Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sreda, 10. december 2014

Živ sem! 


Izpuščaji so izginili. Wuhu! Novim avanturam na proti!
Zajtrk, spakirat za celodnevn trip pol pa akcija s čolnom najprej na eno turco po laguni pogledat, če slučajno opazimo ultra iskano anakondo nato pa po toku navzdol do lokalnega plemena. Anakonde valda ni blo, počasi smo se že začeli spraševat, če je anakonda le mit za pridobivanje turistov??

Pot do plemena je trajala dobre tri ure. Kakšno uro več, ker se je Rom odločil, da naredimo manjši D tour in namesto vožnje po glavnem toku odpeljemo po enem težkodostopnem stranskem toku. Ceu žur! V vodi je bilo neskončno dreves zato smo v določenih momentih skakali s čolnom čez hlode kot s hoovercraftom. Sam bog nas je žegnou z amazonsko vodo da nam u ključnih kaskaderskih momentih niso hlodi naluknjal čolna. Vseeno je bila vožnja poplačana z bližnjimi srečanji z nešteto opicam, papagaji, drugimi ptiči, zasačili smo tudi lenivca med kosilom itd.


Ko smo končno prispeli do plemena (Siona Secoyas) nas je v največji vaški kolibi pričakala domačinka, ki nas je naučila delati kruh iz Yuce. Družina krompirja (izjmeno podoben Yamu tko da je bil tist yam zadnč na tržnc vrjetn Yuca). Za predjed ša smo iz hiške s seboj pripeljal rižotko. Po obilnem kosilu smo imeli še trening streljanja z pihalno cevjo (?? Nepoznam slo. Prevoda – angl. Blowgun ali Blow pipe). Sledil je krajši premik z čolnam po toku gor do krasne plaže, kjer smo plavali v reki z lokalnimi pamži, za konec pa smo se srečali še z lokalnim Šamanom. (Shaman: "anybody who contacts a spirit world while in an altered state of consciousness."). Gospod Šaman v času učenja in kasneje ob potrebi zdravljenja oseb ali pomoči plemenu popije Ayahuasco (drugo po svetu Šamani pijejo napitke iz drugih rastlin – npr. kaktus San Pedro ipd). Po zaužitju pijače sledi obred, kjer je Šaman zadet k raketa in vidi vse zle duhove, probleme, prihodnost in rešitve. Bojda je zaužitje Ayahuasce eno noro doživetje, hkrati pa je prakticiranje takih drog sila nevarno saj lahko tvoj um odpelje za vedno. Izkušnja spiritualnega potovanja s pomočjo Ayahuasce bojda odlično pozdravi različne vrste zasvojenosti (alkoholiki, narkomani, itd.). več info: http://en.wikipedia.org/wiki/Ayahuasca






Po debatki z Šamanom smo se odpravili na ogled ultra lepega sončnega zahoda nato pa večerja. Večerna aktivnost je bila ponovno opazovanje kajmanov. Med opazovanjem kajmanov iz čolna je mimo nas priplaval ježevec. Vsaj neki, če se že anakonda tko dobr skriva :)




Zadnji dan, pravzaprav niti ni cel dan, saj nas je kosilo čakalo pri cesti. Zato smo se odločili izkoristiti sleherne minute v amazonskem gozdu. Tako smo še pred zajtrkom skočili na čoln in se odpeljali še zadnjič pogledat kje se skriva anakonda. Zapeljali smo globoko v močvirje in od tam v visokih škornjih počasi in potiho gazili okrog in oprezali za anakondo. Sokolje oko Roma je opazilo kožo anakonde. Barve so kazale na to da je anakonda odvrgla »montl« le en dan nazaj. Dobra šansa da se skriva v neposredni bližini! Očitno se je lisica res dobro skrila, saj je Rom žal ni našel, niti jo niso zasledile naše avanturistično-turistične oči.

To smo razumeli kot namig, da se moramo še vrniti v te kraje in poizkusiti srečo drugič. Amazonski gozd definitivno ni živalski vrt, kjer je opazovanje določenih vrst garantirano
J.

poglej 2x preden se dotakneš nečesa
iskanje anakonde
Odpeljali smo se na zajtrk, spakirali stvari in se odpravili na 3 urno vožnjo proti cesti. Na poti smo še zadnjič uživali lepe razglede in srečevali različne vrste ptic in opic. V enem momentu smo opazili več papig zato smo se ustavili. Fotkali in občudovali smo čudovite ogromne rdeče papige z rumenimi lisami. Tok nas je med tem zanesel na rob reke, čist ob drevje. Ker sem sedel na robu čolna me je nekaj listov pobožalo po roki, zato sem se obrnil proti njim, takrat pa sem malce naprej (dobre pol metra v stran) zagledal 2 metrsko anakondo, ki se je sončila na istem grmičevju. WAAA!! Vseeno se nam je nasmehnila sreča in nas nagradila z baby anakondico. Hitro smo naredili par fotkic, nato pa gas proti kosilu in pa odhod nazaj v Lago Agrio.




Plan za prihodnje dni je bil okvirno postavljen. Še isti dan sem želel priti do glavnega mesta, od koder si bom v nekaj dneh ogledal glavne znamenitosti na severu nato pa z busom nazaj v Guayaquil in domov. V Lagu Agriu sem se dogovoril z voznikom specialnega kombija, ki je peljal nekaj turistov, ki so rezervirali paket pri eni agenciji, da pelje v center Quita še mene (busi so namreč veliko počasnejši, manj udobni za povrh vsega pa imajo glavno postajo v Quito na robu mesta, kar pomeni še dodatne ure in dolarčke za transport v center). Da pa je bila sreča zares tudi tokrat na moji strani pa me je voznik peljal celo do vrat izbranega hostla J. Tja sem prispel okrog desetih, odličen čas za topel tuš, razpakiranje in hladno pivo (aja, perčki v štarcunah stanejo 1 dolar in nosijo 0,6 litra J).


še nekaj fotk od raftanja:







nedelja, 7. december 2014

AMAZONSKI DEŽEVNI GOZD


Deset dni nisem pisal bloga, kako naj se sploh spomnim vseh detajlov. Deset dni je energija v meni rastla, spoznal sem ogromno novih ljudi, videl neverjetne stvari in noro užival ob odkrivanju Ekvadorja, podiranju novih rekordov in odkrivanju novih svetov. Sedim na letališču v New Yorku in ob obujanju spominov ugotavljam, da se je nek del mene spremenil. Izkušnje in spoznanja so definitivno en velik razlog zakaj sploh potovati, z vsakim povratkom pa me je malce strah vrnitve na ustaljene tire in neko monotonost, rutino. Prisoten strah je super, saj me le ta vedno znova in znova brcne v nove dežele in vodi na nove avanture. Upam da nora energija v meni ostane na tem visokem nivoju še dolgo časa in, da vodi v avanture tudi doma, in ne le na potovanjih J

Prejšnja nedelja ni bila niti približno tako mirna kot sem napovedoval. Zjutraj sta prišla na dopust v Banos Pablotov brat in njegova punca. Pri zajtrku smo se dogovorili da se odpeljemo na sosednji hrib ujet lep razgled. Najprej je na parkirišču protestirala Kia (s katero so se pripeljali kolegi). Z manjšim potiskom smo jo hitro oživeli in pričeli z vožnjo navkreber. Kmalu smo v vzvratnem ogledalu izgubili pogled  na starega golfa od Pablotovega brata. Sledil je klic na pomoč; Auto kuha! Od vseh patronov sem bil edini, ki je že kdaj pogledal pod pokrov avtomobila, zato sva z Maiso na vrhu hriba spustilo bando in se odpravila nazaj proti mestu pogledat kaj je z golfom. Sreča v nesreči; slab stik v armaturki je povzročil nekontrolirano skakanje kazalcev. Vseeno smo avto pustili v dolini, zraven pa smo pobrali še dva nova Ekvadorska patrona (kolega), tako se nas je 6 zbasalo v Kio in odpeljali smo se na vrh pobrat preostalih 5 J. Vrh nas je nagradil z lepim razgledom, ekvadorsko kuhinjo in pa mini adrenalinskim parkom.

Sama sreča da so Ekvadorci manjši ljudje, drugače se nas 11 kosov nebi moglo sestavit v avto. Kljub manjši gužvici smo se spravli iz hriba do mestne busne postaje. Tam sem se za teden dni poslovil od dragih Guayaquilcev. Pablo, njegov brat ter bratova gospodična so ostali v mestu na poznem kosilu, zato sem se jim pridružil. Vmes sem skočil še do dveh turističnih agencij in povprašal po organiziranih turah v deževni gozd. Nobena izmed agencij za prihodnji dan ni organizirala podobnega paketa, zato sem se odločil da vzamem nočni bus v najbolj oddaljeno mest od koder naj bi bile organizirane različne ture v nacionalni park Cuyabeno. Med kosilom je Pablov brat ponudil prevoz do sosednjega mesta (Ambato), od koder je direktna povezava za amazonski gozd. Super! Skočil sem še po prtljago, ki me je čakala v hostlu, potem pa akcija proti Ambatu.

Hitra vožnja nam je pustila nekaj časa, zato sem spotoma dobil še vodeno turo po mestu in pa pokušino lokalnega soka –Colada Morada (en tak svojevrsten mix ko se ne človek težko odloči ali pije sok ali je puding..)

Nočni bus je bil neskončno dolg. Štart ob devetih z načrtovanim prihodom okrog pete ure zjutraj. Ciljno mesto: Lago Agrio. Mestu vladajo korporacije, ki izkoriščajo amazonski gozd za črpanje nafte. Edini turizem v mestu je zbirno mesto avanturistov od koder jih agencije odpeljejo v deževni gozd. Vse kar sem prebral od mesta na internetu pa je, da naj ne hodimo v mesto sami, na vsak način pa naj se izogibamo mestnim ulicam ponoči.

Kmalu po odhodu iz Ambata sem kljub razgibano luknjasti cesti zaspal. Zbudil me je šele policist okrog tretje ure zjutraj. Vsi smo morali iz avtobusa v vrsto. Še napol v snu sem se oziral okrog sebe in tuhtal kaj za vraga je to. Pa valda nisem šel na napačen avtobus in se znašel na državni meji? Na srečo ne, bila je le redna policijska kontrola. Severni del Ekvadorja, na meji z Kolumbijo je malce nevaren zaradi paravojaških skupin povezanih z švercanjem droge iz Kolumbije.

Še preden sem se dobro namestil nazaj na avtobus sem že spal. Nov šok pa ob pol petih zjutraj. Prispeli smo na cilj. O neee, to je pa čisto prezgodaj. Prihod me je potegnil iz globokega spanca, zunaj pa je bila še čista tema. Kako za vraga naj ob tej urim najdem turistično agencijo? Ob sestopu iz avtobusa me je zadelo pravo tropsko podnebje. Vročina in pa močan naliv. Krasno J hitro sem se zavlekel v avtobusno postajo in se spomnil obeh prebranih stavkov iz interneta. V glavi je začelo odmevati: Ne hodite v mesto sami, nikakor se ne gibajte zunaj ponoči… Situacija je nanesla ravno na ta slučaj J

Ker sem precej neučakane narave mi posedanje in čakanje na sončni vzhod ni preveč dišalo. Stopil sem do taksista in ponovno uporabil vse moje španske besede s katerimi sem mu poskušal razložiti da bi rad našel turistično agencijo, ki bi me odpeljala v Amazonski gozd. Sumljivo hitro je razložil, da točno ve kam želim in da me bo odpeljal tja. Ni se mi zdela najboljša ideja, da sredi noči prisedem v zanemarjen taksi v tem sumljivem mestu.. pa vseeno; dogodivščinam naproti sem prisedel v rumeno kripo. Več kot očitno je bil taksist na dež navajen, saj ga odprto okno na voznikovi strani ni oviralo kljub kvalitetnemu dežju.

Po dobrih desetih minutah vožnje po praznih mestnih ulicah se je ustavil pred hotelom D'Mario. Rešetke na vratih in ugasnjene luči niso dajale nič kaj prijetnega občutka. Taxist mi je zaračunal drobiž dolarjev in odpeljal v noč. Kaj pa zdaj? Nobenega znaka o turistični agenciji, nobenega zvonca hotela, nič. Okrog ni bilo niti žive duše, da bi jo povprašal če sem vseeno na pravem kraju. Drugega mi ni preostalo kot da sem se zavlekel pod streho, usedel na ruzak in pojedel zajtrk, ki sem ga (pametno!) kupil prejšni večer na avtobusni postaji.

Ni bil še čisto dan, ko sem se od dolgčasa obrnil za sabo in skoraj kot fatamorgano zagledal še eno izgubljeno turistko. Haha, mogoče sem pa vseeno na pravem mestu! In res, tudi ona je prišla zaradi amazonske avanture, vendar malo bolj pripravljena. Dogovorila se je z turistično agencijo preko spleta in dobila navodila, naj pride v ponedeljek zjutraj ob pol deveti uri pred hotel D'Mario. Oujea!! Zgleda sem navsezadnje bil na pravem mestu.

Okrog osme ure se je nabralo še kar precej turistov, tako da me je začelo skrbeti že v smer, da je turistov čist preveč za pravo Amazonsko avanturo. Na srečo je iz istega kraja štartalo več turističnih agencij. Ob pol deveti uri je prišlo nekaj patronov, ki so nas porazdelili po hiškah glede na prijave. Iz tega mesta vse agencije vozijo v nacionalni park Cuyabeno. Park je velik nekaj več kot 600.000m2 in je zavarovano območje že od leta 97. Kot zanimivost; park leži na ekvatorju.

Leži na višini med 200 in 280 metrov nad morsko gladino z tropskim podnebjem. V pomladnih mesecih ima park deževno dobo, v jesenskih mesecih pa sušno. Park je poln lagun, potočkov in rek. Med sušnim in deževnim obdobjem se gladina vode razlikuje kar za 3 metre, kar pomeni da določene vrste živali (rečni delfini ipd) lahko opazujemo le spomladi. Na leto v povprečju pade več kot 3.000 mm dežja. Po pričanju lokalnega vodiča pa se ta številka iz leta v leto zaradi globalnega segrevanja povečuje.

Amazonski gozd je eden izmed najbolj biološko raznolikih krajev na svetu. Na hektarju lahko najdemo več različnih rastlin kot v katerem koli drugem gozdu na svetu. V Ekvadorju je namreč 10% vseh vrst rastlin (od 2.736 drevesnih vrst jih v Amazonskem gozdu najdemo 1.356). V Cuyabeno rezervatu najdemo tudi 10 vrst opic, več kot 580 vrst ptic, obe vrsti amazonskih delfinov, morske krave, vidre, amazonske krokodile, jaguarje, pume, divje mačke, neskončno vrst metuljev, pajkov, kač (med drugim tudi anakonde), 350 vrst rib (piranje, some, električne jegulje, …).

Cuyabeno je eden izmed bolj dostopnih nacionalnih parkov v Amazonskem gozdu, hkrati tudi ena izmed ugodnejših opcij za obisk gozda. Celotno dogajanje je okrog prijetne lagune, kjer je 10 različnih koč, ki ponujajo celovit program aktivnosti. Vse na isto vižo; v ceno je všteta vsa hrana, vodič, spanje, prevozi, … pravzaprav vse. V parku so eko-koče in z njimi turizem prisotne že od leta 1985.

Precej random sem pristal v Kayman Lodge. Ta je bila postavljena 2 leti nazaj. Moja malenkost in tri gospodične smo bili 4 dnevna ekipca (Jordana in Avstralije ter Jess in Rachael iz Anglije). Okrog devetih smo štartali z mini buskom proti parku. 3 urna vožnja mimo pašnikov in vasi vse dokler se ni cesta končala. Na koncu ceste je gostilnica, administracija parka ter reka, od koder čolni vozijo hrano in ljudi globoko v notranjost parka.

Tako smo tam tudi mi dobili kosilo, se malce pomenili z vodičem in se z vso kramo sparkirali na čoln. Dolg in ozek čoln z 40 konjsko yamaho je dobri dve uri vozil po manjši reki naloadan z vsemi kar smo potrebovali v prihodnjih dneh. Počasna vožnja po reki navzdol nas je konstantno nagrajevala z bujnim rastjem na obeh straneh. Vodič je neprestano oprezal za živalmi in kazal na te in one papagaje, opice ipd.


Prihod do hišk je bil nadvse prijetno presenečenje. Lesene hiške, pokrite s slamo, manjši stolp za opazovanje in čudovit skupni prostor za počivanje. Vse to v objemu neokrnjene narave. Top shit!!



Ko smo se razpakirali smo vzeli kanu in šli na prvi lov za anakondo. Dobre 5 minut veslanja po reki navzdol se odpre ogromna laguna, ki predstavlja odličen prostor za opazovanje živali.


Najprej smo veslali ob robu, kjer so razvejana drevesa ki rastejo ven iz vode, tam se namreč najrajši zadržujejo anakonde. Žal kače nismo srečali, se je pa dan bližal h koncu, zato smo se odpeljali na sredino lagune in med plavanjem uživali sončni zahod. Hvala bogu je voda preveč blatna da bi človek videl med čim plava, saj v tej vodi živijo poleg anakond tudi kajmani, krokodili, piranje, jegulje in nešteto drugih smrtno nevarnih živali J




Po čudovitem zahodu smo odveslali v kočo na večerjo. Med veslanjem so nas v daljavi spremljale strele in nevihte v daljavi. Kljub pogostim strelam nas nevihta ni ujela, zato smo po večerji odšli opazovat kajmane. Iz motornega čolna smo opazili nešteto oči kako na vodni gladini spremljajo dogajanje v okolici. Tresljaji čolna pa so ribe tako zrajcali, da so se metale iz vode in kar nekaj jih je pristalo na našem čolnu. Easy fishing… J

Pred spanjem je bil čas še za eno pivo, nekaj debatk potem pa kratek vendar zaslužen počitek. Sobe so preproste, vendar lepo opremljene in čiste. Vsaka soba ima svojo kopalnico s toplim tušem in wcjem. Vse postelje imajo mreže proti komarjem, stene pa so zelo zračne. Polovico zunanjih sten predstavljajo le mreže, proti stropu pa čisto nič. Stropa pravzaprav ni, nad glavo je samo slamnata streha. Vsa ta zračnost sicer pomaga pri vročini, hkrati pa omogoča lahek dostop žužkov, kač, in ostalih živali v bivalni prostor. Previdnost torej ni nikoli odveč J

Vstajanje ob šestih zjutraj je bilo mnogo prezgodaj, ampak jutra so v gozdu precej živa, zato smo naredili manjši krog v okolici in z zanimanjem poslušali glasove ptic, opic in drugih živali. Že takoj na balkonu hiške smo lahko opazili Yellowhanded Titi monkeys, opice, katerih obraz spominja na hudiča. Kmalu smo opazili tudi veveričje opice (majhne in rjave barve). Papagajev in ostalih ptičev pa je bilo čisto preveč in so kmalu postali nezanimivi, zato smo oprezali bolj za nenavadnimi bitji in rastlinami, ki se skrivajo po gozdu.



Sledil je zajtrk, nato krajša fura s čolnom in pa 2-3 urni hajk. naš guide je bil Rom, 27 letni domačin, ki zase pravi da je bil kot majhen zelo problematičen, zato sta ga starša poslala pri 16. Letih v vojsko. Od tam je pobegnil v gozd, kjer je živel pri nekem plemenu, kjer se je učil o rastlinah, živalih in preživetju v amazonskemu gozdu. Gozd mu predstavlja domače okolje, in je popolnoma predan ekologiji in ohranjanju gozda. Edini vodič, ki sem ga videl na potovanju da je pobiral čisto vse smeti, ki jih je srečeval na vodi in v gozdu (smeti v Ekvadorju zares ni veliko, žal pa se med veje ob bregovih rek sem ter tja ujame kakšna smet, ki jo voda prinese iz bližnjih vasi oziroma iz bolj gosto poseljenih predelov Andov).

Vsakič ko je Rom videl kakšno luknjo je takoj začel lesti vanjo, oziroma bezati vanjo z kakšno palico. Kazal je celo večje zanimanje do rastlin in živali kot mi. Neverjetno izostren vid pa je pomagal pri opazovanju živali v okolju. Neverjetno, kako je na hajku opazil lenivca na krošnji enega izmed visokih dreves. Lenivec je izredno počasen in zaradi maskirnih barv komajda opazen.



Dober vodič je v takih krajih tako ključen J med potjo smo tako srečali veliko različnih vrst pajkov (med drugim tudi tarantelo), opic, ptic, in drugih živali. Pokazal nam je tudi različne vrste dreves in njihove zdravilne učinke oziroma možnosti uporabe za preživetje v naravi.



Po hajku smo v dežju odveslali nazaj proti hiškam na kosilo kateremu je sledil dolg in prijeten počitek v visečih mrežah in opazovanje živali direktno iz »dnevne sobe«.

Popoldan smo naredili daljši krog z motornim čolnom, vendar brez večjih uspehov. Še vedno nismo srečali iskane anakonde, niti drugih posebno zanimivih živali. Ko se je zvečerilo smo se vrnili na večerjo, potem pa smo se odpravili na krajši nočni hajk po okolici. Zanimivo je videti kako je gozd živ ponoči. Rom nas je stalno opozarjal, kako previdni moramo biti kam stopamo in za kaj se primemo. Še posebno ponoči, ko je težje opaziti nevarnosti okrog sebe. Živež je odlično zamaskiran tako na prvi pogled deblo drevesa predstavlja ogromna kolonija dlakavih gosenic, spet drugo ni list ampak je metulj, pod dejanskim listom se skriva nevarna mravlja, ….




Vse lepo in prav, dokler ne zaslišim kako mini helikopter trešči v moje uho, zamahnem z roko in nekega žužka odbijem v tri krasne (predvidevam da je bil žužek?...). Kamikaza žužek me je ob trčenju v uho užgal ultra kvalitetno, tako da za moment ali dva niti nisem potreboval luči. Ko se je bliskanje v glavi pomirilo je ostala le še močna bolečina. Rom mi ni znal veliko pomagati, saj nihče ni videl kaj me je pravzaprav pičilo. Po dobrih 10 minutah smo bili že nazaj v kampu, do takrat pa je bolečina že padla na znosno raven. Hkrati pa sem pričel dobivati izpuščaje. Naprej po rokah, potem še po nogah in kmalu sem jih imel po celem telesu. Ko sem pokazal rezultat pika Romu je le široko odprl oči in rekel: OOOh man! That is crazy! I have never seen something like that!. Super, sem si rekel, fajn da si me potolažil J hvala bogu sem imel s seboj nekaj antihistaminikov, katere sem pojedel in odšel spat. Rom je predlagal načrt: spat, in če zjutraj ne bo vredu bo odšel v gozd poiskat zdravilne rastline. Nisem bil čisto prepričan v njegov načrt, vendar je bila ura res pozna, bil sem več kot utrujen zato sem se strinjal in legel v posteljo v upanju da bom zjutraj OK oziroma vsaj živ J.