Tunizija novoleto 2012

TUNIZIJA 2012 a.k.a. s Toyoto po sipinah - begginer stage (old people on board)

21.12.2011-4.1.2012

(16 minutni video tunizijske ture: http://www.mojvideo.com/video-tunisia-2011-2012/043f21713b43cb524e1f )

Naj najprej omenim, da smo želeli it v Etiopijo na počitnice za kakšne 14 dni, ali 3 tedne. Sama ideja je padla dober mesec pred odhodom, saj so bile karte poceni, vsi pa smo želeli na toplo in bili potrebni dopusta. Pospešene priprave so bile v teku vendar nič ni šlo tako kot smo želeli. Največje probleme pa smo imeli z nakupom kart, zato smo se odločili da Etiopijo prestavimo za nedoločen čas, ker pa smo že vpisali dopust in si še lastili toyoto je padla odločitev, da skočimo v Tunizijo.

Malo smo povprašali, če bi šel z nami še kakšen terenec, saj bi nam to olajšalo offroad po puščavi. Sreča tudi tu ni bila na naši strani. Dobili pa smo Milado :) in s tem vsaj zapolnili sedeže v našem terencu za porazdelitev stroškov in dobro družbo. Priprave so potekale pospešeno saj časa ni bilo veliko. Najprej smo rezervirali trajekt in s tem zabetonirali našo potovanje. Sledilo je nekaj sestankov z našimi offroadarji kjer smo nabrali nekaj informacij,  kantice za nafto, podnice ter koordinate za našo pot. 20.12 je bilo še kar nekaj akcije: finalno nabiranje stvari za s sabo, nakup kompresorja, izvedeli pa smo še da naš trajekt iz Chivitaveccije odpleje ob 11.30 uri in ne ob 17.00 uri kot na začetku predvideno, zato smo se odločili da spakiramo v avto zgodaj zjutraj in da gremo od doma malo kasneje kot na začetku predvideno.

čakanje na trajekt

21.12 smo ustali ob pol osmih, mati je nardila sendviče midva s fotram pa sva na hitro spakirala stvari v avto. Glede na moje začetno teženje, da moramo pazit na težo, in kasnejšo jasno popuščanje smo na koncu imeli kar lepo količino prtljage a vseeno ne preveč saj je lepo zložena segala ravno do vrha zadnjih sedežev. Ob 8 uri in 36 minut po avtomobilskem času smo štartali iz Pungerta proti Ljubljani, kjer smo na prvi OMW črpalki pobrali še 3 sopotnico. Od tam naprej pa proti Italiji, nato smer Benetke, Bologna, Rim in Chivitaveccia. V pristanišče smo prispeli nekaj minut do šestih. Na naše presenečnje je bilo tam že polno avtomobilov. Vsi so bili založeni do vrha, na strehi pa so imeli naložene prtljage v povprečju v višine dobrega metra. Naložili so vse od skuterjev, koles, omar, hladilnikov, ja ni da ni :). Vkrcavanje je bilo kaotično. Eden čez drugega, prerivanja in nejasno razporejanje tamkajšnjih varnostnikov. Klasična Italijansko-Arabska organizacija. Še dobro da smo imeli s seboj računalnik, da smo ob čakanju lahko pogledali Winetou II :). Ob polnoči smo le prilezli na ladjo in prišli do svoje kabine. Vožnja je potekala dokaj mirno z kakšnim pivom, kozarcem vina, branjem knjig in občasno jedačo. Ob pol polnoči smo pripluli do pristanišča. Vsi smo se nagužvali do avtov, nato pa klasičen afriški kaos: vsi z avtim naenkrat proti izhodu. Tu smo imeli tudi prvo bližnje srečanje z avtom, saj je nekdo za nami butnil v naš blatnik. Človeku se je mudilo kljub temu da smo vsi stali pri miru :). Ko končno opravimo vse carinske obveznosti (cca. 1h) smo prižgali gps in se probali po njem orientirati proti hotelu. Dobre pou ure pa smo bili v hotelu. Hotel s 3 zvezdivami Acqua Viva je čisto ob plaži kakšnih 20km stran od centra Tunisa, ima zunanji bazen, internet ter krasne sobe, ki so nas prišle nič več kot 42 eurov za eno noč z zajtrkom za 4 osebe.

Zjutraj smo ustali ob pol osmih, na hitro spakirali in se do sitega najedli saj so nam pripravili čudovit samoposrežni zajtrk. Nato smo z avtom odšli do Kartagine, no, do mesta kjer je Kartagina nekoč stala. Ogledali smo si rimski teater, rimske toplice, pristanišče kartažanov, kjer je Hanibal imel 220 ladij od koder je odplul s svojo vojsko proti Evropi v drugi Punski vojni. Nato smo odšli še na ogled svetišča Kartažanov kjer so bogati meščani žrtvovali svoje moške otroke stare med 4 in 12 let. Bogovom so žrtvovali prvega potomca zraven pepela pa so položili še nekaj denarja in zlatih okraskov. Žrtvovali so jih bogovom za bogastvo in srečo v prihodnosti. Nato smo se odpeljali še v Sidi Bou Said, vas ob Tunisu z znametiimi modrimi vrati ter okni, vas kjer je bil do 18. Stoletja prepovedan vstop nemuslimanom. Nato smo šli še na 2 urni ogled medine ter njenega bazarja. tam smo imeli tudi manjše kosilo (ovca in solata). V planu smo imeli še muzej vendar smo se odločili da rajši krenemo proti jugu (Hammamet).

Medina v Tunisu

Medina v Tunisu 2

V Hammametu sm imeli rezerviran hotel. Dobrih 17 eurou z večerjo in zajtrkom. En malček smo se lovili oziroma si ogledali mesto po dolgem in po čez. 2x smo se peljali okrog hotela ker je blo čist preveč fancy in umetno da bi bilo res :). Turistom so postavili »«staro« medino. V starem slogu z kafanami, trgovinami, hammamom, bazeni, hoteli in podobno. Na začetku nas postrežejo z koktejli, osebje pa odnese naše torbe. Dobili smo dve sobi z kuhinjo, kopalnico, dnevno ter spalnico. Živ luksuz, da o večerji in zajtrku ne govorim (samopostrežna z vsem kar si človek lahko poželi v neomejenih količinah. Vrhunsko!). na večerji smo se res najedli za dober teden, spili liter vina nato pa smo se odpravili še na eno šišo ob živi glasbi (o ja, cene v bufetu pa vse prej kot pa afriške. Jah kaj češ, v kraju namenjenemu nemškim turistom je treba navit cene, ni kaj). Ker smo bili tako polni smo se kar kmalu odpravili spat, saj drugega tako ni bilo za početi, zjutraj pa smo imeli kar zgodnja vstajanja da smo čez dan naredili kar se da veliko, saj je bil le nekaj dni nazaj enakonočje, torej najkrajši dan v letu.

El Jem

Ob sedmih zjutraj budilka. Hitro pakiranje in spet obilen zajtrk čeprav smo bili siti še od večerje. Nekaj čez osem smo bili že na poti. Gremo proti jugu! Pokrajina postaja vse bolj suha vendar nas vseeno že od Tunisa spremljajo oljčni nasadi dokler seže oko. Nekaj čez enajst smo se ustavili v El Jemu kjer je zelo dobro ohranjen rimski amfiteater. Vzamemo si lep čas za ogled na poti nazaj do avta pa smo našli še pekarno (tako brez trgovine) kjer nakupimo nekaj še toplega kruha za malico nato pa akcija dalje proti jugu. Avtocesta nas zapelje do Sfaxa, ki je sicer 2. Največje Tunizijsko mesto, vendar smo se odločili da ga spustimo saj imamo medin že za dosti, drugače pa naj bi bilo moderno, torej neprimerno za ogled. Tam smo zavili proti notranjosti do Gafse. Od tam naprej ni več daleč do Rommlove poti ter lepih oaz. Mišo nam je dal kar nekaj koordinat zato smo se odločili da poizkusimo v kakšnih hotelih ponavadi on spi ko je v teh krajih.

ob vznožju Atlasa

Hotel Gafsa je bil zaprt že več kot eno leto zato smo poiskali nov hotel. Ceno smo spustili za dobro tretjino in spali za nekih 8 eur na osebo z zajtrkom ter internetom. Pred hotelom smo imeli avto, vse skupaj pa je bilo poleg policijske postaje. Zvečer smo se sprehodili še čez medino in tam imeli čudovito večerjo v tunizijskem slogu (gostilnica na ulici. hrana: pečen piščanec). Za tem sva si gospoda privoščila še hammam :)
Zjutraj smo ustali le nekaj minut čez sedem, pozajtrkovali ter poiskali bazene, ki so tu ostali od rimljanskih časov. Hotelirja sem povprašal po bazenih, ta pa je odgovoril približno tako: What ever are you looking, its not in Gafsa. no turists here. Ko sva se le sporazumela kaj točno iščem je dodal: Yes yes, we have, but, I was there today, its not nice. Vseeno smo s težavo našli bazene ki so bli resnično prav zanemarjeni. Nato smo odlšli, z malo ovinka čez pesek in prod, proti hribom. Lepe serpentine so nas popeljale čez hribe kjer smo si želeli ogledati oazo, ki smo jo zasledili na google maps. Oaze seveda tam ni bilo kar je potrdilo našo hipotezo o turistih, ki hodijo z agencijami po tuniziji in kasneje lepijo fotkice na google maps nevedoč kje točno so bili. Vseeno smo videli ogromne nasipe ter tovarne kjer izkopavajo ruda, ki so pomemben dohodek države in večjih Tunizijskih podjetji, ki izkoriščajo naravna bogastva. Že ob cesti se vidi ogromno belih kamnin, ki so pravzaprav fosfati, primerni za obdelavo in prodajo.

Nato smo se odpravili do vasi, od koder pelje kraljevski vlak dobrih 20km skozi lep kanjon. Proga je bila izdelana za kralja in je peljala do njegovega vikenda. Kakorkoli, edina turistična atrakcija daleč okrog pelje turiste po kanjoni in se ustavi 3x in dovoli turistom uživanje lepega razgleda ob pitju kave in prijetnemu fotografiranju okolice.
Za tem smo odšli po koordinatah po znameniti Rommel pisti. Na začetku piste smo se ustavili še v lepi oazi kjer smo narabutali nekaj dateljnev in imeli malico ter pivo. Nato smo se povzpeli po pisti in naredili nekaj lepih fotografij. Na vrhu piste je grdo smetišče z manjšim mestom. Od tam smo se odpeljali do Midesa, ki je le slab kilometer oddaljen od Alžirske meje in si prav tako lasti lep kanjon. Star del mesta je na robu kanjona in je zapuščen.

začetek Rommel piste

cascade

Od tam smo odšli do Temerze. Tu je prav tako star del mesta zapuščen, saj je čisto blizu suhe struge, ki je v letu 1969 ob 20 dnevnem deževju tako poplavila, da je opustošila celotno mesto, meščani pa so dober kilometer stran postavili novo mesto. Stari del je prav prijeten za ogled in krajši sprehod. Ker je bil že večer smo se odločili poiskat edini odprt hotel v mestu da ocenimo če je na zadostnem nivoju da se v njem nastanimo čez noč (naša merila so relativno nizka (za gospe stare garde) : Sveže rjuhe,topla voda, WC ter okno močno zaželeno. Ker je hotel izpolnil vse pogoje smo se izpogajali še za nižjo in primerno ceno (10 eur na osebo z zajtrkom). Ker pa se je delal še sončni zahod smo se odločili da si ogledamo še nekaj slapov v oazi oddaljeni dober kilometer. Slapovi so bili res krasni, tam smo popili še metin čaj ter z lokalnim trgovcem izmenjali 1,5dcl šnopca za dva lepa spominka. Večerjali smo v verjetno edini restavraciji v vasi. Večerjali smo obilno ter izključno tunizijsko tradicionalno (razen naše slovensko vino :) ). Večerja je izgledala nekako takole: (Predjed) čapat z olivnim oljem, olivami ter pikantno omako, (predjed2) jajce v omleti/testu, (glavna jed) ovčka, (glavna jed2) kuskus z zelenjavo ter omako, (posladek) dateljni, (za finiš) metin čaj, ter velika flaša vode za ob vinu. Fant nam je pokazal še nekaj fotografij, da se je pohvalil kako dobro kuhajo tudi velikim skupinam (majo že neko pogodbo z domačo turistično agencijo), kar je že nakazalo na primerno višji račun (7 eur na osebo..). vseeno so dnevi precej kratki zato smo večer zaključili ob pol deveti uri in nakazali na ponovno zgodnje ustajanje. Kljub temu da relativno zgodaj hodimo spat smo precej utrujeni od pestrega vsakdana, zgodnja jutra pa nam tudi ne povzročajo večjih težav saj smo relativno naspani (vstajamo ko se začne delat dan, ko pa pade popolna tema gremo pa na večerjo, nato nekaj spijemo, nekaj debat, tuš potem pa kar spat saj ponavadi drugega ni za počet).

Zjutraj ponovno vstajanje ob sedmi uri, nato klasičen zajtrk francoska štruca z marmelado, putram in kavo. Za tem smo pogledali tamkajšno oazo. Tam se nam je priklopil nek vodič, ki je bil presenetljivo prijazen, nevsiljiv z dobrim znanjem nemškega jezika. Ker nam je bil simpatičen smo mu dovolili, da nam je razkazal oazo. Peljal nas je skozi lep kanjon do prostora kjer smo iskali kamne ki so v notranjosti votli in polni kristalov. Vodič je imel res veliko znanja zato smo ga cel čas z veseljem poslušali. Pot je trajala dobro uro in pol in zajemala še ogled manjšega slapu. Na koncu smo se dogovorili še za malo daljšo turo po drugem kanjonu ter ogledom Chebike. Vzeli smo ga s seboj in ponovno poslušali o tem in onem in se med drugim dogovorili tudi da nam bo našel palmovo vino. Dan z njim je bil kar pester, naredili smo ogromno lepih slik, se nahodili in zvedeli vse kar nas bi lahko zanimalo. Chebika je bila najlepša oaza vseh treh (Midez, Temerza, Chebika). Lep izvir z toplo vodo kjer smo tudi namočili noge in bojda najbolj topel del Tunizije. Bojda. Na koncu je vodič z težavo našel palmovo vino ki smo ga kar pošteno plačali (no, delno plačali, delno vključuli v plačilo vodenja – suverenih 80 dinarjev vse skupaj (40eur) za 6 ur vodenja + liter in pol vina). Vino je dajalo občutek kot da je na sredini vrenja. Torej nekakšen mošt bele motnje barve z nekaj vsedline. Hja, bi lahko prišli v Slovenijo na kakšno šolanje o vinarjenju. Kakor koli, od muslimanov, ki jim vera prepoveduje pitje alkohola, kaj šele da bi ga kdo naredil, ni za pričakovati kakšne bajne kvalitete.

Pot nas je nato zanesla čez Tezour do Nefte od tam pa 15km severno po obupni cesti kjer raje voziš ob cesti po pesku. Vozili smo v povprečju 20km na uro. Cilj je bil prizorišče snemanja Star Wars. Vmes smo se ustavili še od mali punčki, nomadki, ki je imela v ujetništvu puščavsko lisico. Boga lisica se je trudila uiti na svobodo, punčka pa jo je imela priklenjeno z verigo ter jo še dodatno držala za vrat. Vseeno je bila lisica zanimiva in lepa z mehko kožo :). Po dolgi vožnji smo res prispeli v to vas, ki je bila na naše presenečenje lepa vendar narejena zelo umetno. Znotraj vsake hiše je narejena nekakšen lesen okvir, obdan z mrežo nato pa čez napihano neko umetno vlakno, ki daje videz kot da je narejeno iz gline. Bolj kot hiše nas je fascinirala sipina ob vasi saj je bilo tam veliko turistov, ki so jih pripeljali z Land cruiserji 105 nato pa so jih poleg ogleda vasi še vozili po sipini gor ter dol. Tu je bila naša prva dobra izkušnja s sipinami. Jasno smo tako ustali noter še preden smo prišli do vrha. Domačini so hitro priskočili na pomoč z nekaj uporabnimi nasveti (so zelo pomagali). Vožnja po sipinah je bila vrhunska in zabavna. Ker je sonce že počasi zahajalo smo se odločili za umik do Tezourja. Vračali smo se po drugi poti, ki je bila neprimerno počasnejša, polna skal ter majhnih nasipov, ki so nam dajali morsko bolezen :). Sama sreča da imamo GPS saj bi bili brez njega že 100x izgubljeni. V mraku smo le prispeli do mesta in hitro našli lep hotel za 30 eurov za vse štiri. Tam smo našli še nekaj francoskih turistov z motorji in si hitro izmenjali nekaj koordinat in izkušenj ter ugotovili da se še srečamo, če ne prej pa v oazi Ksar Ghilane. Za večerjo smo si privoščili kamelje meso, ki pa žal ni bilo dobro pripravljeno ali pa so nam postregli z (pre)staro kamelo. Po večerji je ponovno sledil hammam. Ta je bil neprimerno bolj vroč od prejšnega in poln ljudi. Vseeno pa je bil vrhunski, kot vedno.

Avtobus v jezeru

toyota na jezeru 

Naslednje jutro je bilo običajno. Po zajtrku smo se odpravili proti slanemu jezeru in se zapeljali po cesti čezenj. Na pol poti smo se sprehodili še do avtobusa, ki se je pogreznil v sol in obstal tam, obsojen na počasno rjavenje. Jezero je po večini presahnjeno a vseeno je tu pa tam še kakšna večja luža. Na naše presenečenje so bili v vodi neke manjše živalce. Pred Douzom smo se ustavili še v manjšem mestu kjer smo si privoščili odličen fast food (sendvič z olivami, namazi, pomfrijem, salamo,… ) in se sprehodili čez market. Nato smo se  zapeljati po danih trackih do prostorov kjer naj bi se nahajale puščavske rože. Prišli smo do polovice poti. Haha. Peljali smo se točno po začrtanem tracku, torej ne po »Kolovozih« vendar čez sipine. Kaj hitro nam je pot presekala voda  v pesku, kar je naredilo neprehodno območje. Kar nekaj časa smo izgubili da smo našli pot okrog. Potem pa dalje čez sipine do točke kjer smo se usedli  na napihano sipino. Sipina je bila tako mehka da so se mi noge ugreznile v pesek skoraj do kolen. Potem pa smeh ter nekaj praznih poskusov reševanja vozila s šperami ipd. nič. Avto spraznit, skuhat kavo in avto izpodkopati kompletno ter podložiti s podnicami. Vse skupaj je trajalo kakšno uro in pol. po uspešnem iskopavanju je bila ura že pol petih zato smo se odločili da poiščemo pot do doma oziroma najprej do kakšnih kolesnic. Za to nezgodo smo peljali z večjo previdnostjo saj smo bili kar dobro utrujeni od kopanja. Kmalu smo našli pot. Check engine lučka. Šit! Takoj odpret haubo, čekiranje filtrov, poslušanje mašine, gledanje podvozja. Nič jasno. Nikamor nismo udarili, nič nismo preterali. Kaj je bilo tega treba? Avto pelje normalno.. odpeljali smo se do mesta, našli avto elektrika, ki je povedal naj se vrnemo naslednji dan, da bo priklopil avto na računalnik. ker nam ni drugega preostalo smo poiskali dober hotel, sprali pesek iz teles ter se odpravili na šišo. Na našo sreča je bil v hotelu tudi izkušenj puščavski maček (Arabec, živeč v Španiji, ki redno organizira offroad ture po Severni Afriki). Po ogledu lučke nas je hitro pomiril: ni problema. Electricity, no problem. No oil, problem. :) lučka je oznanjala da je nekaj narobe z elektriko torej: Ni problema. Dejal je, da se on na lučko ne bi oziral. Podobne nasvete smo dobili tudi preko Niva foruma iz Slovenije. Za silo pomirjeni smo se odpravili spat in upali na dobre novice tudi pri elektro mehaniku prihodnji dan. Zvečer sem ob pisanju dnevnika spoznal še Američanko, ki je od aprila poročena z Tunizijcem iz sosednje vasi. Poročila sta se teden dni pred Arabsko pomladjo, oziroma pričetkom nemirov, pred poroko pa sta se poznala 9 mesecov, spoznala pa sta se preko interneta :). Ta večer sta bila v hotelu in čakala brata Tunizijca, ki je bil na poti z njegovo zaročenko iz Portugalske. Poroka pa je bila naslednji dan. Sicer sta nas lepo povabila na poroko in oglej vasi v kateri Tunizijec živi, vendar sta se naši gospodični prihodnji dan odločili, da bo na poroki dolgčas zato se poroki nismo pridružili.

Naslednje jutro sva odšla do elektromehanika. Do delavnice sva prišla z 15 minutno zamudo (dogovor ob osmih) vendar sva ga nato čakala še dobre pol ure. Po slabi uri je bila napaka (opozorilna lučka) odpravljena. Računalnik je našel dve možni napaki, ki sta se izkazali za »lažne«.  Super. Ker ura še ni bila pozna smo naredili še kratek sprehod čez tržnico in se odpravili proti Ksar Ghilanu.

Pot do Ksar Ghilana je dolga približno 120km in je na začetku makedamska nato pa vsebuje nekaj prijetnih sipin katerih smo se kar malo bali, saj smo bili sami, torej nikogar da bi nas potegnil ven če bi ustali ujeti. Na slabi polovici poti se nahaja kafana, kjer smo se odločili narediti postanek in si privoščiti nekaj metinega čaja. Kmalu se je pripeljal še »quad« z italijansko registracijo, kateri je bil parkiran že prejšnjo noč in jutro pred hotelom v katerem smo bili nastanjeni (20 mars- 20. Marec). Ker sta voznik in sovoznica znala angleško smo se hitro »Pokonektali« in usedla sta se zraven in pričela se je debata. 38 letni Sicilian Massio in njegova 25 let stara žena Andreja iz Srbije (sedaj Sicilianka). Tudi onedva sta na poti do Ksar Ghilana zato smo se odločili da gremo naprej skupaj. Ker smo šli vsak po svojih GPS točkah se je naša pot hitro razšla. Onedva sta šla po verjetno težji in krajši poti, vendar smo vedeli da se naše poti kasneje združijo.

Kmalu za tem ko so se pričele sipine vidimo pred nami kombi Mercedes Vito (avtodom verzija) in poleg njega še Massijevega Quada. Bogi revež se je z nizkim 4 matic kombijam lotil težke poti. Hitro smo ga rešili iz peska in se odločili da skupaj nadaljujemo pot in se prebijemo čez sipine. Najprej quad, za njim kombi in zadnji mi. Na najtežjem delu se je Mercedes spet pogreznil v pesek nasproti pa je prigrumela horda Nemcev. 3 avtodom tovornjaki, kar nekaj spedenanih terencev in kup motoristov. Ker so bili oni precej bolj opremljeni kot mi je Toyota LC 78 hitro povitlala kombija iz zadrege, jaz pa sem se rešil sam (ko sem vozil čez sipino sem na drugi strani videl ujetega Mercedes, zato sem zapeljal bolj desno, in se ustavil na vrhu sipine-nazaj nisem mogle, naprej le s težavo, od tam pa je pot vodila le še v kotlino od koder je bil problem priti ven). Fantje so me potisnili naprej. Prižgal sem reduktor ter vse špere. Se zapodil naravnost v kotilino in navzgor, nato rikvercal do koder se je dalo, od tam pa desno in z polnim gasom iz kotline. Bojda so bili še Nemci začudeni da sem se sam rešil iz take zagate. Kasneje smo se sipin že kar privadili in brez težav prispeli do oaze Ksar Ghilane. Oaza je na začetku sipin vendar že solidno v puščavi in je odlična odskočna deska za vse offroadarje, ki si tu postavijo bazo ali pa napolnijo še zadnje rezerve, prespijo in se kasneje odpravijo v večje sipine. Tu so sipine bolj za začetnike saj so nižje, pomoč pa je vedno blizu. V oazi se nahaja tudi izvir z toplo vodo kjer je možno kopanje, nekaj kafičev, restavracija, kamp in fancy pancy hotel ki si ga nismo niti ogledali.

nočni pogled na kamp

V Mercedesu so bili Švicar , Francozinja in njun leto in pol star otrok Goran.  Ko smo prispelu v Ksar smo bili že prava ekipa zato smo se najprej odpravili na čaj nato pa smo si skupaj postavili kamp v oazi vendar ne v kampu. Našli smo prostor nekje kjer ni bilo vetra, postavili smo šotore in nabrali drva za ogenj. Ive je pripravil pašto za vse nas, nato pa smo debatirali ob ognju pozno v noč in uspešno praznili alkoholne zaloge. Z Massiom sva odšla spat ob pol enih že kar taprava :). Noč je bila mrzla, ponoči je v puščavi vedno zelo mrzlo, na srečo je bil Massiov whiskey tako dober da sem do jutra spal kot top.

Zjutraj smo kupili nekaj kruha od »domačinov« spečenega v pesku, ki je bil več kot odličen. Po zajtrku pa smo se odpravili do bližnje trdnave Ksar Ghilane, ki je sedaj še ruševina. Nato smo se uspešno še enkrat ukopali v pesek in se nato še cel popoldan igrali v pesku. Spraznili smo prtlažnik in spustili gume na 1 bar. Nato je avto pičil čez sipine brez problema in ukopavanj. Težak in pritisk v gumah sta ključna poleg avta in dobrega voznika :).  Popoldan smo namenili namakanju v toplem bajerčku in ubisku bližnje vasi, ki šteje približno 30 hiš in je zelo revna. Massi je v Tuniziji stalen gost in se sem vrača vsako leto zato nekaj prebivalcev že pozna. Skupaj smo jih šli obiskat in tam spili čaj in jedli dateljne. Prijeten mednarodni obisk kjer domačinov jasno nismo razumeli :). Zvečer smo se ponovno odpravili na čaj nato pa smo ta istim domačinom peljali še moko in kvas za peko kruha in nekaj zdravil. Zvečer smo ponovno zakurili ogenj in debatirali pozno v noč. Večerja je bila tokrat bolj internacionalne ravni. Mi smo najprej »pripravili« pasulj iz konzerve in ga segreli na žerjavici, nato pa ponudili še ostale dobrote ki smo jih imeli s seboj. Massi je narezal Sicilansko suho salamo ter dimljen sir, Francozinja je postregla z Tunizijskim posladkom in Francoskimi siri in še bi se kaj našlo. Vsi smo stali okrog mize namesto okrog ognja in se mastili z dobrotami. Vrhunsko, ni kej. Za finiš pa smo nazdravili še s šampanjcem (na moj rojstni dan). Tokrat je bila noč ponovno mrzla, le bolj trezna zato je bila težja, vendar smo se tokrat močno oblekli (vse double+spalka+šotorka+deka) zato je za silo šlo.

 

Zjutraj smo ponovno kupili svež kruh in počasi pospravili tabor. Massi z ženo se je odpravil proti jugu do nekega jezera sredi puščave vendar je zjutraj ugotovil da mu Quad ne polni GPSa. Po hitri analizi smo ugotovili, da je napaka v kablu zato smo mu posodili en kabel (imeli smo dva) in se dogovorili da nam ga pošlje po pošti ko prispe domov. Francosko-Švicarska naveza pa se je odločila da gre na pot z nami do Cheninija in tam poizkuša najti novo dvigalko saj jim je stara v puščavi odpovedala. Pot do Cheninija je dolga 70 (zračnih) kilometrov, vendar nam je vzela kar dober del dneva. Na poti smo našli še nekaj sipin in se kot otroci zakadili vanje dokler nismo ustali notri . En drugega smo še nekajkrat vlekli, nato pa po makedamskih ravninah poleteli v Chenini in kasneje v Tetuan. Ob prihodu v mesto so Yoti crknili žmigavci. Še dobro, da so žmigavci v Tunizije relativno nepomembna oprema na avtu, saj se običajno ne uporabljajo vendar človek nikoli ne ve kdaj mu pridejo prav, če ne prej v Evropi. Po hitrem pregledu varovalk težave nismo odkrili zato smo problem pustili še malo na stranskem tiru. Očitno smo že zalavfali afriški tempo :).  Ob pregledu Kombija smo ugotovili da je fant pokrivil dve feltni, vendar ni bilo nič kritičnega. Glede na pot, ki je bila vmes (klanci, luknje, presušene struge, kamni, sipince,..) jo je še kar dobro odnesel. Ker je petek (na ta dan muslimani se ravno ne pretegnejo –no, tudi druge dni se ne) ni bilo
videti kakšne mehanične delavnice oziroma trgovine kjer bi lahko kupili novo dvigalko za Ivota, ker pa smo bili že suvereno lačni smo našli lepo restavracijo in se dodobra najedli. Naročili smo nekakšne menije tunizijskih specialitet. Predjed (pikantne omake z oljem+kruh), solata, pečena ovca(čist huda) z krompirjem in za sladico še neko gazelo (se sam tko reče, drgač ni gazela :)).  Za tem smo jo mi popihali nazaj proti Cheniniju kjer smo imeli rezerviran hotel. Soba je bila v jami in je imela kar 10 postelj. Kmalu za nami so se pripeljali še Ive z družino in se odzvali na povabilo, da prespijo v naši jami saj je postelj več kot preveč.

Po jutranjih formalnostih smo se skupaj odpravili na krajšo turo na jug do Trogoditskih vasi. To so vasi, kjer so hiše vklesane v skalo. v teh vaseh so ljudje še živeli dobrih 20 let nazaj. Podobna vas je tudi Chenini, kjer smo nastanjeni, vendar tu še vedno živi 30 družin oziroma 500 ljudi (po pripovedovanju lokalnega »vodiča«). Vaščani so praviloma Berberi, ki so te vasi zgradili v gorah v barvi kamnov, ker so bili skregani z Arabci, ki so plenili po teh krajih. Zato so se tako rečeno poskrili v gorah. Najdaljša vas mimo katere smo se peljali je dolga 1km in v je v 3 vrstah. Ob iskanju poti do vasi smo se kakšno uro vozili čez skale in potoke preden smo našli cesto. Vsi tresljaji in kamenje so avto dodobra predihali. Med vožnjo od Douza do Ksar Ghilana se je za trenutek prižgala opozorilna lučka da je nekaj narobe z vzmetenjem. Ahh ta štrom in dodatki avtu. Ko smo avto ugasnili in ponovno prižgali je lučka izginila.

bencinska črpalka

Tokrat pa se je opozorilna luč za reguliranje nivoja podvozja ponovno prižgala in avto spustila na najnižjo točko in se od tam in avta od tam ni več hotela dvigniti. Ker smo bili spuščeni kot Porche smo se odločili da pot nadaljujemo le še po asfaltu. Kmalu je amortizacija spustila do mere ko ni več blažila udarcev, zadnji amortizerji so bili posedeni do konca, sprednji pa so delovali normalno. Vsaka luknja na cesti je pomenila zabitje zadnjega dela avta, za tem pa še ene trije lažji poskoki gor in dol. Srce je bolelo ob vsaki luknji. Ker nam ob takem vozilu ni bilo preveč do ostalih ogledov daleč stran smo se odločili za ogled najbližjega Ksarja (stare vasi), Ive in Reachel pa sta odšla v Tatauine popraviti dvigalko avta. Na koncu se je izkazalo da je bil ta Ksar res lep in zanimiv. Bil je prenovljen, del pa je bil še v predelavi in je planiran kot hotel. Nato smo odšli nazaj v Chenini in si še tam ogledali stari del mesta (vasi). Zares lepa vas na vrhu hribe z čudovitim razgledom. Srečali smo še 85 let staro berbeko v nacionalni obleki, ki nam je razkazala njeno bivališče in se slikala z nami. Jasno, vse za kakšen dinar, katerega domačini s težka pridobijo (tudi razlog, da ta mesta pospešeno zamirajo saj se ljudje selijo v večja mesta za službami) še posebej letos, ko je spomladanska vstaja odgnala vse turiste (največ turistov pride ravno spomladi, ko se se pričeli protesti). Po ogledu smo se odpravili nazaj v našo votlino, na toplo, saj je vas na »too much« vetrovnem predelu. Po kratkem počitku sta prišla Reachel in Ive z mulčkom. Spet je bil žur saj je tamali tak živc, da nas je vse zabaval. Nekaj čez sedem smo se odpravili na večerjo v hotelsko restavracijo na skoraj drugi strani vasi. Tam je bilo na naše presenečenje še kar nekaj turistov (3 mize, torej cirka 10). Večerja je bila kar fina ampak klasična tunizijska, hladna predjed (pikant z olivami) + juha (berberska) + solata + piščanec z rižem in krompirjem + mandarine + sladica + metin čaj. Seveda smo s seboj (kt tapravi Gorenci oziroma Slovenci) prinesli še vino in si zadnjo večerjo popestrili z flašo Traminca :) .Za tem smo šli nazaj v votlino spili šampanjec, malce podebatirali in šli malenkost čez enajst že spat. Kurc pa tak nov let :)

Po zajtrku se skupaj odpeljemo izven mesta in se sprehodimo okrog toyote in modrujemo s pogledi v mašino. Ker je Ive mehanik smo upali da bomo ugotovili v čem je problem vendar nismo ugotovili ničesar. Odpravili smo se na sever do še enega Ksarja in si ga ogledali. Tam je bil tudi prizorišče snemanja Star Warsov. V Ksarju naredimo še nekaj lepih fotografij in jo krenemo do Matmate. Ob težkem računanju najbližje in hkrati najboljše poti (za našo bogo Yoto smo skušali izbrati lahke poti) smo na koncu naleteli na 20km makedama. Kot da bi se pelali čez sorško polje. Počasna vožnja in boleče srce, vendar druge poti žal ni bilo. V upanju da bo kmalu asfalt pa smo rinili le globje in globje kar je odvračalo misel o obračanju.
Po ogledu Matmate smo se odpeljali naprej proti severu do Sfaxa. Dobrih 70 km pred mestom se je stemnilo, cesta pa je postala cela norišnica: avti z dolgimi lučmi, vsak drugi je žmigal, kakšen je imel vse štiri žmigavce, motoristi brez luči, prehitevanje v škarje, prehitevanje tudi po trije v štric… vse sorte torte in nič kar bi dišalo po udobni in sproščeni vožnji, za povrh vsega pa smo morali biti pozorni še na luknje saj je bilo vzmetenje na dnu + crknjene zadnje luči in vsi žmigavci. Po razburljivi vožnji smo le prišli do Sfaxa in poiskali hotelčič. Drugi hotel je bil primeren. 8 eur na osebo. Takoj se odpravimo na večerjo (4eur na osebo: polovico kure pa krožnik pomfrija z zelenjavo, olivam, in sokom) in kasneje na lov za šišo čez medino, vendar je bilo tam že vse temno. Ulico stran od medine se po nasvetu lokalnega goniča usedemo in si privoščimo šišo z metinim čajem. Po kajenju in debati smo odpeketali proti hotelu sanjam naproti.

Nekaj ob pol osmih zjutraj se odpraviva proti Toyota servisu, ki je pravzaprav bil na mišotovi gps točki. Po dobri uri ugotavljanja, šraufanja, priklaplanja računalnika in modrovanja so toyotine glave ugotovile sledeče: z žmigavci je nekaj narobe, ob menjavi varovalke dela samo desna stran, leva stran še vedno ne, prav tako tudi osvetljava števcev. Za dvigovanje je najverjetneje kriva pumpa, saj je vrnila olje v posodo in daje čuden zvok. Rezervnih delov seveda na uradnem servisu nimajo. Glede na to, da imamo v avtu verjetno več orodja kot celoten servis to ni čudno :).  Vseeno smo morali izpluniti 15 eur za diagnostiko z računalnikom. Nato se odpravimo še v Medino Sfaxa, ki je bojda izjemno lepa. Sprehod pokaže, da je luštna, vendar nič posebnega. Obzidje je še najboljše. Ker pa je bil ponedeljek so bile žal skoraj vse trgovine zaprte zato se nismo dolgo obirali. Kupili smo le nekaj rut in se izpogajali za relativno dobro ceno. Po močnih pogajanjih smo kupili tudi šišo. Nato smo pozajtrkovali v lokalnem fast foodu in se odpravili proti Tunisu. Ker smo hitro prispeli do mesta smo poiskusili ujeti še Bardo muzej, ki nam ga na začetku ni uspelo ogledati. Po težki in naporni vožnji čez center Tunisa smo le prispeli do muzeja nakar pa smo izvedeli, da je v ponedeljkih zaprt :). Zatem smo šli na lov za hotelom, ki naj bi bil blizu medine.  Polna skleda enosmernih in slepih ulic nam je povzročila nemalo težav zato smo porabili skoraj eno uro do hotela za katerega smo hitro ugotovili natančno v kateri ulici je in kje je želena ulica. Navsezadnje smo le prispeli do hotela, ki je imel internet vendar žal ni delal. Ker ura še ni bila pozna smo se odpravili do Medine, kjer smo si za večerjo privoščili kebab in se sprehodili do trgovin, katere so bile še odprte, in še malce pobarantali za nekaj šalov, saj jih še vedno nismo imeli zadosti (darila). Zvečer smo v hotelski sobi preizkusili šišo, se stuširali in se po napornem dnevu zavili med odeje.

Zadnje vstajanje smo nenačrtno izvedli ob pol devetih in se po hitrem postopku spakirali, pozajtrkovali in odšli v medino zapravit še zadnje dinarje. Pred odhodom smo kupili še kruh in vodo za na pot ter se odpravili proti pristanišču. Še zadnja prerivanja na cesti, trobljenje in mahanje namesto smerokazov. V pristanišču smo med čakanjem zamenjali še šampanjec, ki ga nismo spili, za čudovito glineno luč ter za zadnje 4 dinarje kupili lep pepelnik. Vkrcali smo se relativno hitro, verjetno tudi zato ker ladja ni čisto polna. Kljub temu da smo hitro zaključili z vkrcavanjem je ladja potrebovala še 2 uri preden je izplula. Sledilo je še slovo od Afrike iz palube nato pa ponovno dolga pot v Italijo ter kasneje do Slovenije.