www.pajk-cruiser.blogspot.com

Dan 3 - Sej Kul

-v naslednjih dneh pričakujemo generalen odklop od civilizacije, tako da interneta in novih postov na blogu ni pričakovati. -

Zvečer smo bili po konjaku jasno precej brihtni, zmenl smo se, da vstanemo zgodej, ko še ni prevroče pa še hitro bomo pršli do naslednjega cilja. Ja ja, ob petih je bil čas za WC. In ker placa v prtlažniku ni na pretek, je blo treba it sinhrono. Pet zjutri je še prezgodi za vstat, tako da smo še malo potegnl. Ob ene pol osmih je sonce prtegnu skozi sprednje okno, tako smo z minimalnim naporom dvignili folijo proti soncu in si podaljšali spanec do 9.40. Eto, tok od zgodnjega vstajanja. Vročina je bila v kombiju takrat že neznosna in tako nam je preostalo le eno. Full moon party v jezeru. Temperatura vode je bila primerljiva s Sočo.

Sledil je hiter zajtrk s sokom in lokalnim medom, potem pa akcija do naslednjega visokogorskega jezera Son Kul (po naše Sej Kul). Ustavili smo se le še na črpalki, kjer smo napolnili Folksija. Nafta po 29 somov - 37 evropskih centov. Prosili smo še tetko na petrolu za telefon, da preverimo stanje naše prtljage, vendar smo jo ujeli v trenutku, ko ni imela kredita na telefonu. V tistem momentu se mi je posvetilo, da mi je nekdo na letališču promocijsko ponudil 4g lokalno sim kartico. Ha! Zmontiramo jo v telefon, zavrtimo telefonsko, in glej ga zlomka: Đabe kredit in stric se oglasi na drugi strani. Neverjetno, presenečenj ni bilo konec. Prtljaga je v Bishkeku. Sicer ni bila še ready za prevzem, ampak to nam je bilo vseeno. Tako ali tako smo bili na poti v hribe. Proslavili smo v ruskem stilu (natančnejša razlaga je odveč).

Po dobri uri vožnje smo zavili na makedamsko stranpot in navkreber. Sej Kul je namreč v kotlini na višini 3080 m. Počasi smo plezali proti 3440 prelazu in uživali nore razglede. Planota je prostor, kjer čobani iz doline pridejo vsako leto za poletne 4 mesece past živino. Vsako leto na istem koncu postavijo jurte, v zadnjih letih pa se je razvil tudi turizem, tako da v dodatni jurti ponujajo spanje, zraven pa postrežejo še z večerjo, zajtrkom in konjskim mlekom - Kumis.

Če ne štejemo offroada do letališča, smo prvič naleteli na pravo off-road pisto. Na srečo so bila tla suha in folksi je plezal po skalah kot gams. Za 60 km smo porabili cca 2 uri. S pričetkom jurt na planoti smo zavili proti prvi simpatični, kjer nas je Čoban pozdravil odprtih rok. Uporabili smo večino ruskih besed, nakar nas je povabil v jurto na kumis in domač kruh. Večino miz je tu zelo nizkih (kakih 30 - 40 cm), okrog miz pa so neke vrste tepihi, tako se sedi po turško okrog miz. Ko smo sedeli za mizo, smo srkali precej ogaben kumis in občudovali jurto in stvari v njej. Kakšnih težkih debat zaradi težav z ruščino ni bilo. Drugače zgleda, da višina in težki vremenski pogoji ljudi precej zdelajo. Za svojih 46 let je bil gospod že precej siv, rjavi kožni barvi pa so dodana močno obarvana rdeča lica. Po spitem mleku smo šli pozdravit še njegove tri sinove, ki so za jurto strigli ovce. Tu v gorah je občutek, da se je čas ustavil, saj za življenje in delo uporabljajo, z izjemo avta, same stare pripomočke in orodje.

Pot smo nato nadaljevali proti jezeru. Ustavili smo se pri jurti z napisom hotel, kjer je lastnik ponudil za 300 somov (dobre 4 evre) večerjo in spanje. A ura je bila še zgodnja, zato smo se odpeljali še malo naprej, parkirali folksija in odšli na sprehod do jezera. Bilo je precej bolj oddaljeno kot smo predvidevali, zato sva se s Tjašo odločila za počitek. Eva in Saš sta odpeketala do močvirnatega začetka jezera.

Življenje na 3000 metrih narekuje počasen tempo in mi mu nismo kljubovali :) Life is good. Po fotkanju in sprehodu smo se odpravili nazaj do "naše" jurte in se dogovorili za večerjo. Na tem delu jezera oziroma planote je bilo nekih 6 sklopov jurt. Vsaka družina je imela 2-4 jurte in kak šotor (štabec) ali star ruski vagon na kolesih. Vsi imajo tudi več pridnih otrok. Ko je otrok dovolj star, da zmore jahat, začne pasti in skrbeti za živino. Po kratki anketi smo ugotovili, da ima vsaka družina precej veliko živine. Razen par kur in gosk imajo nekje med 150 in 300 glavami ovc, krav in konj. Razen nekaj zvezanih konj se ostala živina pase prosto, le ovce zvečer pridejo v ogrado. Le-te so namreč pogosto na jedilniku številčnih volkov.

Beseda na besedo z otvoritveno vodko pri našemu Čobanu in hitro se je pohvalil, da je lokalni diler alkohola na planoti. In ker smo bratje podjetniki in radi pripomoremu k dvigovanju lokalnega BDPja, smo investirali v liter kirgizijskega konjaka. In še kako je prijal, ko se je sončen dan sprevrgel v dež z zimskim vetrom. Zaprli smo se v jurto in poiskali dno flaše. Zgodnja večerna ura je bila vzrok nastavljeni budilki ob 5.30 uri s pričakovanjem čudovitega sončnega vzhoda.

Težko vstajanje kljub 8 uram spanca, a vseeno smo se odpravili ven. Sončen vzhod je sicer bil, žal pa so ga prekrivali oblaki. Zato pa so bili hribi toliko bolj zanimivi, saj jih je pobelil večerni "dež". Hvala Čobanu za debele kovtre.