Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

torek, 12. julij 2016

Dan 16 in 17- Bukhara


200 kilometrov oddaljeno drugo pomembno mesto svilene poti in nekoč glavno mesto države. Pot do mesta je po kvazi avtocesti potekala relativno gladko in hitro. Napram Pamirju nabiramo kilometre s svetlobno hitrostjo. Na poti je bilo še nekaj policijskih kontrol, a tu so policisti prijazni. Zadovoljno pozdravljajo in nam mahajo naj nadaljujemo pot. Radarjev začuda ni.

Skozi našo zgodovino naj bi bilo mesto 2x prestolnica. Prvič v 9. in 10. stoletju (Samanid) in drugič v 16. stoletju. Mesto naj bi bilo najbolj sveto v tem delu Azije. Bukhara je en tak velik muzej s preko 100 medresami, 300 mošejami in stavbami z izgledom prejšnjega tisočletja. V mestu je bilo tudi 200 bazenov, kamor so se meščani hodili umivat, pit vodo in vse z vodo povezanega. Ta navada jih je stala neprestanih obiskov kuge. Rezultat tega je bila povprečna pričakovana starost 32 let v 19. stoletju. Rusi so za voljo higijene zasuli večino kamnitih bazenov, tako smo po dnevu beganja našli le še tri.


V Bukhari se ima zgoditi tudi 47 metrov visok čudovit minaret. Zgrajen leta 1127 in takrat najvišji stolp v centralni Aziji. Ko je Sam Khan zavzel mesto in podiral njemu neljube stavbe, je ukazal ohranitev stolpa. In res je lep.

Na levi strani Medresa, na desni pa ogromna mošeja

V dnevu in pol sprehanja po mestu smo ogledali še najstarejšo medreso v tem delu sveta, dva ducata drugih manj in bolj ohranjenih medres in mošej. Iz večine zgodovinskih stvari so podjetni Uzbekistanci napravili trgovine, tako da znotraj ni videti veliko. Nujno smo se morali ustaviti še pri Char Minar (štirje minareti po naše). Ličen vhod v medreso (katere danes ni več). Vhod danes krasi naslovno stran Lonley Planet Central Asia knjige.



Dan smo zaključili s pivom ob glavnem bazenu v mestu. Ko sonce pade za stavbe, se mesto šele zbudi in na ulice privabi svoje meščane. Ob bazenu je vzdušje podobno novigradski promenadi. Pivo nas je ravno prav ogrelo, da smo se prestavili v hostel, kjer smo nadaljevali druženje z drugimi popotniki in našim sopotnikom iz Kirgizije (g. Konjakom).



Drugi dan Bukhare je bil čas za počitek. Predvsem za Sašota, ki je imel generalno čiščenje. Krivec je bil najverjetneje nadokusni in zapeljiv sladoled, ki si ga je privoščil dan poprej. Dan si je vzel za posedanje na straniščni školjki in maratonski spanec. Za preostale je bil dan namenjen šopingiranju, predajanju gurmanskim užitkom in ogledu mestnega obzidja ter že opisanih medres.
Op.: Pajk je svoj enodnevni harem peljal v šoping ;)
Pri kosilu smo sprobali kvas - osvežilna pijača, ki si jo bomo sigurno še privoščili.

Na potovanju so nam malček zrasli lasje

obzidje


Foto sešn

Medresa

Najstarejša zgradba v mestu, mavzolej iz 9. stoletja

Dan 18 - Khiva


Spet dan za pot in zgodnje vstajanje. 6.40 in pobiranje opranih cunj. Ustavili smo se še v trgovini in ob cesti pobrali melono, potem pa 490 km. Najprej podrtija od ceste, sledil je večinski del nove dvopasovnice, kjer smo leteli kot šus in zadnjih 100 kilometrov zaključili v znamenju gromozanskih lukenj. Veleslalom s Folksijem.
Čez dan se temperature v kombiju gibljejo okrog 40˙C. Temperatura nas ne moti več, da imamo le zadosti vode. Pot od Bukhare do Khive gre pretežno skozi puščavo, zato smo prejšnji večer v hostelsko skrinjo dali 5 literski kanister z vodo, ki je ostal hladen vse do cilja.

Pred Khivo smo prečkali tudi Amu Darjo. Ena izmed svete dvojice rek, "glavna pritoka" v Aralsko jezero. Druga reka ja Syr Darja in teče iz zahoda v severni del Aralskega jezera (v Kazakhstanu). V 60' letih, ko je tu harala Sovjetska zveza, je bila tu po večini puščava. Odločili so se, da na tem področju s pomočjo Amu Darje naredijo namakalne sisteme. Uzbekistan je postal največji proizvajalec bombaža na svetu, pesek je ozelenel, Aralsko jezero pa skoraj popolnoma usahnilo. (Več info o jezeru kasneje v blogu.)


Khiva je malo mesto muzej. Naselbina je bila tu že pred več kot 1500 leti, a prvi zapisi o utrdbi so datirani v 5. stoletje našega štetja. Mesto je bilo znano predvsem po trgovini s sužnji. Sedaj s svojo lepoto privablja turiste iz celega sveta, kot čudovito mesto na svileni poti. Staro mestno jedro je obdano s čudovitim obzidjem nekih (800 x 400 metrov). Znotraj obzidja je nekaj hiš, kjer živijo domačini, nekaj čudovitih medres, mošej, trdnjava, hotelčkov, trgovin in lep stolp. Vse zanimive zgradbe so postale muzej. Ob zahodnem vhodu v mestu kupiš skoraj univerzalno karto, s katero lahko dostopaš do večino muzejev (16). Zgradbe so po večini zgrajene iz blata in slame, preostale pa krasijo čudovite modre ploščice. Skozi moje popotniške oči vse skupaj predstavlja en prav velik kič.



Pred obzidjam smo parkirali ob pol štirih, v zadnjih zamahih dnevnega vročinskega vala. Zmontirali smo se v čudovit hostel in si na terasici z lepim razgledom privoščili čaj. Z lastnikom hostla smo malce pokramljali, hkrati pa nam je zamenjal še nekaj gotovine. S polnimi žepi denarja smo bili pripravljeni da napademo mesto. V naslednjih dveh urah in pol je po mestu grmelo od našega skakanja iz muzeja v muzej in bliskalo od fotičev. Kljub neštetim skitkam smo žepe uspešno praznili pri lokalnih prodajalcih, saj je to ena izmed naših zadnjih centralno-azijskih postojank in svilene poti. Poslednji udarec, ki ga še dolgo ne bom pozabil, pa mi je zadal lokalni "čičo" s prodajo čajnih šalčk.

Vsaka ekipa (Power Rangersi in podobne skupine junakov svetovnega kova) ima svoj zaščitni znak. To rabimo tudi mi. In ker vsak dan spijemo več čaja kot piva (saj vem, težko verjeti, ampak je čista resnica), nuuuujno potrebujemo vsak svojo šalčko za čaj, ki nas bo povezovala v težkih dneh. Izbira šalčke ni bila enostavna. Sto tisoč šalčk, vsaka s svojim vzorcem in kup različnih mojstrov z lastnim stilom risanja. Potem so tu še različne kvalitete, zvoni šalčk pa kaj še vem vse. Uglavnem, zbiral smo te butaste šalčke pol ure in na konc nič. Jasno, ravno izbrane šalčke so od enga specialnga majstra in te pa stanejo valda več kt ostale. Ja ja ja, čičo, dej ti mal skitke pa bomo kupili te vaše super šalčke pod ugodno. Potem pa šok: gospod noče glihat. Uberem vse možne taktike zniževanja cene, ki jih pozna ta svet, a neuspešno. Vidno razočarani zapustimo trgovino. A gonja je bila premočna. Super popotniki brez šalčk bomo le še navadni popotniki. Zato smo se obrnili in izbrali drug set šalčk, isto lepe k prejšnje, ampak od drugega mojstra. Spet začnem zbijati ceno in iz rokava stresem še zadnje taktike, a tudi tokrat neuspešno. Čičo je bil trši od šalčk, katere je za povrh cenil, kot mi cenimo dober kirgizijski konjak.

Od vse jeze in razočaranja odvihram s kupom denarja iz trgovine proti hostlu še drugič. Šokiran nad dogodkom in razočaran. Po nekaj trenutkih sem zadihal in priznal poraz. Še zadnjič sem se vrnil v trgovino in odtehtal kup bankovcev za šalčke. Lisjak stari ni spustil niti za cent.

Večer smo zaključili na večerji s preostalimi popotniki iz hostla.

Naš hostel

Plan je bil zgraditi stolp iz katerega se bo vidla Bukhara

Menjava še nekaj eurov za tankanje in vodo

1 komentar:

  1. Ja nč banda, vidm da uživate, kar tako naprej:) lp, z00s

    OdgovoriIzbriši