Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

petek, 14. november 2014

Ecuador
 


Prou nbenga mraza ni!


Nevem zakaj sem doplačal za direkten let, če smo se kljub temu za 2 uri ustavili v Quitu in prestopili na drugo letalo… let je bil kljub temu odličen. ¾ sedežev na avijonu je bilo praznih, zato sem brez težav zasedel sredinsko vrsto in odsmrčal par urc. To da je bil avijon precej star me niti ni motilo (Ecuadorska letalska družba TAME) vse dokler niso potniki ob pristanku pričeli z ploskanjem… ob bučnem aplavzu in zadovoljstvu potnikov se človek vpraša, mar v Ekvadorju ni običajno da letalo pristane na ciljni destinaciji?
Na avijonu sem imel tudi malo časa za branje wikipedije in drugih strani o Ekvadorju. Moram rečt; zanimivo! Pestra zgodovina, BDP cca 10.000$ (PPP), 20. mesto na svetovni lestvici po kvaliteti zdravstvenega sistema, veliko naftnih rezerv, največja proizvodnja banan, ….

Končno je letalo pristalo v mestu Guayaquil. Let je trajal dobre pol ure, med tem ko vožnja z avtobusom traja vsaj 7 ur. Carinske procedure so bile slične ameriškim. Prvo sem čakal slabo uro za osebno carinsko kontrolo, kjer sem moral izpolniti tudi neke formularje. Ko je bilo to mimo sem čakal na prtljago, nato pa še dodatne pol ure čakanja na carinsko kontrolo prtljage. Kljub utrujajočemu čakanju in dolgim vrstam energije ni primanjkovalo. Končno sem v Južni Ameriki!! Ponovno bom srečal Ekvadorske gospodične, najboljše sošolke iz Erasmus izmenjave v Nemčiji! Maria, Danelita in Grace so me čakale takoj ob izhodu z napisom »Slovenia is in da Hause!« J



Nato pa prvi šok: Ko sem stopil iz letališča se je iz mene ulil manjši tuš. Savna! Visoke temperature in vlaga, torej je tu končno nekaj poletja v tem letu J.
Sledila je vožnja čez mesto s kratkimi postanki in vrhunsko večerjo s predstavitvijo predlogov kaj si je vredno ogledati v Ekvadorju. Punce so se noro potrudile in mi pripravile cel plan, zrihtale so mi telefon in sim kartico, zato da jih lahko pokličem kadarkoli (Evropske simke tukaj ne delajo), dobil sem tudi rafal opozoril o nevarnostih, ki tukaj pretijo. Hm… Sem mislil, da Ekvador pa ja ni nevaren kraj. Anyway, punce so še zmer zakon in jim dam čisto desetko za hospitality J
Prav tako je zakon ekvadorska hrana, za večerjo sem po predjedi (pečene banane z raznimi omakcami) dobil mesni tris. Very nice! Obetajo tudi vse sorte hladne in tople juhce, morksa hrana, jogurti, sadje ... Pravzaprav je Ekvador en mini gurmanski raj J
Spanje imam zrihtano pri Grace. Bolš k v hotelu: Svoja soba, kopalnica, Hiša v zaprtem in posebno varovanem naselju. LUKSUZZZ



Po čudovitem spancu sem imel že vnaprej zorganiziran dan. Zajtrk s puncami in nadaljevanje gurmanskih užitkov. Potem pa kick-off na glavni ulici in pa prvi dan v Ekvadorju v stilu raziskovanja mesta. Najprej sem poiskal turistično agencijo, da vidim kaj ponujajo in da dobim zemljevid mesta. Gospodična v agenciji valdaa ni znala nč druzga razn špansk J Ampak se ni dala motit, zato me je posedla in v španščini odpela naučene stavke o turističnih atrakcijah. Super. Po prezentaciji sem pobral zemljevid in radovedno zakorakal nazaj na glavno ulico. Parkrat sem pritisnil na fotkič in že se mi je zavrtelo od vročine. Vodaa!! Očitno sem se preveč navadil na ledeno dobo L.  Hitro sem kupil vodo in nadaljeval z španciranjem po promenadi. Guayaquill ima 3,5 mio prebivalcev in leži ob reki, ki se nedaleč naprej zliva v morje. Morje je pravzaprav tako blizu da pol dneva voda teče v napačno smer (plima).). V centru je še vedno moč videti kolonialne stavbe ter presenetljivo stare cerkve ter katedrale. Kmalu po prihodu Špancev so tukaj zrastle ogromne rimokatoliške cerkve in katedrale.

Na robu znamenite promenade (Malecon 2000) je manjši grič (Santa Ana) posejan z barvastimi hiškami, med njimi pa se vije lepa pot do vrha. Na samem vrhu sta cerkev in star svetilnik od koder je čudovit razgled na celotno mesto. Na poti proti vrhu sem na vsakem koraku imel v vidnem polju policista ali varnostnika. In vsakič ko sem želel zaviti v kako stransko ulico se je oglasil eden izmed uniformirancev in mi prijazno pokazal pravo pot in preprečil raziskovanje stranpoti. Nisem čisto prepričan ali so  navajeni na butaste turiste ali je zares tako nevarno? Bojda gre za slednje. Kljub temu je bilo odkrivanje dovoljenih ulic čudovito.




Ob enih sem bil dogovorjen za kosilo z Mario. Zaradi visokih temperatur in neskončne vlage je prehranjevanje čez dan popolnoma nepotrebno. Nujna je le velika količina vode. Ob kosilu je sledila manjša opazka Marije da zgledam precej rdeče.. ja valda! V pol ure sem zgledal kot kuhan rak J takoj po kosilu sem skočil v lekarno po sončno kremo, vendar žal prepozno. Le po dveh sončnih urah sem bil zapečen k raketa. Glede na to da sem tak gorenc da šparam tudi s časom se nisem dal motiti zato sem se odpravil do pokopališča.. očitno imam nek čuden fetiš obiskovanja pokopališč. V tujih deželah se le-ta med seboj zelo razlikujejo. To pokopališče me je fasciniralo že zjutraj ko sem se peljal mimo, tako da je bil ta ogled neizogiben. Pokopališče v mestu je zares veliko in zajema lep, urejen del za bogate družine, posebne dele za gasilce, žide, politike, … urejene večnadstropne grobove ter pa pol hriba zelo »randomly« posejane grobove. Bil je lep miren sprehod vse dokler se ni izza grmovja prikazal policaj z šibrovko. Takrat pa mi je postalo jasno, da tudi pokopališče mogoče ni najbolj varen prostor v mestu J Tako sem sprehod prestavil med mestne zgradbe. Katedrale, kolonialne stavbe, parki ter kavarne z vrhunsko ekvadorsko kavo. Top šit! V enem parku živi ogromno legvanov, ki se prosto sprehajajo in uživajo čohanje mimoidočih.




Tudi četrtek ni bil nič manj turističen. Zjutraj sem pričel sicer z zajtrkom doma in  pa sprehodom v bližnji okolici hiše. Drug del dopoldneva je bil namenjen ogledu sosednjega parka (Parco de Historico). Simpatičen živalski vrtek v mestu kjer se človek pravzaprav sprehaja po đungli (tropske rastline in lenivci, papagaji, krokodili in nekatere druge živali iz Amazonskega gozda). Pot je seveda dvignjena, nekatere živali pa so v ograji.




Po družinskem kosilu pri Maisi (najboljša prijateljica od Grace) sva se odpravila na Isla Santay. Manjši otok na reki z urejenimi sprehajalnimi potmi odličnimi za kolesarjenje. Valda sva prišla prepozno, zato koles niso več sposojali, prav tako sva zamudila krokodiljo farmo. Kljub temu je bil sprehod po najnovejši turistični atrakciji v mestu fenomenalen (kolonije ptičev, lepi razgledi in gosto poraščeni močvirnat gozd).

Ni komentarjev:

Objavite komentar