www.pajk-cruiser.blogspot.com

Meja, II del

...

Tako sem stopil do kombija in prosil Saša naj gre z menoj v kolibo, mogoče pa bo imel on kakšno idejo kako me spravit iz strašne zagate. Malo smo se pregovarjali, nato pa je Saš hladnokrvno prišel na plan z idejo in izustil, da to pa ja ni tak problem, malo ga bomo zalepili in bo kot nov. Glej ga zlomka, niti v sanjah nebi pričakoval, ampak gospod v uniformi se je s to bizarno idejo strinjal. Skočil sem v kombi po selotejp in sekundno lepilo. Selotejp mu ni bil všeč zato smo vsi trije (Saš, policist in jaz) skupaj limali pasuš s sekundarjem. Stvar je na koncu izpadla tako dobro, da smo popravili še Tjašinega. Odlično! Popravljeni pasoši so mu bili všeč, zato je iz mize odstranil Protokol in izročil poštempljane pasporte. V strašnem šoku kaj se je ravnokar zgodilo, smo pograbili pasoše, se iz dna srca zahvalili policistu in se odpeljali do naslednjih mejnih postaj.

Sledila je carina. Cariniku je bil moj izboljšani super attack passport všeč, s tem sem se malo pomiril. 20 minut izpolnjevanja brezveznih formularjev in 40 eur carine za začasni uvoz vozila in ready sem bil za naslednjo postajo: Veterina. Čeprav smo bili brez živali, je veterina nujen postanek in del policije. Tam za 100 somonov dobiš nek list, ki ga moraš na izstopu izročiti policistom, ta pa priča, da smo vsi vitalnega zdravja. No comment. Vrli gospod policist ni bil ne veterinar in ne doktor, za povrh pa je videl le mene, kaj šele da bi pogledal v kombi. Zadnja točka je bil še Traffic Police. No problem, 20 dolarjev in brez kazni boš prišel čez cel Tajikistan. Spet je izpolnil list in nas brez plačila ni spustil preko zadnje rampe. Ja nimaš kaj. Gospodje so pač tam zakon in brez njihovih strinjanj bi lahko le v Kirgiziji zobal marelice. Po besedah popotnikov smo prečakli najlažjo mejo na naši poti. Le kaj še lahko pride?

Pokrajina se je za mejo pecej spremenila. Kar naenkrat je prišla taka marsovska pokrajina, ali z drugimi besedami: prava puščava. Ne daleč stran od ceste, na južni strani stoji žičnata ograja, ki ponazarja začetek "tampon" cone s Kitajsko. Leta 2011 so začrtali točno mejo s kitajsko in postavili neko cono, kjer se sprehajajo vojaki in skrbijo, da nič ne prečka meje ilegalno. S Kirgizijo in Uzbekistanom meje še niso točno določene (pravi Lonely Planet). 

Kitajsko-Tajikistanski tampon

Eno urco smo potrebovali, da smo prišli do jezera Kara-Kul (kr kul). Tam je tudi vasica z nekaj domovi, ki ponujajo homestay. Usidrali smo se pri najbolj simpatični gospe in šli na ogled vasice. V vasi imajo štrom, vodo pa jemljejo iz par vaških vodnjakov. Vaščani zgledajo precej u izi. Eden je popravljal ultra staro rusko Lado, otroci so se pojali po glavnem trgu (en velik makedamski platc). Ostalih prebivalcev ni bilo prav veliko na spregled. Temperatura je bila kljub slabim 4.000 metrov bistveno višja kot prejšnji dan. 

*Op.: Sidranje pri simpatični gospe smo dobili s skitko, saj je Pajk opravil družbeno koristno delo - ne, ni ji spletel viseče mreže, temveč je gospe pomagal pretovoriti vedr vode do doma. Gospa je veselo razlagala, kako se je neuspešno pogajala z njim. Pajkova žrtev seveda ni imela pojma s kakšnim nepopustljivim pogajalcem ima opravka.

Ko smo se vrnili s sprehoda, nas je čakal čaj in piškoti, nato pa še super večerja. Med večerjo se nam je pridružil nek Madžar, ki potuje okrog z motorjem. Večer smo tako preživeli skupaj ob debatah o kvalitetah cest, potovanju in ostalih klasičnih popotniških debatah. Pred večerjo se je primajal v dnevno sobo tudi starejši gospod, ki nas je prosil za prevoz že v Kirgiziji, vendar smo ga zaradi slabe ceste in pričakajoče meje zavrnili. Tokrat nas je ponovno prosil za prevoz do vasi Murghab, kar je cca 3 ure vožnje v našo smer. Vsi smo se strinjali, da ga tokrat peljemo.

(*opombe piše prijazna lektorica gdč. Tjaša).

Dan 8 - Marco Polo

Po zajtrku smo nalovdali lokalca (Kirgiz, rojen v Tajikistanu in že večino življenja živeč v Kirgiziji) in gas proti Murghabu. Kolega je bil naslednje tri ure naš super vodič in učitelj ruščine. Tako smo se ustavili v stari utrdbi Kazakov iz časa carja Nikolajeva (1880), večkrat pa smo se ustavili tudi pri lokalnih čobanih. K enemu čobanu smo šli tudi na čaj. Ta je skupaj z družino poleti na planoti, kjer pase jake. Poleg čaja nam je postregel s pravim gurmanskim čobanskim menijem. Najprej smo ob čaju in kruhu dobili jakov kajmak, potem jakovo kislo smetano in za konec še jakovo skuto. njam njam. Za zaključek obiska smo šli še "počohat" male jake. 2 meseca stari jaki so po vedenju zelo podobni psom. Dobili smo dozo super energije in se počasi odpravili naprej. Mislim, da sem prvič na "road tripu", ko se mi ne mudi sto na uro in ne zamujam na cilj. Imamo zadosti časa, da se ustavimo in imamo foto-sešne, ko nam zapaše, gremo h kakemu lokalcu na čaj in zaključimo dnevno etapo okrog sedmih, ko je dnevna svetloba še zadosti močna, da si ogledamo kje smo in se počasi večerno zrelaksiramo. TOP! 

Gospod štopaar - Guide 

V teh gorah in planotah živi vrsta živali z imenom Marco Polo. Ker nimamo interneta, si ne znamo prebrati kaj več o teh živalih, lahko napišem le kar razlaga lokalno prebivalstvo. Bojda je to žival v velikosti majhnih krav, belega in rjavega kosmatega kožuha in velikih rogov (rogove smo nekajkrat videli). Po kipih sodeč zgleda kot en kozorog. V teh krajih jih živi okrog 23.000 in so priljubljeni zlasti pri lovcih na divje živali. V dolino pridejo predvsem pozimi, poleti pa le ponoči, ko se zadosti shladi. Zato žal nismo imeli sreče, da bi jih opazili. Poleg jakov smo tako srečali le en kup američanov, kakšnega psa in nekaj koz. Skoraj sem pozabil; srečali smo tudi enega Nemca, ki je na misiji da prekorači svet. Vsako leto si vzame 2 meseca časa in hodi po svetu. Revež se nam je tako zasmilil, da smo ga založili s čokolado, banano in vodo.

klasičn američan

Prečkali smo tudi najvišji prelaz na naši poti (4646 m).

Peljali smo se mimo rudnika urana in ruske podzemne baze. Bojda so Rusi tu razvijali atomsko orožje in kljub osamosvojitvi ostajajo na tajikistanskem ozemlju.

S prihodom v Murghab smo spustili našega štoparja in se odpravili na čaj. V edini kafani, ki smo jo našli, so imeli neko nam novo hrano - testo filano s faširanim mesom ali krompirjem. Po okusu lahko rečem, da so imeli gorenjski mesni burek in gorenjsko krumpirušo. Prav fino se je prilegla malica ob čajčku. Na pavzi smo razgrnili zemljevid in začrtali plan. Ura je bila okrog ene ure, tako da smo imeli še čas in se odločili, da potegnemo do označenega gejzirja, nekih 100 kilometrov naprej. 

Kilometri so se vlekli kot ponedeljek. Slaba cesta pa je narekovala zelo počasen tempo. Ko smo skrenili iz glavne "asfaltne" ceste, so se kilometri na GPSu skoraj ustavili. Ribežn nas je proti sedmi uri končno pripeljal do vasice bogu za nogo - Bulunkul- kjer je celo homestay. Tam smo ravno naleteli na lokalnega vodiča in ga povprašali po gejzirju. Dejal je, da je bil tam 3x in da je vedno videl le železno cev, kako gleda iz tal, vendar bojda se zgodi, da kdaj bruhne v zrak. Precej utrujene od makedama nas ni prepričal. Prepričal pa nas je lastnik homestaya z domačo 'banjo' in luštnimi sobami. Hitro smo se dogovorili za pametno ceno in se v afganistanskem stilu zleknili v dnevni sobi. Lokalni vodič je v homestay prišel prespat, med tem ko vodi grupo Nemcev s pickupi in Tischerji. Cel večer nam je navdušeno razlagal vse možne detajle o Tajikistanu in Afganistanu. Zanimivo in poučno. 

Končno smo izkoristili tudi Pamirsko banjo. Posebna zidana koliba z dvema sobama po 3 kvadratne metre. Prva soba je preoblačilnica, v drugi sobi pa je en galon tople vode na gašperčku, iz katere se dviga para, zraven pa je sod hladne vode. V sobi je še lesena klopca pod stropom ter dve zajemalni posodi za polivanje. Ko je voda dovolj segreta, se v sobi naredi prava turška savna. Perfekten način da se človek spočije po naporni poti. 

Višine 4000 metrov smo se počasi navadili. Glavobolov in podobnih znakov višinske bolezni ni bilo, ostali so le napadi smeha po izrečenih občasnih neumnostih in pa konstantne pavze za lulanje. to je noro! Človeku višina zgleda mehur skup potegne :)