(objava št. 6)
Tale Turkmenistan, to pa je štorija. Saj človek sliši in prebere kaj čudnega okrog države, če ga že zanima. Drugače si predstavljam, da o Turkmenistanu večina ljudi ne ve skoraj nič. Pa da začenm od začetka, z dejstvi in zgodovino, preden zapišem kaj vse se meni dogaja tu;
Turkmenistan se razteza čez karakum puščavo (70% države je puščava), eno bolj vročih puščav v Aziji in ena najbolj suhih na svetu, a je presentljivo kmetijsko orientiran. Razlog? 1.100 kilometrov dolg kanal, ki jemlje vodo Amu Daryi in s tem jemlje dotok Aralskemu jezeru. Ubistvu so naredili kar dva kanala, le da je drug malček krajši. Tudi čez te kraje je potekala svilena pot s poudarkom na dveh trgoviski mestih: Konye-Urgench ter Merv. Merv je danes v ruševinah, Konye pa v našem planu in je danes še kako živ.
Turkmenistanci so se na tem področju naselili šele okrog 11. stoletja in so nomadski narod. Sovjetska zveza si je po zavzetju Turkmenistana v začetku 20. stoletja močno prizadevala postaviti mesta in ustaviti nomadsko živjenje Turkmencev. Bojda precej neuspešno, saj je ogromno ljudi pobegnilo v severni del Irana in Afganistana.
Osamosvojitev je prišla 91. leta s propadom Sovjetske zveze, takrat pa je na čelo prišel Turkmenabashi - Saparmurat Niyazov, ki je državo vodil vse do leta 2006, ko ga je pokopal infarkt. Po osamosvojitvi je odprl vrtine plina, ki so ga našli bratje Sovjeti in z visokimi prihodki delal bizarne stvari. Turkmenistan je 4. (drug vir navaja 6.) na svetu po količini naftnnih in plinskih zalog. Predsednik je s prodajo derivatov postavljal pozlačene kipe sebe povsod naokrog. V glavnem mestu Ashgabat je postavil ogromne in mogočne stavbe, ki jih očitno nihče ne potrebuje, postavil je celo največjo fontano na svetu. Bojda je bil nekoč na vrhu fontane zlat kip njega, ki se je obračal s soncem. Mesece in dneve v tednu je poimenoval po svojih sorodnikih, znanih pesnikih in pisateljih ter celo po sebi.
Sprejel je tudi nekaj bizarnih zakonov npr. Leta 2004 je moškim prepovedal dolge lase in brade. Leta 2015 so izstrelili svoj satelit, in istega leta prepovedali državljanom uporabo satelitskih anten (da nebi gledali tujih televizij). Napisal je celo svojo knjigo in zapovedal, da mora biti knjiga v mošejah tretirana z enako vrednostjo kot Koran. Če se to ne zgodi smejo porušit mošejo. Po drugi strani pa imajo prebivalci Turkmenistana brezplačen plin, elektriko in vodo.
Njegov naslednik Gurbanguly Berdimuhamedow ni bistveno boljši. Tudi on si je zboril doživljenjsko pozicijo. Ker ima črn avto dovoljuje v mestu le bele in srebrne avtomobile. Zatemnjena stekla so prepovedana. Prepovedano je še skorajda vse kar si lahko mislite. Kot že zapisano je Turkmenistan ena najtežjih držav na svetu za pridobitev vizuma. World press freedom index pa uvršča državo na 178 mesto od 180 držav (novinarji imajo manj svobode le še S. Koreji in Eritreji).
Pa še to; tale predsednik je totaln car. Obvlada vse kar si človek lahko zamisli; Ubistvu je zobar po profesiji. Slišal sem, da je bil celo zobar od predsednika. Je pa seveda tudi reper, vozi dirkalne avte, jaha konje....kul klip o njem:
Pa če gremo nazaj na potopis, in najprej ven iz Irana:
Zjutraj smo navili budilke za ob 5.50. Umijemo zobe, se spakiramo in gremo uredit plačilo. Tam se je pričakovano (hotelu podobno) stvar zavlekla. najprej vprašanje koliko kosov oblačil smo oprali, pa potem na ogled sobe, štetje robe v hladilniku itd. Na koncu je dobil pa toliko, kolikor smo mu že na začetku odšteli. Staff v tem hotelu je res cepljen proti hitrosti.
Potem pa gas proti meji. Na poti uredimo še gorivo in se ustavimo v lokalni pekarni po zalogo. Dokupimo tudi vodo. V Turkmenistanu je baje 5x višji standard, pa še Riale je potrebno zapravit. Nedaleč pred mejo nas prestreže lep rjav znak, ki usmerja turiste desno proti Caravanseraju. Hm... Kaj pa če bi vseeno še malo turistkali po Iranu? Le s težavo se spopadamo z mislijo, da gremo proti novi državi. Po izkušnjah sodeč mi prehodu mej zbujajo neko straho-spoštovanje, nek skorajda cmok v grlu. Postavlja se mi vprašanje če bo vse ok? Bo Carnet, ki nam dovoljuje avto v Iranu še OK in šel skozi? Ob vhodu so me spraševali kje bom šel ven, pa sem jim povedal da bomo šli čez glavni prehod v Turčijo... Potem pa še vprašanje, kaj pa če njihovi stacionarni radarji vseeno berejo evropske registrske? Prav z veseljem sem tišal 150km/h mimo njih (ponavadi je bila omejitev 100). Če bodo uspeli zbrati te podatke sem pripravljen za osebni stečaj :)
Po vseh teh notranjih vprašanjih sem hitro zavil desno proti Caravnseraju. Dajmo še malo odložit birokracijo in potencialne probleme. Po 6km čez čudovito pokrajino polno rdečega maka in mladih sadik žita smo prispeli v semi obnovljene ruševine največje postajanke karavan, kar sem jih v življenju videl. NORO!!!
Sprehod skozi ruševine nam je dal misliti kako so pred tisoč leti tu prehajale karavane trgovcev s konji in kamelami in se ustavljale v Caravanserajih, da prespijo, naberejo novih moči in trgujejo. Ne dvomim, da je stekel deci ali dva rujnega in, da so se delale štorije in baladorije. Noro, kaj vse naredi domišljija ob prisotnosti energij zgodovine.
Pri raziskovanju Caravanseraja se nam je pridružil tudi vodič. Z zelo skormno angleščino nam je podal veliko informacij, bilo je jasno, da ga te stvari zanimajo. In ker je bil interes tudi na naši strani smo ga hitro povprašali, kako se pride na vrh razglednih stolpov. Ni ga bilo treba dvakrat vprašat, ko je že z glinenim ceglom razbijal po zarjaveti ključavnici in nam s tem odprl vrata do stopnišča. Tam pa čudotovit razgled na Caravanseraj in okoliške gričke.
Še slaba ura nas je ločila do meje. V zadnji vasi Sarakh smo dotočili gorivo s kupčkom in zapravili zadnje fičnike v trgovini. Prijazni trgovec ni sprejel napitnine. Ni blo varainte. namesto tega nas je rajši založil še z sladkarijami.
Potem pa končno meja. Prva postojanka je klasična in skorajda podobna drugim kopenskim državnim mejnim prehodom po Afriki in Aziji. Naprej rampa in pregled passportov. Ko so potrdili ustreznost, so dvignili rampo in nas spustili v obmejno cono. Potem pa začetek birokracije in skakanja okrog. Menim, da bralcu/bralki niti ni zanimivo brat, kako sem se vozil gor in dol, sem ter tja in nazaj in 3x okrog da sem pridobil vse dokumente, štemplje itd. za uspešen izstop iz Irana. Naj povem le, da je to trajalo kako uro ter, da sem se izredno nasmejal, ko sem za tem, ko sem že nekajkrat šel mimo rentgena enkrat moral odložit rukzak na tekoči trak za pregled. In ko je prišel na drugo stran me je carinik, ki me je spremljal in je gledal v ekran rentgena prišel vprašat kaj imam notri in me prosil če mu ga odprem. ZAKAJ PA POTEM SPLOH GLEDAŠ V RENTGEN???? Prižgal ga je namreč le zame - mogoče pa rentgen sploh ni delal? Podobno je bilo tudi s pregledom vozila. Izgledalo je kot, da me želijo posvariti, da Turkmenistanci ne marajo herojina in orožja.... "oo! hvala za nasvet"??
Vstop v Turkmenistan ni bil tako enostaven, tako bi človek tudi pričakoval. Začel se je s klasično kontrolo passportov in vabilnega pisma, ki je podlaga za pridobitev vize. Pregledovanje 18 letnih vojakov je trajalo tako dolgo, da smo pričeli z manjšo malico, Davor pa si je na meji flegmatično lupil kuhana jajčka. No comment.
Ko so pobiči potrdili ustreznost dokumentov smo še enkrat ponovili zadevo (sicer hitrejše),ti fantje pa so nas usmerili proti rentgen stavbi. Pred njo smo se ustavili, saj je gorela rdeča luč. Nekje v daljavi je mahal vojak naj nadaljujemo pot. Suvereno smo se zapeljali skozenj. Na drugi strani pa nas je čakal razjarjen vojak. "Kaj vam ni jasno??!? kdo vam je rekel da pojdite skozi?? Sopotniki izstopite iz vozila. Takoj! Takoj sem rekel!! Voznik, ti pa pelji avto še enkrat okrog in se ustavi pred rentgenom!".
Ok, ubogamo. Parkiram po navodilih, najprej pred rentgenom, nato pa še v njem". Po navadilih danih skozi star zvočnik izstopim in se sprehodim do njjhovega kontejnerja. Tam podam infromacije v vozilu, in v tem času počasi omehčam mlade vojake. Sledi vprašanje: " Je še kdo v vozilu?". Odgovorim z "niet" (- tu govorijo po večini vsaj malo rusko. Po večini več kot jaz in mojih skromin 100 ruskih besed). Pa postavi ponovno vprašanje: " V mašini djeca, majke, tavariši, kamradi.. R.I.P" (rest in peace). in zažene X ray čez avto. Kabino je zavzel glasen smeh vseh udeleženih. Na to dobim navodila naj speljem avto naprej in nadaljujem pregled.
Sledilo je še slabe 3 ure pregledov vozila, dokumentov in plačevanja viz. itd. Plačevanj je bilo toliko, da mi je zmanjkalo dolarjev. Gospod pri okenjčku, kjer naj bi bila banka pa je sprejemal samo ameriške zelence. In ko sem mu proti koncu povedal, da nimam več dolarjev in da lahko le še v evrih je predlagal, naj grem ven na ulico menjat. s tem se nisem strinjal, zato me je vprašal, kakšen je menjalni tečaj dollar-eur. V kalkulator sem mu odtipkal 1.22 (se mi je zdelo da nima pojma). S tečajem se je strinjal, tako sem mu plačal z evri, nekaj drobiža pa sva zbarantala še v dolarjih. Ha, res ne vem kdaj sem nazadnje barantal z banko. Noro. kakšen začetek Turkmenistana. Z dobrim menjalnim tečajem zame sem dobil ravno povrnjeno oderuško provizijo 10 dolarjev banke za plačila viz, začasnega uvoza avta itd.
Po vseh pregledih sem imel za dobit še končen štempelj, tam pa sem doživel še konček šok in razočaranje. Gospod v vojaški uniformi se je odločil, da nas bodo opremili z GPS napravo, ki bo spremljala našo tranzitno pot čez Turkmenistan. Zaradi birokracije in težavnosti nad pridobitvijo vize smo zaprosili za tranzitno vizo, kar pa za seboj potegne marsikatero nevšečnost (turistično vizo bi dobili le v primeru, da bi zbookirali turo pri Turkmenski turistični agenciji - vodič, ... 4000 eur za 10 dni). Nisme pa si mislil, da nas lahko opremijo tudi z GPS sledilno napravo. In res sem imel že pokvarjene misli, da bi zavili malo iz začrtane poti, na kateri je bazirala naša viza. A jebemti!
Vzamem GPS, vštekam v 12v šteker in odpeljali smo se še mimo zadnje zapornice v novo državo. Utrujeni in lačni od dolgega in mučnega prehoda smo kmalu za mejo zavili desno v manjše mestece. Nekaj časa smo se skozi vas vozili molčeče in opazovali hiše. S prehodom meje in prečkanjem manjše reke na nikogršnji zemlji se je svet obrnil na glavo. Kot da bi pristali na luni. Ljudje so že po videzu popolnoma drugačni. Manjše rasti z bolj mongolskimi obraznimi potezami. Ceste so sicer široke, a v zelo slabem stanju. Hiše so vse enake, z isto plehnato zeleno streho in velikimi razmaki med stavbami. Mesto zgleda totalno brez duše. Tko, čisto ruski stil.
Pred drugo restavracijo, ki smo jo srečali se ustavimo in zakarakamo noter. Prazna gostilna, polna malih separejčkov, v katerih so stisnjene plastične mize s plastičnimi ruskimi prti, na njih pa ves potreben pribor. Na koncu gostilne je bil manjši šank in pa odprtina, skozi katero je gledala stara Turkmenistanska gospa.
Na našo srečo je bil na naši strani luknje tudi klasičen turkmenistanc, ki je ob grizljanju lokalnega
bureka prevajal iz naše polomljene ruščine v turkmenistanščino. Kaj imajo sploh za jest? Menujev seveda ni. Nismo se dolgo obotavljali, stopili smo v kuhinjo in dvigovali pokrovke, kaj bi nam šlo v slast.
Tudi gurmanski svet je napran Iranu čisto drugačen. Tu so poslastice srednje-azijske kuhinje. Manti, šašljiki, plov, samsa. Po obedu lahko končno razmišljamo in začnemo turkmenistansko avanturo. Po mapsih poiščemo banko in se zapeljemo do prve. Tako zapuščene banke zahodni svet ni že dolgo ni videl; stil začetka 50' let nekje v Bolgariji. Menjanje denarja ni mogoče. Usmerijo nas v največjo banko v mestu. Poženemo se po blatnem kolovozu do Turkmenbashi banke.
J in D začneta iskat kdo bi zamenjal denar, jaz pa se po turkmenistansko usedem ob zlati kip predsednika in počivam. Zraven sede urejen gospod s kravato in sprašuje če bi menjali denar. Iz samega dolgčasa se začnem pogajati in zaključim na 8 manatov za en euro. Sicer sila čudno, saj je menjlani tečaj na tabli 4,15 menate za en eur.
S takim menjalnim tečajem je zbudil mojo poznornost, zato se dvignem in najdem kolega. Ta sta stala pred menjalnico, gospod na drugi strani pa je že skozi okenjček ponujal 400 menatov za 100 eur. A ne ne, hitro sem zavrnil ponujeno. Takrat pa je skozi zadnja vrata menjalnice vstopil gospod, s katerim sem se ravno kar pogajal. Po turkmenistansko je nekaj razložil menjalcu. Ta je dodal še kupček denarja in nam ponudil 800 menatov in dodal: 8 menatov se dobi na črnem trgu, 4 pa je uradna menjalna vrednost. Ja kr kul je na banki menjati po tečaju črnega trga. In kdo za vraga je bil moj pogajalec? Direktor banke?
Navdušeni nad dogodkom se usedemo nazaj v avto in ponovno čez kolovoz udarimo proti mestnemu jedru v trgovino in plansko naprej proti Ashgabatu, glavnemu mestu Turkmenistana. Takrat pa nov šok. Nasproti po kolovozu nam pripelje Toyota Corolla in nam blokira pot. Malce požmrka nato pa iz nje izstopi mlad v trenirko oblečen sovoznik. Pristopi do nas in se predstavi kot Imigracijski policist.
Po pregledu dokumentov nam zagrozi: "vi imate tranzitne vize. Vi nimate kaj iskat v mestih. Točno imate določeno pot. kaj delate tu? Pospremili vas bomo do izhoda iz mesta, vi pa boste nadaljevali zastavljeno pot." Moja provociranja in vprašanja niso delala. Fant se ni dal. Na vprašanje kako naj jemo in zamenjamo denar. Pa ja ne pričakuje, da bomo 5 dni brez hrane?? je hladno odgovoril da " NO eat, just drive". Bo že kaj ob cesti.
Res nismo bili na poziciji, da bi se pogajali. Sledili smo mu do izhoda iz mesta kjer nas je pri policijski kontroli ponovno ustavil. Nekaj časa je govoril po telefonu in nato pristopil k nam. Šef imigracijske pisarne v mestu želi govoriti z nami. Moramo mu slediti na postajo. Spet smo obrnili vozilo in se zasledujoč Corolli peljali nazaj v mesto.
Po nekaj ovinkih smo prispeli do stavbe. Pospremili so nas do prve sobe in nam naročili naj počakamo. Ozračje je bilo napeto kot puščica. Le kaj se bo zgodilo?? Po nekaj minutah pride v sobo urejen gospod, šef migracijske pisarne v tem mestu. Na sebi je nosil skoraj nasmeh. V angleščini nas lepo pozdravi in nam seže v roke.
Tenzija malce popusti. Pravi naj se usedemo, in nam na vprašanje kje je problem razloži, da problema ni. Prišlo je do nekih napak v naših dovoljenjih, ter da je poslal ekipo po nas z namenom, da popravimo dovoljenja. Ok. Kul. Ne gremo v čuzo. Pomirjeni se takoj sprostimo do mere, da predlagamo enemu izmed osebkov v pisarni, da bi mi spili en zelen čaj. Vidno šokiran nad našo idejo razloži šefu naše želje, le ta pa mu naroči naj nam pripravi čaj. Pravi Davor; Kdor jezika špara, čaja strada :)
Po spitem čaju smo nadaljevali in šef razloži težavo. Na meji smo nekomu razložili, da gremo v Konye-Urgench, za mejni prehod pa imamo zapisan Dashogus. To vse drži pritrdim. Ko sem pošiljal zemljevid in prošnje na ambasado sem imel tudi take želje. Konye je čudovito zgodovinsko mesto, izredno pomembna postojanka na svileni poti. Potem pa zavijemo desno proti mejnemu prehodu Dashogus.
Imigracijski šef se ne strinja. Konye je obmejno mesto, in če greš tja, moraš tudi ven iz države. Če smo zaprosili za izhodni mejni prehod Dashogus gremo lahko le in direktno tja! Do tja vodi nova cesta, ki ne prečka več mesta Konye. Mi imamo tranzitno vizo, in ne turistično, mi razlaga šef. Jebemti zelje!!! Tako kratek postanek in tako malo stvari, ki jih lahko pogledam na naši tranzitni poti, pa še to mi krajšajo! Jezen in razočaran se nekaj časa še borim. Pridem celo na idejo, da mu pokažem priponke emaila, s katerim sem zaprosil za vizo. A interneta nimam. "Imate tu wifi?", ga vprašam. Šef me gleda in pravi: "jaz imam internet na telefonu, a ga ti nimaš?". Ha "ne res ga nimam, a mi lahko šeraš hotspot?". A ta ideja mu ni več dišala. Če nimam svojega interneta pač ne morem pokazat priponk. Moja škoda.
Vzel je naše passporte in v njih pričel s pisanjem nekih šifr in kod. Za po čez je udaril še štempelj in nam segel v roke. Konye nam je skenslal iz poti. "pa kaj če po nesreči zapeljemo v Konye?" ga vprašam in drezam naprej v panj. Majstr odgovori: "If you go there, you will be punished". Hm... sliši se poredno. "What is the punishment?", se kar ne ustavim. On gladko odgovori: "it is about 350 dollars per person". Ok, v taki državi sem pričakoval vsaj dosmrtni arest. Neham dregat in sprejmem dejstvo, da bomo resnično spustili Konye (preden so mi upalili GPS v avto sem še mislil, da bomo prekršili zakone in vseeno šli čez Mary pogledat ostanke bivše postojanke na svileni poti).
Potem pa Davor spet dregne v njegovem stilu: "Šef, kaj moramo pa nardit, da dobimo dovoljenje za vstop v Konye?". Tokrat pa je bilo tudi šefu že odveč z odgovarjanjem.
Skupaj stopimo do vrat in začnemo sproščeno debatko, po uspešnem reševanju kvazi težave. Potem pa spet zanetimo mini provokacijo; Davor s kajenjem čika pred Toyotkico na parkirišču. Kajenje na javnih prostorih ni dovoljeno!
Po čiku smo se uspeli izpogajati, da mesto zapostimo sami. Uspeli smo se celo dogovoriti, da gremo lahko še v trgovino preden gremo naprej. Pinč (Davor) se odloči, in gre peš čez cesto do trgovine, med tem ko sva se z Janom zapeljala. In takoj, ko je Pinč naredil prve korake, že so iz imigracijske službe sledili z 10-20 koraki zamika. Ko smo stopili v trgovino je bil eden izmed fantov z nami v trgovini, drugi pa je čakal spredaj. Je to res država popolnega nadzora? Ni GPS v vozilu zadosti? V šoku nad celotno situacijo in dogajanjem smo namesto litra vodke kupili medenjake in po hitrem postopku zapustili vas. .
Kmalu za mestom sem predal sprevodniško mesto Davorju. Mene pa je v dnevni sobi (Zadnji sedeži) pobralo v sekundi. V pol prespane ure je bilo bojda že bližnje srečanje s policisti na check pointu. Nedolgo za mojim prebujanjem pa je spet sredi ceste mahal policist s pendrekom naj se ustavimo.
Pri 120km/h se ni bilo mogoče ustaviti do policista. Ko je hodil do nas, smo se že delali norca kako hodi. Bil je na super ego tripu. Najprej je želel seči v roke vsem v avtu. To je pa noro, vsi Turkmenistanci se rukujejo non-stop z vsemi. Kadarkoli nas ustavi policist najprej seže v roke vsakemu posamezniku, potem pa dalje protokol... Takoj je začel po rusko razlagat, da smo vozili prehitro, svoja prepričanja pa je argumentiral s kazanjem radarja. Davor ga flegma gleda in mu pove naj se ne razburja, da je omejitev 120, in da je malo nazaj tabla. Policist se s tem seveda ni strinjal, precej mu je bilo jasno da v tej državi ni table s tako visoko omejitvijo. A Davor je vztrajal vse dokler ni miličnik iz torbice potegnil bloka in zagrozil s protokolom (kaznijo). 120 dolarjev za hitro vožnjo! Beseda je dala besedo in že smo se barantali. In ko je Davor ponudil 5 dollarjev se mu je miličnik iz srca nasmejal, a na koncu je le sprejel ponudbo. Izgleda korupcija špila tudi tu!
Turkmenistan naj bi bil ena velka puščava, a na naše presenečenje je vse okrog nas precej zeleno in močvirnasto. Precej veliko je njiv, vasi pa bolj malo.
Nieti (punk band) kar pašejo kot spremljava ob vožnji skozi Turkmenistan. Malo punka na prostrane stepe, neskončno policijskih kontrol in tovarne sredi ničesar. Ta država je res bizarna.
Tale Turkmenistan, to pa je štorija. Saj človek sliši in prebere kaj čudnega okrog države, če ga že zanima. Drugače si predstavljam, da o Turkmenistanu večina ljudi ne ve skoraj nič. Pa da začenm od začetka, z dejstvi in zgodovino, preden zapišem kaj vse se meni dogaja tu;
Turkmenistan se razteza čez karakum puščavo (70% države je puščava), eno bolj vročih puščav v Aziji in ena najbolj suhih na svetu, a je presentljivo kmetijsko orientiran. Razlog? 1.100 kilometrov dolg kanal, ki jemlje vodo Amu Daryi in s tem jemlje dotok Aralskemu jezeru. Ubistvu so naredili kar dva kanala, le da je drug malček krajši. Tudi čez te kraje je potekala svilena pot s poudarkom na dveh trgoviski mestih: Konye-Urgench ter Merv. Merv je danes v ruševinah, Konye pa v našem planu in je danes še kako živ.
Turkmenistanci so se na tem področju naselili šele okrog 11. stoletja in so nomadski narod. Sovjetska zveza si je po zavzetju Turkmenistana v začetku 20. stoletja močno prizadevala postaviti mesta in ustaviti nomadsko živjenje Turkmencev. Bojda precej neuspešno, saj je ogromno ljudi pobegnilo v severni del Irana in Afganistana.
Osamosvojitev je prišla 91. leta s propadom Sovjetske zveze, takrat pa je na čelo prišel Turkmenabashi - Saparmurat Niyazov, ki je državo vodil vse do leta 2006, ko ga je pokopal infarkt. Po osamosvojitvi je odprl vrtine plina, ki so ga našli bratje Sovjeti in z visokimi prihodki delal bizarne stvari. Turkmenistan je 4. (drug vir navaja 6.) na svetu po količini naftnnih in plinskih zalog. Predsednik je s prodajo derivatov postavljal pozlačene kipe sebe povsod naokrog. V glavnem mestu Ashgabat je postavil ogromne in mogočne stavbe, ki jih očitno nihče ne potrebuje, postavil je celo največjo fontano na svetu. Bojda je bil nekoč na vrhu fontane zlat kip njega, ki se je obračal s soncem. Mesece in dneve v tednu je poimenoval po svojih sorodnikih, znanih pesnikih in pisateljih ter celo po sebi.
Sprejel je tudi nekaj bizarnih zakonov npr. Leta 2004 je moškim prepovedal dolge lase in brade. Leta 2015 so izstrelili svoj satelit, in istega leta prepovedali državljanom uporabo satelitskih anten (da nebi gledali tujih televizij). Napisal je celo svojo knjigo in zapovedal, da mora biti knjiga v mošejah tretirana z enako vrednostjo kot Koran. Če se to ne zgodi smejo porušit mošejo. Po drugi strani pa imajo prebivalci Turkmenistana brezplačen plin, elektriko in vodo.
Njegov naslednik Gurbanguly Berdimuhamedow ni bistveno boljši. Tudi on si je zboril doživljenjsko pozicijo. Ker ima črn avto dovoljuje v mestu le bele in srebrne avtomobile. Zatemnjena stekla so prepovedana. Prepovedano je še skorajda vse kar si lahko mislite. Kot že zapisano je Turkmenistan ena najtežjih držav na svetu za pridobitev vizuma. World press freedom index pa uvršča državo na 178 mesto od 180 držav (novinarji imajo manj svobode le še S. Koreji in Eritreji).
Pa še to; tale predsednik je totaln car. Obvlada vse kar si človek lahko zamisli; Ubistvu je zobar po profesiji. Slišal sem, da je bil celo zobar od predsednika. Je pa seveda tudi reper, vozi dirkalne avte, jaha konje....kul klip o njem:
Pa če gremo nazaj na potopis, in najprej ven iz Irana:
Zjutraj smo navili budilke za ob 5.50. Umijemo zobe, se spakiramo in gremo uredit plačilo. Tam se je pričakovano (hotelu podobno) stvar zavlekla. najprej vprašanje koliko kosov oblačil smo oprali, pa potem na ogled sobe, štetje robe v hladilniku itd. Na koncu je dobil pa toliko, kolikor smo mu že na začetku odšteli. Staff v tem hotelu je res cepljen proti hitrosti.
 |
| Obisk pekarne |
 |
| V Iranu turisti lahko parkiramo povsod :) |
Potem pa gas proti meji. Na poti uredimo še gorivo in se ustavimo v lokalni pekarni po zalogo. Dokupimo tudi vodo. V Turkmenistanu je baje 5x višji standard, pa še Riale je potrebno zapravit. Nedaleč pred mejo nas prestreže lep rjav znak, ki usmerja turiste desno proti Caravanseraju. Hm... Kaj pa če bi vseeno še malo turistkali po Iranu? Le s težavo se spopadamo z mislijo, da gremo proti novi državi. Po izkušnjah sodeč mi prehodu mej zbujajo neko straho-spoštovanje, nek skorajda cmok v grlu. Postavlja se mi vprašanje če bo vse ok? Bo Carnet, ki nam dovoljuje avto v Iranu še OK in šel skozi? Ob vhodu so me spraševali kje bom šel ven, pa sem jim povedal da bomo šli čez glavni prehod v Turčijo... Potem pa še vprašanje, kaj pa če njihovi stacionarni radarji vseeno berejo evropske registrske? Prav z veseljem sem tišal 150km/h mimo njih (ponavadi je bila omejitev 100). Če bodo uspeli zbrati te podatke sem pripravljen za osebni stečaj :)
Po vseh teh notranjih vprašanjih sem hitro zavil desno proti Caravnseraju. Dajmo še malo odložit birokracijo in potencialne probleme. Po 6km čez čudovito pokrajino polno rdečega maka in mladih sadik žita smo prispeli v semi obnovljene ruševine največje postajanke karavan, kar sem jih v življenju videl. NORO!!!
Sprehod skozi ruševine nam je dal misliti kako so pred tisoč leti tu prehajale karavane trgovcev s konji in kamelami in se ustavljale v Caravanserajih, da prespijo, naberejo novih moči in trgujejo. Ne dvomim, da je stekel deci ali dva rujnega in, da so se delale štorije in baladorije. Noro, kaj vse naredi domišljija ob prisotnosti energij zgodovine.
Pri raziskovanju Caravanseraja se nam je pridružil tudi vodič. Z zelo skormno angleščino nam je podal veliko informacij, bilo je jasno, da ga te stvari zanimajo. In ker je bil interes tudi na naši strani smo ga hitro povprašali, kako se pride na vrh razglednih stolpov. Ni ga bilo treba dvakrat vprašat, ko je že z glinenim ceglom razbijal po zarjaveti ključavnici in nam s tem odprl vrata do stopnišča. Tam pa čudotovit razgled na Caravanseraj in okoliške gričke.
Še slaba ura nas je ločila do meje. V zadnji vasi Sarakh smo dotočili gorivo s kupčkom in zapravili zadnje fičnike v trgovini. Prijazni trgovec ni sprejel napitnine. Ni blo varainte. namesto tega nas je rajši založil še z sladkarijami.
Potem pa končno meja. Prva postojanka je klasična in skorajda podobna drugim kopenskim državnim mejnim prehodom po Afriki in Aziji. Naprej rampa in pregled passportov. Ko so potrdili ustreznost, so dvignili rampo in nas spustili v obmejno cono. Potem pa začetek birokracije in skakanja okrog. Menim, da bralcu/bralki niti ni zanimivo brat, kako sem se vozil gor in dol, sem ter tja in nazaj in 3x okrog da sem pridobil vse dokumente, štemplje itd. za uspešen izstop iz Irana. Naj povem le, da je to trajalo kako uro ter, da sem se izredno nasmejal, ko sem za tem, ko sem že nekajkrat šel mimo rentgena enkrat moral odložit rukzak na tekoči trak za pregled. In ko je prišel na drugo stran me je carinik, ki me je spremljal in je gledal v ekran rentgena prišel vprašat kaj imam notri in me prosil če mu ga odprem. ZAKAJ PA POTEM SPLOH GLEDAŠ V RENTGEN???? Prižgal ga je namreč le zame - mogoče pa rentgen sploh ni delal? Podobno je bilo tudi s pregledom vozila. Izgledalo je kot, da me želijo posvariti, da Turkmenistanci ne marajo herojina in orožja.... "oo! hvala za nasvet"??
Vstop v Turkmenistan ni bil tako enostaven, tako bi človek tudi pričakoval. Začel se je s klasično kontrolo passportov in vabilnega pisma, ki je podlaga za pridobitev vize. Pregledovanje 18 letnih vojakov je trajalo tako dolgo, da smo pričeli z manjšo malico, Davor pa si je na meji flegmatično lupil kuhana jajčka. No comment.
Ko so pobiči potrdili ustreznost dokumentov smo še enkrat ponovili zadevo (sicer hitrejše),ti fantje pa so nas usmerili proti rentgen stavbi. Pred njo smo se ustavili, saj je gorela rdeča luč. Nekje v daljavi je mahal vojak naj nadaljujemo pot. Suvereno smo se zapeljali skozenj. Na drugi strani pa nas je čakal razjarjen vojak. "Kaj vam ni jasno??!? kdo vam je rekel da pojdite skozi?? Sopotniki izstopite iz vozila. Takoj! Takoj sem rekel!! Voznik, ti pa pelji avto še enkrat okrog in se ustavi pred rentgenom!".
Ok, ubogamo. Parkiram po navodilih, najprej pred rentgenom, nato pa še v njem". Po navadilih danih skozi star zvočnik izstopim in se sprehodim do njjhovega kontejnerja. Tam podam infromacije v vozilu, in v tem času počasi omehčam mlade vojake. Sledi vprašanje: " Je še kdo v vozilu?". Odgovorim z "niet" (- tu govorijo po večini vsaj malo rusko. Po večini več kot jaz in mojih skromin 100 ruskih besed). Pa postavi ponovno vprašanje: " V mašini djeca, majke, tavariši, kamradi.. R.I.P" (rest in peace). in zažene X ray čez avto. Kabino je zavzel glasen smeh vseh udeleženih. Na to dobim navodila naj speljem avto naprej in nadaljujem pregled.
Sledilo je še slabe 3 ure pregledov vozila, dokumentov in plačevanja viz. itd. Plačevanj je bilo toliko, da mi je zmanjkalo dolarjev. Gospod pri okenjčku, kjer naj bi bila banka pa je sprejemal samo ameriške zelence. In ko sem mu proti koncu povedal, da nimam več dolarjev in da lahko le še v evrih je predlagal, naj grem ven na ulico menjat. s tem se nisem strinjal, zato me je vprašal, kakšen je menjalni tečaj dollar-eur. V kalkulator sem mu odtipkal 1.22 (se mi je zdelo da nima pojma). S tečajem se je strinjal, tako sem mu plačal z evri, nekaj drobiža pa sva zbarantala še v dolarjih. Ha, res ne vem kdaj sem nazadnje barantal z banko. Noro. kakšen začetek Turkmenistana. Z dobrim menjalnim tečajem zame sem dobil ravno povrnjeno oderuško provizijo 10 dolarjev banke za plačila viz, začasnega uvoza avta itd.
Po vseh pregledih sem imel za dobit še končen štempelj, tam pa sem doživel še konček šok in razočaranje. Gospod v vojaški uniformi se je odločil, da nas bodo opremili z GPS napravo, ki bo spremljala našo tranzitno pot čez Turkmenistan. Zaradi birokracije in težavnosti nad pridobitvijo vize smo zaprosili za tranzitno vizo, kar pa za seboj potegne marsikatero nevšečnost (turistično vizo bi dobili le v primeru, da bi zbookirali turo pri Turkmenski turistični agenciji - vodič, ... 4000 eur za 10 dni). Nisme pa si mislil, da nas lahko opremijo tudi z GPS sledilno napravo. In res sem imel že pokvarjene misli, da bi zavili malo iz začrtane poti, na kateri je bazirala naša viza. A jebemti!
Vzamem GPS, vštekam v 12v šteker in odpeljali smo se še mimo zadnje zapornice v novo državo. Utrujeni in lačni od dolgega in mučnega prehoda smo kmalu za mejo zavili desno v manjše mestece. Nekaj časa smo se skozi vas vozili molčeče in opazovali hiše. S prehodom meje in prečkanjem manjše reke na nikogršnji zemlji se je svet obrnil na glavo. Kot da bi pristali na luni. Ljudje so že po videzu popolnoma drugačni. Manjše rasti z bolj mongolskimi obraznimi potezami. Ceste so sicer široke, a v zelo slabem stanju. Hiše so vse enake, z isto plehnato zeleno streho in velikimi razmaki med stavbami. Mesto zgleda totalno brez duše. Tko, čisto ruski stil.
Pred drugo restavracijo, ki smo jo srečali se ustavimo in zakarakamo noter. Prazna gostilna, polna malih separejčkov, v katerih so stisnjene plastične mize s plastičnimi ruskimi prti, na njih pa ves potreben pribor. Na koncu gostilne je bil manjši šank in pa odprtina, skozi katero je gledala stara Turkmenistanska gospa.
Na našo srečo je bil na naši strani luknje tudi klasičen turkmenistanc, ki je ob grizljanju lokalnega
bureka prevajal iz naše polomljene ruščine v turkmenistanščino. Kaj imajo sploh za jest? Menujev seveda ni. Nismo se dolgo obotavljali, stopili smo v kuhinjo in dvigovali pokrovke, kaj bi nam šlo v slast.
 |
| levo naš prevajalec |
Tudi gurmanski svet je napran Iranu čisto drugačen. Tu so poslastice srednje-azijske kuhinje. Manti, šašljiki, plov, samsa. Po obedu lahko končno razmišljamo in začnemo turkmenistansko avanturo. Po mapsih poiščemo banko in se zapeljemo do prve. Tako zapuščene banke zahodni svet ni že dolgo ni videl; stil začetka 50' let nekje v Bolgariji. Menjanje denarja ni mogoče. Usmerijo nas v največjo banko v mestu. Poženemo se po blatnem kolovozu do Turkmenbashi banke.
J in D začneta iskat kdo bi zamenjal denar, jaz pa se po turkmenistansko usedem ob zlati kip predsednika in počivam. Zraven sede urejen gospod s kravato in sprašuje če bi menjali denar. Iz samega dolgčasa se začnem pogajati in zaključim na 8 manatov za en euro. Sicer sila čudno, saj je menjlani tečaj na tabli 4,15 menate za en eur.
S takim menjalnim tečajem je zbudil mojo poznornost, zato se dvignem in najdem kolega. Ta sta stala pred menjalnico, gospod na drugi strani pa je že skozi okenjček ponujal 400 menatov za 100 eur. A ne ne, hitro sem zavrnil ponujeno. Takrat pa je skozi zadnja vrata menjalnice vstopil gospod, s katerim sem se ravno kar pogajal. Po turkmenistansko je nekaj razložil menjalcu. Ta je dodal še kupček denarja in nam ponudil 800 menatov in dodal: 8 menatov se dobi na črnem trgu, 4 pa je uradna menjalna vrednost. Ja kr kul je na banki menjati po tečaju črnega trga. In kdo za vraga je bil moj pogajalec? Direktor banke?
Navdušeni nad dogodkom se usedemo nazaj v avto in ponovno čez kolovoz udarimo proti mestnemu jedru v trgovino in plansko naprej proti Ashgabatu, glavnemu mestu Turkmenistana. Takrat pa nov šok. Nasproti po kolovozu nam pripelje Toyota Corolla in nam blokira pot. Malce požmrka nato pa iz nje izstopi mlad v trenirko oblečen sovoznik. Pristopi do nas in se predstavi kot Imigracijski policist.
Po pregledu dokumentov nam zagrozi: "vi imate tranzitne vize. Vi nimate kaj iskat v mestih. Točno imate določeno pot. kaj delate tu? Pospremili vas bomo do izhoda iz mesta, vi pa boste nadaljevali zastavljeno pot." Moja provociranja in vprašanja niso delala. Fant se ni dal. Na vprašanje kako naj jemo in zamenjamo denar. Pa ja ne pričakuje, da bomo 5 dni brez hrane?? je hladno odgovoril da " NO eat, just drive". Bo že kaj ob cesti.
Res nismo bili na poziciji, da bi se pogajali. Sledili smo mu do izhoda iz mesta kjer nas je pri policijski kontroli ponovno ustavil. Nekaj časa je govoril po telefonu in nato pristopil k nam. Šef imigracijske pisarne v mestu želi govoriti z nami. Moramo mu slediti na postajo. Spet smo obrnili vozilo in se zasledujoč Corolli peljali nazaj v mesto.
Po nekaj ovinkih smo prispeli do stavbe. Pospremili so nas do prve sobe in nam naročili naj počakamo. Ozračje je bilo napeto kot puščica. Le kaj se bo zgodilo?? Po nekaj minutah pride v sobo urejen gospod, šef migracijske pisarne v tem mestu. Na sebi je nosil skoraj nasmeh. V angleščini nas lepo pozdravi in nam seže v roke.
Tenzija malce popusti. Pravi naj se usedemo, in nam na vprašanje kje je problem razloži, da problema ni. Prišlo je do nekih napak v naših dovoljenjih, ter da je poslal ekipo po nas z namenom, da popravimo dovoljenja. Ok. Kul. Ne gremo v čuzo. Pomirjeni se takoj sprostimo do mere, da predlagamo enemu izmed osebkov v pisarni, da bi mi spili en zelen čaj. Vidno šokiran nad našo idejo razloži šefu naše želje, le ta pa mu naroči naj nam pripravi čaj. Pravi Davor; Kdor jezika špara, čaja strada :)
Po spitem čaju smo nadaljevali in šef razloži težavo. Na meji smo nekomu razložili, da gremo v Konye-Urgench, za mejni prehod pa imamo zapisan Dashogus. To vse drži pritrdim. Ko sem pošiljal zemljevid in prošnje na ambasado sem imel tudi take želje. Konye je čudovito zgodovinsko mesto, izredno pomembna postojanka na svileni poti. Potem pa zavijemo desno proti mejnemu prehodu Dashogus.
Imigracijski šef se ne strinja. Konye je obmejno mesto, in če greš tja, moraš tudi ven iz države. Če smo zaprosili za izhodni mejni prehod Dashogus gremo lahko le in direktno tja! Do tja vodi nova cesta, ki ne prečka več mesta Konye. Mi imamo tranzitno vizo, in ne turistično, mi razlaga šef. Jebemti zelje!!! Tako kratek postanek in tako malo stvari, ki jih lahko pogledam na naši tranzitni poti, pa še to mi krajšajo! Jezen in razočaran se nekaj časa še borim. Pridem celo na idejo, da mu pokažem priponke emaila, s katerim sem zaprosil za vizo. A interneta nimam. "Imate tu wifi?", ga vprašam. Šef me gleda in pravi: "jaz imam internet na telefonu, a ga ti nimaš?". Ha "ne res ga nimam, a mi lahko šeraš hotspot?". A ta ideja mu ni več dišala. Če nimam svojega interneta pač ne morem pokazat priponk. Moja škoda.
Vzel je naše passporte in v njih pričel s pisanjem nekih šifr in kod. Za po čez je udaril še štempelj in nam segel v roke. Konye nam je skenslal iz poti. "pa kaj če po nesreči zapeljemo v Konye?" ga vprašam in drezam naprej v panj. Majstr odgovori: "If you go there, you will be punished". Hm... sliši se poredno. "What is the punishment?", se kar ne ustavim. On gladko odgovori: "it is about 350 dollars per person". Ok, v taki državi sem pričakoval vsaj dosmrtni arest. Neham dregat in sprejmem dejstvo, da bomo resnično spustili Konye (preden so mi upalili GPS v avto sem še mislil, da bomo prekršili zakone in vseeno šli čez Mary pogledat ostanke bivše postojanke na svileni poti).
Potem pa Davor spet dregne v njegovem stilu: "Šef, kaj moramo pa nardit, da dobimo dovoljenje za vstop v Konye?". Tokrat pa je bilo tudi šefu že odveč z odgovarjanjem.
Skupaj stopimo do vrat in začnemo sproščeno debatko, po uspešnem reševanju kvazi težave. Potem pa spet zanetimo mini provokacijo; Davor s kajenjem čika pred Toyotkico na parkirišču. Kajenje na javnih prostorih ni dovoljeno!
Po čiku smo se uspeli izpogajati, da mesto zapostimo sami. Uspeli smo se celo dogovoriti, da gremo lahko še v trgovino preden gremo naprej. Pinč (Davor) se odloči, in gre peš čez cesto do trgovine, med tem ko sva se z Janom zapeljala. In takoj, ko je Pinč naredil prve korake, že so iz imigracijske službe sledili z 10-20 koraki zamika. Ko smo stopili v trgovino je bil eden izmed fantov z nami v trgovini, drugi pa je čakal spredaj. Je to res država popolnega nadzora? Ni GPS v vozilu zadosti? V šoku nad celotno situacijo in dogajanjem smo namesto litra vodke kupili medenjake in po hitrem postopku zapustili vas. .
Kmalu za mestom sem predal sprevodniško mesto Davorju. Mene pa je v dnevni sobi (Zadnji sedeži) pobralo v sekundi. V pol prespane ure je bilo bojda že bližnje srečanje s policisti na check pointu. Nedolgo za mojim prebujanjem pa je spet sredi ceste mahal policist s pendrekom naj se ustavimo.
Pri 120km/h se ni bilo mogoče ustaviti do policista. Ko je hodil do nas, smo se že delali norca kako hodi. Bil je na super ego tripu. Najprej je želel seči v roke vsem v avtu. To je pa noro, vsi Turkmenistanci se rukujejo non-stop z vsemi. Kadarkoli nas ustavi policist najprej seže v roke vsakemu posamezniku, potem pa dalje protokol... Takoj je začel po rusko razlagat, da smo vozili prehitro, svoja prepričanja pa je argumentiral s kazanjem radarja. Davor ga flegma gleda in mu pove naj se ne razburja, da je omejitev 120, in da je malo nazaj tabla. Policist se s tem seveda ni strinjal, precej mu je bilo jasno da v tej državi ni table s tako visoko omejitvijo. A Davor je vztrajal vse dokler ni miličnik iz torbice potegnil bloka in zagrozil s protokolom (kaznijo). 120 dolarjev za hitro vožnjo! Beseda je dala besedo in že smo se barantali. In ko je Davor ponudil 5 dollarjev se mu je miličnik iz srca nasmejal, a na koncu je le sprejel ponudbo. Izgleda korupcija špila tudi tu!
Turkmenistan naj bi bil ena velka puščava, a na naše presenečenje je vse okrog nas precej zeleno in močvirnasto. Precej veliko je njiv, vasi pa bolj malo.
Nieti (punk band) kar pašejo kot spremljava ob vožnji skozi Turkmenistan. Malo punka na prostrane stepe, neskončno policijskih kontrol in tovarne sredi ničesar. Ta država je res bizarna.
 |
| Ogromna jurta sredi ničesar. Only in Turkmenistan |
Ni komentarjev:
Objavite komentar