Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

ponedeljek, 22. april 2019

Bojda je bil torek

(Objava št. 13)

Ja nič, če smo do Uzbekistana prlezl, bomo pa tud tale mejni prehod najdl. Vprašal sem le za smer (levo ali desno ob meji) potem pa gas iskat prehod. Namesto GPSa sva se tokrat poslužila starih oprijemov navigiranja. Vsake kvatre sva malo povprašala lokalce in eventuelno sva po slabi uri vožnje prišla do drugega mejnega prehoda Čerjapka.

Tudi tu ni šla meja tako gladko kot za vstop v Uzbekistan. Kup papirjev, skakanja in precejšna gneča sta raztegnila trajanje prehoda na 3 ure. Ko je ura odbila pol tretje popoldan ob zadnjem štemplju in odrtju vrat v Kazahstan nama je bilo jasno, da ta dan ne bova dosegla želenega cilja. Zmenjala sva nekaj drobiža, natankala in odfrčala do Shimkenta. Ceste so v Kazahstanu precej boljše. Vsaj tu. Skorajda odlične. Precej resno je carinik na meji primerjal kvaliteto z nemškimi avtocestami. Verjetno stric še ni šel v Deutchland.

Tu je nekaj različnih primerkov Kazahstanskih cest: (so tudi dobre avtoceste, in res izredno slabi kolovozi, a povprečje je nekje spodaj)





Vseeno naju je kar odneslo v mesto. Tudi nafta je tu končno kvalitetna. Prvič je tudi kup bencinskih črpalk in prav nobene težave ni dobit nafte. Luksuz. Pa cena? Hja, še vedno ne morem pozabit smešnih cen Irana in Turkmenistana, a vseeno, cena je poštena. 40 centov na liter. 
Prvič je na cesti opazit vse sorte znamk. Tu je bolj prost trg vozil kot v prejšnjih državah. In teli Kazahstanci niso od muh. Vozijo skorajda samo nemške, japonske in ruske znamke. Smart guys.

Shimkent ni sam bo sebi prav nič poseben. Malček večje mesto z luštnimi kafanami in ogromnim spomenikom neodvisnosti. Hrana je precej podobna kot v sosednih državah. Privoščiva si lagman (zanimivi in izredno okusni rezanci z zelenjavo in govejim mesom. vse skupaj pa plava v malček juhice. Bomba! Fino najedena sva si še razgledala po mestu, nakupila potrebno in švignila proti severu. Slabo urco gor je na zemljevidu narisano eno manjše jezerce. To bo kul za prespat. 

Kmalu za mejo so se pojavile že prve kazaške stepe. V Uzbekistanu je skoraj vsaka površina primerna za obdelavo pomenila njivo. Tukaj so dimenzije popolnoma druge. Na videz neskončna polja sexy zelene barve, sem ter tja kakšen grič in pa konji, ki se prosto pasejo po planjavah. Ta država nama je že po prvi ure vožnje dala  občutek da je brutalno velika. In res je. Baje je po velikosti na 9. mestu.

Tudi Kazahstan je poln zalog nafte in plina. Bojda leži na največjem bazen nafte izven bližnjega vzhoda. Predsednik pa je to s pridom izkoriščal. Kazahstan je najbolj napredna država od vseh Stanov. Politično je stvar podobno kot v večini drugih Stanov; G. Nazarbaev je postal prvi predsednik države in jo je vodil do prejšnjega meseca. Sedaj je !PROSTOVOLJNO! odstopil. A hčeri je prej še dodelil vodenje državnega zbora. Očitno le ne more čisto iz politike. O Nazarbaevu še toliko, da je bojda postavljal ekonomijo pred demokracijo. 

Pa prebivalci Kazahstana? Po prvih vtisih so drugačni kot v drugih Stanih. Bolj so resni, manj gostoljubni, manj zvedavi. Tudi pojem popotništva in turizma jim ni čisto jasen, še posebej v neturističnih krajih. Tudi jezik je precej drugačen, manj speven. Zaradi boljše ekonomije je standard višji, kakšen trgovski center več se najde v večjih mestih, itd. Znaki zahodnega življenja, z vsemi pozitivnimi in negativnimi rečmi. Niti niti malo ga ne pogrešam. Kje je tisti orientalski feeling? Nisem navdušen. Vsaj ne še.

Back to the road trip; Jezero se je izkazalo za akumulacijsko. Do začetka nasipa pelje pot, tam pa je kot iz top iz avta skočil policaj. Še preden je uspel nadeti kapo na glavo je že spraševal kaj iščeva tu. "This is strategic object" je težil. To, da sva turista ni razumel. "Kaj delata tu?" je še spraševal v ruščini. Nič mu ni bilo jasno in niti se ni trudil razumet. "najboljše bo, če mu nehava skušat razložit in kar obrneva" sva si mislila. Na hitro sva ga odslovila in se pobrala 200 metrov nazaj in desno na travnik. Na klasično kazahstansko stepo. 

Včasih pozabim pričakovati nepričakovano. Sredi ničesar, in ravno zatem, ko je udarila trda tema sem na tej stepi izstopil iz avta in zbil Kazahstanskega čobana na kolesu. Kakšna je verjetnost? Očitno sva bila edina zanimiva stvar, ali pa kar samo stvar daleč okrog - zato se je zapeljal mimo. Žal se nismo mogli kaj veliko zmenit, saj zanimivo, ruščina v vaseh tukaj zna pešati. 

kampiranje v stepi

Zjutraj sva šla na ogled bivšega mesta Otrar. Nekoč pomembna utrdba na svileni poti, je naredila napako leta 1218. Chinggis Khanove trgovce so v tem kraju umorili, to pa je Chinggisa bojda tako ujezilo, da je leto kasneje uletel v Centralno Azijo, zravnal mesto z zemljo in svoj vojaški pohod nadaljeval vse do Evrope in Irana. Mesto so sicer kasneje obnovili, vendar ga je podobna usoda dočakala še v 17' stoletju, danes pa je na kraju mesta le še velika blatna gomila. Hiše so bile seveda iz blata, lesa in slame, in če tega ne obnavljaš je gomila edina možna prihodnost stavb.



Popotovanje sva nadaljevala z obiskom mesta Turkestan. Najbolj sveto mesto v Kazahstanu. Vidno sva bila ne navdušena nad ogromnim mavzolejem gospoda, ki je prinesel muslimansko vero v ta del sveta. Bolj je bil navdušen Timur, ki je dal zgraditi ogromen mavzolej, ki spominja na Uzbekistansko čudovito arhitekturo. Navdušena je bila tudi horda Kazahstancev in Kazahstank, ki se je trla v mavzolej, naju pa je zaradi gneče vse skupaj še dodatno odbijalo. Zunanjost pa je ravno v obnovi, tako da tudi za kakšno dobro fotko ni bilo prilike. 



na srečo sva našla en fotogeničen par :)

Priložnost sva dala še najpomembnejšemu svilenemu mestu v dolini Syr Darje (še izza zlatih časov svilene poti) - Sauran. A tudi tam  naju je pričakala še večja gomila blata z izjemo nekaj zidov in opek. Bila pa sva sama, tako da sva si vzela malo več časa za raziskovanje. Zgleda pa, kot da sva si vzela več časa kot arheologi, ko so odkopavali mesto. Odkopali so ga res bore malo. In če malo pobrskaš po zemljici z lahkoto najdeš nemalo ostankov starega mesta. Še največ je delov glinenih posod, z dobro opremo pa verjamem, da se da izkopati marsikaj.





Popoldanska vožnja s prečkanjem hribovja je popestrila dan. Vseskozi so naju spremljali večji potoki, in ker je bil lep dan so bili travniki ob potokih polni avtobusov in avtomobilov. Pol Kazahstana je prišlo sem na piknik. In ker sva tudi midva že dišala po dolgi poti in potovanju (tak mal postan vonj z nekaj plastmi peska in praha)  sva s pridom in velikim užitkom izkoristila svež tok vode izpod zasneženih hribov. 

S pomočjo googla sem našel v puščavi na drugi strani hribov zaplato sipin. To je bil najin cilj ta dan. V zadnjem mestu sva se ustavila še na večerji in najbolj nujnih nakupih. Kazahstanci me še vedno ne impresionirajo kaj preveč. Resni, zaprti, brez prave energije. Še tisti, ki pokažejo malo interesa v naju vprašajo, če sva Američana. Pa zakaj ravno vsi vprašajo, če sva Američana? Je to edin narod, ki ga še poznajo ali res zgledam kot kak Američan? Z evropskimi tablicami na avtu..

Zvečer sva že našla pesek pred temo, a to niso bile sipine, kot si jih predstavljava ti in jaz. Zima in deževna pomlad sta ozelenela sipine, in me s tem prikrajšala po zabavi in igranju v pesku. Pol razočaran, a po drugi strani zvedav in presenečen, kaj lahko naredi zadostna količina vode v pesku. Kupi cufki trave in ozelenelo grmičevje. Prav zanimivo. Dan sva zaključila preprosto in v najboljšem možnem smislu. Pesek med prsti na nogah, fotkanje, taborniški ogenj, toplota in kozarček konjaka. Čeprav rahlo vinjena sva ugotovila, da več kot ena mala flaša v avtu tudi ni dobra. Po kozarčku ali dveh zadeva začne pasat, drug dan so pa potem začetki težki. In ker Jana ni več, da bi bil bolj skromen s pijačo in lahko zjutraj vozil imava jebo. Za vse sva sama :)

"zelene sipine"



Po luštnem zajtrku med sipinam sva odrinila v večji zaselek v bližini, potrebovala sva banko. Najti banko sredi Čabrč res ni enostavno. A sva jo, v tretje gre rado. A po mučnem čakanju na vrsto pove teta za šalterjem, da je crknil centralni kazahstanski bančni sistem, ter da ne morejo izvajati menjave. Sama sreča je to prva država na poti kjer maestro kartico delajo, končno tudi moje kartice služijo namenu.

Večino dneva sva vozila proti Almatiju, z manjšim ovinkom. Ceste vseh vrst in oblik. Kazaške stepe, konji, kamele, ovce in čobani. 



Naposled pa končno Almati, nekoč prestolnica države, danes finančni center in verjetno najbolj sodobno in zahodu podobno mesto v Centralni Aziji. Fu! Pa ravno od tega sem bežal. Že na vpadnici naju je pričakala svetovna gneča. Anyways; Almati je za naju pomemben, saj sva ob vstopu v državo dobila nek nedokončno poštempljan pildek, na drugi strani pa piše, da se morava v 5 dneh zglasiti na migracijskem uradu in registrirati. V nasprotnem primeru bova kaznovana. Res se sliši resno, in enako resno obravnava ta del tudi Lonely Planet. Drug razlog obiska Almatija pa je Janov kolega, ki dela tu na Gorenju. Še izza časa prvotnega plana (da gre Jan celo pot z nama) smo se dogovorili, da gremo na pivo. 

Priznam, po 6 dneh na poti in spanja v avtu, bo en topel tuš prav pasal! Dodatno paše tudi, ker dež pada že od prejšnjega večera. Kampiranje v avtu brez tende pa v dežju res ni zabavno. V Almatiju sva našla super hostel z neverjetno visoko oceno na enem izmed spletnih portalov, ki oglašujejo hostle. Precej prazen a izredno prijeten in domač hostel v pritličju tipičnega sovjetskega bloka. Opomba; nekaj dni kasneje sem ugotovil, da obstajata dva ART hostla v Almatiju. Vse tako kaže, da je tist, ta drug sicer originalen. A nama ni niti malo žal, da sva ga zgrešila :) Verjetno je bil zato tako prazen :)

Takoj sva se lotila najpomembnejšega dela; odšla sva na najbližjo policijo uredit migracijske zadeve. Jasno neuspešno. Prvo sva bila na narobni postaji, na drugi postaji pa naju je teta za šaltarjem gladko zavrnila. Potrebujeva vabilna pisma iz strani hotela, časa pa imava le še en dan. Razlagat gospe, da vabilnih pisem ne potrebujemo, saj tudi viz nimamo je bilo odveč. Vsi poskusi pridobitve manjkajočega štemplja so bili zaman. Teta se je pač odločila tako. Arrrr birokracija!!! 

Hvala bogu je prijetna gospodična Nuri, ki skrbi za hostel kjer bivava uredila vse namesto naju kar preko telefona. Naredila je nekaj klicev okrog, poslikala najine dokumente in zaključila, da sva lahko v državi še en mesec. Brez dodatnih štemplov. Odločila sva se, da ji verjameva in zaupava in s tem tudi zaključila birokracijski zaplet. Vsaj do policijske kontrole oziroma izhoda iz države. 

Pozno popoldan je dež še kar spiral ulice mesta, zato sva dve urci preživela rehabilitacijsko med štirimi stenami, ob blogiranju in higijenski generalki. Res je prijalo. Slabi mestni odtoki po hudem deževju najdejo svojo pot kar po ulicah, med tem ko tudi iz jaškov buta voda. Hitro je jasno, zakaj je Almati poln 4x4 vozil. V teh krajih to ni le luksuz ampak očitno tudi nuja. Hude zime prinesejo veliko snega, močna deževja poplave, na slabih cestah pa z spuščenim vozilom zlahka nasedeš. Sem ter tja v kakšni zakotni ulici oziroma pri velikih luknjah celo leži kakšen odtrgan blatnik osebnega vozila. 

vpadnica v mesto

To pa je od smeti več ali manj vse. Tudi Almati je izredno čisto mesto. Ubistvu, če bi se enkrat zjutraj zbudil v Almatiju, bi kar nekaj časa trajalo, da bi ugotovil da nisem v Evropi. Na ulicah je polno reklamnih panojev, dobri avti, fine stavbe, parki in čudovite zasnežene gore v ozadju. Tudi prebivalci so precej mešani. Veliko Rusov, Evropejcev, pa tudi Kitajcev in Japoncev ni malo. Tak metropolitanski mix. Almati je tudi vrhunski platc za žurat v Centralni Aziji. 

Bojda je bil torek, ko sva bila v mestu zato hujšega žura ni bilo pričakovati. Dogovorili smo se za večerjo z Markom. Sila prijeten in razgledan človek. Ob raziskovanju lokalnih specialitet (drobovina, konjičkovi zrezki, ...) smo nazdravljali po rusko in razglabljali o Kazahstanu in vse okrog njega. V državah bivše Sovjetske zveze se nazdravlja z nagovorom. Vsakič nekdo nekaj pove, predem se pije. In bolj kot greš proti jugu, stran iz Rusije, daljši so ti govori. Naši so bili na začetku precej kratki in skromni, z vsakim dekagramom vodke pa so se premo-sorazmerno podaljševali. 

Vodka je dala vodko in že smo se vozili v prtljažniku taxija, skupaj z nekimi lokalci. Ni bilo težko najti nekaj dobrih žur platcov. Na koncu smo pristali v VIP loži enega izmed karaoke barov. Mislim, da tudi tu ne bom šel v detajle. Povem le, da smo vsi trije precej suvereno peli Kazahstanske hite. Blizu jutranje zarje je bil čas, da gre Marko na letališče po dva kolega. To je bil (v tistem momentu na žalost) precej jasen znak, da se mora vsak žur enkrat končat. Hvala Marko in hvala Almati za en bombastičen žur, za gostoljubnost in za popolnoma drugo sliko Kazahstana in njegovih prebivalcev. 







Ni komentarjev:

Objava komentarja