www.pajk-cruiser.blogspot.com

Dan 9 - Hindu Kush

Prvič smo se zbudili ob pol sedmih. Po dolgih dneh smo običajno precej utrujeni, zvečer pa (če že je) štrom hitro odklopijo, zato gremo zgodaj spat in posledično lahko hitreje vstanemo. Spet smo dobili zajtrk in spet čisto drugačen. Jedli smo domač jogurt in gres z višnjevo marmelado. huhuhuhu, top shit! V pričakovanju slabe ceste smo hitro zasedli delovne položaje in gas na jug proti Afganistanski meji. Pot je bila zares slaba. VW Transporter je odličen voz za naše evropske ceste. Slabe ceste pa zanj niso domače, majhne cestne gume in nizka oddaljenost od tal sta pomanjkljivost in me večkrat opomnita na luksuz, ki ga je prinašalo potovanje z Land Cruiserco. A vseeno, prostornost v kombiju je neverjetna. Prostora za prtljago je neskončno, da o razdalji med sprednjimi in zadnjimi sedeži sploh ne izgubljam besed.

Splezali smo še čez zadnji prelaz na 4250 m (iz običajne vožnje po višini 4000 m) in po dobrih dveh urah v daljavi zagledali zasnežene vrhove gorovja Hindu Kush. Kratek spust nas je privedel do doline reke Panag (Panaj), kjer poteka meja z Afganistanom. Tam nas je pričakal tudi vojaški check point. Med hitrim popisom potnih listov sem si v miru pogledal bojne rove in bunkerje. Ti kraji vsebujejo več zgodovine kot bi si jo človek predstavljal, ko ugleda pokrajino. Tajikistan je bil naseljen že peto stoletje pred našim štetjem, od takrat pa so se tu potepali Aleksander Veliki, Perzijci, Arabci, Turki, Mongolci in Rusi. Tu čez je po svileni poti popotoval tudi Marco Polo.

Po check pointu smo zavili desno in po ozki dolini Wakhan  in vrtoglavih cestah pot nadaljevali z rečico. Razgledi so bili nori, naselij ali posameznih hiš pa prvih nekaj 10 kilometrov ni bilo, kar je po slabi cesti pomenilo več ur. Na poti nas je prehitel edino Pajero poln vojakov. V Tajikistanu smo do sedaj na cestah večinoma sami, če pa že srečamo vozilo pa je najverjetneje Pajero ali Land Cruiser 80. Nekaj ovinkov naprej smo dohiteli naše vojaške kolege, ki so brskali pod pokrovom motorja, ob nogah pa so poleg orodja imeli kup razšraufanih delov. Ker v teh odročnih krajih pomoči ni veliko, ni obstajalo vprašanje ali bomo pomagali. Parkirali smo zraven in še sami pogledali pod pokrov. Dobre pol urce in avto je vžgal. Banda kitajska je naredila prekleto slabo kopijo pajerota, čeprav ju po plehu človek težko loči.

Ta dan smo si za cilj zadali toplice. Po 100 kilometrih ali dobrih 4 urah so se ob reki pričele male vasice, ki so v teh krajih prave oaze. Med hribi je samo kamenje, vsake kvatre se celo pojavi kakšna mala sipinca. Kjer pa iz hriba priteče potok, pride do rastja in posledično hiš in naselij. Prvo večje naselje na poti je Yamg. Tam smo si želeli privoščiti kosilo. Potrebovali smo tudi trgovino, saj imamo težave z GPS adapterjem. Trgovine so tu univerzalne, zato je v njih pričakovati le najnujnejše. V enem prostoru v pol založenih policah človek dobi le žeblje, olje, paradižnikovo mezgo, blago, ipd.

S pomočjo lokalcev smo našli "restavracijo", žal pa je bila kuhinja zaprta, saj je bila cela vas v najlepših oblekah na glavni ulici. Vzrok naj bi bil prihod predsednika. Ker se ne zmenimo za predsedniški obisk tako kot lokalno prebivalstvo, smo si vseeno privoščili čaj. Družbo nam je delal nezgovorni vaški posebnež. V tej vasi smo si pogledali Budistično "stupo" - tu je bil nekoč ogromen budistični kip. Tako smo si ogledali prostor, kjer je bil nekoč kip :)

Sašota je sram ker edin ni zrihtan za predsednika

Srkanje čaja z vaškim posebnežem

Petka za najbolj nore

Proti večeru smo le naleteli na tablo v vasi Yamchun, ki je usmerjala pot proti toplicam (Bibi Fotima) in bližnji trdnjavi. Slaba in strma pot nas je po 8ih kilometrih dostavila do dveh lokalnih hotelčkov in toplic. Vsi lačni smo se najprej usmerili proti hotelu, kjer smo si privoščili mrzel obrok. Žal ni bilo elektrike, zato nam niso mogli pogreti obroka, a čaj so nam servirali vroč. Vsekakor je lakota najboljša kuharica. Hitro smo se najedli, potem pa gas do vrelcev. V kanjonu med skalami in nad deročim potokom iz skale bruha vročo vodo. Tam so lokalci pozidali hiško in stopnice za lažji dostop. Moški in ženske se kopajo ločeno. Gospodje so si postavili bazenček tako, da iz skale direktno bruha v bazen, ženskam pa so postavili bazen malo nižje in popolnoma ograjeno. Voda ima v moškem bazenu po feelingu nekje med 40 in 44 stopinj. Bazen je obbetoniran ob skalo z globino nekje do bokov ter ob robu stopničko, kjer se lepo sedi v vodi. Ko odvržeš vsa oblačila, si pripravljen, da se počasi usedeš na rob bazena, sprostiš in malo podebatiraš z radovednimi lokalci.

Dolgo namakanje in uživanje v vroči vodi nas je zadržalo do mraka. Vsi pregreti smo bili tako dobri le še za topel čaj in spoznavanje s tajikistansko vodko v sosednjem hotelu. Zvečer nas je kelnarca le še posvarila, da naslednji dan prihaja v toplice predsednik, zato pričakujejo že zjutraj veliko ljudi, tako da lahko na ozki cesti pričakujemo veliko vozil.

Veščino spanja vseh štirih v zadnjem delu kombija pa itak že obvladamo; Sardele style rulz! Sistem smo spilili do mere, ko lahko sprejmemo še eno osebo :)

Dan 10 - Življenje na veliki nogi

Zjutraj ni bilo ne duha ne sluha o hordah obiskovalcev, tako smo se v miru spustili proti dolini. Vmes smo si ogledali propadajočo trdnjavo. Le-ta je bila zgrajena v 12 stoletju z namenom varovanja svilene poti. Z nje je res super razgled na dolino in pakistansko-afganistansko gorovje Hindukush. V dolini Wakhan je Afganistana le za vzorec. Po vrhu prvih zasneženih hribov, oziroma dokler nam seže oko, poteka meja s Pakistanom.

Na trdnjavi smo srečali Izraelca, ki nas je poštopal do 60 kilometrov oddaljenega Ishkashima. To je največja vas in regijski center. Tu je tudi mejni prehod z Afganistanom. Na sredini mejnega prehoda je otok, kjer se ima vsako soboto zgoditi afganistansko-tajikistanska tržnica, ki je dostopna vsem, tudi brez afganistanske vize. Ker pa je te dni na obisku predsednik, tržnice žal ni.

Po dobrih dveh urah offroadanja po glavni cesti smo premagali skoraj vseh 60 kilometrov. Vhod v mesto je namreč zablokirala policija. Prav zares je na obisku predsednik, zato je mesto zaprto. Bogi reveži, že več dni čakajo na predsednika v vaseh skozi katere smo se peljali, predsednik pa v Ishkashimu in bojda se odpravlja nazaj na sever (v Khorog).

Do odprtja ceste je bila še dobra ura, zato smo poiskali senco in si privoščili malco. Izraelec se nam je odkupil za prevoz in skuhal čaj, postregel z medenjaki, halvo in oreščki. Naša lubenica pa je končno zaključila svoje potovanje iz Oša. Ob počitku smo imeli lep razgled na mini letališče, kjer je imal predsednik zaključno proslavo, preden je z vertaljotko (helikopterjem) odfrčal v Khorog. Helikopter je tu edina možnost hitrega transporta od točke A do točke B. Ob kratkočasenju so se pojavila ključna vprašanja, na katere zaradi odtrganosti od svetovnega spletna še vedno nimamo odgovorov. In sicer: Koliko stane helikopter? Kakšna je njegova poraba? Kako hitro gre civilni helikopter?

Ko so promet sprostili, smo se peljali skozi neverjetno okrašeno vas. Zastave, nov asfalt, slike predsednika, vojska, specialne sile z oklepniki ter ljudje v narodnih nošah.

Od tu je bilo še 100 kilometrov do Khoroga, kjer je bil naš dnevni cilj ter pol prtljage, vključno s strešnim šotorom. Tik pred Ishkashimom cesta zavije iz jugozahoda proti severozahodu. Smer neba bo vztrajala skoraj do Kieva. Izraelcu, ki sicer hodi peš po svetu, ni nič dišalo pešačenje, zato je bil vesel prevoza naprej proti Khorogu. Pot se je nadaljevala z makedamom in prahom, ki so ga dvigovali vojaški konvoji in delegati s prestižnimi terenci. Te so kar leteli čez ribežne in gromozanske luknje.

Po dveh urah smo bili od Khoroga oddaljeni še 46 kilometrov, ko je tabla kazala pot do še zadnjega toplega vrelca. Le tega na dopustu seveda ni za zamuditi. Zavijemo desno in na križišču odvržemo Izraelca. Po nekaj kilometrih navkreber smo prispeli do toplic. Čudovito. In še preden se je bilo treba namočit, je bil čas za kosilo. Sprehodimo se mimo novega hotela, kjer je bilo opaziti že videna terenska vozila delegatov.

Na vrhu skale je toplotni vrelec

Ko smo prišli do vrta restavracije, sta bila oba prostora za jesti (centralnoazijska miza) zasedena z delegati. Gostoljubnost jih je izstrelila od mize. Polovica se jih je odmaknila in pričela čistilo mizo, še preden bi to lahko opravili postreščki. Druge nismo imeli, kot da smo prisedli. Hitro so se pričele debate kdo smo, kaj počnemo, hkrati pa so strežaji nosili na mizo novo hrano in polnili kozarce z najboljšo vodko - Belugo.

Carji

Čin čin!

Po 15ih minutah so bili naši želodci polni, v glavah pa se je že pošteno motala vodka. Delegati so bili predvsem predstavniki tovarne aluminija in glavni bančniki. Aluminija je v teh krajih precej in uradno pomeni največji doprinos k državnemu BDPju. Temu sledi bombaž, neuradno pa kar polovico BDPja znaša trgovina z drogo. To transportirajo iz Afganistana, pot pa nadaljuje proti Rusiji. V to trgovino naj bi bila vključena tako vojska kot tudi politični vrh.

Pol urce druženja in čas je bil za njihov odhod. Ob treh popoldan se v Khorogu zapira cesta zaradi obiska predsednika, oni pa morajo biti nujno prisotni na proslavi.
Ker so bili gospodje slučajno tudi lastniki kompleksov v toplicah, je bila hrana in pijača na njihov račun. Hvala bogu, saj bi nam račun verjetno podvojil do sedaj sproducirane stroške. Gostoljubnost v teh krajih res ne pozna meja. Preden so odšli, so nam predlagali naj ostanemo v toplicah in uživamo. Cesta se itak odpre šele pozno zvečer, oni pa po predsedniški proslavi pridejo nazaj.

Uživači kot smo, smo se s predlogom strinjali. Tako smo naslednje 4 ure ležali precej nepremično in uživali senčko ter vodko. Living with a class. Življenje je bilo celo na tako veliki nogi, da smo si v hotelu privoščili pravo straniščno školko. Ja noro!!

Ko smo bili že utrujeni od ležanja in ko smo se srečali s streznitvijo, je bil čas za veliki premik do 100 metrov oddaljenih toplic. Stvar je bila podobna kot dan poprej.  Moški v lepši, odprt del, ženske pa v zaprt bazen. Bazen je bil tokrat večji. Vodo je spet polnila izjemno vroča voda, ki se je s slapom spuščala iz tri metre visoke skale, na vrhu katere je bil vrelec. Ob bazenu je bilo zadosti prostora za sončenje in sušenje zdravilnega blata, ki polni tla bazena. Tudi voda ja tu zdravilna. Sem naj bi hodili ljudje s kožnimmi boleznimi iz celega sveta.

Ko smo bili dodobra namočeni in zrelaxirani, smo se prestavili nazaj na našo mizo. Čas je bil za blogiranje in planiranje poti s pregledovanjem lonley planeta. Slabe ceste in lepa pokrajina sta razlog, da vsake nekaj dni naredimo nov plan, kjer rezervne dni planiramo porabiti še pred Dushanbejem (v Tajikistanu). Čas je bil za lahko večerjo in počitek po napornem dnevu. Delegatov ob desetih zvečer še ni bilo, mi pa smo imeli prihodnji dan v planu naporno vožnjo in pobiranje preostale prtljage. Prestavili smo se slab kilometer stran od toplic in se ukampirali blizu ceste. Iztisnili smo še preostalo energijo in na sprednjih sedežih Folksija zanetili en tak pravi mini žur.

*zgubu za slab tedn slik (drug del Tajikistana), zato so slike od preostalih članov.