Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sobota, 20. april 2019

Žurka!

(objava št. 12)

Neprespana od zadnjih dveh noči sva si Tashkent plansko uzela bolj na izi. Tashkent sam po sebi ni nek arhitekturni biser. V 60' letih ga je prizadel hud potres (9 po Rihtarjevi lestvici). Obnova je bila čisto sovjetska; inženirji so zasnovali široke ulice, tone blokov, lepe parke, podzemno železnico itd. Ob potresu je preživelo nekaj medres, in dve od njih sva si šla tudi pogledat. Ustavila sva se tudi na bojda največji tržnici v Centralni Aziji, vendar naju ni preveč zanimala. Vročina je bila pasja, midva pa neprespana in takoj po zajtrku/kosilu nisva imela prav nobene energije in želje po turistkanju. Od vsega, naju je še najbolj impresioniral star mogočen betonski hotel, ki se je nastavljal najinim objektivom. 




Z odhodom Jana prihaja do sprememb tudi v avtu. Avta nismo očistili že od Irana zato sva naredila eno konkretno čistko od znotraj in zunaj. Dnevno sobo ukinjava, spalnica bo cel čas pripravljena v zadnjem delu avta. Sedaj lahko spiva oba v avtu kar poenostavi in pohitri proces kampiranja. V avtu sedaj lažje spiva tudi v mestih. Tak je bil plan tudi za Tashkent. Popoldan sva preždela v parku in pa na podzemni železnici. Tam so si Rusi pri snovanju mesta dali malo umetniškega duška. Vsaka postaja je drugačna in prav vsaka po svoje zanimiva. Ene imajo ogromne lestence, nekje zgleda, kot da bi bil v cerkvi, pa potem postaja z umetniškimi slikami kozmonavtov, itd. itd. Prav kul se je bilo brezciljno vozit in izstopat na postajah, ki so se nama zdele zanimive in privlačne za kako fotkico. 


Zabavno, pa je bilo očitno le nama. Policisti so imeli z nama kar precej dela. Nekateri niso dovolili fotografiranja s fotoaparatom. Lahko le s telefonom. Razlog? Če fotografirava s fotoaparatom zgleda kot da kaj načrtujeva (npr. teroristični napad). Eni policistki, pa nikakor nisva mogla razložit, da nimava cilja. Da se samo voziva gor in dol, tko za štos. 

Žeton za podzemno






Po vožnji po in pod mestom sva hitro ugotovila, da je Tashkent čisto drug svet proti preostalemu delu Uzbekistana. Bistveno modernejši, tempo življenja zgleda hitrejši, več biznisa, več reklam, bolj zahodnjaško. Še kaka zrihtana bejba pride mimo vsake kvatre. V zahodnjaškem stilu sva si privoščila tudi vpogled v nočno življenje. Na tej poti je to prvo mesto, kjer nočno življenje in žuranje obstaja (in da je legalno). Ni ga blazno velik, glede na velikost mesta, a obstaja. Večer sva zaključila v after party baru CMI. Super muzika a super energije, ki sva jo vajena od prijaznih lokalcev tu ni bilo. Tak feeling je, kot da greš sredi Afrike v evropski bar s samimi belci. Sicer je luštno, ampak stvar res ne paše v ta svet. Po nekaj drinkih sva bila sklepčna, da mora bit najin fokus na tej poti usmerjen bolj v vasi, naravo in divjino. Manj mest in manj ultra turističnih točk v vsakem primeru.

Jutro je bilo bolj divje od večera. Komaj sva se zbasala ven iz avta in do kafane čez cesto. Dve kavi sta naju počasi le butnili in sestavili, da sva začela razmišljati o meji in odhodu v Kazakhstan. Že prejšnji dan, sva naredila grob plan preostalega potovanja. Puščava pa ga nekoliko odprtega z možnostjo prilagajanja. Lahko se kje zatakneva, lahko kaj dodava. Slišala sva tudi, da je v Kazakhstanu precej sipin, ni šment da na poti najdeva kakšno.

V GPS sva vrgla prvo destinacijo (mesto Shymkent), kjer bova zmenjala keš, pojedla kosilo in popavzirala na tržnici. Zvečer pa inshallah spiva še kakih 200km severneje, nekje ob Syr Darji (danes edina reka, ki napaja Aralsko jezero). Še vedno vidno utrujena, sva se ustavila v trgovini in zapravila še zadnje uzbekistanske fičnike, nato pa v tišini vozila proti meji. Mislim, da je precej edina stvar, kar sva se v pol ure vožnje zmenila je, da ta dan pa res ne bova pila alkohola. Žuranje in aktivno potovanje ne gresta z roko v roki. 

Prvo kontrolo passportov sva uredila v sekundi, stvar pa se je zataknila pri dejanskih vratih v mejno območje. Policist v ruščini razloži, da je ta meja zaprta za vozila. Po mojih podatkih, je to glavna prometna pot in glavna meja v bližini Tashkenta. Skozi ograjo vidim tudi kup kamionov, zato ne obupam takoj. Drezam in sprašujem kaj se dogaja, a on hladno odgovarja naj greva na drug mejni prehod z imenom Čerjapka. A moji zemljevidi ne najdejo tega mejnega prehoda. To pa je špas. Kaj pa sedaj?


Divje čistilke v Uzbekistanu:




Ni komentarjev:

Objava komentarja