Mauritania
 |
| Leteče mavretanske ninđe je izjemno težko ujeti v objektiv. |
Drugi del ekipe
je taisti dan ravno prečkal Mavretansko-Senegalsko mejo. Le dva kombija, ki sta
delala kot urca sta bila veliko bolj urna in sta kljub 7 osebam uspešno in
hitro lovila časovnico planirane poti. Ko so nas zapustili v Dakhli so se
odpeljali v Noadhibou. Dan za dnem so bili že v Noakchottu. S takšno brzino jim
je celo uspelo ujeti deževno dobo – V Noakchottu
je bojda deževalo, kar je nenormalno, saj se deževna doba v tem delu običajno konča v oktobru. V Noakchottu so
prespali 2x nato pa so odšli v Saint Luis kjer so nas imeli plan počakati. V
Afriki seveda ni vse odvisno le od planov, želja in delujočih avtomobilov.
Pomemben faktor so tudi tamkajšni prebivalci ter njihov državni sistem. Ker ima
Senegal nov sistem viz ( ob prihodu na mejo te slikajo, poberejo prstne odtise
in ti vizo sprintajo kar na mestu). Nov način je v praksi šele od julija. Seveda
pa se na meji z Mavretanijo že pokvaril. Hvala bogu so naše hitre enote kljub
nesprintanim vizam spustili čez mejo vendar so se morali vrniti po vize takoj
ko je bilo to mogoče.
Naši ekipi Mavretanska
meja ni predstavljala večjih težav. Kuža, ki voha droge se je sicer zaljubil v
moje NPK gnojilo, Niko pa je skoraj dobil policijsko spremstvo čez državo ker
so sumili, da želi prodati tovornjačka v Mavretaniji. Uspešno smo ga prepričali
da temu ni tako (spremstvo državnih organov je vse prej kot poceni). Kljub
relativno lahkemu prehodu meje je bilo sonce že precej nizko zato smo na poti
proti Noakchottu ozirali za prvim prenočiščem. Slabih 50km za mejo smo našli
ugodno varianto, hkrati pa so nam pripravili še večerjo.
Ideja da naslednji dan porinemo do Senegala
(Sain Luisa – cca 750km) se nam je zdela realna, zato smo ustali ob svitu. Nismo
dolgo divjali ko je tovornjaček prenehal ropotati. Revežu je bilo tako vroče da
je zakuhal. Smokey se kljub temu ni vdal. Kot pravi borec je spil malček vode
in si privoščil krajšo pavzo nato pa je odropotal dalje proti Noakchottu. Kljub
močni volji po življenju so ga leta in nesreča pošteno zdelala. Hvala bogu je
naletel na razumnega lastnika, ki mu je znižal predpisano maximalno hitrost in
pa večje količine sveže vode. To je blagodejno vplivalo na zdravje Smokeya zato
smo brez večjih postankov počasi nabirali kilometre proti Noakchottu. Žal smo
jih nabirali prepočasi zato se nam je planiran vstop v Senegal prestavil za en
dan. Meja namreč dela le do šestih, mi pa bi bili na meji šele med osmo in
deveto. Tako smo v Noakchott prispeli že ob tretji uri, s tem pa smo imeli
zadosti časa za kopanje, ogled ribje tržnice in pripravo svežih rib v
prenočišču (Auberge Sahara).
Tudi za
prihajajoči dan smo imeli nadrealne cilje (do zadnjega dneva se nismo naučili,
da planiranje na tej poti nikoli ni
realno). Želeli smo namreč taisti dan priti do cilja potovanja - Touba (550km
in prehod meje). Ostali smo ob pol peti
uri in odrinili proti meji. Na poti smo izvedeli da so vize ponovno na voljo na
meji zato se bomo z drugim delom ekipe dobili kar tam. 200km poti med
Noakchottom in mejo je letošnja
deževna doba precej načela zato smo se vozili
skoraj 5 ur.
Že na Mauri stani
nas je počakal Nikotov kolega, ki je opravil mejne formalnosti namesto nas zato
smo v dobri uri zapustili Mauritanijo in se z trajektom zapeljali na Senegalsko
stran mejnega prehoda. Vstop v podsaharsko Afriko je bil jasno totalno Afriški.
3 ure je trajal proces pridobivanja viz za 7 oseb. 20 min na osebo za slikanje,
vzem prstnih odtisov in print vize, kosilo uradnikov, .... Vseeno čakanje ni
predstavljalo problema saj smo se končno srečali z drugim delom ekipe. V parih
dneh od kar smo se razšli se je zgodilo že toliko da so besede zapolnile čas
čakanja viz.
Po opravljenih formalnostih
je časa ostalo le še za transfer do Saint Luisa. Za umazanje rok pa je tokrat
poskrbel krompirček. Na pol poti med mejo in Luisom je pod krompirčkom močno
zaropotalo, sledil je zvok kot da bi izgubil najmanj polovico avtomobila. Hvala
bogu je bil le izpušni sistem. Na poti se je zaradi slabih mavretanskih cest
odtrgal nosilec avspuha.
Srečno prispetje vseh
članov posadke v Senegal je bil zadosten razlog nakupa neomejene količine ruma
in kokakole, za prazne želodce pa je poskrbel taisti Nikotov kolega ki nas je
spravil čez mejo. V kamp nam je zvečer pripeljal pol koze in couscous. Večer se
je tako prevesil v pravi mini špektakel saj se je na žur povabilo še nekaj lokalnih rastavcev
ki so s seboj prinesli bobne.
 |
| fiš market |
 |
| kupovanje večerje |
 |
| ultra PARTY v Saint Luisu |
Ni komentarjev:
Objavite komentar