Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sreda, 30. oktober 2013

Maroška potica


Cajta na dopustu tok mal da ne morm pisat bloga. Hvala bogu nas je na poti zadosti, da s skupnimi močmi polnimo vrstice. eni bolj, jaz pa manj :) Končno nam je uspelo ujeti zamudo s pisanjem, tako da objavljam blog za pretekle dni (nisem se utegnil prebrat ampak ko pogledam na hitro ugotavljam, da se moj svet vrti drugače: več mehankarije in manj turizma :) slike objavim ko jih najdem in pridem do interneta ter časa :)

Glavne zahvale za objavljeno gredo Maj(d)i, Robiju, prejšnima postoma pa Tjaši ter Katji.


4. in 5. dan (Francija, Španija, Tangier, Chefchaouen, Fez): شضطسؤ فصز ڣڝ ښڨق

Bungalovi Murcia. Prvi voznik Maja. Postanek. Ivankin šnops, akumulator.
Vse poti vodijo v Nico. Sploh, če se izgubiš. Trajekt karte 80 min pred  Aljazeera (Algesiras). Gremo na trajekt. Čakanje na izhodu meje 20 min. Krompirček skoraj izgubi svoje prtljažno bogastvo. Težka je ta popotniška v globoko Saharo. Izumi se nov »ključ« in hop naprej. Meja ena ura. Na trajekt, ki je kot space shuttel. Lahko risanke ta rožnatega panterja, lahko večerja. Mimo Gibraltarja. Pot ura in pol s premikom za eno uro nazaj, saj prekoračimo časovni pas. Prihod v Tanger MED. Ura na meji. Vmes premestitev potnikov glede na prometna dovoljenja vozil. Tako na primer Tanja poseduje in fura kamionček prime delux izvedbe iz leta cca. 1978. Pri Janu komentar ob pogledu na slike »OMG«. Na prvi pumpi po Tanger MED prespimo. »Zgodnje« vstajanje. Pričenja toplejša klima, čas za odprtje haub, da se nam ne pregrejejo mašine. Skromnejša rast, koze in nasmeški. Prihod v Chefchaouen »Modro mesto«. Prva dilanja za parking. Ogled mesta, prvo pa nujni postanek za tajin, da si napolnimo želodčke. Pričetek z obveznim metinim čajem in olivami. Izgubimo se v modrini mesta z občudovanjem vsakega novega kotička. Dišave, raznovrstnost pisanih noš, bobenčki na glavnem trgu, pladnji slaščic, ugodne pisane preproge. Za vsakim vogalom »Want some hashish?«. S pomočjo »hitrega« brainstorminga začrtamo naslednji cilj. Postanek bo pred Fesom. Nekateri v kamp, nekateri v bungalov. Bungalov se izpostavi za mini bajto za 20 ljudi. Fantastičen skupni prostor, na »okrog«. Čuvaj čuva naš vozni park. Cena 2.5 dcl vodke. Za večerjo naša prva Harira juha (vrsta paradižnikove juhe). Hitri uvajalec Eve in Mojce v osnove flamenka. Klap-klap tečaj. Nočni pogovor ob bazenu s sivim pinotem iz Bizeljskega. Hvala sponzorju Berkovič family. Tres bien ;) Naslednji dan za zajtrk crepes (maroške palančinke, bolj »krušne« zasnove) kot priloga olive, ene vrst feta sir, maslo in marmelada. Pade tudi prvi sveže stisnjeni juice. Zelo zadovoljni. Pot v Fez. Ob vstopu tako pogled na medino. Plan vsaj enkrat se izgubit v 1200 let starem mestu. Obljuba Lonley Planeta spodbudna. »This is an old and supremely self-confident city that has nothing to prove to anyone.« Seveda se po najprej obvezno izgubimo. Vijugasta pot lenih muckov nas vodi vse do prebivalčeve spalnice. Oops to ne bo to J Obrat nazaj in že smo na second hand delu kjer nam ponujajo med drugim čevlje brez para. Po mapi najdemo pot do Modrih vrat. Prispemo in se najprej ustavimo na okrepčilu. Na meniju kebab (ražnjič), harira in tajin v restavranu Kasbah s panoramskim pogledom na Modra vrata in klici k molitvi. Ogled medine. Ponudba pestra. Sveža maroška meta, maroških čeveljci, šali color or pattern you wish, oreški, suho in sveže sadje ni da ni, živa vaga z direktnim zakolom. Med živahno druščino uspemo prebrodimo do najstarejše barvarnice. Ni bilo sicer težko saj nas je vonj po amoniaku golobjih fekalij dobro usmeri J Pot po stopnicah čez trgovinico in že smo v prvem nastropju z razgledemo nad celotnim postopkom obdelave usnja. Postopek obdelave usnja. Apno, pranje, golobji drek, barvanje. Izbira je velika. Indigo, kana, žafran, … Ponudba za popravilo vonja po bird pooju z arganovim oljem na izhodu nas ne preseneča. Zopet čez medino na parking pred avtobusno postajo. S kupco do prvega »štenderja« po metin čaj in hop naprej. Pot čez nogometno mrzlico. Yeeahhhh naši so zmagali! J Kamp in postavitev prvih šotorjev zraven stadiona kjer dogaja tekma Casablanca in Khouribga.




Rabat


Ne vem ker dan. Vem da je bilo zgodaj zjutraj. Smo šli v napad na vize za Mavretanijo. Potrkam na okenca deklic iz Loke, Koroške in Celja. Vse prav hitro v akciji, zrihtanje in odišavljene. Štartamo ob 6h, do glavnega mesta Rabata je vsaj 3 urce. Vmes pošteno dežuje. Tudi Afrika ni več to kar naj bi bila. Ker Party (naš kombi)  leti kot »sneta skera« smo tam v 2 urah in pol. Z vsemi potnimi se optimistično postavimo v vrsto. Uradnik odpre okence ob 9h in na našo žalost deli le po en obrazec. Tako z bližnico, da uredimo za vse ne bo nič. Poiskušano in poiskušamo, a se ne da in ne da. S.... Izpolnimo vsaj zase in oddamo. Ponj lahko pridemo ob 3h popoldan. Ostalim sporočimo žalostno vest in gremo v mesto. Parkiranje v mestu težavno in končno najdemo parkirišče pred njihovimi »žalami«. Kar čez pokopališče v mesto, najprej napademo hotel zaradi osnovih potreb (tudi čaj in kavo smo popili). V mesto po kartico za telefon in nekaj sladkega. Pa še na nekaj sladkega in nazaj po vize. Na naše začudenje vse lahko dvigne le en. No pa bomo vseeno probali kaj profitirat. Ker smo že pošteno lačni najdemo nekaj lokalnega in si privoščimo pečeno piško. Čeprav je bil beder velikosti naše perutnice se vseeno najemo (vsak po četrt piškice).  Šestkrat avtobusni ogled mesta preden najdemo primeren parking. Na plažo po še nekaj sladkega in končno se dobimo cela druščina.



Casablanca 

Pozdravi nas zahodnjaško moderna  Casablanca s svojimi art deco pročelji. V 15. Stoletju dežela piratov. Te preženjo Portugalci, ki dotedajo Anfo zravnajo in zgradijo Casa Branco ( v prevodu Bela Hiša).   V Casablanco jo kasneje preimenujejo španski trgovci. Ogled tretje največje mošeje na svetu Hassan II. Mošeja je s pričetkom gradnje leta 1980 in zaključkom 1993, novejšega izvora. Zgrajena v čast kraljevega 60. rojstnega dne.  Sprehod po prostranem dvorišču, zmožnemu sprejeti 80 000 častilcev. Fascinantna notranjost zmore 25 000. Informacija Lonleyja, saj mi ogled zamudimo.  Ta je namreč organiziran ob 9, 10, 11 in 14.00. Samostojen ni možen. Držanje dress coda seveda obvezno. Sicer ena od dveh mošej v državi kjer je dovoljen vstop nemuslimanom. Malo zmeditiramo in se prepustimo vetru, ki je močan, saj je mošeja zgrajena tik ob obali. Sledi obisk slovitega Ricky Caffeja, kjer se je snemal legendarni film Casablanca. Popapa se rižotka (70 Dirhamov), v stilu Ingrid se popije martini. Voda se ne naroča (2, 5 dcl 30 dirhamov). Prijazni natakar se nas usmili in nam jo nalije iz lastne flaše. Očitno se nam dolga pot že pošteno pozna  J Sprehod nazaj do parkinga in vožnja do prve pumpe po cestninski, kjer nas že čaka popravljeni kamionček.  Uspe se nam zgrešit zato postanek na naslednji pumpi. Jalla, jalla v Marrakech!!! 


Marakeš  
Prvi dan s poležavanjem ob bazenu, lepimi dekleti, bikini in mrzel pirček, bi morali skoraj izbrisati iz našega bloga. Prav preveč pocukrano.  Popoldan se odpravimo v mesto v medino. Baje je tam res prava tržnica za nakupe. Vzame prazen nahrbtnih (seveda kratki rokavi) in se obtimistično podamo v nakupe. Najprej pa naraven pomarančen sok za 4 dirhamoe. Nekaj zapleta saj moram biti nekaj posebnega naročim nekaj rdečega z mislijo da so rdeče pomaranče in enaka cena. Gospodična za mano isto in pri plačilu se izkaže da je cena 15 dirhamov za vsako. Ker da prodajalcu 20, ki jih noče vrniti dobi »rahel« histerični napad in samo temu da ni oborožena se ima zahvalit trgovec, da je ostal živ. Trgovinice me zopet razočarajo in vrnem se s praznim nahrbtnikom. Mogoče pa ni bil moj šhoping dan. No punce so bile bolj uspešne in vrnejo se z novimi obuvali,hlačami... Ko se dobimo je že noč in zebe me kot psa. Kupiti pulover ali ne kupiti? Pa saj smo v Afriki. Ne, pa če crknem od mraza. Ko gremo na čaj se iz terase odpre čudovit razgled (mogoče kje kaka fotka). Pa nas najstarejši frajer povabi še na kulinarične užitke. Začnemo s sveže kuhanimi polži. Kar z zobotrebncem ga izbezamo iz  hišice in nekaj črnega sluzasteg pristane v naših¸ne nasitnih »goltancih«. Okus me ne navduši preveč tako, da je ena velika porcija več kot dovolj za vse. Zdaj pa na ovčje glave. Stojnic je veliko in kar tepejo se za takole veliko druščino. Ko se končno odločimo, morajo celo napoditi nekaj domačinov, da je za mizo dovolj prostora za vse nas. Ko naročimo le dve porciji so vidno razočarani, naš vodja pa več kot zadovoljno uživa. Glavo ti lepo razsekajo in koščki so prav užitni (vsaj nekateri). Ker seveda lakota ni potešena (nakupovalna za dekleta je bila) se odravimo še do tretjega z bolj normalno ponudbo. Naročimo juhco in ražniče, potamanimo vse olive in kruh (včerajšnji) in čajčke ter kokakolo. Cena temu primerna 700 dirhamov. Večina in naša mala članica, se odločimo da imamo dovolj in gremo nazaj v kamp. Mladi pa še na žur, ki se kaneja izkaže z urnim popravilcem in kratkim krogom po tržnici.


Essouira


Zjutraj poslavljanje od dele ekipe, ki se vrača domov. Čusteni kar predolgi objemi, solzice in dolgo mahanje v slovo.  Del ekipe direktno do morja, del se še malo pozabava z barantanjem pri prodaji rabljenih (beri odpisanih) gum. Prodajo skoraj vse, še radijo in zvočnike, nočno omarico in par gat. Mi pa na morje, ribice (tudi tiste z repom), surfarji in seveda tržnica. Lepo se napapcamo s svežimi ribicami. Barantanje tudi tokrat uspe, saj se vedemo kot da ne vemo če bi. Trgovec doda še raka in dodatno ribo za »gešenk«. Pa oboje vrnemo in raje znižamo ceno. Vseeno nas oderejo za 800 dirhamov, a se 10 ljudi pošreno naje s 5 kg ribe, kalamarov, škamopov, kozic in krompirčka. Na glavnem trgu še na kavo in izstrebljevalske potrebe. Lepo se grejemo na sončku, saj veter ustverja vse prej kot tropel ambijent. Po trgovinicah in tokrat sem bolj šoping raspoložen. Medina mi je bila prav prijetna in v neštetih ulišicah kar pozabim na orjentacijo. Ko se ura približa odhodu, se zavedam da hodim kar nekam. Na izhodu vprašam za morje v moji polomljeni Francoščini in po zunanji strani obzidja končno zagledam naš kombi. V istem  času pride še trgovski del ekipe in eni še na hitro večerjo mi pa proti iskanju kje bomo spali. Da je zopet noč ni treba posebej poudarjat. Kar nekaj kilometrov celo nazaj proti Marakešu končno le najdemo nekaj prav prsenetljivo izjemnega. Prijazna  mamica s vojim 10 letnim sinom, nam razkažeta res lepo urejen kamp z bungalovi, bazenom, restavracijo. Nekaj konzerv ne dočaka jutra in kuhanje ter topla hrana ujasneta v trenutku. Še šiša večer z mnogo inprovizacije. Piksna od pirčka se izkaže za dobitno kombinacijo saj folije ni in ni na vidiku. Prijetno zadimljeni odtavamo vsak v svoje sobane.




Agadir


Zjutraj žal ni časa za test bazena in po zajtrku se odpravimo  proti Agadirju. Pojavijo se tipična afriška drevesa, na katerih se pasejo koze. Ko zagledaš eno ki se vzpenja misliš, da si videl vse. A z odprtimi usti ustaviš in slikaš drevo na katerem je bilo več kot 5 koz. In to prav visoko. Seveda se takoj prikradejo že skorumpirani pastirčki z »fehtarsko« žilico. Ko odklonijo pulover, dobimo le potrditev, da imajo vsega dovolj. Vmes nas vrli študent baranta za argamovo olje in med. Cena vztrajno pada in stojnica trgovca ob cesti se hitro prazni. Ko kočno prispemo v Agadir, se zapeljemo kar v center na ribjo tržnico, ki je seveda že skoraj zaprta, a pred njo so stojnice s hrano. Zasedemo celo mizo in naročimo mešano na žaru. Pride sicer ocvrto a veliko in nabašemo se do onemoglosti . Ker Maroko ni Afrika saj vedno dežuje in o toploti še ni prvegaa sledu. Odpravimo se v šoping. Kar strese me ko vstopimo v Marjanco (trgovska veriga od bog ve katerega požrešnega poslovneža). Vse se sveti, blešči, kot da bi bili doma. Le folk se veliko bolj umirjeno premika med policami in mi neučakani Evropejci kar malo nervozno hitimo med njimi. Plan je bil v pol ure ven in punce naju več kot presenetijo ko so že pri kombiju. Veliko vode za saharo, kakšen pirček in nekaj jogurtov je izplen. Midva pa veselo po začimbah, ki so res poceni in še oliv sva se pri degustaciji pošteno najedla. Pa smo »ready« za nočni lov za premočiščem. Tokrat ne ravno kmalu naletimo na bogu za hrbtom skoraj zapuščen kamp. A se vseeno prikaže mož, zalaufa agregat in čudežno se vse posveti. Da dežuje se ve in postavljanje šotora v dežju v Afriki? Bo malo počakalo. Odpre nam še recepcijo z velikom salonom in po par pozdravnih kozarčkih našega šnopčka po imenu Ivanka nam je dovoljeno vse. Lakote ni bilo, šiša končno s pravo folijo in dj-ejka nam popestrita večer. Novinarka veselo piše blog ob nikotinski in alkoholni inspiraciji. Mladenke veselo vabijo na ples in džuskajo ob glasbi. Po kar nekaj popitemu se veselo odpraimo spat. Deževati je za čuda nehalo in postavljanje šotora se lahko začne. Še topel tuš in veseno na nočno delo. Tudi ponoči dežuje. Prava Afrika, črna in z kar nekaj dežja.

Tan-tan


Zjutraj vsi obtimistični ob 7.30 proti nacionalnem parku (baje najlepšemu v Maroku). A najdemo le nekaj vojakov in močan veter ob obali. Se vrnemo po ostala prevozna sredstva in nam lastnik kampa pove, da je tole ta park a živali v tem vetru ne bomo ravno videli veliko. Pospravimo in odpeketamo proti jugu. Dva iz odprave na poslovni sestanek ostali pa proti Sidi ifni. Na kofetek pri prvi peščeni plaži, kjer valovi atlantika izdolbejo prav lepe luknje. Po nekaj kilometrih najdemo še najlepši del obale s prečudovito igro narave, rdeči peščenjak s pisanimi kamni različnih oblik in barv. Prečudovit sprehod po plaži in na stotine fotografij. Slabe se ne da narediti. Uživamo ko nas zalivajo valovi in sploh se prebudi vsa otroškost v nas. Vmes kratek postanek da odžejamo še naše jeklene konjičke in naprej proti Tan.tanu. Nekaj policijskihh kotrol z vsemi možnimi vprašanji in šok ko izgovori moje ime. Skupinica pred nami mu je namreč že dala moj fiš (listek z mojimi podatki) Prijazen pozdrav in moje neznanje francoščine jih kmalu prepriča, da nas hitro spustijo naprej.  Do kampa le še par kilometrčkov in zopet se karavana zbere za mizo. Posovneža sta nam priskrbela par res krasnih orad in iznajdljivi študent se kar v kuhinji zmeni, da nam jih slastno pripravijo. Še preden uspejo prinesti pribor je pol ribic že zgoraj breza. Mljackamo kar z rokami vsem higijenskim minmumom navljub. Še kakšen cigaretet, čaj, nekaj besed in na zaslužen počitek.


torek, 22. oktober 2013


2. dan

OD BENCINSKE DO BENCINSKE


Po dobrih 5 urah spanca smo si privošl pravi francoski zajtrk – kava in rogljički. Pred odhodom smo tovornjačku napumpali gumo, kar ni rešilo problema. Že prvi izvoz smo zavili z avtoceste in tovornjaček predal vulkanizerju. V konvoju smo nadaljevali proti avtocesti, že po 100 m je party bus zarad neupoštevanja walkie-talkie-ja zašel in polovica ekipe se je zaradi njega izgubila v centru Nice, ki zato ni bla več nice. Medtem se je tovornjaček še enkrat vrnu nazaj do istega vulkanizerja. Ne, ni bla reklamacija, crklna je druga guma. Odločil smo se, da potujemo v 2 skupinah. Da bi nas tovornjaček in familly bus dohitela, smo potovali od bencinske do bencinske, si kuhali kavo, joto in makarone. Uspel nam je tud nekak ukrotit party bus, zdej vozi s hitrostjo, primerno ostalim (beri njemu slabšimi ;)). Počasi smo se premikali naprej, dokler nas ni ujel tudi popravljen tovornjačk z Žlo in njegova cestna asistenca Niko. Ker je ponoči očitno problemov manj, smo se odločili nadoknaditi zamujene kilometre. Party bus je izrazil željo po tušu in udobnem spanju in našli smo hotel F1, katerega prijaznost receptorjev smo izkoristili tudi tisti, ki se v hotel nismo prijavili. Za zastonj zajtrk in tuš se še enkrat iskreno zahvaljujemo. Njihove gostoljubnosti pač enostavno nismo mogli zavrniti.

Krompirček v akciji






3. dan

¡E VIVA ESPAÑA!


Transfer čez Evropo ni niti približno podoben pričakovani brezmejni vožnji. Da konvoj vozi strnjeno 2 uri skupaj je že prava redkost če ne fenomen. Zapleti se vrstijo hitreje, kot jih uspevamo reševati. Pa nič zato, brinovc, borovničke in limonce nam vlivajo pogum (v jetra :P). Še najmanjši problem predstavljajo domofoni, vedno nekomu crkne v ključnem trenutku in ta heroj seveda pri izbiri poti izbere napačno. Potem so tukaj še smart phoni, ki selektivno izbirajo klice. Vsak kombi pa ima svoje probleme. Enemu pušča kiler, drug žre olje, naslednji ne vžiga. Stalni problemi z gumami se nadaljujejo, saj kot da sami s sabo ne bi imeli dovolj problemov, za to poskrbijo še neznane barabe, ki uspešno praznijo naše denarnice.

Ker po afriško zaostajamo za časovnico, smo se odločili, da odrinemo ob 7ih. Presenetljivo smo se zares premaknili že pred osmo. Ker je na vsakem koraku treba nekaj prišparati, smo Toyoto pustili, da gre takoj čez mejo sama tankat. Seveda smo kmalu sprevideli napako, saj so španski zviteži v belem polotu izvedli že vsem znano potegavščino, kateri očitno še vedno nasedamo. Predrli so gumo, nato pa ponujali visok delež pomoči, ki bi se v običajnih situacijah seveda zdela sumljiva, ter spotoma tako spretno izmaknili denarnico in ruzak, da smo to ugotovili šele na parkingu, kjer smo jih ostali čakali. Čeprav je bila španska policija razumevajoča, več kot zapisnika ne morejo zagotoviti. Večji problem kot preklic kartic je predstavljala guma, saj je zaradi specifičnosti lahko sploh ne bi dobili. A na srečo je špansko govoreča naveza slovenskih kolegov rešila problem. Za vsak slučaj smo nabavili kar vse, kar so jih imeli v barcelonskem skladišču, t.j. 2. Medtem, ko je Toyota kruzala po centru Barcelone, se je kombijem jasno tudi dogajalo. Party bus je vžigal samo s porivanjem, k čemur je pripomogla tudi najmlajša, triletna  avanturistka. Po nekaj sto metrih na avtocesti se je probleme začel delati tudi naš kombi. Bravo krompirček, zdržal si skoraj cele 3 dni. Pa dobro, naj mu bo, očitno je bil delež olja z esenco pomfrija in osličev na pram nafti previsok. Fantje, ki so v šravfanju že pravi mojstri so spucali filter, a je krompirček hitro začel spet cukati. Ker s hitrostjo 30 km/h ne bi prišli daleč, smo izvedli malo daljši postanek (ne a res, nč nouga) in ugotovili, da olje za tako stare mašine očitno ni big deal, kriva je bila prepognjena cevka. Že v temi smo nadaljevali pot – resno se nam lušta po Maroku in jutri bi res lahko imeli malo več sreče.
Nauk dneva: pasuš mej skoz pr seb, pa če vidš belga polota, sporoč Janu, da ga bo s toyoto zrinu s ceste in opravu z nemu s kijem, ki ga je Vanda za ta namen kupila na eni od mnogih obiskanih bencinskih postojank.
Menjava gume

Ogled Barcelone namesto obiska mehankarja

Žla suši klobase


Ponudba krompirčka

petek, 18. oktober 2013


  1.  dan        

    »TLE JE PA TAKA KOLONA, K DA B JO NAŠ (KOMBIJI) DELAL!« (M. Pajek)

     

     

    Čeprav smo v Evropi, začnemo po afriško: najprej odhod prestavimo za eno uro, a navsezadnje štartamo štiri ure kasneje. Ob 1h popoldan torej iz Ljubljane odrinejo štirje kombiji, tovornjaček, ki skriva slepega potnika Peugeota in cruzerca. Tudi nadaljujemo v enakem slogu, saj so postanki pogosti in dolgi, naši kombajni (tj. vozila) pa stari in posledično počasni, ki vžgejo šele po nekaj poskusih.
     
    konvoj skoraj na kupu

    Krompirček v elementu



    izjemoma je prisotna tudi preventiva
     

    Zaradi netipičnih vozil smo za vse glavna atrakcija, še posebej za DARS-ovce in fante v modrem (slovenske in kakopak tudi italijanske). Povprečna hitrost je cca 80 km/h (btw, ravnokar smo dosegli tudi max hitrost 100 km/h!!!!!!, kar se zgodi le v primeru, ko je treba nekoga dohiteti in lahko traja tudi 20 min), za komunikacijo uporabljamo wokie-talkie-je, predvsem zato, ker en ve, koliko imamo goriva, drug ima GPS, tretji delujoči števec, četrti – Žla pa popestri s petjem. Zaradi glasnih mašin pa je izmenjava besed omejena.
     
nova Aljazeva ljubezen



      Vozila se delijo na več tipov: party bus, garsonjera, family bus, Guča, reševalno vozilo in romantična seansa. Potniki si izbiramo vozilo glede na razpoloženje.
      Naš kombi (garsonjera) ima še eno posebnost: drive-in pomfri, kar tako smrdi, da moramo v konvoju voziti zadnji L.
      Ko smo že mislili, da samo še poiščemo parking za spanje, se je spet začelo dogajati: party bus ni vžgal, cruzerca je prišla na svoj račun, saj je pošlepala tovornjačka, ki mu je zmanjkalo futra, garsonjera ni upoštevala navodil walkie-talkie-ja in je zašla s poti. Vseeno nam je uspelo priti v Francijo in prenočiti malo pred Nico. Za drugi dan je cilj priti več kot le do meje s Španijo. Če bodo kombiji za…

romanticno parkirisce za prenocitev - FRANCIJA

četrtek, 10. oktober 2013

GLE GLE road trip


6.332 kilometrov, 5 starih mercedesov s skupno starostjo 166 let in 18 dni. Cilj: Touba (Senegal).

14 dni nazaj sem končno našel na avto.netu primerno vozilo za našo pot. Zato sem skočil v Rogaško Slatino in kupil največjo podrtijo na svetu. Mercedes benz 207 (2,4D, kombi z dobrimi 60 konjami), letnik 1980.
Ker je 17.10 odhod, je bilo kaj hitro potrebno popraviti kar se je popravit dalo. Tako smo popravljali zavore, hupo, montirali dodatne luči, menjali stremena, oblekli strop, zmontirali posteljo, stole, radijo, zvočnike, 12v štekrčke, menjali smo olja, filtre, .... 
Wohnmobil je tako skoraj pripravljen na avanturo. Sedaj pa so na vrsti le še detajli, pakiranje in papirologija.


še nekaj fotk od kombija:
ogled avta v Rogaški.

Čiščenje, pritrjevanje sedežev, nov strop, ...

se bom potrudil pripopat še slikco kombija v
"popravljenem" stanju.




V zadnjem trenutku (8.10.) smo se tudi odločili da gre z nami naša Cruiserca (Toyota). Plan je, da jo zapeljemo v Maroko, tam bosta brat in njegova punca prevzela krmilo in se vozila še kakšen teden naokrog. Sledila bo menjava - Jan in Nina letita domov, Oče in Mati pa v Maroko- Tako bosta cca 14 dni še onadva cruisala po Maroku, nakar bom jaz prišel iz Dakarja in odpeljal Toyoto domov.
Predvidoma (Karte še niso kupljene) pridem v Maroko 17.11. V kolikor bo zanimanje se lahko dogovorimo da prileti kdo v Maroko in si skupaj v cca. tednu dni ogledamo maroške lepote.
Če te zanima novembrski Maroko me pokliči (dokler sem še doma) oziroma pošlji mejl.




Na spodnji povezavi pa je posnetek iz vala202 kjer sem na krajšem intervjuju opisoval zadnje potovanje po Zahodni Afriki. Vljudno vabljeni k poslušanju :)
https://soundcloud.com/val202/zahodna_afrika


še 7 dni do odhoda dela pa še o-ho-ho.