Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

nedelja, 23. november 2014

ONE LIFE, LIVE IT! 



Zjutraj sem tako na hitro napakiral za dnevni hajk in na poti proti postaji kupil sendvič in se ustavil na zajtrku. Busi vozijo na 20 minut, tako da sem si vzel sprehod precej umirjeno. Izjemoma sem brez večjih težav našel pravi bus. Na busu sem tudi tokrat srečal nekaj gringotov, ki so šli v isto smer. Med njimi je bil tudi Max, ravnatelj srednje šole na jugu Francije. Tudi on je bil namenjen v park, tako da sva se odločila da skupaj narediva en manjši hajk. Na vhodu v park sva se ustavila na kavi in si ogledala zemljevid parka. Zemljevida se ne da kupit (ubup!!) zato sva ga le fotknila in naredila načrt hajka. V tem delu parka je nekaj označenih poti (nekaj smerokazov in nekaj markiranih skal na poti). Ker je vhod v park na cca 3800 metrih sva se odločila narediti del zelene poti, ki vodi na 4100 metrov (po besedah vodiča gor in dol max uro in pol) ter pa rdečo pot, ki vodi bolj po ravnini in traja cca tri ure in pol. Pot se je začela ob jezeru, za njim pa sta se rdeča in zelena pot razšli vsaka po svoje. Najprej sva popolnoma zgrešila zeleno in hodila po rdeči. Ko sva bila očitno predaleč sva obrnila in nadaljevala z iskanjem zelene poti. Le s težavo sva našla en zelen smerokaz. Nadaljevala sva pot v njegovi smeri in vneto debatirala o tem in onem.



Smerokazi so izginili, ostal je le še hrib pred najinimi očmi. Z veliko motivacije in željo po avanturi in doseganju lastnega rekorda v nadmorski višini sva se odločila za direkten napad na hrib z upanjem da med potjo naletiva na najino »zeleno« markirano pot. Direkten vzpon na 4.000 metrih v kavbojkah je res edinstven J Ker je zrak precej redek je človek zadihan z vsakim korakom. Ker pa sva navalila na vrh ko mutava na kremšnite sva bila še toliko bolj zadihana. Kamnit vrh nama je žal preprečil vzpon zadnjih 50m višincev. Vseeno sva bila z 4.100 zadovoljna J. Na vrhu sva tako naredila nekaj lepih fotkic, pomalcala in se odločila za sestop po zadnji strani. Na začetku je zgledalo kot, da je uhojena potka, katera je bila kmalu le še iluzija. Začel se je spust čez kamenje, mini prepade in neprehoden gozdiček. Ure so se seštevale (vrh sva dosegla po slabih dveh urah), midva pa se borila z spuščanjem iz hriba. Iz koraka v korak sva bolj bredla med prepade in neprehodne predele in vedno bolj sva se počutila izgubljeno.





Slika zemljevida je bila popolnoma neuporabna, saj je bila zastarela in nenatančna. Iz sosednjih hribov se nama je počasi začela približevati megla, kljub dobremu razgledu pa znakov poti ali smerokazov ni bilo na vidnem polju. Po slabih petih urah sva se le spustila do ravnine kjer je bilo nekaj jezer. Tam sva našla tudi manjšo in staro potko, ki naju je skozi gozd pripeljala do rdečih smerokazev. Noro utrujena, vendar vesela, da sva našla utrjeno pot sva se vrnila do vhoda v park. Še preden pa sva se usedla na klopco pa sva zagledala avtobus, ki je drvel proti Cuenci. Še zadnja doza adrenalina je pognala kri po telesu tako sva z tekom zadnjih sto metrov »hajka« le za las ujela avtobus. Noro vesela in v šoku nad avanturo, ki se je zgodila sva se tako vrnila v Cuenco in upala, da se bodo prihodnji dan noge še držale telesa.

Ob prihodu  v hostel je tako sledil najprej dolg in topel tuš nato pa še obilno kosilo v sosednjem bifeju. Riž, solatka, piščanec – 2 dolarja J ravno, ko sem se najedel pa se je mimo pripeljal Pablo. Skupaj sva šla kupit karto za nočni avtobus in se dogovorila da pride ob pol polnoči pome. Preostanek večera sem tako rehabilitiral na hostelskem kauču in debatiral z kolegi popotniki.

Nočni bus po pan-ameriški »avtocesti« je bil precej ubupen J vsi sedeži so bili zasedeni, lukenj na tej cesti je neskončno, busar pa je vozil s polnim gasom kot da naslednji dan ne obstaja. Kljub temu sem uspel odspat nekaj manjših črtic. Okrog šestih naju je sprevodnik butnil pokonci češ da morava zamenjati avtobus če želiva v Baños. Z malo sreče sva takoj na drugi strani ceste in 2 minuti kasneje srečala iskani avtobus. Po slabi uri vožnje sva (ob sedmih zjutraj) prispela v Baños. Ob tako zgodnjih urah mesto še spi. Le s težavo sva našla kavarno, kjer sva dobila topel zajtrk.

Po zajtrku sva poiskala rezerviran hotel in končno v ravni pozi in pod kovtrom odbredla kulturni 2 urci. Po počitku sva naredila  manjši turistični krog po centru. Mesto Baños je majhno, skupaj šteje manj kot 10.000 prebivalcev. Mesto je ena izmed glavnih turističnih destinacij zaradi številnih aktivnosti, ki jih narava tu ponuja. Canyoning, rafting, zip-line, bungee, … V neposredni bližini je tudi nekaj vulkanov. Zaradi močnih rek in dobre ceste, ki vodi v nižine naj bi Baños predstavljal vrata v Amazonski gozd.

Z Guayaquilci (kolegim iz Guayaquila) sva bila dogovorjena v dopoldanskih urah, vendar sva pozabila prišteti 4 ure (Equador timing). Ker sva imela časa na pretek sva si pogledala še lokalno tržnico in se po neskončnemu številu stopnic povzpela na pod bližnji hrib kjer sva ujela lep razgled.




Za kosilo so končno prišli tudi kolegi, vendar so pozabili vse moje stvari (ki jih je Grace pripravila zame – zadnji del prejšnega posta). Mini štalca. Z seboj sem imel le polovico oblačil, nisem imel adapterja za polnjenje baterij fotiča, tudi tevice so ostale na morju in še veliko drugih uporabnih stvari J. Jebiga avantura je iz dneva v dan večja.

Ko smo se po kosilu poupdejtali smo naredili manjši plan aktivnosti za čez vikend. Prva stvar je bila ogled čudovitega slapu, kakšnih 10 kilometrov vzhodno od mesta. Vseh 7 (Pablo iz Cuence in guayaquilci Marija, Djanki, Danielita, Cesar in Maisa) se nas je stisnilo v avto in gas proti slapu. Lušten sprehod, noro lepa in zelena narava in pa nekaj lepih fotkic.




Zvečer se je skoraj slučajno zgodil en vrhunski žurček. Noro dobro je, da tu se tu v diskotih vrti veliko latinsko-ameriške muzike, in ne le pokvarjen štanc in ubupna komerciala J rezultat tega je, da večina ljudi pleše dobro in da sem dobil prvo lekcijo sambe(?).

Par urc spanja smo si privoščili nato pa zajtrk in odhod v eno izmed turističnih agencij. Plan je bil sledeč; Najprej canopy (zip-line) popoldan pa še rafting. Takoj smo se natrpali v dva taksija in odpeljali v sosednjo sotesko. Ko smo prispeli so nam nadeli pasove in nataknili čelade potem pa jasna in natančna navodila. Valda v španščini… kakšnih deset minut navodil mi je bilo prevedeno v: Imej roke ob sebi in uživaj J. Ulegel sem se na neko platno s štriki, kateri so bili pripeti nad menoj na zajlo (ležal sem na trebuhu z glavo naprej). Tri, dva, ena in zmanjkalo je tal, okrog mene noro lep kanjon jaz pa sem leže drvel po zajli med pečinami kanjona in nad deročo reko. Noro!!! Z pomočjo karabinov in varnostnih štrikov smo nato hodili visoko nad reko po (skoraj) mostičkih, plezali po pičini in s povratkom nazaj izvedli še en nor zip-line spust.



Polni adrenalina smo že komaj čakali na raft. V hotel smo se šli le še preoblečt in po brisače. Na tržnici smo kupili nekaj sadja, potem pa akcija!


Dogovorjeni smo bili ob pol treh. Tokrat smo se zamudili le kakšni 5 minut, saj smo morali biti točni. Ko smo prispeli na dogovorjeno točko smo takoj naleteli na obupno organizacijo. Usedli smo se na čoln in čakali da pride avtobus. To je trajalo kakšne pol ure. Med čakanjem nam je razložil, da bomo raftali istočasno z nekim »reality showam«. In res, ko se je pripeljal kombi je bil napol poln »plastičnih afn« in kamermanov. Ko smo prisedli smo se še dobre pol ure vozili okrog po mestu in nabirali stvari (še en raft, pa na en konc mesta po čevle, na drug konc mesta po obleke, čelade…) naposled smo se končno odpeljali prot štartu.

Po kakšnih 20 minutah vožnje ob reku navzdol smo prispeli do izhodiščne točke. Tam je bil še en kombi švedskih gringotov, tako nas je bilo skupaj za 4 rafte. Najprej so nam razdelili obleke nato pa še čevle. Z malce sreče sem dobil vrhunski neopren (z dolgimi hlačnicami in rokavi, pa še debelejši od ostalih). Večjih čevljev je pa jasno zmanjkalo. OK, ni problema, bom bos. Na srečo so se uglasile punce in zahtevale, da mi najdejo čevlje. Vodiči so res našli še zadnji par največjih čevljev (št. 43-44). Po nekaj neuspelih poizkusih sem jih lr spravil na morje 46-47 velike tačke J.

Nase smo navlekli še čelade in se opremili z vesli, potem pa malo fotkanja in pa natančna razlaga kako ukrepat v različnih situacijah (nazorno so prikazali vse možne načine reševanja sebe in drugih oseb če kdo pade v vodo oziroma če se prevrne čoln). Nato so nas dali v skupine kakor smo se prijavili in nas posedli v čolne (na kopnem). Tri skupine so imele malce večje čolne, naš pa je bil ožji (tist dodatn k smo ga šli še iskat na poti). Sledil je manjši trening za ogrevanje kjer smo natrenirali vse ukaze in nas primerno porazdelili v raftu. Jaz in Pablo sva bila spredaj, jaz sem bil desni vodja, Pablo pa levi. Najina naloga je bila da veslava usklajeno in glasno dajeva tempo ostalim članom (one, two, one, two, … ). Ker imava tako jaz kot Pablo očala nama je dal vodič iz našega čolna vezalke da sva privezala očala, da jih nebi odnesel kakšen val. Za moment se mi je zazdelo, da malce pretiravajo… Ko smo bili natrenirani smo odnesli čoln v vodo in počakali še ostale ekipe da se spravijo na vodo. Za varnost je ob nami veslal še kajakaš za ročkami spredaj in zadaj. Preden smo odrinili je Mary zagrabila precejšna panika in le s težavo smo jo prepričali, da je vožnja prijetna in nenevarna.

Rjava in po večjem delu precej deroča reka je bila na začetku super zabavna. Nekdo iz sosednjega čolna je sicer kmalu padel v vodo vendar so ga hitro potegnili nazaj na čoln. Ob vsakem mirnem delu smo zamenjali vrstni red, tako da je bil vsak čoln nekaj časa prvi, nekaj časa zadnji in nekaj časa nekje vmes. Ker sem bil čisto spredaj sem v večjih brzicah spil kar nekaj vode saj me je zalivalo čez glavo. Očitno le ni bilo napak, da sem si privezal očala J Vožnja je bila d'best, veliko smeha, uživanja v lepih razgledih in premetavanje med brzicami. v enem momentu so bile brzice tako velike da me je skoraj odvrglo v vodo, le v zadnjem momentu sem se ujel za štrik in obdržal na raftu.

Deroča reka, ki si utira pot med razgibanimi Andi je blatna in precej velika. Le kakšnih 40 kilometrov nižje se Andi končajo, od tam naprej pa se začenja Amazonski deževni pragozd. Divjina okrog nas je bila tako zares čudovito zelena in gosto poraščena.

Kljub nabiranju oblakov nad nami so se vodiči odločili da nadaljujemo pot. Zadnja četrtina je bila precej deroča in razgibana. Kljub pogostemu zalivanju, velikim kamenjem in močnim brzicam smo veslali precej suvereno. Vse dokler nismo ob precejšni brzini z levim delom rafta podrsali po skali, precejšen spust na desni pa je zajel raft in ga obrnil na glavo. Kar naenkrat je bilo vse okrog mene rjavo, v trenutku sem najprej pomislil kje so skale in površje. Brzice in rešilni jopič sta me hitro odnesla na površje. Še vedno sem imel v roki veslo zato sem se postavil v naučen položaj. Na hrbet, noge naprej in veslo na telo. Pogledam okrog sebe in začnem z iskanjem rešitve iz vode. Brzice so bile nore zato me je voda stalno zalivala čez glavo in premetavala med skalami. Pred seboj sem videl le Pablota, ki ga je deroča voda nesla z glavo naprej in pa Mary kako jo nemočno vodi tok čez brzice.

Po kvalitetnem premetavanju se je blizu mene le znašel kajak za katerega se je Pablo zagrabil spredaj, jaz pa sem ga ujel zadaj. Z spodnjim delom telesa sem nekajkrat zadel skale, nakar se je pred nami znašla ogromna skala, ki je štrlela iz vode. Kajak se je komaj odmotal po levi strani ob skali, mene pa je tok nabil direktno nanjo in me odtrgal stran od kajaka. Ker je bila skala izjemno gladka nisem imel možnosti splezati nanjo oziroma se jo oprijeti, zato me je tok odnesel naprej. Kočno so se brzice malenkost umirile zato sem odplaval po toku naprej in ponovno zagrabil kajak. Končno sem zajel zrak brez vode in se ozrl okrog sebe. Nedaleč stran sem zagledal Mary kako jo še naprej nosi voda.

Od vseh se je to moralo zgoditi ravno nam oziroma njej, ki jo je bilo na smrt strah že sam sestop na čoln. Hitro sem spustil čoln in zaplaval proti njej. Zagrabil sem jo za rešilni jopič in z njo odbrcal proti bregu. Brežina je bila kamnita zato sem se z eno roko zagrabil za skalo, za drugo pa stisnil Mary na rob. Najprej sva skupaj dobro zadihala nato pa se vsa izmučena potegnila na suho. Nedaleč naprej je že čakala ena ekipa s čolnom in pa Pablo. Ko smo se naložili na čoln smo odveslali še na drug breg in pobrali Cesarja. Tako nas je bilo na raftu 12 (prej smo bili po 7 na raft). Z nadaljnjimi brzicami smo tako na polno zajemalo vodo in se le komaj držali nad vodo. Dva ovinka naprej smo našli naš raft, katerega je vodič obrnil okrog in pobral še dve naši punci (Danielito in Maiso). Djankija pa je kmalu za padcem v vodo pobral drug raft.

Ko smo priveslali do našega rafta smo se presedli nazaj. Isto časno pa je začelo še močno deževati. Na srečo se ni nihče močneje poškodoval, zato smo nadaljevali raftanje še kakšnih 15 minut do prvega možnega sestopa. V nalivu smo nato naložili čolne na prikolice in se v kombijih preoblekli v suha oblačila. Sledila je še kratka pavza v kavarni na poti nazaj, kjer smo se podkrepčali z kakavom in sendvičem, nato pa odhod v hostel pod topel tuš in relaxiranjem po za nekatere precej travmatični izkušnji.

Zvečer sem precej po naključju srečal Maxa (un francoz k sva se skup zgublala prejšn dan po nacionalnem parku). Skupaj smo šli na večerjo potem pa več kot zaslužen spanec.


Danes je Nedelja, čas za pakiranje, poslavljanje in pripravo za nove avanture. Guayaquilci odhajajo domov, zato jim bom predal računalnik, blog se tu ustavlja za dober teden. Plan je, da grem na nočni avtobus v amazonski deževni gozd kjer nočem imeti računalnika. Od tam grem v glavno mesto Quito, potem pa z nekaj postanki proti Guayaquilu in pa domov.

sobota, 22. november 2014

Torek je bil malo bolj na izi. Začel se je s prebavnimi motnjami kot prva stvar ta dan. Takoj sem pobasal eno šeflo tablet (eno tabletko za diarejo iz Maroka, pa Linex iz Slovenije, pa še eno Ekvadorsko za počez). Tako zelo sem bil prepričan v koktejlček, da sem se na hitro spakiral in odšel proti avtobusni postaji. Med potjo sem našel poiskal zajtrk in pa nekaj za po poti. Jogurti so tukaj eden izmed top možnih zajtrkov. Za tem ko si izbereš okus ti ga namiksajo kar na mestu (zmiksajo izbrano sadje, sladkor in pa (strjeno mleko?)). Vrhunsko!! Na avtobusni postaji sem bil klasičen Gringo (Gringo je ekvadorsko »ljubkovalno« ime za belega turista).Z vsemi 20 španskimi besedami sem poskušal razložit kam grem in ugotoviti kje se da kupit karto in kateri bus je pravi. Končno se usedem na avtobus in takoj pričnem kramljati z gringotom na sosednjem sedežu. Kaj kmalu mi razloži da to ni čisto pravi avtobus katerega sem jaz želel J še ravno v času sem skočil iz avtobusa in nadaljeval z iskanjem in komaj ujel pravega.

Tudi na tem busu sem srečal nekaj turistk, ki so bile namenjene v Ingapirco. Ingapirca je največje arheološko najdišče v Ekvadorju. Mesto je poimenovano po templju in palači Inkov. Inki so se na to področje naselili šele v 15. stoletju. Najprej so na tem mestu živeli Cañari. Mesto je bilo najprej pomembno vojaško oporišče. Ko so se Inki širili na področje Ekvadorja sprva niso uspeli osvojiti mesta. Vstop v mesto so dosegli le z poroko s priceso Cañarjev. S tem so pričeli z harmonijo, kjer sta obe kulturi živeli skupaj, vsaka z svojo avtonomijo. Ingapirca ima ostanke astrološkega observatorija, templja soncu ter luni ter ostanek hiš ter drugih stavb z arhitekturnimi značilnosti tako Cañarjev kot Inkov.


Po dobri uri ogleda smo naredili še manjši krog po bližnjem griču, nato pa skočili nazaj na bus proti Cuenci. Popoldan sem obiskal še druge ruševine Cañarjev v mestu, večer pa namenil pisanju bloga (klasična zamuda J) in pa debatam z drugimi popotniki.

Sreda je bila perfektna za obisk toplic. V sosednji vasi so Španci ob osvajanju teh krajev odkrili tople vrelce. Sedaj je tam več različnih toplic. Dopoldan sem najprej naredil en daljši sprehod čez center mesta in si privoščil zajtrk. Nato sem se odpravil na določeno avtobusno postajo (po navodilih receptorja v hostlu). Nekaj časa sem čakal avtobus številka sto… in kar ni ga bilo… nato sem se odločil vprašat vsakega busarja ki pride mimo, če gre slučajno proti toplicam.. Nihče ni šel… ko sem že 10. ponovil isto vprašanje sem že čutil napredek moje Spanščine, vendar tudi to ni pomagalo. Nakar se je le en od naključnih potnikov spomnil in mi pojasnil da sploh nisem na pravi postaji J Po krajši šetnji sem le prispel do druge postaje, kjer je že prvi bus peljal v mojo smer.

Razen tega da Busarji ne govorijo drugega kot špansko, in da nimajo težke želje pomagat zgubljenim turistom, ki ne znajo špansk je sistem kr uredu. Cena lokalnih busov je 25 centov, peljejo zelo pogosto in so posejani po celem mestu. Po želji potnikov pa ustavljajo tudi izven avtobusnih postaj. Anyway, če preskočim še en manjši busno-logistični incident sem po dobre pol ure le prispel v željeno vas in se takoj odmajal proti toplicam. M I L I N A ! vroči bazenčki v jamah, blatne kopeli, turške savne, … Vrhunsko popoldne z izjemno mero relaksacije. Tako sem bil sproščen, da sem uspel celo izvesti prvi manjši pogovor v španščini. Sicer z dvema petletnikoma, ampak tudi to šteje J


Z povratkom v mesto sem na hitro našel kosilo nato pa sem se odpravil na sosednji hrib, na čudovito razgledno točko – Turi. Na vrhu je manjša cerkev in pa adventure park. Po nekaj slikah mesta sem se takoj zadebatiral z nekaj lokalci, ki so me po fotkanju povabili v park. Manjši zip-line, gugalnice in podobna igrala so nas zaposlila za dobro uro, vse dokler ni bila že čista tema. Na hitro sem naredil še nekaj nočnih fotkic in se z taksijem odpravil v Hostel. Ko sem prispel v hostel in se pogledal v špegu pa kap! Spet me je opeklo k raka! Še ene dve runde pa bom rjav k navadn Ekvadorc J


Plan za naslednji dan je bil dorečen že dolgo v naprej. Zjutraj si pogledam nacionalni park, od tam pa se odpeljem z busam nazaj v Guayaquil. Tam operem cunje, nabašem še ostalo opremo, ki sem jo pustil pri Grace, v petek zjutraj pa se vsi skupaj odpravimo v mesto Baños.

Tik preden zaspim pa zazvoni telefon; Grace pravi, da ima preveč dela in da ne more zraven, ter da je nekaj logističnih težav zato je najbolje, da vzamem nočni bus (iz četrtka na petek) proti Bañosu, kjer se bom dobil z ostalimi (dogovorim se tudi da mi pripeljejo preostalo robo). Sprememba plana torej: Jutri celodneven trip v nacionalni park, zvečer pa se dobim z Pablotom (kolegom od Grace in Maise), ki gre prav tako z nami v Baños. 

Ekstrakt ekvadorske kave (levo). Vrhunski kufe!!



četrtek, 20. november 2014

Tekom dneva sem imel polno glavo idej kaj vse napisat v današnji blog, potem pa se je dan zavlekel v pravo avanturo tako da sedaj ultra utrujen pišem blog in upam da se spomnim vseh norih idej, ki sem jih imel tekom dneva.

Ena izmed njih je bila, da bi izjemoma napisal kaj o politiki. Sam nisem aktiven član nobene stranke, politično dogajanje pa me zanima bolj na globalni kot na lokalni ravni. Ko sem letel proti Ekvadorju sem si pogledal krajši dokumentarec z naslovom South of the Border, kateri govori o trendu levičarsko usmerjenih predsednikov v državah Južne Amerike. Med njimi je tudi Ekvador, v katerem pa mimogrede mesta in občine vodijo desničarsko usmerjeni politiki. V filmu govorijo o nasprotovanju Ameriški politiki, ne podpisovanjem prosto trgovinskih sporazumov in nesodelovanju z Američani nasploh.

Takoj, ko sem stopil pred letališče pa sem zagledal kar nekaj ameriških pick-upov, tovornjakov in ostalih znakov amerikanizacije (Mcdonalds ipd). Tokratna vlada je bojda postorila za državljane več kot katera koli druga na kar kažejo tudi mnogi kazalci (20 mesto v zdravstvu, 5,7% brezposelnost itd.). kaj pa se dogaja v realnosti? Trenutno sem v hostlu z Nemcem, ki dela prakso v lokalni bolnici. Pravi, da je zdravstvo skoraj na nivoju, problem pa je nora (bizarna) birokracija -pol delovnika piše poročila ipd.- ter da delajo še več ur kot naši, slovenski doktorji J). Brezposelnost? Najnižja plača 300 dolarjev, hkrati pa je (kot sem že pisal) ogromno revnih predelov mest, dvomim tudi da ljudje ropajo samo za hobi, da ljudje iz amazonskega gozda in odročni delov Andov hodijo na šiht.. Le kako tu ekonomisti štejejo brezposelnost? J

Levo usmerjena vlada nadzira kompleten uvoz in izvoz blaga. Sila neugodno za mlade in ambiciozne podjetnike. Skoraj vsak dan vidim kakšno poslovno priložnost, ob kateri le spustim solzico ob zavedanju, da iz te moke ne bo kruha J  Svetovna Banka v letni publikaciji Doing Business in Ecuador sicer uvrša državo na 115. mesto izmed 189. držav, a pri odpiranju podjetja ekvador pade na 165. mesto (pri tem ne omenja tujih lastnikov firm, kar je pa bojda čist nova zgodba). Kljub temu, da jim ZDA niso najljubša država pa očitno nimajo problemov z uradno valuto Ameriškim dolarjem. Leta 2000 so pričeli z ukinjanjem lastne valute in uvedbo amerških zelencev.

Nahajališča nafte so v lasti državne firme, hkrati pa (baje) v državi ni rafinerije. Takih primerov je še mnogo. Zaznati je mnogo globalnih podjetij, katera tu ustvarjajo bizarne vsote, med tem, ko navadni podjetniki ne dobijo dovoljenj za uvoz dobrin  (po besedah Djankija)… Zanimiv primer med velikimi firmami je Chevrolet (vsak drugi avto). General Motors je vodilno podjetje v avtomobilski industriji v Ekvadorju, v tovarni delajo bizaren mix svetovnih proizvajalcev. Proizvodnjo linijo v veliki meri predstavljajo modeli, ki že vsaj desetletje niso več v prodajo pri nas v Evropi, vsi pa pod znamko Chevrolet. Tako na cestah vidimo Chevrolet Corsa (naš Opel), Chevrolet Grand Vitara in Swift (Suzuki), Chevrolet Trooper (Isuzu) itd. V tovarni izdelujejo tudi Lade Nive in Samare (presenetljivo pod znamko Lada). Pod originalno znamko izdelujejo tudi modele podjetja Kia in nekaj drugih večjih firm.   Naj dodam še da so cene vozil zelo visoke, med tem ko država daje subvencijo na gorivo (cca. 2 dolarja na galon  - 40 centov na liter? )



Takih zgodb je še ogromno, tako levičarska vlada strogo nadzoruje marsikatero panogo, izvoz ter uvoz in dopušča monopole in oligopole s tem pa onemogoča prosto uravnavanje trga, preprečuje konkurenčnost in zavira razvoj. Kljub temu se (po besedah domačinov) kvaliteta življenja ljudi vidno izboljšuje (vedno manj kriminala, boljše zdravstvo, gradijo se ceste, .. da ne pozabi napisat da je tuki skoz toplo pa da je ful dobra hrana J). Pa še to: Angleščina je tukaj izjemno redka. Brez španščine je lajf bistveno težji J


Zadosti Ekonomije in politike!

Čas je za 3 dni v mestu CUENCA!



(ponedeljek) Zjutraj me je Grace na poti v službo peljala na avtobusno postajo. Z uporabo vseh 10 španskih besed iz mojega slovarja sem naposled le našel avtobus proti Cuenci. Cuenca leži v Andih na višini približno 2500 metrov. Kljub višini se povprečne temperature gibljejo med 10 in 25 stopinj. Prestolnica province Azuay je čudovito turistično mestece z odličnim izhodiščem za ogled nekaj nacionalnih parkov in drugih znamenitosti. Zaradi številnih starih zgradb je mesto pod UNESCO zaščito.



Po dobri uri vožnje po nižini posejani z riževimi polji se je pot začela strmo povzpenjati med oblake. Luknje v asfaltu in prepadi niso dajali občutka varnosti kljub relativno dobri ohranjenosti avtobusa. Vseeno mi je uspelo zamižati za kako uro, preostal čas pa sem z zanimanjem spremljal pokrajino. Jezera, iglasti in listnati gozdovi, lepe planote in goli vršaci. Po slabih štirih urah vožnje smo prispeli v Cuenco. Prva postaja je bil hostel, kjer sem odvrgel prtljago in si pridobil zemljevid,
Potem pa pot pod noge v mestno jedro ter nova porcija ekvadorske kulinarike.

Z velikim zanimanjem na potovanjih obiskujem tržnice. Prvič zaradi ljudi in drugič zaradi hrane. Vedno znova najdem nove vrste sadja in zelenjave, nekatere izjemno okusne, druge malo manj. Tokrat me je presenetila prisotnost Yama (neke vrste sladek krompir, ki prihaja iz Afrike).  Po tržnici sadja in zelenjave sem se odpravil še na tržnico rož. Rože predstavljajo eno izmed glavnih izvoznih agroživilskih proizvodov (predvsem v Ameriko). Sledil je obisk kavarne kjer so pražili lokalno kavo, potem pa sprehod skozi turistične ulice in postanek pri kolumbijskemu frizerju.

 



Mletje Ekvadorske kave v prijetni kavarni

Večer je bil čudovit v družbi turistov in lastnika hostla. Na terasi je lastnik pekel stejke v sosedni stavbi pa smo imeli kiosk z dobro zalogo poceni lokalnega piva (Pilsner). Zgodil se je torej random terasa party z popotniki od Argentine do Ukrajine J


Res bi rad napisal še kaj se je zgodilo v torek in sredo... ampak pustimo to za naslednji blog (najverjetneje v petek zjutraj). 

torek, 18. november 2014

Morje


Maria mi je dala številko taksista (nek senior Pablo), hkrati pa sem ji moral obljubit da se ne bom vozil z drugimi taxiji. Taksisti naj bi imeli nek čuden vendar dobičkonosen hobi: ko poberejo osebo jo odpeljejo v stransko ulico, kjer ustavijo, nato v taksi prisedejo domačini in te oropajo do kosti. Očitno je bil ta hobi tako popularen, da so lokalne oblasti namestile v vsak taxi več kamer, gps oddajnik in pa rdeč gumb. V primeru nevarnosti potnik pritisne na gumb, policistom takoj online prikaže dogajanje v taxiju hkrati pa jim sporoči lokacijo dogajanja. Use super, razn to da stric Pablo ne zna niti besede anglešk J



Petek dopoldan je bil precej neturističen. Malce šihta, pa banka, pranje, … za kosilo sem bil zmenjen, da me po šihtu pobere Djanki (fant od Danielite). Super dečko z veliko znanja o lokalni ekonomiji, politiki ter Ekvadorju nasplošno. Debat je bilo torej na pretek med tem, ko sva se vozila po različnih predelih mesta. Po odličnem kosilu (ja, prou zares je vsa hrana tukaj drugačna in pa neverjetno dobra) sva se najprej odpeljala na razgledno točko od tam naprej pa v južne, revnejše predele mesta. Vsakič, ko sva se usedla v avto sva se zaklenila, bojda v teh revnih predelih res niso heci (da ne omenim da Grace zakleni vsa vrata vsakič ko se usede v avto). Guayaquil je najhitreje rastoče mesto v državi, hkrati tudi gospodarsko središče zato ni čudno da obstajajo predeli mesta kamor naše Ekvadorke ne zahajajo niti v sanjah.




... Zvečer se je imel zgodit en mini žurček…


Weekend na morju! Vsi zalimani smo se nabral s klasično ekvadorsko zamudo potem pa gas proti morju. Kaki dve urci vožnje do morja brez izjemnih pokrajin na poti. Morje je bilo pa top shit! Najprej smo se ustavili na kosilu; valda na plaži J malce sprehoda, frišne ribe, potem pa počitek na plaži (po napornem tednu pa to …).


Popoldan smo nardili en večjo furo ob plaži z nekaj postanki na razglednih točkah in plažah. Malce preden pa se je zvečerilo pa smo pristali v mestecu Montanita. Žur mesto, polno domačih in tujih turistov, kafičev, diskačev, surfarjev … Tam smo se srečali še s preostalo ekipo »Guayaquilancev«. Skupaj smo našli hotel v centru potem pa sprehod in večerja. Po večerji obvezno namakanje v hotelskem jacuzziju, potem pa rum, dva, tri in pa žur v Alcatrazu (noro dobr disko) J.





Nov dan se je začel presenetljivo podobno prejšnemu. Nevem čisto zakaj, ampak budnica je bila kakšno uro prehitro (prvič v Ekvadorju nekaj prehitro). Še preden smo zares odprli oči smo sedeli v restavraciji ob zajtrku in srkali ribjo juhico z limeto. Very nice for a hangover. Potem pa gas proti severu, ob obali v nacionalni park. Park je poln lepih plaž tako da se je tudi tokrat ponovila zgodba prejšnega dneva (počivanje po napornem tednu) ter sprehod na bližnjo razgledno točko. Kljub luštnemu počitku in plavanju v morju smo se vidno utrujeni prestavili v avte in odjadrali nazaj v Guayaquil. 



petek, 14. november 2014

Ecuador
 


Prou nbenga mraza ni!


Nevem zakaj sem doplačal za direkten let, če smo se kljub temu za 2 uri ustavili v Quitu in prestopili na drugo letalo… let je bil kljub temu odličen. ¾ sedežev na avijonu je bilo praznih, zato sem brez težav zasedel sredinsko vrsto in odsmrčal par urc. To da je bil avijon precej star me niti ni motilo (Ecuadorska letalska družba TAME) vse dokler niso potniki ob pristanku pričeli z ploskanjem… ob bučnem aplavzu in zadovoljstvu potnikov se človek vpraša, mar v Ekvadorju ni običajno da letalo pristane na ciljni destinaciji?
Na avijonu sem imel tudi malo časa za branje wikipedije in drugih strani o Ekvadorju. Moram rečt; zanimivo! Pestra zgodovina, BDP cca 10.000$ (PPP), 20. mesto na svetovni lestvici po kvaliteti zdravstvenega sistema, veliko naftnih rezerv, največja proizvodnja banan, ….

Končno je letalo pristalo v mestu Guayaquil. Let je trajal dobre pol ure, med tem ko vožnja z avtobusom traja vsaj 7 ur. Carinske procedure so bile slične ameriškim. Prvo sem čakal slabo uro za osebno carinsko kontrolo, kjer sem moral izpolniti tudi neke formularje. Ko je bilo to mimo sem čakal na prtljago, nato pa še dodatne pol ure čakanja na carinsko kontrolo prtljage. Kljub utrujajočemu čakanju in dolgim vrstam energije ni primanjkovalo. Končno sem v Južni Ameriki!! Ponovno bom srečal Ekvadorske gospodične, najboljše sošolke iz Erasmus izmenjave v Nemčiji! Maria, Danelita in Grace so me čakale takoj ob izhodu z napisom »Slovenia is in da Hause!« J



Nato pa prvi šok: Ko sem stopil iz letališča se je iz mene ulil manjši tuš. Savna! Visoke temperature in vlaga, torej je tu končno nekaj poletja v tem letu J.
Sledila je vožnja čez mesto s kratkimi postanki in vrhunsko večerjo s predstavitvijo predlogov kaj si je vredno ogledati v Ekvadorju. Punce so se noro potrudile in mi pripravile cel plan, zrihtale so mi telefon in sim kartico, zato da jih lahko pokličem kadarkoli (Evropske simke tukaj ne delajo), dobil sem tudi rafal opozoril o nevarnostih, ki tukaj pretijo. Hm… Sem mislil, da Ekvador pa ja ni nevaren kraj. Anyway, punce so še zmer zakon in jim dam čisto desetko za hospitality J
Prav tako je zakon ekvadorska hrana, za večerjo sem po predjedi (pečene banane z raznimi omakcami) dobil mesni tris. Very nice! Obetajo tudi vse sorte hladne in tople juhce, morksa hrana, jogurti, sadje ... Pravzaprav je Ekvador en mini gurmanski raj J
Spanje imam zrihtano pri Grace. Bolš k v hotelu: Svoja soba, kopalnica, Hiša v zaprtem in posebno varovanem naselju. LUKSUZZZ



Po čudovitem spancu sem imel že vnaprej zorganiziran dan. Zajtrk s puncami in nadaljevanje gurmanskih užitkov. Potem pa kick-off na glavni ulici in pa prvi dan v Ekvadorju v stilu raziskovanja mesta. Najprej sem poiskal turistično agencijo, da vidim kaj ponujajo in da dobim zemljevid mesta. Gospodična v agenciji valdaa ni znala nč druzga razn špansk J Ampak se ni dala motit, zato me je posedla in v španščini odpela naučene stavke o turističnih atrakcijah. Super. Po prezentaciji sem pobral zemljevid in radovedno zakorakal nazaj na glavno ulico. Parkrat sem pritisnil na fotkič in že se mi je zavrtelo od vročine. Vodaa!! Očitno sem se preveč navadil na ledeno dobo L.  Hitro sem kupil vodo in nadaljeval z španciranjem po promenadi. Guayaquill ima 3,5 mio prebivalcev in leži ob reki, ki se nedaleč naprej zliva v morje. Morje je pravzaprav tako blizu da pol dneva voda teče v napačno smer (plima).). V centru je še vedno moč videti kolonialne stavbe ter presenetljivo stare cerkve ter katedrale. Kmalu po prihodu Špancev so tukaj zrastle ogromne rimokatoliške cerkve in katedrale.

Na robu znamenite promenade (Malecon 2000) je manjši grič (Santa Ana) posejan z barvastimi hiškami, med njimi pa se vije lepa pot do vrha. Na samem vrhu sta cerkev in star svetilnik od koder je čudovit razgled na celotno mesto. Na poti proti vrhu sem na vsakem koraku imel v vidnem polju policista ali varnostnika. In vsakič ko sem želel zaviti v kako stransko ulico se je oglasil eden izmed uniformirancev in mi prijazno pokazal pravo pot in preprečil raziskovanje stranpoti. Nisem čisto prepričan ali so  navajeni na butaste turiste ali je zares tako nevarno? Bojda gre za slednje. Kljub temu je bilo odkrivanje dovoljenih ulic čudovito.




Ob enih sem bil dogovorjen za kosilo z Mario. Zaradi visokih temperatur in neskončne vlage je prehranjevanje čez dan popolnoma nepotrebno. Nujna je le velika količina vode. Ob kosilu je sledila manjša opazka Marije da zgledam precej rdeče.. ja valda! V pol ure sem zgledal kot kuhan rak J takoj po kosilu sem skočil v lekarno po sončno kremo, vendar žal prepozno. Le po dveh sončnih urah sem bil zapečen k raketa. Glede na to da sem tak gorenc da šparam tudi s časom se nisem dal motiti zato sem se odpravil do pokopališča.. očitno imam nek čuden fetiš obiskovanja pokopališč. V tujih deželah se le-ta med seboj zelo razlikujejo. To pokopališče me je fasciniralo že zjutraj ko sem se peljal mimo, tako da je bil ta ogled neizogiben. Pokopališče v mestu je zares veliko in zajema lep, urejen del za bogate družine, posebne dele za gasilce, žide, politike, … urejene večnadstropne grobove ter pa pol hriba zelo »randomly« posejane grobove. Bil je lep miren sprehod vse dokler se ni izza grmovja prikazal policaj z šibrovko. Takrat pa mi je postalo jasno, da tudi pokopališče mogoče ni najbolj varen prostor v mestu J Tako sem sprehod prestavil med mestne zgradbe. Katedrale, kolonialne stavbe, parki ter kavarne z vrhunsko ekvadorsko kavo. Top šit! V enem parku živi ogromno legvanov, ki se prosto sprehajajo in uživajo čohanje mimoidočih.




Tudi četrtek ni bil nič manj turističen. Zjutraj sem pričel sicer z zajtrkom doma in  pa sprehodom v bližnji okolici hiše. Drug del dopoldneva je bil namenjen ogledu sosednjega parka (Parco de Historico). Simpatičen živalski vrtek v mestu kjer se človek pravzaprav sprehaja po đungli (tropske rastline in lenivci, papagaji, krokodili in nekatere druge živali iz Amazonskega gozda). Pot je seveda dvignjena, nekatere živali pa so v ograji.




Po družinskem kosilu pri Maisi (najboljša prijateljica od Grace) sva se odpravila na Isla Santay. Manjši otok na reki z urejenimi sprehajalnimi potmi odličnimi za kolesarjenje. Valda sva prišla prepozno, zato koles niso več sposojali, prav tako sva zamudila krokodiljo farmo. Kljub temu je bil sprehod po najnovejši turistični atrakciji v mestu fenomenalen (kolonije ptičev, lepi razgledi in gosto poraščeni močvirnat gozd).

torek, 11. november 2014

ZDA (2. del)



Spektakularno! Avtobus je ustavil na ulici kamor sem bil namenjen. Wifi na avtobusu je bil nepričakovan luksuz, ki mi je omogočil poceni komunikacijo z Karlom. Karl je Norvežan, ki že 6 let živi luksuzno življenje v New Yorku. Spoznal sem ga preko spletne strani Couchsurfing, gostil me je namreč že ob mojem prvem obisku v ZDA leta 2009. Ko sem se odločil za postanek na Manhattnu sva se hitro dogovorila za novo rundo surfanja.

Tako sem ob prihodu v NY odšel najprej do Karla. Glede na soboto v New Yorku je bil večer precej miren. Večerja v francoski restavraciji, tona koktejlčkov in debat od geopolitike, potovanj pa tja do manageranja portfolijev Norveške nacionalne banke J

V nedeljo sem ustal zgodaj v želji da kar se da najbolj izkoristim dva dneva V New Yorku. Začel sem z dolgim sprehodom po zadnji mestni senzaciji – The High Line Park. Park je nastal na železnici, ki je bila zgrajena v 30' letih prejšnjega stoletja z namenom dostavljanja hrane, surovin in odvažanja gotovih izdelkov iz tovarn na Manhattnu. Železnica je postavljena kakšnih 7 metrov nad tlemi. Zaradi zapiranja tovarn na Manhattnu je železnica več let propadala, dokler se niso odločili za odličen preobrat in spremenili železniške tire in infrastrukturo v one-of-a-kind park.



Po parku sem se sprehodil od začetka na 34. ulici pa vse do 12. ulice. Na koncu parka sem kmalu našel čudovit trg kjer sem si privoščil zajtrk in kavo. Za zajtrkom je sledilo sproščeno posedanje na trgu in opazovanjem mestnega vrveža in ponovno zavedanje edinstvenosti Manhattna. Kljub prvi razočaranosti nad Ameriko se je energije povrnila vame. New York ostaja v mojem srcu in definitivno predstavlja popolnoma drug obraz Amerike. Mednarodnost, visoka kvaliteta življenja, priložnosti, pozitivna energija …

Ob dvanajsti uri sem bil dogovorjen pri Karlu, saj je takrat prišel tudi drug Couchsurfer. Skupaj smo nato odšli na gurmansko-fotografski »ekšpidit« v Brooklyn. Karl je namreč odličen fotograf zato sem z polnim navdušenjem črpal njegove fotografske nasvete in lekcije. Brooklyn na več krajih ponuja odličen razgled na Manhattenske nebotičnike. Cilj ekšpidita je bila Smorgasburg tržnica. Veliko stojnic z hrano iz različnih krajev sveta. Kako dobro uro smo se sprehajali po tržnici in ugotavljali katere stojnice bodo polnile naše želodčke. Glede na to da sem bil turist v Ameriki sem se odločil za ameriške jedi; Hotdog z arašidi in nevemšekajvse, Mini hamburger z paradižnikovo omako, sendvič z prekajeno govedino na žaru in čilijem ter domačo limando z javorjevim sirupom.




Le nekaj minut pred sončnim zahodom smo prihiteli na streho stavbe, kjer domuje Karl. Terasa ponuja neverjetno lep razgled na Hudson reko, New Jearsey, Lower in Upper Manhattan. Sledilo je nemalo fotografiranja ter preizkušanja vrhunskih objektivov.



Zadnji dan sem preživel skupaj z Brentom, drugim couchsurferjem. Odločila sva se za šprotno-turistični dan v New Yorku. Na Križišču šeste avenije in 33. ulice sva zagrabila zajtrk in se sprehodila čez High Line Park. Na koncu parka sva kupila dnevno vozovnico za Citi Bike (podobna scena kot v Ljubljani – po mestu so razposajene postaje kjer lahko parkiraš oziroma si izposodiš kolo). Kolo imaš lahko največ 30 minut – dodatne minute z doplačilom. Tak sistem sposojanja koles je največji prav v New Yorku kljub temu da ga stalno širijo in še ne pokriva celotnega mesta.




Ogled mesta s pomočjo kolesa je bila vrhunska odločitev. Bil je lep sončen in topel dan, kolesarskih stez je v mestu veliko, taxisti in policisti pa so do kolesarjev precej uvidevni J. Dopoldan sva tako prekolesarila četrti Little Italy, China town, Financial district, SOHO, NOHO, in ostale v spodnjem delu Manhtattna. Prekolesarila sva tudi veliko parkov, med postajami pa sva si ogledala tudi NYU (bojda ena izmed boljših univerz za umetnost v ZDA), WTC, WTC memorial, Wall Street … Med slikanjem Washingtonovega kipa pri mestni hiši pa kar na enkrat za hrbtom zaslišim slovenske besede (naj spomnim na pripetljaj ko sem leta 2009 na tekmi ameriškega nogometa v New Jerseyu srečal Matica Osolnikarja ter nekaj dni kasneje, ko se je pozno zvečer (v temi) iz sosednjega pograda v hostlu uglasila znanka  z sestavom: »PAJK, AS TO TI?«).

Takoj sem se odločil presenetiti drage sodržavljane zato sem se jim v slovenskem jeziku ponudil da vse skupaj slikam ob kipu strica Washingtona (teta se je ravno ozirala za žrtvijo, da z njenim fotoaparatom slika ekipo). Vse presenečene sem najprej slikal pred kipom, nato pa so mi pojasnili, da so se dogovorili med seboj da če srečajo koga ki jih v New Yorku nagovori po slovensko odpeljejo na pijačo. Strici so se kar skeširali ko so pritisnili za pivo v Irish Pubu na Wall Streetu J Kakorkoli, srečanje je bilo nadvse prijeto, vseeno pa smo po prvem pivu poslovili, saj je bil to moj zadnji dan v mestu. Usedla sva se na bicikle in švignila mimo gostega prometa v Central Park. Največji park v mestu je odličen za športanje, sprostitev in fotografijo J. Žal sva tja prispela že v temi, v parku pa (še) ni kolesarskih postaj, zato sva v slabi uri uživala v umetni naravi in nočnem fotografiranju.

Pozna ura je narekovala čas za zadnjo večerjo v predelu Hells kitchen (ta predel je bil še nedavno zelo nepriljubljen, nevaren in poseljen z delavskim razredom. Nekoč je nek novinar v lokalnem časopisu opisal ta predel kot pekel (hell), drug novinar pa je na članek odgovoril češ da je še slabše, in ga opisal z kuhinjo pekla (Hells kitchen). Očitno je bilo to ime ustrezno, da se je obdržalo do danes). Danes je to lep in živahen predel poln restavracij z hrano iz celega sveta. Tam smo se z Karlom dobili v Tajski restavraciji, nato pa skupaj oddrveli mimo znamenitega Time Squera domov. (Time Square pri do pravega izraza zaradi neskončno svetlobnih napisov šele v temi).

Budilka zvoni že ob petih. Hitro vržem stvari v Rukzak, namenim nekaj minut za higijeno, na ulici zagrabim zajtrk in spustim v podzemlje mesta. Na podzemno, kaj pa drugega J. Kot klasičen turist se postavim pred napačne tire in za las zamudim metro proti letališču. Kaj kmalu mi je bilo žal optimiziranja ure za dodatne minute spanca. (V glavi se mi je že začel odvijati scenarij kako zamudim letalo za Ekvador). Po dobrih 10 minutah je le prišel nov metro, ki me je odpeljal proti letališču. Očitno je bilo to jutro zasoljeno z nekakšnim dramatičnim priokusom, saj sem kmalu za tem ugotovil, da imam le račun ter elektronsko vozovnico in na nobenem izmed njiju ne piše terminal. FAAAK! Itak igram na zadnje minute, zamudim prvi metro, zdj pa še to! Ha, dolg gobc in pouhn ruzak sreče sta takoj ugotovila da gospodična na desni dela na letališču. Takoj ko je vlak ustavil sva že drvela proti drugemu vlaku proti JFK letališču in njegovim številnim terminalom. Hvala bogu, prvi terminal je bil pravi, vrsta pa je bila minimalna tako da sem naredil check-in 15 minut pred zaključkom (en metro al pa vlak kasneje pa bi bil pečen J).


Drug obisk New Yorka je bil s tem za mano. Pred menoj pa odprte oči v Ecuador!! Prvič v Južni Ameriki, prvič pod ekvatorjem in kdo ve kaj drugo bo še vse prvič!

ponedeljek, 10. november 2014

Severna in Južna Amerika


Kar nekaj časa je že mimo od zadnjega pisanja bloga. Glavni razlog je bila odsotnost potovanj. Vse skupaj je na koncu zgledalo že kot kronična bolezen deloholištva. bruh bruh. Naposled se je svet le postavil v svoj red in končno sem se odtrgal od norega vsakdana. To potovanje se je prazvaprav pričelo tudi zaradi pogumnih korakov, ki sem jih naredil skupaj s sodelavci v podjetju Cestel. 
Tako smo kakih 14 dni nazaj sprejeli odločitev o poslovnem potovanju v ZDA kamor smo primarno šli zaradi predstavitve prijave na javni razpis v zvezni državi Delaware. 
Ker pa sem bil pa v zadnjem času priden dečko tudi na drugih področjih pa sem se odločil zagrabiti priložnost čez-lužnega potovanja. Tako sem kupil še povratno karto New York - Guayaquill (Ekvador). Ideja je vrhunska, torej se obeta avantura :).  PLAN: 4 izjemno naporni dnevi dela v ZDA, 4 čudoviti dnevi v Washingtonu in New Yorku, nato pa še 3 tedni odkrivanja Ekvadorja. 


ZDA (1. del)

New York, New Hampshire, Massachusetts, Connecticut, New Jersey, Delaware, Maryland.


Sedim na avtobusu iz Washintona v New York. Končno diham s polnimi pluči in v glavi premlevam pretekle dni.. Naj poslovni del ostane offline, čas je za dopust. Torej ne bom dolgovezil o sestankih. Zapisal bom le nekaj besed o tem kako so pretekli dnevi spremenili moj pogled na ZDA in njen kapitalističen sistem. leta 2009, ko sem prvič preletel lužo sem si ustvaril čudovito sliko, o prijaznih ljudeh in čudoviti klimi, kjer bi zlahka preživel del življenja. Danes je moje mnenje drugačno. Postanki za kosila ob avtocesti so polni zdolgočasenih in predebelih ameriških hlapcev. Razlika med bogatimi in revnimi se je povečala, ... Vse se mi zdi zelo instantno ter umetno. 
V naslednjem momentu pisanja pa avtobus pripelje iz predora pod Huston reko in vstopi na Manhattan, kjer se mi odprejo oči kot majhnemu otroku. Waaw. Veliko jabolko pa ostaja unikatno, čudovito, všečno, ... Tu človek zlahka pozabi na bedo ki jo prenaša nemalo hlapcev, da lahko "top 5%" uživa in živi svoja pomembna življenja.

Če postavim post nazaj v časovnico.. V torek ob pol osmih zjutraj je vzletelo letalo iz Brnika proti Dunaju. Gosta megla je povzročila malce zamude pri pristanku Adriinega letala, nato pa še kasnejši vzlet jeklene ptice, ki je narisala nekaj novih črt na poti proti New Yorku. Sledila je vožnja v Connecticut, ki je služil kot baza za dve noči. Od tam smo naštepali nekaj milj in sestankov.





Ko smo opravili na severu smo odšli v Delaware  na ključen sestanek, ki je šel mimogrede odlično. Kmalu po sestanku (petek, malo pred peto uro) smo se natrpali v enoprostorca in stopili po gasu. Zvečer je imel šef iz Washintona let proti Sloveniji. S petkom se je tako moj poslovni del poti zaključil, izkoristil sem le še priložnost vožnje proti Washingtonu. Ker smo spali v mestu južno od DCja (Alexandria) sem takoj ob prihodu stopil na podzemno proti centru. okrog desetih sem prispel v mesto, torej odličen čas za Friday Night Party in DC :) takoj sem poklical kolegico, ki je bila že v nizkem štartu. Pivo, dva, tri, štiri... 

..Nekdo trka na vrata hotelske sobe. ves zaliman odprem oči in skozi okno maha sodelavec v tekaški opremi.. "A greva laufat?" In še preden se zares zbudim že tečem po bližnjem parku. ker me še vedno vse boli in se spomnim suhih ust ter vrtoglavice tega teka še nimam v lepem spominu :)  Ob povratku pa hiter tuš, spakirat, kupit karto za bus proti New Yorku in pa prevoz proti mestu. Na glavni postaji sem se tako poslovil od preostanka Cestelove ekipe in skočil na bus proti Velikemu Japčku (The Big Apple).


Pogled na Downtown Manhattan iz kauča