www.pajk-cruiser.blogspot.com

PIZDARIJ PA KAR NE ZMANJKA

Ni konca šraufarije. Z tako frenkvenco defektov vozil v vseh možnih oblikah in čakajočih kilometrov je tempo življenja neskladen z filozofijo tukajšnjih prebivalcev. Še vedno zmanjkuje časa za spanje zato temu primerno še vedno trpi blog. Hvala bogu za May(d)o, ki polek pizdarij (hihihi) tudi skrbi za pisanje bloga. tako da razen tegale uvoda in zadnjega odstavka in pol spet nisem imel prstov zraven :) 

veselo branje vam želim :) 

Laayoune

Pot zjutraj v Laayoune, ki sodi že pod območje Zahodne Sahare. Dan vožnje, saj prevozimo več kot 500 km fine poti. Naš cilj za dan je Bir Jrefia. Kraj v puščavi pri Saharwinih, kjer je naravni vrelec zdravilne vode. Toplice J Ker imamo pred seboj dolgo pot so pavze temu primerno kratke in redke. Na vhodu in izhodu mest pa policijska kontrola, ki ji delimo fiše in spregovorimo par besed v polomljeni angleški francoščini.  Najučinkovitejša komunikacija je sicer še vedno smeh in skomiganje z rameni. Vmes poskušamo prodati alkohol, ki nam je še ostal, saj povpraševanja po njem ne zmanjka. Prebrodimo do Laayouna, kjer se del odprave vendarle ustavi na »kratko« kosilu, ki se po afriško zavleče za tri ure. Malo kalamarčkov in piščančje juhice še kako sede že nekoliko utrujenim popotnikom. Z preostalim delom odprave se zopet snidemo na eni izmed bencinskih črpalk, kjer se tudi znebimo nekaj steklenic. Sledi vožnja po temi (zopet nas namreč ta prehiti, saj se tema neusmiljeno spusti že ob 19.00) po samotni poti proti notranjosti puščave. Po že celem repretoaru odpetih pesmi, že napeto pričakujemo težko pričakovani cilj. Ko prispemo najprej sledi razočaranje. Veter namreč neusmiljeno piha, zavetja pa od nikoder. A zopet se najde rešitev, ki jo izbrska naš glavni navigator v ta del puščave, Mitja. Domačini nam namreč širokogrudno odstopijo šotor v katerega se komfortno natlačimo. Segrejemo dobrote iz Ete in v sproščenem vzdušju z njimi pokrmljamo. Del odprave vetru navkljub odide v bazen tople, zdravilne vode, ki se nahaja v brezveterni oazi, drugi del pa se odpravi k zasluženem počitku.

Toplice

Naslednji dan presenečenje ob ogledu okolice v soju puščavskega sonca. Sprehod do pastirja črede kamel in hitro namakanje v bazenu, ki se ga še najbolj razveseli naša najmanjša članica. Prijaznim gostiteljem podarimo vrečo oblačil in ti nam v zahvalo postrežejo s sladkanim kameljim mlekom, kar si štejemo v veliko čast. Slovo in že smo na poti Dakhlo. Kamiončku se načrtovana pot zavleče, saj se na poti na neoznačenem križišču, slabo videnemu od saharskega peska, pripeti neljuba nesreča, ki se na veliko srečo zaključi s srečnim izzidom. Zaradi popravil nenačrtovan postanek na bližnji bencinski črpalki (zopet sreča, saj so črpalke v tem delu svetu redke, na približno vsakih 200km), kjer najprej opravimo pogovore in podamo izjave petim žandarjem resnih pogledov. Ti nam po nekaj spoznavnih besedah prijazno ponudijo vsestransko pomoč in nam tako olajšajo neprijetno situacijo. Poiščejo potrebno orodje za popravilo, ponesrečencema uredijo prenočišče, priskrbijo potrebne papirje za vozila, čez noč zraven vozil postavijo budnega čuvaja.  Drugi del odprave izve za dogajanje, ko prispe v 200 km odaljeno Dakhlo. Najprej se okrepčajo in nato najamejo hotelske sobe v hotelu Riad v centru Dakhle. Cena smešnih 40 Dh  (slabe 4 evre) po glavi.

Dakhla namreč ne pozna davkov. Ugodnost, ki je del maroškega pristopa k čimvečji poselitvi Zahodne Sahare z maročani. Ta je bila najprej od 19. Stoletja naprej španska kolonija. Leta 1975 Španci Zahodno Saharo zapustijo, nakar si jo skušata podrediti Maroko in Mavretanija. Slednja kmalu od prisvojitve odstopi.  Skoraj dvajsetletni boj med Marokom in Polisariom (osvobodilna fronta  Zahodne Sahare)  preneha leta 1991, po posredovanju UN,  s premirjem in obljubo, da bodo lahko Saharwini o svoji usodi odločali na referendumu.  Do tega do danes še ni prišlo. Dakhlo tako krasijo nove, razkošne hiše in stanovanjske stavbe, pripravljene za prihajajoče maročane, ki lahko novo prebivališče v njih dobijo zastojn. Mesto tako deluje mlado in sveže, čeprav ima bogato zgodovino. To maročani vztrajno skušajo izbrisati tudi z rušenjem zgodovinskih objektov.   Vsepovsod je opaziti maroške zastave, ki jasno razglašaju komu mesto pripada. Opaziti je tudi močno prisotnost vojske, žendarjev in policije. Ponekod tudi vozila UN.    

Drugi dan kamionček pod pokroviteljstvom mojstra Nikota in njegovega neustrašnega pomočnika Robija, čudežno oživi. K temu prispevajo tudi naključni obiskovalci pumpe, ki ga združeno porinejo. Potrebna sta zgolj dva poizkusa in nekaj vrvi namesto vetrobranskega stekla in že je Smokey na cesti proti Dakhli. Vsakemu novemu znaku, ki označuje število kilometrov oddaljenosti od našega cilja, sledi jo vzkliki veselja. Vmes postanek za toaleto, ki prijetno preseneti s pestro ponudbo fosilnega bogastva. Na poti udaren prepih v kamiončku in srečevanje mimoidočih voznikov, ki z nasmeški in mahanjem pozdravljajo našo nenavadno karavano.Vstop v Dakhlo in konovoj je zopet cel. Objemom in poljubom veselja sledi  slastna večerja, v kateri prednjači ribji tajin in topla župa. Po hitrem ogledu mestnega vrveža odhod v kamp. Najprej več kot potreben tuš, nato več kot dobrodošel spanec. (Ta dan je Pajk izkoristil za menjavo zdrobljenega in zatopljenega ležaja na krompirčku. celodnevno naporno menjavanje se je dogajalo prav v centru mesta na pločniku pod stalnim nadzorom kolega Vrenčurja, ki ga je nazadnje srečal januarja prav tukaj v Dakhli) . 

Hvala Damjanu za nadzor, orodje in sliko :)

Pospravljanje dvorišča bufeta po uspešni menjavi lagerja.

Zadovoljne posadke Smokeya novo "steklo" ne moti :)

Drugi dan zopet cepitev posadke. Prvi del  odrine zarana proti Mavretaniji medtem, ko drugi še nekoliko poleži. Čuden prizor vozil na parkirišču ne pusti hladnega niti angleža, ki biva v kampu in nam ponudi pomoč pri iskanju dobrega in ugodnega mehnika, ki bo poskrbel, da bo Smokey zopet fit. Del ekipe se odpravi k priporočenemu mojstru, drugi del pa se odloči za pohajkovanje po staremu mestnemu jedru. Pogajanja pri mehankarju so bila težka. Potrebovali smo celo gardo Maroških spretnežev; električarja, kleparja, mehanika ... po približno dveh urah pogajanj smo prišli do skupne točke v ceni z obljubljeno nagrado, če dokončajo delo še pred ponedeljkom. Po nekaj urah srečanje vseh v cyber kafeju. Hiter prigrizek in ogled hotelov, saj ponesrečenca izrazita željo po čistih rjuhah in topli banji (ta želja sredi Sahare itak izpolnjuje vse pogoje za misijo nemogoče J), ki bodo pripomogli k prijetnejšemu okrevanju. Po kratekem premisleku odločitev, da nobeden od ponujenih hotelov ne pride v poštev in da je vendarle avanturo potrebno nadeljavti složno skupaj. Odhod nazaj v noč poprej preverjeni kamp. Hiter skok v kopalke in obisk bližnjega naravnega vrelca. Po klavrnemu začetku (vsa voda se uporablja za zalivanje na novo posajene oaze, na robu bazena kjer je instaliran ta naravni tuš kup smeti) težko pričakovane prve osvežilne kapljice. Bazen se ne napolni, zato smeti ne postanejo izziv J. Osvežitvi, za katero en po en zberemo pogum vsi prisotni, sledi ponovni  obisk ali bolje kontrola, avtomehanika. obisk je prinesel nekaj dobre volje. prijetni zvoki macol so peli po plehu in vozilu počasi vračali staro obliko. Glavni mehanik Hasan pa je z željo po bonusu dirigiral macolam z viharnim tempom. V kolikor bo že v soboto dobil prednje steklo obstaja celo možnost da bi odšli nared že v nedeljo zjutraj! 

Presrečni del odprave je ob takih besedah celo prišel do apetita  zato smo na poti do kempa zavili še v restavracijo po pečene kure, ki so več kot teknile ob kozarčku rujnega. V pričakovanju prihodnjega dne smo se počasi zazibali v spanec.