Dan 11 - iskanje skritega zaklada
Budilka je zvonila ob pol sedmih. Gas v Khorog. Po dobri uri nas na mostu pred vhodom na glavno ulico ustavi cestna zapora. Predsednik v mestu, zato so ceste tudi tu zaprte. Lačni, ker zjutraj nismo imeli zajtrka, in željni interneta, da dobimo koordinate prtljage, smo se v mesto odpravili peš. Tu imamo namreč prvič od Osha priti v stik z internetom. Ko smo prečesali celo mesto, smo le našli cyber cafe, kjer nam je v pol ure surfanja uspelo odpreti link, ki nam je pokazal koordinate do našega zaklada. Preostala komunikacija s svetom je bila nesmiselna. Hitreje bi bili peš v glavnem mestu, kot pa da bi odpirali še kakšen link.
Civilizacija nam je dvignila apetit po razkošju. V želji po nadaljevanju življenja na veliki nogi smo poiskali najbolj fensi restavracijo v mestu za zajtrk. Prijetna lokacija v senčki z rečnim vetričem. Porcije so bile japijske, zato z "brunchem" nismo bili preveč zadovoljni. Treba je jesti tam, kjer lokalci in pika.
Po obedu je predsednik odletel domov, mi pa smo imeli možnost poiskat našo prtljago. Koordinate so nas odpeljale na drug konec mesta in nas postavile na sredino neprometne ulice. Vse je začelo kazati, da lov ne bo enostaven. Zapeljali smo se po ulici gor in dol in pričeli spraševati lokalce. Imeli smo le gps lokacijo in ime fanta, ki ima naše stvari, ta pa bojda živi nasproti mehankarja. Nihče v ulici na pozna Isfanta, dve sliki iz bloga prve ekipe pa ne izdata lokacije. Prečešemo celo ulico in sklenemo, da je lokacijo očitno napačna. Odločili smo se vozit po mestu in spraševat mehankarje in prodajalne z avtodeli, če oni kaj več vedo o našem zakladu. Prva ekipa je bojda prečesala vse prodajalne v iskanju novega amortizerja. Nihče ni imel pojma. Domovina pa se na naše telefonske klice ni oglašala. Po dveh urah iskanja igle v kupu sena je zazvonil telefon. Rešil nas je Jure s telefonsko številko Isfanta. Od tam naprej je bilo enostavno. Od prvega lokalca smo si sposodili telefon ter poklicali naš zaklad. Isfant je bil v 5 minutah pri nas. S sledenjem nam je padla tema pred oči. Visoka ograja njegovega doma je bila 10 metrov stran od dane GPS točke. Pa to je noro!
Isfant je poklical še 2 kolega in so nam skupaj pomagali z montažo strešnega prtljažnika, šotora in ostale opreme. Punci sta med tem naredili red v prtljažniku in prostor za dodatno prtljago. Z reduciranjem smo fantu pustili nekaj stvari, drugega pa v zahvalo ni želel. Tri urce motoviljenja pa smo bili ready za nadaljevanje poti. Počasno nabiranje kilometrov in napovedana slaba cesta sta nas brcnila v rit. Naredili smo še skupno fotko in se iz srca zahvalili Isfantu za vso pomoč.
 |
Na poti iz mesta smo se ustavili še na tržnici in nabavili vodo ter sadje. Restavracije hrane niso imele (čudno). Ni nam preostalo druega, kot da smo ubrali pot pod noge in gas ob reki proti Dušanbeju. Na začetku potovanja ob Afganistanski meji smo sledili rečici, ki je v Khorogu postala že prava deroča in ogromna reka.
Dodatna teža na kombiju se zelo pozna, zato gremo malce počasneje in se še dodatno izogibamo luknjam. Neprestano so nas prehitevali vojaški konvoji, ki so nas hranili s šeflami praha. njamnjam. Na vsake kvatre se pojavi policijska kontrola. V višavah Pamirja je bilo to samo enkrat, od kar pa se vozimo ob Afganistanu pa so vsaj v vseh večjih križiščih. Pri vsaki kontroli se je treba ustaviti, običajno je na cesti še rampa. Zraven je koliba, kjer policist ali vojak popiše vsako osebo in vozilo. Ponavadi je unifrmirancem dolgčas in radi še malo pokramljajo. Tokrat je padla kaplja čez rob. Ustavil nas je dobrovoljni novopečeni policist. Debate o tem in onem in še celo nekaj angleških besed. Ko nas je popisal, nam je ponudil čaj. Sprejmemo ponudbo in preparkiramo kombi. Zadovoljni policist vzame čajnik in se sprehodi do rjave deroče reke po vodo. Ponudba, da mu damo našo vodo iz flaše, ga ne zanima. Usedemo se v senco in se zabavamo z vsemi tremi policisti, ko novopečenec predlaga, da ga zapeljemo do trgovine. Kolegu valda ustrežemo in se zapeljeva do prvega marketa. Z vstopom v klasično univerzalno trgovino gospa prodajalka odpre vrečo, policist pa me začne spraševati ali jem to in ono. Za vsako potrditvijo je gospe ukazal naj polni vrečko. Komaj sem uspel ustaviti kolega, preden je bila vrečka čisto polna, da ne omenim pogleda, ko sem potegnil ven denarnico. Ni pogojev. Mi smo tu gosti, zato nas bo počastil.
*Op.: Med tem ko je policaj odpeljal Pajka v šoping, sva si punci spočili oči na vojaškem konvoju, ki je pridrvel mimo nas. Fantje so nama veselo mahali in pošiljali poljubčke. Veselo sva jima mahali nazaj, se rahlo slinili in se od srca nasmejali.
Po prihodu s šopinga je bila voda še vedno hladna in čaj nam ni nič več dišal, vsaj ne po videnem zajetju vode. Malo smo se še podružili in zahvalili za vso gostoljubnost. Daroga (cesta) je še vedno slaba in ji ni videt konca. Pritiskali smo na plin in tišali kolikor se je dalo - povprečje je bilo 20 km/h. S sončnim zahodom smo pričeli oprezati za kamp prostorom. Tik pred temo smo našli mesto, kjer smo skuhali večerjo in prvič na poti kampirali v vsej eleganci, ki jo polno opremljeni kombi premore.
Dva v strešnem šotoru in dva v kombiju. Baj baj sardelice.
Dan 12 - Nasvidenje Afganistan
Prvič nam je uspelo vstati malo pred šesto uro zjutraj. Skuhali smo si čaj in pozjtrkovali, potem pa gas dalje proti severu. Cesta je še vedno dajala tempo 20 km/h. Prah v zobe pa nam je cel dopoldan metal vojaški konvoj, ki je sicer vozil hitreje od nas, imel pa je tudi več pavz kot mi. Policijske kontrole se bile še številčnejše, prav tako tudi vasi. Pokrajina je postajala bolj zelena, a hkrati tudi bolj vroča. Prvič smo presegli 40 stopinj zunaj in v avtu. Z mestom Kala-i Khum smo se poslovili od bratov Afganistancev. Te so imeli vedno bolj pogoste vasi, več oaz in vedno boljšo cesto. Zanimivo smo si vohunsko ogledovali afganistanske žene in bili sklepčni, da so bolj muslimansko zavite kot Tajikistanke. Ne vem, če sem že napisal, vendar gre na obeh bregovih reke za ljudi istih rodov. Rusko carstvo jih je razdelilo z mejo s takratno angleško kolonijo, Afganistan. Z nastalo mejo so prekinili vse stike in sorodstva so se pozabila.
Ženske tu, na skrajnem jugu, so precej različne. Nekatere imajo precej tajikistanske obraze, druge afganistanske tretje pa perzijske. Slednji dve sta z vsakim kilometrom proti severu izginjali, vedno več žensk pa je imelo zakrite lase (s prehodom čez prihajajoč prelaz). Generalno ljudje ostajajo ultra prijazni in mnogo bolj nasmejani kot Kirgizijci. Po vaseh ljudje čepijo ob cesti in mahajo mimovozečim vozilom. Prav tako je "obvezno" pozdravljanje voznikov med seboj.
Iz Kala-i Khuma nas je pot vodila še čez zadnji visok prelaz. 3200+ metrov in oblubljal je lepe razglede. Ker smo ravno prišli iz Pamirja, nas razgledi niso nič kaj ekstra navdušili, niti nas ni navdušila slaba cesta čez prelaz. Druga opcija je bila 100 kilometrov daljša pot okrog prelaza do Dušanbeja, s prvo polovico nove asfaltne poti. Ker je šel Central Asia Raly čez prelaz, nas je Sašo enoglasno preglasil in pognali smo se navkreber.
 |
| Bencinska črpalka |
 |
| zadnji prelaz |
Počasno premikanje in sonce v popoldanski uri sta bila jasen znak, da je Dušanbe, kljub celodnevni vožnji, izven dnevnega dosega. Definitivno eden izmed najmanj pestrih dni. S sončnim zahodom smo poiskali primerno lokacijo za kampiranje in počasi zaključili dan. Edina zabavna stvar je bilo neskončno "river crossingov". Ubistvu smo prečkali le nekaj deset potokov v velikih kamnitih strugah. Po fotkah prve ekipe smo se neskončno veselili vožnje čez visoke in deroče reke. A o tem ni bilo ne duha ne sluha, le veliko suhih strug in nekaj nizkih potočkov. Med njihovo in našo vožnjo očitno ni padlo nič dežja, večina snega pa se je že stalila. Vsekakor bomo mogli gonjo po river-crossingih pogasiti v domači loški Sori takoj, ko se vrnemo domov. Upam, da kombi zdrži :)
 |
| River crossing!!! |
 |
| Ko smo vprašali nekega gospoda kje se da v okolici kaj pojesti je iz svojega vozila povlekel ruski vojaški lunch paket. Pa dober tek :) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar