Far out!
Dakhla
Biti več kot en
dan v istem mestu na vsake kvatre kr paše. Malo manj pa paše stalno priganjanje
mehannkarjev in upanje da bojo tovornjaček usposobili nazaj v čimvečjli
približek prvotnemu stanju.
Na naše
presenečenje so bili kleparji, mehankarji in električarji izjemno marljivi
(najbrž zaradi obljubljenega darila če bodo dogovorjeno opravili v dogovorjenem
roku). Zadovoljni nad napredkom smo opravili v mestu še nekaj formalnosti nato
pa smo odjadrali na kosilo. Školjke, tažin iz hobotnice, tažin in ostrig,
ostrige z limono, rakce, ligne, itd itd. Toook dobr da se sam zarad tega splača
pridt u Dakhlo J večer smo
zaključili v surferskem centru z evropskim
standardom in cenami. Kaj češ, čiste
rjuhe so tu redkost.
Med uživanjem je
bil avto skoraj nared. Manjkale so le še luči in prednje steklo. Luči so takoj
zjutraj res zrihtali, stekla pa ni blo zato smo bili primorani seči po alternativi.
Ideja z folijo je bilaa hitro opuščena, kupili pa smo mrežo proti komarjem in
jo za silverjtepali in zavezali na avto. Afriška improliga. Dobili pa smo tudi
nov sistem vžiga Smokeya. Za ta neobičajen postopek sta potrebni dve osebi. Za
tem ko se sname voznikov sedež je potrebno prevezati kleme akumulatorjev in z
dodatnim kablom povežeš plus in minus (24v), druga oseba pa pritisne na gas in
z drugo roko pritisne nov kabl na akumulator ki zažene štarter.anyways, ideja
da štartamo kuj zjutrej je bila dobra,
izvedba pa je dobila afriški tajming. Štart je bil namreč okrog petih. Še
preden smo uspeli zapustiti dakhlo je Smokey doživel lažji infarkt. Presenečeni
da je mehankarjevo drago popravilo spravilo smokeya v pogon samo za dobrih 5
kilometrov smo takoj naredili diagnostiko in brez večjih težav locirali
problem; mehanik je mrf popravilom iz hladilnika spustil vodo, na koncu pa je
ni nalil nazaj notri. Smokey je tako zakuhal L Hvala bogu je tovornjaček ena sama
poosebljena volja do življenja zato je po sveži vodi in malček olja zalaufal
BP. Z vetrom v laseh sta se tako Majda in Robi odpravila novim dogodivščinam
naproti. Seveda ne za dolgo! Da tovornjaček nebi bil edino problematično vozilo na poti je
mehankar uspel tudi pokvariti akumulator
na krompirčku (z dobro voljo smo mu ga posodili da bo lažje zrihtal Smokeya).
Tik preden smo zapustili dakhlo smo kupili tudi nov čevelj za tovornjačka.
Seveda je taisto gumo razneslo dobrih 100 kilometrov juženej. Ob romantičenm sončenm zahodu sredi Sahare
smo se tako lotili menjavanja gume.
Seveda tudi to ni
šlo kot načrtovano. Vinto za dvigalko je Saša odpeljal v Mavretanijo zato smo
se dviga tovornjačka lotili z dvigalko za kombi in ključem. Pomanjkanje
previdnosti in zvitost sahare sta poskrbela da je dvigalka počepnila teži
tovornjaka zato se je usedel na rezervno gumo pod kardanom. Izjemoma je bila
sreča na naši strani, saj se je v parih minutah pripeljalo mimo kar nekaj
vozil, skoraj vsi od njih pa so imeli dvigalke. Prvemu dobrosrčnežu smo jo
jasno zlomili, drug poizkus pa je bil čno vožnjo čez uspešen. Tako je Robi
dobil nov dozo vetra in pa nočno vožnjo
čez puščavo proti prvemu hotelu (še 150km južneje od defekta). Ni bilo mimo
mirnih 100 kilometrov ko je tovornjaček pričel z proizvajanjem bizranih in nezdravih
zvokov. Svojevrstnemu kašlej je dal vedeti da daleč tako naprej več ne bo šlo,
naše utrujene oči pa niso bile več pri volji za šraufanje zato smo se odločili
zadevo pošlepat do hotela in naslednji dan reševati pacienta dalje.
Manjši problem je
bil zjutraj rešen prej kot v eni uri, tako smo že dopoldan odrinili dalje. Po 80 lahkih kilometrih smo prispeli do meje
kjer smo napolnili tanke z gorivom in uredili papirje za izhod iz Maroka. Med
mejama smo imeli na nikogršnji zemlji še manjši postanek kjer smo odvrgli že v Dakhli prodanega
pižoja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar