Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sreda, 27. november 2013

Senegal





Če se ti zjutraj pretirano ne mudi v Senegalu niti ne potrebuješ budilke. Okrog devetih zjutraj je sonce že dovolj visoko da ustvari atmosfero podobno pečici, ki se v njej peče piščanec. Tako nas je tudi na neprespano jutro po nepozabni fešti zbudilo sonce in nas še napol vinjene popeljalo proti bazenu in morju. Osvežitev je zbistrila misli. Sledil je zajtrk, pospravljanje in pa premik najprej do mesta in za tem proti cilju poti: Toubi.

Na srečo so nam na zadnji, ciljni ravnini vozila prizanesla. Zadnji met nam je tako izjemoma uspel brez okvar. Malce nesreče smo imeli le z policijo, ki nam je napisala kazen za vožnjo brez prednjega stekla (edina kazen za tovrstni prekršek-tovornjak je v takem stanju prevozil 3 države in približno 1000km).

Baobabi na poti proti Toubi

V Toubi smo se hitro po prihodu razpakirali, užili lokalno kosilo (yasa - riž z ribo in zelenjavo) nato se z enim kombijem odpeljali do edine turistične atrakcije v mestu. Touba je sveto mesto, kamor verniki romajo vsako leto. Tu je ena večjih in lepših mošej v Zahodni Afriki. In prav zares je čudovita (krasi jo Italijanski marmor, maroški mozaiki, 5 mogočnih minaretov, itd).

Žal nam je zaradi podaljšanih dni na poti do Senegala primanjkovalo časa. 2 dni kasneje je prva ekipa že imela let domov, zato smo najeli dva taxija in se še isti večer odpeljali do najbolj turističnega dela Senegala. majhno mestece Saly je čudovit kraj za oddih. Peščene plaže, toplo morje, bazeni, palme, ... Končno smo se lahko odpočili od neprestanega šraufanja ter štancanja kilometrov. Telesa so končno zadihala. Žal pa smo sočasno skoraj vsi dobili bakterijo, ki je poskrbela za daljše obiske toalet. Po dveh dneh počitka in renovacije je bil tako del ekipe pripravljene na odhod domov, drugi del pa je imel še dodatna 2 dneva za počitek in obisk ostalih turističnih točk v bližini (Dakar, Il de Gore-otok, Lac Rose, Bandia park, ..). 

Na koncu sva ostala v Senegalu le še jaz in Niko. Zadnjih nekaj dni sva tako izkoristila v poslovne namene. Kaj hitro je prišel tudi moj dan, ko sem se usedel na letalo in zapustil črno celino. Vseeno pa se tu moje potovanje ni zaključilo. Evropo sem okusil le na grobo z 6 urnim postankom v Lisboni, nato sem nadaljeval let nazaj v Maroko (Casablanco). Več o tej dodatni etapi pa mogoče v naslednji objavi.

relaxiranje po naporni poti
Saly, Senegal

Sprehod po Il De Gore (otok pri Dakarju)

Time to say goodbye



Naj le pripomnim da smo vsi preživeli razen malega pižojčka. Njegovi ostanki so obsojeni na plenjenje in propad na nikogaršnjem pesku. Člani odprave živimo dalje. Eni skupaj, drugi ločeno, vsi pa z novo, nepozabno in neprecenljivo izkušnjo v žepu. 20. decembra se za vse člane pripravlja Afterparty, kjer bomo ob kozarčku Ivanke obujali spomine. Do takrat pa upam, da bo tudi blog dobil zadnji zapis manjkajoče zadnje etape po Senegalu.


petek, 15. november 2013

Mauritania



Leteče mavretanske ninđe je izjemno težko ujeti v objektiv.


Drugi del ekipe je taisti dan ravno prečkal Mavretansko-Senegalsko mejo. Le dva kombija, ki sta delala kot urca sta bila veliko bolj urna in sta kljub 7 osebam uspešno in hitro lovila časovnico planirane poti. Ko so nas zapustili v Dakhli so se odpeljali v Noadhibou. Dan za dnem so bili že v Noakchottu. S takšno brzino jim je celo uspelo  ujeti deževno dobo – V Noakchottu je bojda deževalo, kar je nenormalno, saj se deževna doba v tem delu  običajno konča v oktobru. V Noakchottu so prespali 2x nato pa so odšli v Saint Luis kjer so nas imeli plan počakati. V Afriki seveda ni vse odvisno le od planov, želja in delujočih avtomobilov. Pomemben faktor so tudi tamkajšni prebivalci ter njihov državni sistem. Ker ima Senegal nov sistem viz ( ob prihodu na mejo te slikajo, poberejo prstne odtise in ti vizo sprintajo kar na mestu). Nov način je v praksi šele od julija. Seveda pa se na meji z Mavretanijo že pokvaril. Hvala bogu so naše hitre enote kljub nesprintanim vizam spustili čez mejo vendar so se morali vrniti po vize takoj ko je bilo to mogoče.

prečkanje "tropic of cancer"

Nikogaršnja zemlja

igranje v sipinah




Ivanka (tihožitje)

Dež v Sahari??

Mini poplave v Noakchottu

Naši ekipi Mavretanska meja ni predstavljala večjih težav. Kuža, ki voha droge se je sicer zaljubil v moje NPK gnojilo, Niko pa je skoraj dobil policijsko spremstvo čez državo ker so sumili, da želi prodati tovornjačka v Mavretaniji. Uspešno smo ga prepričali da temu ni tako (spremstvo državnih organov je vse prej kot poceni). Kljub relativno lahkemu prehodu meje je bilo sonce že precej nizko zato smo na poti proti Noakchottu ozirali za prvim prenočiščem. Slabih 50km za mejo smo našli ugodno varianto, hkrati pa so nam pripravili še večerjo.

 Ideja da naslednji dan porinemo do Senegala (Sain Luisa – cca 750km) se nam je zdela realna, zato smo ustali ob svitu. Nismo dolgo divjali ko je tovornjaček prenehal ropotati. Revežu je bilo tako vroče da je zakuhal. Smokey se kljub temu ni vdal. Kot pravi borec je spil malček vode in si privoščil krajšo pavzo nato pa je odropotal dalje proti Noakchottu. Kljub močni volji po življenju so ga leta in nesreča pošteno zdelala. Hvala bogu je naletel na razumnega lastnika, ki mu je znižal predpisano maximalno hitrost in pa večje količine sveže vode. To je blagodejno vplivalo na zdravje Smokeya zato smo brez večjih postankov počasi nabirali kilometre proti Noakchottu. Žal smo jih nabirali prepočasi zato se nam je planiran vstop v Senegal prestavil za en dan. Meja namreč dela le do šestih, mi pa bi bili na meji šele med osmo in deveto. Tako smo v Noakchott prispeli že ob tretji uri, s tem pa smo imeli zadosti časa za kopanje, ogled ribje tržnice in pripravo svežih rib v prenočišču (Auberge Sahara).

Tudi za prihajajoči dan smo imeli nadrealne cilje (do zadnjega dneva se nismo naučili, da planiranje na tej  poti nikoli ni realno). Želeli smo namreč taisti dan priti do cilja potovanja - Touba (550km in prehod meje).  Ostali smo ob pol peti uri in odrinili proti meji. Na poti smo izvedeli da so vize ponovno na voljo na meji zato se bomo z drugim delom ekipe dobili kar tam. 200km poti med Noakchottom in mejo je letošnja 
deževna doba precej načela zato smo se vozili skoraj 5 ur.

Že na Mauri stani nas je počakal Nikotov kolega, ki je opravil mejne formalnosti namesto nas zato smo v dobri uri zapustili Mauritanijo in se z trajektom zapeljali na Senegalsko stran mejnega prehoda. Vstop v podsaharsko Afriko je bil jasno totalno Afriški. 3 ure je trajal proces pridobivanja viz za 7 oseb. 20 min na osebo za slikanje, vzem prstnih odtisov in print vize, kosilo uradnikov, .... Vseeno čakanje ni predstavljalo problema saj smo se končno srečali z drugim delom ekipe. V parih dneh od kar smo se razšli se je zgodilo že toliko da so besede zapolnile čas čakanja viz.

Po opravljenih formalnostih je časa ostalo le še za transfer do Saint Luisa. Za umazanje rok pa je tokrat poskrbel krompirček. Na pol poti med mejo in Luisom je pod krompirčkom močno zaropotalo, sledil je zvok kot da bi izgubil najmanj polovico avtomobila. Hvala bogu je bil le izpušni sistem. Na poti se je zaradi slabih mavretanskih cest odtrgal nosilec avspuha.

Srečno prispetje vseh članov posadke v Senegal je bil zadosten razlog nakupa neomejene količine ruma in kokakole, za prazne želodce pa je poskrbel taisti Nikotov kolega ki nas je spravil čez mejo. V kamp nam je zvečer pripeljal pol koze in couscous. Večer se je tako prevesil v pravi mini špektakel saj  se je na žur povabilo še nekaj lokalnih rastavcev ki so s seboj prinesli bobne.   



fiš market

kupovanje večerje

ultra PARTY v Saint Luisu


ponedeljek, 11. november 2013


Far out!



Dakhla


Biti več kot en dan v istem mestu na vsake kvatre kr paše. Malo manj pa paše stalno priganjanje mehannkarjev in upanje da bojo tovornjaček usposobili nazaj v čimvečjli približek prvotnemu stanju.
Na naše presenečenje so bili kleparji, mehankarji in električarji izjemno marljivi (najbrž zaradi obljubljenega darila če bodo dogovorjeno opravili v dogovorjenem roku). Zadovoljni nad napredkom smo opravili v mestu še nekaj formalnosti nato pa smo odjadrali na kosilo. Školjke, tažin iz hobotnice, tažin in ostrig, ostrige z limono, rakce, ligne, itd itd. Toook dobr da se sam zarad tega splača pridt u Dakhlo J večer smo zaključili v surferskem centru z  evropskim standardom in cenami. Kaj  češ, čiste rjuhe so tu redkost.




Med uživanjem je bil avto skoraj nared. Manjkale so le še luči in prednje steklo. Luči so takoj zjutraj res zrihtali, stekla pa ni blo zato smo bili primorani seči po alternativi. Ideja z folijo je bilaa hitro opuščena, kupili pa smo mrežo proti komarjem in jo za silverjtepali in zavezali na avto. Afriška improliga. Dobili pa smo tudi nov sistem vžiga Smokeya. Za ta neobičajen postopek sta potrebni dve osebi. Za tem ko se sname voznikov sedež je potrebno prevezati kleme akumulatorjev in z dodatnim kablom povežeš plus in minus (24v), druga oseba pa pritisne na gas in z drugo roko pritisne nov kabl na akumulator ki zažene štarter.anyways, ideja da štartamo kuj zjutrej  je bila dobra, izvedba pa je dobila afriški tajming. Štart je bil namreč okrog petih. Še preden smo uspeli zapustiti dakhlo je Smokey doživel lažji infarkt. Presenečeni da je mehankarjevo drago popravilo spravilo smokeya v pogon samo za dobrih 5 kilometrov smo takoj naredili diagnostiko in brez večjih težav locirali problem; mehanik je mrf popravilom iz hladilnika spustil vodo, na koncu pa je ni nalil nazaj notri. Smokey je tako zakuhal L Hvala bogu je tovornjaček ena sama poosebljena volja do življenja zato je po sveži vodi in malček olja zalaufal BP. Z vetrom v laseh sta se tako Majda in Robi odpravila novim dogodivščinam naproti. Seveda ne za dolgo! Da tovornjaček nebi bil  edino problematično vozilo na poti je mehankar uspel tudi  pokvariti akumulator na krompirčku (z dobro voljo smo mu ga posodili da bo lažje zrihtal Smokeya). Tik preden smo zapustili dakhlo smo kupili tudi nov čevelj za tovornjačka. Seveda je taisto gumo razneslo dobrih 100 kilometrov juženej.  Ob romantičenm sončenm zahodu sredi Sahare smo se tako lotili menjavanja gume.

Seveda tudi to ni šlo kot načrtovano. Vinto za dvigalko je Saša odpeljal v Mavretanijo zato smo se dviga tovornjačka lotili z dvigalko za kombi in ključem. Pomanjkanje previdnosti in zvitost sahare sta poskrbela da je dvigalka počepnila teži tovornjaka zato se je usedel na rezervno gumo pod kardanom. Izjemoma je bila sreča na naši strani, saj se je v parih minutah pripeljalo mimo kar nekaj vozil, skoraj vsi od njih pa so imeli dvigalke. Prvemu dobrosrčnežu smo jo jasno zlomili, drug poizkus pa je bil čno vožnjo čez uspešen. Tako je Robi dobil nov dozo vetra  in pa nočno vožnjo čez puščavo proti prvemu hotelu (še 150km južneje od defekta). Ni bilo mimo mirnih 100 kilometrov ko je tovornjaček pričel z proizvajanjem bizranih in nezdravih zvokov. Svojevrstnemu kašlej je dal vedeti da daleč tako naprej več ne bo šlo, naše utrujene oči pa niso bile več pri volji za šraufanje zato smo se odločili zadevo pošlepat do hotela in naslednji dan reševati pacienta dalje.


Manjši problem je bil zjutraj rešen prej kot v eni uri, tako smo že dopoldan odrinili dalje.  Po 80 lahkih kilometrih smo prispeli do meje kjer smo napolnili tanke z gorivom in uredili papirje za izhod iz Maroka. Med mejama smo imeli na nikogršnji zemlji še manjši postanek  kjer smo odvrgli že v Dakhli prodanega pižoja.



ponedeljek, 04. november 2013

PIZDARIJ PA KAR NE ZMANJKA

Ni konca šraufarije. Z tako frenkvenco defektov vozil v vseh možnih oblikah in čakajočih kilometrov je tempo življenja neskladen z filozofijo tukajšnjih prebivalcev. Še vedno zmanjkuje časa za spanje zato temu primerno še vedno trpi blog. Hvala bogu za May(d)o, ki polek pizdarij (hihihi) tudi skrbi za pisanje bloga. tako da razen tegale uvoda in zadnjega odstavka in pol spet nisem imel prstov zraven :) 

veselo branje vam želim :) 


Laayoune


Pot zjutraj v Laayoune, ki sodi že pod območje Zahodne Sahare. Dan vožnje, saj prevozimo več kot 500 km fine poti. Naš cilj za dan je Bir Jrefia. Kraj v puščavi pri Saharwinih, kjer je naravni vrelec zdravilne vode. Toplice J Ker imamo pred seboj dolgo pot so pavze temu primerno kratke in redke. Na vhodu in izhodu mest pa policijska kontrola, ki ji delimo fiše in spregovorimo par besed v polomljeni angleški francoščini.  Najučinkovitejša komunikacija je sicer še vedno smeh in skomiganje z rameni. Vmes poskušamo prodati alkohol, ki nam je še ostal, saj povpraševanja po njem ne zmanjka. Prebrodimo do Laayouna, kjer se del odprave vendarle ustavi na »kratko« kosilu, ki se po afriško zavleče za tri ure. Malo kalamarčkov in piščančje juhice še kako sede že nekoliko utrujenim popotnikom. Z preostalim delom odprave se zopet snidemo na eni izmed bencinskih črpalk, kjer se tudi znebimo nekaj steklenic. Sledi vožnja po temi (zopet nas namreč ta prehiti, saj se tema neusmiljeno spusti že ob 19.00) po samotni poti proti notranjosti puščave. Po že celem repretoaru odpetih pesmi, že napeto pričakujemo težko pričakovani cilj. Ko prispemo najprej sledi razočaranje. Veter namreč neusmiljeno piha, zavetja pa od nikoder. A zopet se najde rešitev, ki jo izbrska naš glavni navigator v ta del puščave, Mitja. Domačini nam namreč širokogrudno odstopijo šotor v katerega se komfortno natlačimo. Segrejemo dobrote iz Ete in v sproščenem vzdušju z njimi pokrmljamo. Del odprave vetru navkljub odide v bazen tople, zdravilne vode, ki se nahaja v brezveterni oazi, drugi del pa se odpravi k zasluženem počitku.



Toplice


Naslednji dan presenečenje ob ogledu okolice v soju puščavskega sonca. Sprehod do pastirja črede kamel in hitro namakanje v bazenu, ki se ga še najbolj razveseli naša najmanjša članica. Prijaznim gostiteljem podarimo vrečo oblačil in ti nam v zahvalo postrežejo s sladkanim kameljim mlekom, kar si štejemo v veliko čast. Slovo in že smo na poti Dakhlo. Kamiončku se načrtovana pot zavleče, saj se na poti na neoznačenem križišču, slabo videnemu od saharskega peska, pripeti neljuba nesreča, ki se na veliko srečo zaključi s srečnim izzidom. Zaradi popravil nenačrtovan postanek na bližnji bencinski črpalki (zopet sreča, saj so črpalke v tem delu svetu redke, na približno vsakih 200km), kjer najprej opravimo pogovore in podamo izjave petim žandarjem resnih pogledov. Ti nam po nekaj spoznavnih besedah prijazno ponudijo vsestransko pomoč in nam tako olajšajo neprijetno situacijo. Poiščejo potrebno orodje za popravilo, ponesrečencema uredijo prenočišče, priskrbijo potrebne papirje za vozila, čez noč zraven vozil postavijo budnega čuvaja.  Drugi del odprave izve za dogajanje, ko prispe v 200 km odaljeno Dakhlo. Najprej se okrepčajo in nato najamejo hotelske sobe v hotelu Riad v centru Dakhle. Cena smešnih 40 Dh  (slabe 4 evre) po glavi.
Dakhla namreč ne pozna davkov. Ugodnost, ki je del maroškega pristopa k čimvečji poselitvi Zahodne Sahare z maročani. Ta je bila najprej od 19. Stoletja naprej španska kolonija. Leta 1975 Španci Zahodno Saharo zapustijo, nakar si jo skušata podrediti Maroko in Mavretanija. Slednja kmalu od prisvojitve odstopi.  Skoraj dvajsetletni boj med Marokom in Polisariom (osvobodilna fronta  Zahodne Sahare)  preneha leta 1991, po posredovanju UN,  s premirjem in obljubo, da bodo lahko Saharwini o svoji usodi odločali na referendumu.  Do tega do danes še ni prišlo. Dakhlo tako krasijo nove, razkošne hiše in stanovanjske stavbe, pripravljene za prihajajoče maročane, ki lahko novo prebivališče v njih dobijo zastojn. Mesto tako deluje mlado in sveže, čeprav ima bogato zgodovino. To maročani vztrajno skušajo izbrisati tudi z rušenjem zgodovinskih objektov.   Vsepovsod je opaziti maroške zastave, ki jasno razglašaju komu mesto pripada. Opaziti je tudi močno prisotnost vojske, žendarjev in policije. Ponekod tudi vozila UN.    

Drugi dan kamionček pod pokroviteljstvom mojstra Nikota in njegovega neustrašnega pomočnika Robija, čudežno oživi. K temu prispevajo tudi naključni obiskovalci pumpe, ki ga združeno porinejo. Potrebna sta zgolj dva poizkusa in nekaj vrvi namesto vetrobranskega stekla in že je Smokey na cesti proti Dakhli. Vsakemu novemu znaku, ki označuje število kilometrov oddaljenosti od našega cilja, sledi jo vzkliki veselja. Vmes postanek za toaleto, ki prijetno preseneti s pestro ponudbo fosilnega bogastva. Na poti udaren prepih v kamiončku in srečevanje mimoidočih voznikov, ki z nasmeški in mahanjem pozdravljajo našo nenavadno karavano.Vstop v Dakhlo in konovoj je zopet cel. Objemom in poljubom veselja sledi  slastna večerja, v kateri prednjači ribji tajin in topla župa. Po hitrem ogledu mestnega vrveža odhod v kamp. Najprej več kot potreben tuš, nato več kot dobrodošel spanec. (Ta dan je Pajk izkoristil za menjavo zdrobljenega in zatopljenega ležaja na krompirčku. celodnevno naporno menjavanje se je dogajalo prav v centru mesta na pločniku pod stalnim nadzorom kolega Vrenčurja, ki ga je nazadnje srečal januarja prav tukaj v Dakhli) . 

Hvala Damjanu za nadzor, orodje in sliko :)


Pospravljanje dvorišča bufeta po uspešni menjavi lagerja.

Zadovoljne posadke Smokeya novo "steklo" ne moti :)



Drugi dan zopet cepitev posadke. Prvi del  odrine zarana proti Mavretaniji medtem, ko drugi še nekoliko poleži. Čuden prizor vozil na parkirišču ne pusti hladnega niti angleža, ki biva v kampu in nam ponudi pomoč pri iskanju dobrega in ugodnega mehnika, ki bo poskrbel, da bo Smokey zopet fit. Del ekipe se odpravi k priporočenemu mojstru, drugi del pa se odloči za pohajkovanje po staremu mestnemu jedru. Pogajanja pri mehankarju so bila težka. Potrebovali smo celo gardo Maroških spretnežev; električarja, kleparja, mehanika ... po približno dveh urah pogajanj smo prišli do skupne točke v ceni z obljubljeno nagrado, če dokončajo delo še pred ponedeljkom. Po nekaj urah srečanje vseh v cyber kafeju. Hiter prigrizek in ogled hotelov, saj ponesrečenca izrazita željo po čistih rjuhah in topli banji (ta želja sredi Sahare itak izpolnjuje vse pogoje za misijo nemogoče J), ki bodo pripomogli k prijetnejšemu okrevanju. Po kratekem premisleku odločitev, da nobeden od ponujenih hotelov ne pride v poštev in da je vendarle avanturo potrebno nadeljavti složno skupaj. Odhod nazaj v noč poprej preverjeni kamp. Hiter skok v kopalke in obisk bližnjega naravnega vrelca. Po klavrnemu začetku (vsa voda se uporablja za zalivanje na novo posajene oaze, na robu bazena kjer je instaliran ta naravni tuš kup smeti) težko pričakovane prve osvežilne kapljice. Bazen se ne napolni, zato smeti ne postanejo izziv J. Osvežitvi, za katero en po en zberemo pogum vsi prisotni, sledi ponovni  obisk ali bolje kontrola, avtomehanika. obisk je prinesel nekaj dobre volje. prijetni zvoki macol so peli po plehu in vozilu počasi vračali staro obliko. Glavni mehanik Hasan pa je z željo po bonusu dirigiral macolam z viharnim tempom. V kolikor bo že v soboto dobil prednje steklo obstaja celo možnost da bi odšli nared že v nedeljo zjutraj! 

Presrečni del odprave je ob takih besedah celo prišel do apetita  zato smo na poti do kempa zavili še v restavracijo po pečene kure, ki so več kot teknile ob kozarčku rujnega. V pričakovanju prihodnjega dne smo se počasi zazibali v spanec.