Dan 19 - Aralsko jezero & pravila črnega trga
Glavne stvari se dogajajo na črnem trgu. Država je po opaženem en tak ostanek Sovjetske zveze z ljudmi s turškim feelingom. Trgovanje je bilo tu glaven biznis, ljudje pa so živeli v puščavi. Turška trgovska žilica in avtoritativni režim, ki so ga povzeli po Sovjetski zvezi, postavljata odlične pogoje za tako živ črni trg. Tako kot predsednik ukaže, tako je. 1991 se je Uzbekistan osamosvojil, na volitvah pa od takrat naprej vedno (z lepa ali z grda) zmaguje Islam Karimov. Država je polna plina (butan in propan), zato se je gospod predsednik odločil, da bodo vsa vozila predelali na plin, uvoz nafte pa je ustavil. Odlični pogoji za črni trg nafte. Na cesti vidimo le Chevroleje in Daewoje.
Menjalni tečaj uzbekistankih somov je uradno dobrih 3000 za en euro, neuradno -na črnem trgu- pa kar dvojno (6500) za euro. Večino lokalcev z veseljem menja denar; vsi hoteli, hostli, kup ljudi na ulici, ki s tem zaslužijo kak euro. Hoteli sprejemajo tudi dolarje in eure. Tudi v muzejih so na cenikih dolarji. Vendar v javnih ustanovah velja uradni menjalni tečaj, kar pa seveda pomeni, da je s plačevanjem v tuji valuti vse enkrat dražje. Primerov, ko črni trg prevladuje, je tukaj še nekaj.
Druga posebnost v državi je že omenjeni bombaž. Predsednik se je odločil da bodo sadili bombaž. Kmetje nimajo pravice, da bi gojili kaj drugega oziroma vsaj kolobarili. Zemlja je izrojena, cene na dnu. Ko je čas za pobiranje pridelka, zaprejo šole in na polja pošljejo od otrok do penzionerjev. Ko je mednarodna javnost pritisnila na državo, so bojda leta 2009 uradno sprejeli zakon s katerim so prepovedali prisilno delo otrok mlajših od 16 let. A v realnosti ti otroci še vedno delajo, vsaj leto pa naj bi ljudje na poljih celo umirali.
Zadosti politike. Dejstvo je, da je nafte na črnem trgu dovolj. In ko smo lastnika hostla povprašali po nafti, je hitro zavrtel telefon in javil aktualno ceno. Po obilnem zajtrku smo se tako odpravili v eno garažo na tankanje. (Mimogrede, hotel Alibek ima navečji zajtrk v mestu. Zajtrk je sestavljen iz kruha, dveh palačink, marmelade, piškota, rogljička, pire krompirja, pečenih piščančjih krilc, malo zelenjave, ajdove kaše, sira, jajca na oko in za konec še melona in slive. Zraven jasno čaj.)
Nafta na črnem trgu znaša slabih 70 centov na liter. Malce sem se uštel pri izračunu kilometrov in tako kupil 10 litrov goriva premalo. Uzbekistan je dolg k pondelk. Po 200 kilometrih smo tako v Nukusu še drugič povprašali po nafti. Ustavili smo se pri prvem mehankarju. Zavrtel je telefon in javil, da lahko dobimo dostavo samo 50+ litrov goriva. V Kazakstanu, kamor se odpravljamo, je nafta po 27 centov, zato je bila ta ponudba nesprejemljiva. Povprašamo še sosednjega mehankarja in ta nas pošlje kak kilometer naprej. "Tam pri "šlag bombi" vprašaj. Kaj za hudiča je šlag bomba?? Ajde, peljemo se naprej in se oziramo okrog v pričakovanju, da povežemo šlag bombo z okolico. Neuspešno. Po kilometru smo se vseeno ustavili in nadaljevali spraševanje po nafti. Lokalci nas pošljejo v mini samopostrežno trgovino s krompirjem, makaroni in podobnim blagom. Staro gospo po imenu Mira vprašamo, če kej ve, kje bi mi lahko dobili nafto. Gospa prikima in vpraša po količini. Po 5 minutah pride iz trgovine z dvema kanistroma in lijčkom. Svaka čast Mirki za krinko. Fertah iz 50' let in trgovinca z makaroni. FBI je ne bi odkril.
Stankamo gorivo in jo ucvremo proti Aralskemu jezeru. Pričakovano slaba cesta nas naposled ob pol šestih le dostavi do drugega največjega ribiškega mesta ob Aralskem jezeru, Moynoq. No, vsaj nekoč je bilo to ribiško mesto. Vse do 80' let, ko je polotok na katerem leži, ostal na suhem. Iz mesta se je takrat izselilo večino prebivalcev, ostali pa so iz lovljenja rib presedlali na pašo krav. Te se sedaj pasejo na kupčkih grmičevja v pesku. Dno presušenega jezera je prava puščava. Nekoč je
bilo jezero veliko 66.100 kvadratnih kilometrov z največjo globino 69 metrov. Slanost 10 - 11 mg/l. Leta 2010(!) je jezero predstavljalo le še 12.000 kvadratnih kilometrov. Danes je ta številka še mnogo manjša. Največja globina je bila 24 metrov. Slanost 100 - 110 mg/l.
Pojavile so se slane sipine, ki v atmosfero letno spustijo 75 - 80 milijonov ton soli in peska. Posledice so katastrofalne na celotno okolje.
Vročina se od Dušanbeja vleče z neko konstanto in v kombiju redko preseže 40°C. Tekom dneva je v folksiju 39 - 40, zunaj pa 42 - 44. Čakamo obljubljenih 50 in jih ni in ni. Maximalna temperatura do sedaj je bila v kombiju 44°C, zunaj pa 45.
V precej neturističnem mestu je edini pravi informacijski center gostilna. Še enkrat smo se zapeljali čez mesto, tokrat po stranskih ulicah. Te so bile bolj prazne in zgovorne glede stanja mesta. Na glavni ulici smo malo povprašali po restavraciji in dobili negativen odgovor. A to je vendar nemogoče. S še malo vohljanja smo le našli bife, kjer nam je v najbolj soparnem prostoru na svetu gospa skuhala čaj (? ja res smo kreteni). Za drugo mizo sta sedela gospoda, ki sta grizljala kuhano jajce in iz čajne šalčke pila vodko. Zraven je mizo krasil prazen čajnik. V svoji šprahi sta verjetno trosila gostilniške modrosti, vse dokler ju ni iz tira vrgel duh naše prisotnosti. Naša ruščina je bila tudi tu boljša od njune angleščine. Dobro uro smo se smejali in debatirali to in ono. Strašno ju je zanimala politika in vojno stanje v Sloveniji, nam pa je bilo bolj zanimivo poslušati, kako se je včasih s kolesom vozil kopat v jezero. Zanimivo mi je bilo tudi, ko je povedal, da nihče ne ve, zakaj je jezero izginilo. V katerem grmu tu tiči zajec ne vem, jim predsednik prodaja vse sorte bučk za voljo bombaža ali je kaj drugega? Ker se kot popotnik ni fajno preveč spuščati v kočljive debate, sem hitro pritrdil, da tudi sam pojma nimam kaj se je zgodilo.
 |
| Klasična lokalna trgovina kjer človek lahko kupi VSE |
Ura se je obrnila in čas je bil, da se postrgamo nazaj do ladij. Fotka ob sončnem zahodu in ples flamenka na ladji - mimogrede, Eva že celo pot pleše flamenko in na facebooku objavlja videe na spletni strani plesno kulturnega društva flamenko - projekt flamenkostan - z malo spretnosti in googlanja boste našli filmčke. Ker imamo avto, valda ne bomo hodili peš do ladij. Vožnja po pesku je zame ena ogromna strast. Tako se peščeni pisti nisem mogel upreti. In folksi je presenetljivo lepo peljal po mehkem pesku. Vse dokler zvečer nismo hotli za par metrov prestavit kombija, da bi spali na za odtenek boljši lokaciji. Že znan občutek, ko ostaneš v pesku. Hitro nehat tišat po gasu in pogledat ven, kakšno piz*arijo sem naredu. wuhuu. Ga ni tapravga peska, če se vsaj enkrat ne zakopljem.
 |
| Flamenko |
Po ogledu sončnega zahoda smo skuhali še večerjo in preverili kvaliteto tajikistanske vodke. Dobra je!
Op.: Seveda se posebnost naše ekipe nadaljuje, saj sva si punci po napornem dnevu in reševanju folksija privoščili borovničke špricer, fanta pa...enkrat lahko ugibate..Čaj, seveda! ;)
Pohvale Evi za odlično osvežilno pijačo!
Dan 20 - Kazahstan
Vročino in noč polno komarjev zgodaj zjutraj prekine horda krav, katere gredo mimo našega kombija na pašo. Po 20 dneh je jutranji dril že precej izobljšan. V manj kot uri in pol smo posneli nov video Eve kako pleše flamenko, pofotkali ladje, pozajtrkovali, se spravili iz peska, napolnili gume in poskrbeli za jutranjo higieno. Za 4 osebe ni slabo.V planu je bil dolg dan in prečkanje meje. Do meje je bilo cca 450 km vseh možnih kvalitet ceste. Od perfektnega asfalta, asfalta z gromozanskimi luknjami, trdega makedama (ribežn), lepih peščenih poti ob luknjasti cesti, ... cela cestna mavrica. V zadnji vasi smo še nakupili zadostno količino vode, zadnjih 300 kilometrov je nenasljena puščava. Izjema je bilo le par malih oazic (verjetno naseljenih), ki so bile vidne na horizontu. 7 napornih ur in pol smo potrebovali do mejnega prehoda. Jasno, ob pol štirih, v največji možni vročini smo prispeli na mejo.
 |
| Dobra daroga |
Za obe strani smo porabili dve uri in pol. Pri Uzbekih spet cel kombi spraznit, a izhod je bil bistveno bolj sproščen, čeprav ni nihče znal angleško. Kazahstanska stran je bila simpl, le pol ure smo čakali policista, da nam je dal štempl. PRVIČ na tej poti da smo prečkali mejni prehod brez težav in zapletov. Prijetno presenečeni. V trenutku smo bili čez mejo in dobili prvo malo kazahstansko presenečenje. Čeprav smo mislili, da ni mogoče, je bila cesta še bistveno slabša kot slaba uzbekistanska pešpot. Luknje so bila naravnost bizarne. Takoj čez mejo smo najprej uredili zavarovanje in kupili malo hladne vode, potem pa počasi proti prvi vasi Beynou. 100 kilometrov take poti, ura pa je bila že 18.00.
Po 30 kilometrih smo naleteli na bencinsko črpalko, ki nas je rešila iz dnevne zagate. Lučka za gorivo je namreč posvetila le nekaj kilometrov čez mejo. Aaa super, kazahstansko gorivo po dobrih 26 centov. Kmalu za mejo se je izboljšala tudi cesta, piste ob luknjasti asfaltni cesti so povečale našo povprečno hitrost na 40 km/h. Divja vožnja je zadnjim potnikom predstavljala rodeo simulator. Iz leve strani ceste na desno pa čez tri luknje, iz pete prestave direktno v prvo, mimo luknje po levi in hitrosučno volan v desno. Zjahani, utrujeni in lačni smo naposled le prispeli v vas še pred sončnim zahodom. Zagledali smo se v prvo gostilno s plakatom, kjer je bilo narisano pivo. Super! Vstopimo notri in povprašamo kuharja, če nam lahko zmenja denar, oziroma plačamo v evrih. Poklical je šefa in potrdil, da pride čez 10 minut. Po dolgem in mučnem čakanju suhih ust, kljub temu da smo takoj naročili pivo, se je naposled le primajal šef in nam zamenjal denar. Naročili smo šašljike in odprli pipico piva. Polnih želodcev in z zvezdami na nebu nam ni bilo več do vožnje, zato smo se s šefom dogovorili, da prespimo na parkirišču za hišo in si hitro naročili še zadnje pivo.
Dan 21 - Šraufkanje
Zjutraj naredimo pozen štart. Bujenje ob prijetni 7.00 uri. Cesta od vasice Beynou do mesta Atyrau je bila nova in prav malo dolgočasna. Najprej smo naredili krog po mestu in le s težavo našli trgovino, ki je bila odprta pred deveto uro. Po nakupu osnovnih potrebščin smo napolnili še rezervoar z nafto (poln tank goriva 20 eur) in stisnemo v peto prestavo. Ob prvem srečanju s hordo dvogrbih kamel naredimo pavzo za zajtrk. Preostali del poti je bil siiila dolgočasen in primeren le za pisanje bloga in dopoldanski spanec. Edina pavza je bila še tradicionalna opoldanska čajanka.
V največji vročini smo le prispeli v veliko mesto znano po naftni industriji in eno izmed dveh mest na svetu, ki sta razdeljeni na dve celini. Del mesta je v Evropi, drugi del pa v Aziji (drugo mesto verjamem da poznate). Skozi mesto namreč teče reka Ural, ki predstavlja mejo med kontinentoma. Ker nam ideja o stopanju na domač kontinent ni bila čisto nič ljuba, smo se še pred mostom ustavili in poiskali restavracijo za kosilo. Privoščili smo si nekaj kazahstanske tradicionalne zakuhe, internet v kafani pa nas je začaral in povzročil prve mentalne premike proti Evropi. Ne pomnim kdaj je bil nazadnje wi-fi v restavraciji ali baru.
Dan se je prevesil v drugo polovico popoldneva, zato smo sklenili, da odnesemo šila in kopita iz mesta in poskusimo pokampirati nekje na poti proti Rusiji, ko bo le mogoč dostop do Kaspijskega morja. Na poti proti mostu zagledamo prvi šoping center in kot začarani ustavimo in se odpravimo vanj po kruh in vodo. Naivno smo pozabili, da so šoping centri past. Stopimo v trgovino in na vhodu dobimo košarico. Varnostnik nas je opozoril, da je rukzak potrebno zakleniti v omarico, saj je vnos rukzakov v trgovino prepovedan. Kaj se dogaja v tem "razvitem" svetu? Stopimo do oddelka s kruhom in doživimo še en šok: kupi kruha vseh možnih oblik in okusov. Manjkal jim je le kruh, katerega smo navajeni, edinega, ki ga centralna Azija pozna (tak domač, okrogel, ploščat, brez aditivov in ostalega sranja). Nabrali smo še nekaj drugih dobrot, potem pa zvis ven. Fuj. Že pogrešam male lokalne "štrcunce", kjer na 12 kvadratih dobiš vse, kar si lahko zamisliš. V večjih 25 kvadratnih trgovinah pa imaš notri Merkur, Baby Center, Lesnino, Rutar, Mercator in še avtodele.
Prečkanje reke nam je za trenutek vzelo sapo (goodbye Asia), škljocnemo eno fotkico, na drugi strani pa že lizika. AAaa ti Evropa, lisica stara. Že sem se praskal po denarnici, ker nisem bil pripet, ampak ne, gospod policist je bil le radoveden iz kje smo ter kam gremo. Na hitro malo pokramljamo in dobimo nerazumljivo zapletena navodila kako najti pot proti Astrahanu, Rusiji. Z malce manevriranja smo le našli pravo pot in ne dolgo za mestom se je pravljica lepega asfalta zaključila.
Ponovno smo besno vrteli volan v levo in desno ter metali prestave iz prve proti peti in nazaj v prvo v manj kot dveh minutah. Po slabi uri smo se ustavili na bencinski. Ustavili smo pri napačni ročki, a avta nismo mogli več prestaviti. Folksi ni vžgal. Ali ima Folksi preprosto zadosti trpinčenja ali pa noče nazaj domov. Po škripanju fedrov in karoserije, nevarno razmajanemu odbijaču, crknjeni daljinki, škripajočih šipah, spremenjeni barvi iz bele na umazano in drugih znakih obrabe in naporne poti predvidevamo da gre za prvo. Odprem motor in pričnem z analizo. To ni, to ni, to dela, ... Vržemo kleme iz akumulatorja in potisnemo kombi na rob bencinske. Prijazni policist je poklical mehankarja, med tem ko mi brskamo po varovalkah. Ključavnica dela, akumulator ima zadosti elektrike, potem je štarter. Ta je nem. Pokličem kolega v Slovenijo, ki brez dvoma potrdi da gre za štarter in da navodila kje je in kako do njega. Folksi ni vozilo prijazno amaterskim mehankarjem. Nobenega prostora nikjer. Uležem se pod kombi in snamem pokrov. Potolčem po štarterju, pomigam kable in tra-ra! Kombi vžge. Zadovoljni in veseli hitro napolnimo rezervoar in odpeljemo dalje, dokler je še svetlo.
Pol ure lukenj in tresenja je bilo zadosti. Ob mraku parkiramo na veliko parkirišče ob zaprtem baru. Že navajeni kampiranja se najprej stuširamo in povečerjamo, potem pa je na vrsto prišla že dodobra izpraznjena tajikistanska vodka. Tko mal, za posladek. Potem pa obisk. Pripeljal se je avto direktno k nam v "dnevno sobo". Lastnik lokala je prišel domov in je bil željan malce kramljanja. Plodna debatka je prinesla mrzle pive iz bara.
Ni komentarjev:
Objavite komentar