Severna in Južna Amerika
Kar nekaj časa je že mimo od zadnjega pisanja bloga. Glavni razlog je bila odsotnost potovanj. Vse skupaj je na koncu zgledalo že kot kronična bolezen deloholištva. bruh bruh. Naposled se je svet le postavil v svoj red in končno sem se odtrgal od norega vsakdana. To potovanje se je prazvaprav pričelo tudi zaradi pogumnih korakov, ki sem jih naredil skupaj s sodelavci v podjetju Cestel.
Tako smo kakih 14 dni nazaj sprejeli odločitev o poslovnem potovanju v ZDA kamor smo primarno šli zaradi predstavitve prijave na javni razpis v zvezni državi Delaware.
Ker pa sem bil pa v zadnjem času priden dečko tudi na drugih področjih pa sem se odločil zagrabiti priložnost čez-lužnega potovanja. Tako sem kupil še povratno karto New York - Guayaquill (Ekvador). Ideja je vrhunska, torej se obeta avantura :). PLAN: 4 izjemno naporni dnevi dela v ZDA, 4 čudoviti dnevi v Washingtonu in New Yorku, nato pa še 3 tedni odkrivanja Ekvadorja.
ZDA (1. del)
New York, New Hampshire, Massachusetts, Connecticut, New Jersey, Delaware, Maryland.
Sedim na avtobusu iz Washintona v New York. Končno diham s polnimi pluči in v glavi premlevam pretekle dni.. Naj poslovni del ostane offline, čas je za dopust. Torej ne bom dolgovezil o sestankih. Zapisal bom le nekaj besed o tem kako so pretekli dnevi spremenili moj pogled na ZDA in njen kapitalističen sistem. leta 2009, ko sem prvič preletel lužo sem si ustvaril čudovito sliko, o prijaznih ljudeh in čudoviti klimi, kjer bi zlahka preživel del življenja. Danes je moje mnenje drugačno. Postanki za kosila ob avtocesti so polni zdolgočasenih in predebelih ameriških hlapcev. Razlika med bogatimi in revnimi se je povečala, ... Vse se mi zdi zelo instantno ter umetno.
V naslednjem momentu pisanja pa avtobus pripelje iz predora pod Huston reko in vstopi na Manhattan, kjer se mi odprejo oči kot majhnemu otroku. Waaw. Veliko jabolko pa ostaja unikatno, čudovito, všečno, ... Tu človek zlahka pozabi na bedo ki jo prenaša nemalo hlapcev, da lahko "top 5%" uživa in živi svoja pomembna življenja.
Če postavim post nazaj v časovnico.. V torek ob pol osmih zjutraj je vzletelo letalo iz Brnika proti Dunaju. Gosta megla je povzročila malce zamude pri pristanku Adriinega letala, nato pa še kasnejši vzlet jeklene ptice, ki je narisala nekaj novih črt na poti proti New Yorku. Sledila je vožnja v Connecticut, ki je služil kot baza za dve noči. Od tam smo naštepali nekaj milj in sestankov.
Ko smo opravili na severu smo odšli v Delaware na ključen sestanek, ki je šel mimogrede odlično. Kmalu po sestanku (petek, malo pred peto uro) smo se natrpali v enoprostorca in stopili po gasu. Zvečer je imel šef iz Washintona let proti Sloveniji. S petkom se je tako moj poslovni del poti zaključil, izkoristil sem le še priložnost vožnje proti Washingtonu. Ker smo spali v mestu južno od DCja (Alexandria) sem takoj ob prihodu stopil na podzemno proti centru. okrog desetih sem prispel v mesto, torej odličen čas za Friday Night Party in DC :) takoj sem poklical kolegico, ki je bila že v nizkem štartu. Pivo, dva, tri, štiri...
Ko smo opravili na severu smo odšli v Delaware na ključen sestanek, ki je šel mimogrede odlično. Kmalu po sestanku (petek, malo pred peto uro) smo se natrpali v enoprostorca in stopili po gasu. Zvečer je imel šef iz Washintona let proti Sloveniji. S petkom se je tako moj poslovni del poti zaključil, izkoristil sem le še priložnost vožnje proti Washingtonu. Ker smo spali v mestu južno od DCja (Alexandria) sem takoj ob prihodu stopil na podzemno proti centru. okrog desetih sem prispel v mesto, torej odličen čas za Friday Night Party in DC :) takoj sem poklical kolegico, ki je bila že v nizkem štartu. Pivo, dva, tri, štiri...
..Nekdo trka na vrata hotelske sobe. ves zaliman odprem oči in skozi okno maha sodelavec v tekaški opremi.. "A greva laufat?" In še preden se zares zbudim že tečem po bližnjem parku. ker me še vedno vse boli in se spomnim suhih ust ter vrtoglavice tega teka še nimam v lepem spominu :) Ob povratku pa hiter tuš, spakirat, kupit karto za bus proti New Yorku in pa prevoz proti mestu. Na glavni postaji sem se tako poslovil od preostanka Cestelove ekipe in skočil na bus proti Velikemu Japčku (The Big Apple).
Ni komentarjev:
Objavite komentar