Maroška potica
Cajta na dopustu tok mal da ne morm pisat bloga. Hvala bogu nas je na poti zadosti, da s skupnimi močmi polnimo vrstice. eni bolj, jaz pa manj :) Končno nam je uspelo ujeti zamudo s pisanjem, tako da objavljam blog za pretekle dni (nisem se utegnil prebrat ampak ko pogledam na hitro ugotavljam, da se moj svet vrti drugače: več mehankarije in manj turizma :) slike objavim ko jih najdem in pridem do interneta ter časa :)
Glavne zahvale za objavljeno gredo Maj(d)i, Robiju, prejšnima postoma pa Tjaši ter Katji.
4. in 5. dan
(Francija, Španija, Tangier, Chefchaouen, Fez): شضطسؤ فصز ڣڝ ښڨق
Bungalovi Murcia. Prvi voznik Maja. Postanek. Ivankin šnops,
akumulator.
Vse poti vodijo v Nico. Sploh, če se izgubiš. Trajekt karte
80 min pred Aljazeera (Algesiras). Gremo
na trajekt. Čakanje na izhodu meje 20 min. Krompirček skoraj izgubi svoje
prtljažno bogastvo. Težka je ta popotniška v globoko Saharo. Izumi se nov
»ključ« in hop naprej. Meja ena ura. Na trajekt, ki je kot space shuttel. Lahko
risanke ta rožnatega panterja, lahko večerja. Mimo Gibraltarja. Pot ura in pol
s premikom za eno uro nazaj, saj prekoračimo časovni pas. Prihod v Tanger MED.
Ura na meji. Vmes premestitev potnikov glede na prometna dovoljenja vozil. Tako
na primer Tanja poseduje in fura kamionček prime delux izvedbe iz leta cca.
1978. Pri Janu komentar ob pogledu na slike »OMG«. Na prvi pumpi po Tanger MED
prespimo. »Zgodnje« vstajanje. Pričenja toplejša klima, čas za odprtje haub, da
se nam ne pregrejejo mašine. Skromnejša rast, koze in nasmeški. Prihod v
Chefchaouen »Modro mesto«. Prva dilanja za parking. Ogled mesta, prvo pa nujni
postanek za tajin, da si napolnimo želodčke. Pričetek z obveznim metinim čajem
in olivami. Izgubimo se v modrini mesta z občudovanjem vsakega novega kotička.
Dišave, raznovrstnost pisanih noš, bobenčki na glavnem trgu, pladnji slaščic,
ugodne pisane preproge. Za vsakim vogalom »Want some hashish?«. S pomočjo
»hitrega« brainstorminga začrtamo naslednji cilj. Postanek bo pred Fesom.
Nekateri v kamp, nekateri v bungalov. Bungalov se izpostavi za mini bajto za 20
ljudi. Fantastičen skupni prostor, na »okrog«. Čuvaj čuva naš vozni park. Cena
2.5 dcl vodke. Za večerjo naša prva Harira juha (vrsta paradižnikove juhe).
Hitri uvajalec Eve in Mojce v osnove flamenka. Klap-klap tečaj. Nočni pogovor
ob bazenu s sivim pinotem iz Bizeljskega. Hvala sponzorju Berkovič family. Tres
bien ;) Naslednji dan za zajtrk crepes (maroške palančinke, bolj »krušne«
zasnove) kot priloga olive, ene vrst feta sir, maslo in marmelada. Pade tudi
prvi sveže stisnjeni juice. Zelo zadovoljni. Pot v Fez. Ob vstopu tako pogled
na medino. Plan vsaj enkrat se izgubit v 1200 let starem mestu. Obljuba Lonley
Planeta spodbudna. »This is an old and supremely self-confident city that has
nothing to prove to anyone.« Seveda se po najprej obvezno izgubimo. Vijugasta
pot lenih muckov nas vodi vse do prebivalčeve spalnice. Oops to ne bo to J
Obrat nazaj in že smo na second hand delu kjer nam ponujajo med drugim čevlje
brez para. Po mapi najdemo pot do Modrih vrat. Prispemo in se najprej ustavimo
na okrepčilu. Na meniju kebab (ražnjič), harira in tajin v restavranu Kasbah s
panoramskim pogledom na Modra vrata in klici k molitvi. Ogled medine. Ponudba
pestra. Sveža maroška meta, maroških čeveljci, šali color or pattern you wish,
oreški, suho in sveže sadje ni da ni, živa vaga z direktnim zakolom. Med
živahno druščino uspemo prebrodimo do najstarejše barvarnice. Ni bilo sicer
težko saj nas je vonj po amoniaku golobjih fekalij dobro usmeri J
Pot po stopnicah čez trgovinico in že smo v prvem nastropju z razgledemo nad
celotnim postopkom obdelave usnja. Postopek obdelave usnja. Apno, pranje,
golobji drek, barvanje. Izbira je velika. Indigo, kana, žafran, … Ponudba za
popravilo vonja po bird pooju z arganovim oljem na izhodu nas ne preseneča. Zopet
čez medino na parking pred avtobusno postajo. S kupco do prvega »štenderja« po
metin čaj in hop naprej. Pot čez nogometno mrzlico. Yeeahhhh naši so zmagali! J
Kamp in postavitev prvih šotorjev zraven stadiona kjer dogaja tekma Casablanca
in Khouribga.
Ne vem ker dan. Vem da je bilo zgodaj zjutraj. Smo šli v napad na vize za Mavretanijo. Potrkam na okenca deklic iz Loke, Koroške in Celja. Vse prav hitro v akciji, zrihtanje in odišavljene. Štartamo ob 6h, do glavnega mesta Rabata je vsaj 3 urce. Vmes pošteno dežuje. Tudi Afrika ni več to kar naj bi bila. Ker Party (naš kombi) leti kot »sneta skera« smo tam v 2 urah in pol. Z vsemi potnimi se optimistično postavimo v vrsto. Uradnik odpre okence ob 9h in na našo žalost deli le po en obrazec. Tako z bližnico, da uredimo za vse ne bo nič. Poiskušano in poiskušamo, a se ne da in ne da. S.... Izpolnimo vsaj zase in oddamo. Ponj lahko pridemo ob 3h popoldan. Ostalim sporočimo žalostno vest in gremo v mesto. Parkiranje v mestu težavno in končno najdemo parkirišče pred njihovimi »žalami«. Kar čez pokopališče v mesto, najprej napademo hotel zaradi osnovih potreb (tudi čaj in kavo smo popili). V mesto po kartico za telefon in nekaj sladkega. Pa še na nekaj sladkega in nazaj po vize. Na naše začudenje vse lahko dvigne le en. No pa bomo vseeno probali kaj profitirat. Ker smo že pošteno lačni najdemo nekaj lokalnega in si privoščimo pečeno piško. Čeprav je bil beder velikosti naše perutnice se vseeno najemo (vsak po četrt piškice). Šestkrat avtobusni ogled mesta preden najdemo primeren parking. Na plažo po še nekaj sladkega in končno se dobimo cela druščina.
Casablanca
Pozdravi nas zahodnjaško
moderna Casablanca s svojimi art deco
pročelji. V 15. Stoletju dežela piratov. Te preženjo Portugalci, ki dotedajo
Anfo zravnajo in zgradijo Casa Branco ( v prevodu Bela Hiša). V Casablanco jo kasneje preimenujejo španski
trgovci. Ogled tretje največje mošeje na svetu Hassan II. Mošeja je s pričetkom
gradnje leta 1980 in zaključkom 1993, novejšega izvora. Zgrajena v čast
kraljevega 60. rojstnega dne. Sprehod po
prostranem dvorišču, zmožnemu sprejeti 80 000 častilcev. Fascinantna notranjost
zmore 25 000. Informacija Lonleyja, saj mi ogled zamudimo. Ta je namreč organiziran ob 9, 10, 11 in
14.00. Samostojen ni možen. Držanje dress coda seveda obvezno. Sicer ena od
dveh mošej v državi kjer je dovoljen vstop nemuslimanom. Malo zmeditiramo in se
prepustimo vetru, ki je močan, saj je mošeja zgrajena tik ob obali. Sledi obisk
slovitega Ricky Caffeja, kjer se je snemal legendarni film Casablanca. Popapa
se rižotka (70 Dirhamov), v stilu Ingrid se popije martini. Voda se ne naroča
(2, 5 dcl 30 dirhamov). Prijazni natakar se nas usmili in nam jo nalije iz
lastne flaše. Očitno se nam dolga pot že pošteno pozna J Sprehod nazaj do parkinga in vožnja do prve pumpe
po cestninski, kjer nas že čaka popravljeni kamionček. Uspe se nam zgrešit zato postanek na
naslednji pumpi. Jalla, jalla v Marrakech!!!
Marakeš
Prvi dan s
poležavanjem ob bazenu, lepimi dekleti, bikini in mrzel pirček, bi morali
skoraj izbrisati iz našega bloga. Prav preveč pocukrano. Popoldan se odpravimo v mesto v medino. Baje
je tam res prava tržnica za nakupe. Vzame prazen nahrbtnih (seveda kratki
rokavi) in se obtimistično podamo v nakupe. Najprej pa naraven pomarančen sok
za 4 dirhamoe. Nekaj zapleta saj moram biti nekaj posebnega naročim nekaj
rdečega z mislijo da so rdeče pomaranče in enaka cena. Gospodična za mano isto
in pri plačilu se izkaže da je cena 15 dirhamov za vsako. Ker da prodajalcu 20,
ki jih noče vrniti dobi »rahel« histerični napad in samo temu da ni oborožena
se ima zahvalit trgovec, da je ostal živ. Trgovinice me zopet razočarajo in
vrnem se s praznim nahrbtnikom. Mogoče pa ni bil moj šhoping dan. No punce so
bile bolj uspešne in vrnejo se z novimi obuvali,hlačami... Ko se dobimo je že
noč in zebe me kot psa. Kupiti pulover ali ne kupiti? Pa saj smo v Afriki. Ne,
pa če crknem od mraza. Ko gremo na čaj se iz terase odpre čudovit razgled
(mogoče kje kaka fotka). Pa nas najstarejši frajer povabi še na kulinarične
užitke. Začnemo s sveže kuhanimi polži. Kar z zobotrebncem ga izbezamo iz hišice in nekaj črnega sluzasteg pristane v
naših¸ne nasitnih »goltancih«. Okus me ne navduši preveč tako, da je ena velika
porcija več kot dovolj za vse. Zdaj pa na ovčje glave. Stojnic je veliko in kar
tepejo se za takole veliko druščino. Ko se končno odločimo, morajo celo
napoditi nekaj domačinov, da je za mizo dovolj prostora za vse nas. Ko naročimo
le dve porciji so vidno razočarani, naš vodja pa več kot zadovoljno uživa.
Glavo ti lepo razsekajo in koščki so prav užitni (vsaj nekateri). Ker seveda
lakota ni potešena (nakupovalna za dekleta je bila) se odravimo še do tretjega
z bolj normalno ponudbo. Naročimo juhco in ražniče, potamanimo vse olive in
kruh (včerajšnji) in čajčke ter kokakolo. Cena temu primerna 700 dirhamov.
Večina in naša mala članica, se odločimo da imamo dovolj in gremo nazaj v kamp.
Mladi pa še na žur, ki se kaneja izkaže z urnim popravilcem in kratkim krogom
po tržnici.
Essouira
Zjutraj
poslavljanje od dele ekipe, ki se vrača domov. Čusteni kar predolgi objemi,
solzice in dolgo mahanje v slovo. Del
ekipe direktno do morja, del se še malo pozabava z barantanjem pri prodaji
rabljenih (beri odpisanih) gum. Prodajo skoraj vse, še radijo in zvočnike,
nočno omarico in par gat. Mi pa na morje, ribice (tudi tiste z repom), surfarji
in seveda tržnica. Lepo se napapcamo s svežimi ribicami. Barantanje tudi tokrat
uspe, saj se vedemo kot da ne vemo če bi. Trgovec doda še raka in dodatno ribo
za »gešenk«. Pa oboje vrnemo in raje znižamo ceno. Vseeno nas oderejo za 800
dirhamov, a se 10 ljudi pošreno naje s 5 kg ribe, kalamarov, škamopov, kozic in
krompirčka. Na glavnem trgu še na kavo in izstrebljevalske potrebe. Lepo se
grejemo na sončku, saj veter ustverja vse prej kot tropel ambijent. Po
trgovinicah in tokrat sem bolj šoping raspoložen. Medina mi je bila prav
prijetna in v neštetih ulišicah kar pozabim na orjentacijo. Ko se ura približa
odhodu, se zavedam da hodim kar nekam. Na izhodu vprašam za morje v moji
polomljeni Francoščini in po zunanji strani obzidja končno zagledam naš kombi.
V istem času pride še trgovski del ekipe
in eni še na hitro večerjo mi pa proti iskanju kje bomo spali. Da je zopet noč
ni treba posebej poudarjat. Kar nekaj kilometrov celo nazaj proti Marakešu
končno le najdemo nekaj prav prsenetljivo izjemnega. Prijazna mamica s vojim 10 letnim sinom, nam razkažeta
res lepo urejen kamp z bungalovi, bazenom, restavracijo. Nekaj konzerv ne
dočaka jutra in kuhanje ter topla hrana ujasneta v trenutku. Še šiša večer z
mnogo inprovizacije. Piksna od pirčka se izkaže za dobitno kombinacijo saj
folije ni in ni na vidiku. Prijetno zadimljeni odtavamo vsak v svoje sobane.
Agadir
Zjutraj žal ni
časa za test bazena in po zajtrku se odpravimo
proti Agadirju. Pojavijo se tipična afriška drevesa, na katerih se
pasejo koze. Ko zagledaš eno ki se vzpenja misliš, da si videl vse. A z
odprtimi usti ustaviš in slikaš drevo na katerem je bilo več kot 5 koz. In to
prav visoko. Seveda se takoj prikradejo že skorumpirani pastirčki z
»fehtarsko« žilico. Ko odklonijo pulover, dobimo le potrditev, da imajo vsega
dovolj. Vmes nas vrli študent baranta za argamovo olje in med. Cena vztrajno
pada in stojnica trgovca ob cesti se hitro prazni. Ko kočno prispemo v Agadir,
se zapeljemo kar v center na ribjo tržnico, ki je seveda že skoraj zaprta, a
pred njo so stojnice s hrano. Zasedemo celo mizo in naročimo mešano na žaru.
Pride sicer ocvrto a veliko in nabašemo se do onemoglosti . Ker Maroko ni
Afrika saj vedno dežuje in o toploti še ni prvegaa sledu. Odpravimo se v
šoping. Kar strese me ko vstopimo v Marjanco (trgovska veriga od bog ve
katerega požrešnega poslovneža). Vse se sveti, blešči, kot da bi bili doma. Le
folk se veliko bolj umirjeno premika med policami in mi neučakani Evropejci kar
malo nervozno hitimo med njimi. Plan je bil v pol ure ven in punce naju več kot
presenetijo ko so že pri kombiju. Veliko vode za saharo, kakšen pirček in nekaj
jogurtov je izplen. Midva pa veselo po začimbah, ki so res poceni in še oliv
sva se pri degustaciji pošteno najedla. Pa smo »ready« za nočni lov za
premočiščem. Tokrat ne ravno kmalu naletimo na bogu za hrbtom skoraj zapuščen
kamp. A se vseeno prikaže mož, zalaufa agregat in čudežno se vse posveti. Da
dežuje se ve in postavljanje šotora v dežju v Afriki? Bo malo počakalo. Odpre
nam še recepcijo z velikom salonom in po par pozdravnih kozarčkih našega
šnopčka po imenu Ivanka nam je dovoljeno vse. Lakote ni bilo, šiša končno s
pravo folijo in dj-ejka nam popestrita večer. Novinarka veselo piše blog ob
nikotinski in alkoholni inspiraciji. Mladenke veselo vabijo na ples in džuskajo
ob glasbi. Po kar nekaj popitemu se veselo odpraimo spat. Deževati je za čuda
nehalo in postavljanje šotora se lahko začne. Še topel tuš in veseno na nočno
delo. Tudi ponoči dežuje. Prava Afrika, črna in z kar nekaj dežja.
Tan-tan
Zjutraj vsi
obtimistični ob 7.30 proti nacionalnem parku (baje najlepšemu v Maroku). A
najdemo le nekaj vojakov in močan veter ob obali. Se vrnemo po ostala prevozna
sredstva in nam lastnik kampa pove, da je tole ta park a živali v tem vetru ne
bomo ravno videli veliko. Pospravimo in odpeketamo proti jugu. Dva iz odprave
na poslovni sestanek ostali pa proti Sidi ifni. Na kofetek pri prvi peščeni
plaži, kjer valovi atlantika izdolbejo prav lepe luknje. Po nekaj kilometrih
najdemo še najlepši del obale s prečudovito igro narave, rdeči peščenjak s pisanimi
kamni različnih oblik in barv. Prečudovit sprehod po plaži in na stotine
fotografij. Slabe se ne da narediti. Uživamo ko nas zalivajo valovi in sploh se
prebudi vsa otroškost v nas. Vmes kratek postanek da odžejamo še naše jeklene
konjičke in naprej proti Tan.tanu. Nekaj policijskihh kotrol z vsemi možnimi
vprašanji in šok ko izgovori moje ime. Skupinica pred nami mu je namreč že dala
moj fiš (listek z mojimi podatki) Prijazen pozdrav in moje neznanje francoščine
jih kmalu prepriča, da nas hitro spustijo naprej. Do kampa le še par kilometrčkov in zopet se
karavana zbere za mizo. Posovneža sta nam priskrbela par res krasnih orad in
iznajdljivi študent se kar v kuhinji zmeni, da nam jih slastno pripravijo. Še
preden uspejo prinesti pribor je pol ribic že zgoraj breza. Mljackamo kar z
rokami vsem higijenskim minmumom navljub. Še kakšen cigaretet, čaj, nekaj besed
in na zaslužen počitek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar