Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

petek, 15. november 2013

Mauritania



Leteče mavretanske ninđe je izjemno težko ujeti v objektiv.


Drugi del ekipe je taisti dan ravno prečkal Mavretansko-Senegalsko mejo. Le dva kombija, ki sta delala kot urca sta bila veliko bolj urna in sta kljub 7 osebam uspešno in hitro lovila časovnico planirane poti. Ko so nas zapustili v Dakhli so se odpeljali v Noadhibou. Dan za dnem so bili že v Noakchottu. S takšno brzino jim je celo uspelo  ujeti deževno dobo – V Noakchottu je bojda deževalo, kar je nenormalno, saj se deževna doba v tem delu  običajno konča v oktobru. V Noakchottu so prespali 2x nato pa so odšli v Saint Luis kjer so nas imeli plan počakati. V Afriki seveda ni vse odvisno le od planov, želja in delujočih avtomobilov. Pomemben faktor so tudi tamkajšni prebivalci ter njihov državni sistem. Ker ima Senegal nov sistem viz ( ob prihodu na mejo te slikajo, poberejo prstne odtise in ti vizo sprintajo kar na mestu). Nov način je v praksi šele od julija. Seveda pa se na meji z Mavretanijo že pokvaril. Hvala bogu so naše hitre enote kljub nesprintanim vizam spustili čez mejo vendar so se morali vrniti po vize takoj ko je bilo to mogoče.

prečkanje "tropic of cancer"

Nikogaršnja zemlja

igranje v sipinah




Ivanka (tihožitje)

Dež v Sahari??

Mini poplave v Noakchottu

Naši ekipi Mavretanska meja ni predstavljala večjih težav. Kuža, ki voha droge se je sicer zaljubil v moje NPK gnojilo, Niko pa je skoraj dobil policijsko spremstvo čez državo ker so sumili, da želi prodati tovornjačka v Mavretaniji. Uspešno smo ga prepričali da temu ni tako (spremstvo državnih organov je vse prej kot poceni). Kljub relativno lahkemu prehodu meje je bilo sonce že precej nizko zato smo na poti proti Noakchottu ozirali za prvim prenočiščem. Slabih 50km za mejo smo našli ugodno varianto, hkrati pa so nam pripravili še večerjo.

 Ideja da naslednji dan porinemo do Senegala (Sain Luisa – cca 750km) se nam je zdela realna, zato smo ustali ob svitu. Nismo dolgo divjali ko je tovornjaček prenehal ropotati. Revežu je bilo tako vroče da je zakuhal. Smokey se kljub temu ni vdal. Kot pravi borec je spil malček vode in si privoščil krajšo pavzo nato pa je odropotal dalje proti Noakchottu. Kljub močni volji po življenju so ga leta in nesreča pošteno zdelala. Hvala bogu je naletel na razumnega lastnika, ki mu je znižal predpisano maximalno hitrost in pa večje količine sveže vode. To je blagodejno vplivalo na zdravje Smokeya zato smo brez večjih postankov počasi nabirali kilometre proti Noakchottu. Žal smo jih nabirali prepočasi zato se nam je planiran vstop v Senegal prestavil za en dan. Meja namreč dela le do šestih, mi pa bi bili na meji šele med osmo in deveto. Tako smo v Noakchott prispeli že ob tretji uri, s tem pa smo imeli zadosti časa za kopanje, ogled ribje tržnice in pripravo svežih rib v prenočišču (Auberge Sahara).

Tudi za prihajajoči dan smo imeli nadrealne cilje (do zadnjega dneva se nismo naučili, da planiranje na tej  poti nikoli ni realno). Želeli smo namreč taisti dan priti do cilja potovanja - Touba (550km in prehod meje).  Ostali smo ob pol peti uri in odrinili proti meji. Na poti smo izvedeli da so vize ponovno na voljo na meji zato se bomo z drugim delom ekipe dobili kar tam. 200km poti med Noakchottom in mejo je letošnja 
deževna doba precej načela zato smo se vozili skoraj 5 ur.

Že na Mauri stani nas je počakal Nikotov kolega, ki je opravil mejne formalnosti namesto nas zato smo v dobri uri zapustili Mauritanijo in se z trajektom zapeljali na Senegalsko stran mejnega prehoda. Vstop v podsaharsko Afriko je bil jasno totalno Afriški. 3 ure je trajal proces pridobivanja viz za 7 oseb. 20 min na osebo za slikanje, vzem prstnih odtisov in print vize, kosilo uradnikov, .... Vseeno čakanje ni predstavljalo problema saj smo se končno srečali z drugim delom ekipe. V parih dneh od kar smo se razšli se je zgodilo že toliko da so besede zapolnile čas čakanja viz.

Po opravljenih formalnostih je časa ostalo le še za transfer do Saint Luisa. Za umazanje rok pa je tokrat poskrbel krompirček. Na pol poti med mejo in Luisom je pod krompirčkom močno zaropotalo, sledil je zvok kot da bi izgubil najmanj polovico avtomobila. Hvala bogu je bil le izpušni sistem. Na poti se je zaradi slabih mavretanskih cest odtrgal nosilec avspuha.

Srečno prispetje vseh članov posadke v Senegal je bil zadosten razlog nakupa neomejene količine ruma in kokakole, za prazne želodce pa je poskrbel taisti Nikotov kolega ki nas je spravil čez mejo. V kamp nam je zvečer pripeljal pol koze in couscous. Večer se je tako prevesil v pravi mini špektakel saj  se je na žur povabilo še nekaj lokalnih rastavcev ki so s seboj prinesli bobne.   



fiš market

kupovanje večerje

ultra PARTY v Saint Luisu


Ni komentarjev:

Objavite komentar