva zavila s poti in se zapeljala do plaže. Vse tko kaže, da sva našla kazahstanski Portorož. Kazinoji, peščene plaže, kafiči in zasnežene gore v ozadju. Čudovito. Kasneje sva prečkala še prelaz, tik pred nacionalnim parkom. Narava je v tem delu Kazahstana res neverjetno lepa. Dodatn čar res naredijo 3+ tisočaki, ki spremljajo najino vožnjo. Kljub 17 stopinjam je bilo ob nama veliko sneženih zaplat. Zime morajo biti tu res hude. 

Pod nama se je naenkrat odprla velika ravnica s precej puščavskim pridihom. Na sredini ravnice pa je stala manjša oaza. To je edina vas daleč okrog. Tam je tudi hotel in glavna pisarna vhoda v nacionalni park. Na samo srečo, je ob cesti tudi bencinska črpalka, ki nama doda nekaj župe. Ko sem v divjini, nimam najboljšega občutka, če ni nafte več kot zadosti in še malo za čez. Tam res nikoli ne veš kdaj in kaj bo šlo narobe. 

Glavne pisarne ni bilo tako enostavno najti, kot bi si človek lahko zamišljal. GPS naju je pripeljal na napačen kraj, zato sva pričela spraševat lokalce. Po nekaj neuspešnih poizkusih sva le trofnila pravo stavbo. Prijazni rangerji so nama na hitro razložili kaj in kje so zanimive točke in kje približno gre cesta. Park se tudi zapre ob 20.00 tarat morava biti na določenem punktu za kampiranje. Ne smeva kampirat kar po svoje. "OK OK", se strinjava. Plačava še drobiž za vstopnino in gas. Kot običajno se nama je mudilo. Park je bil izredno obetaven, ceste zabavno slabe, razdalje pa tako velike kot veselje ob obisku. Hvala bogu velika kolesa Yotkice požirajo luknje in ribežn precej suvereno, tako da vožnja ni preveč utrujajoča. 



Najprej sva zavila na vzhodno stran (Park ima 4.600 km2). Po slabi uri naju je pot pripeljala do 700 let starega drevesa ob izviru. Ne sila navdušena nad videnim sva škljocnila par fotk in zaružila naprej do hribov. Očitno je bil tu enkrat vulkan, ki je pustil naravnost čudovite skalne formacije. Ob šestih zvečer sva morala biti pri sipinah, saj zvečer zaprejo check pointe. Žal nisva hotela tvegati, in iti naprej še do zadnje točke, zato sva obrnila in gas na drugo stran parka. Tam je znamenita pojoča sipina oz. "Singing dune". Blizu reke in roba parka so 4 velike sipine, ena, najvišja meri kar 150 metrov v višino. In ta, če se povzpneš na vrh ob pomoči vetra ustvarja zvok. Če sem precizen nek zvok motorja. 





Na mojo žalost je pred sipino parkirišče, ranger ne pusti vožnje po sipinah. AAA neee!!! to je tko kt da bi šu na trampolin park, ampak jih lahk sam gledaš, ne smeš skakat. Za zjokat!!! Nič, skočiva peš na vrh naredit par fotk in zakopat prste v pesek. Malček sva podcenila vročino zato sva gor odrinila že pred šesto. Prav luštno me je zapeklo po vratu, pa saj ni bilo nič drugega za pričakovat. klasika. Nobena mi ni rekla naj se namažem :)

Vseeno, sipince so bile luštne in ekstremno fotogenične, še prav posebej s kontrastom velike reke v ozadju. A hudega zvoka midva nisva zaznala. Ali je bila utrujenost ali pa premalo konjaka ni znano. počasi sva se spustila ob vznožje in se odpeljala mimo še parih interesantnih točk do prvega rangerja na poti, kjer sva imela dovoljenje za kampiranje. Pašta, konjak, debatkica z rangerji in spanje. Zjutraj planirava pričakati vzhod nazaj na sipini. Nama bo uspelo?






Valda nama ni. Ne čist. Celo noč je lokalni pes čuvaj lajal in odganjal divje živali iz naše oazice. Utrujena sva zjutraj dala budilko na snooze, a ko sem z enim učem ujel lepe barve neba, katerega je barvalo jutranje sonce mi ni dalo miru. Hitro sva se prebrcala za volan in odpeljala do sipin. Jutranji sprehod in zajtrk ob sipinah - odlična ideja! To je bil tudi čas, da se od sipin poslovim za nedoločen čas. Že vnaprej vem, da jih bom pogrešal. Topel pesek med prsti na nogah, občutek čistosti in moči narave, ohhh. 




Že dopoldan sva se odkobacala iz nacionalnega parka, prejšnji dan sva srečala enega Francoza, ki je precej hvalil mošejo tik ob meji s Kitajsko. Mestece je bilo skoraj na najini poti, tako da sva naredila nekaj malega ovinka in šla tja še na kosilo. Fuj! Verjetno najslabše kosilo na poti. Bar sva našla tako, slučajno, kot vse ostale do sedaj. Ko sva zakorakala notri pa sva takoj opazila razliko. Notri so delale gospe, ki so govorile, (sklepam da) kitajsko. Ja, res se pozna, da je meja blizu. Naročila sva dve različni Kazahstanski juhi, a notri so umešali neke čudne kitajske začimbe. Fuj, fej, fuj! 

Če kazahstanska juha s kitajskimi primesmi ni bila dobra je pa zato taista mešanica izredno zanimivo izpadla, ko so se 130 let nazaj odločili tu zgraditi mošejo. To pa je dizajniral kitajski arhitekt. Mošeja je dobila kitajsko streho in nasploh kitajski dizajn. Pol lesena stavba nima niti enega žeblja in prav čudovite, netipične poslikave. Noro je za videt. Južno od tega mesta je predel, kjer živijo Ujguri. To je turško ljudstvo po koreninah, največ pa jih živi na severozahodu Kitajske. Ker so muslimani izvaja Kitajska zadnja leta nad njimi nekakšen kulturni genocid. Posledično se jih je kar nekaj izselilo tudi v Kazakhstan. 




Vožnja čez urgujsko pokrajino je bila super. Na levi naju je ves čas spremljalo gorovje Chian Shan. To meji na kitajsko in Kirgizijo z vrhovi okrog 7.000 metrov. Prav veličastni pogledi, ko sredi puščavske stepe gledaš zasnežene gore. V tej puščavski pokrajini pa se skriva tudi najina naslednja točka. 90 kilometrov dolg kanjon Charyn. Precej manjši od Grand Canyona, a bojda enako impresiven. 

Na poti do najlepšega dela kanjona naju je pot peljala mimo nižjega dela, kjer se ga prečka. Tam sva za zvečer ugledala čist hud kamping platc. Slaba cesta za 4x4 pelje čisto do reke, tam pa je manjši gozdiček. Prva liga. Spet bo ogenj! Ta večer sva ga še posebej potrebovala, saj sva v zadnjem mestu kupila meso. Žarjenje + pivo. wuhuuu!!

Ob prihodu do kanjona pa razočaranje. Podobno kot pri zadnjih sipinah. Res neverjetno lep kanjon, a offroad do dol so mi prepovedali. Cesto so zaprli za promet pred nekaj meseci. Aaaa. No, po svoje razumem in podpiram, da poskusimo ohranit nacionalne parke čim bolj naravne. Ampak a veš kako lep offroad bi bil to? Ja noro! 
Ni nama preostalo drugega, kot da pretegneva krake. Najprej hud spust kakih 100m v kanjon, potem pa tri kilometrski sprehod med peščenimi stolpi in skozi čudovit kanjon do največjega Charyn kanjona. Rdeč peščenjak je v poznem popoldneva kar žarel in prosil po kaki simpatični fotki. 




Dopoldan sva po hitrem postopku uredila jutranji ritual in potegnila nazaj do Almatija. Tam par postankov potem pa dalje do Kirgizije. Jutri je zadnji dan, in bilo bi pametno, da sva vsaj en dan prej v Bishkeku. Tik pred mestom sva se dogovorila z Markom za kavo. Da rečemo še kakšno v ne žurerskem moodu. Kavo smo začinili še s sprehodom čez mesto ter spotoma pogledali še enega izmed mestnih parkov, spomenik legendam druge svetovne vojne (Panfilov park) in glavno pravoslavno cerkev. 




Naslednja postaja je bil še obisk hostla. Nuri, bejba, ki skrbi za hostel je totalna carica. Najbolj prijazna dušica kar sva jih spoznala na poti. Ob prihodu naju je bila tako vesela, da nama je nemudoma pripravila čaj, da nismo debatirali ob suhih grlih. A ni dolgo trajalo, da je mizo obložila še s kosilom. Takšnega gostoljubja v hostlu pa še ne! In žalostna nad informacijo, da nisva prišla prenočit ampak samo na obisk je hitro ponudila, da malček poleživa v njihovih sobah. Popotniška je pa le naporna :) Saj bi se ulegel, ne da ne bi pasalo, ampak do Bishkeka je še dolga. Sva pa prikimala nad idejo, da uporabiva tuš. Po slabih treh dneh v divjini sva imela na sebi že kar debelo dodatno in nepotrebno plast.

Želja v Almatiju je bila tudi po ogledu orlov. Slabo uro vožnje proti jugu je rezervat, kjer trenirajo orle za lovljenje. Za kakšen dodaten evro pa prirejajo tudi predstave. Žal je z najinim prihodom v mesto prišlo tudi slabo vreme. Dež je bil na jugu (v gorah) še bistveno hujši. Zaradi tega bojda danes ni predstav. Ampak ni panike, zato sva dobila še en razlog, da nekoč ponovno obiščeva Almati. Enkrat mi je en popotnik dejal, da je v vsaki državi treba kaj spustit, da imaš razlog, da prideš nazaj :)  Ne vem, če je to res pametno, je pa sigurno dobro opravičilo samemu sebi za spuščene stvari. In Almati je čist simpatično mesto kamor se bom nekoč zlahka vrnil. 

Danes bova prečkala mejo, ki je bojda odprta 24/7. Tega nisva vajena. Mislim, da je to prva taka meja na poti in definitivno edina meja med Kazakhstanom in Kirgizijo, ki deluje neprestano. In če je temu tako, je to treba izkoristit. Po večerji ter po še zadnjem tankanju sva prišla do mejnega prehoda ravno v času zahoda. Sedaj pa trenutek resnice, je Nuri res uredila najina dovoljenja z migracijsko policijo? 




Ogromne stepe, ki naju običajno spremljajo ob poti so res odlični pašniki. Živali tu pa so res lahko srečne. V celem Kazakhstanu nisva srečala ene ograje. Še pastirji niso vedno ob svoji živini. Le ta se vedno prosto pase po prostranih planjavah. Kamele, ovce, koze, konji, krave, vse sorte je srečat. In ko se mastiva s šašljiki, je prav občutit, da so bile krave srečne. Taaak fin, okusen meso. Nč antibiotikov, kemije in ostalih primesi. Zanimiva pa ni le živina, kul so tudi pastirji. Ne mislim po okusu. Vsi, ki sva jih srečala od blizu so bili prijazni. A bolj kot to me navdušujejo njihova prevozna sredstva. Le redko kdo je peš. Večina jih ima konje, s seboj pa izredno malo stvari. Najdejo se tudi taki na osličkih, motorjih, sem pa tja tudi kakšen s kolesom, enega pa sva srečala, da je sredi stepe skrbel za ovčice kar z Lado Nivo. Legenda!







Ni komentarjev:

Objava komentarja