www.pajk-cruiser.blogspot.com

Dan 14 - II del

Hvala bogu je imel Sašo več energije, tako sva enako kot nasprotniki igrala igro "Good cop, bad cop". Jaz sem pičil naj kličejo kolege na mejo in jih prašajo zakaj niso dali dokumenta, Sašo pa je zaskrbljeno gledal v izpolnjen protokol, ki je narekoval kazen 100 eurov, in razlagal, da nimamo denarja ipd. Njihov odgovor je bil jasen. Skopirali so naše dokumente in nam izročili plačilni list. S plačilnim listom se moram vrniti v Dushanbe in na banko nakazati denar. Ko bo kazen plačana, bomo lahko nadaljevali pot. Banda obmejna se kar ni dala. Na mizo flikneva zadnjih deset evrov preostale gotovine somonov in rečeva, da je to vse kar imava. Denarja je bilo seveda že na uč bistveno premalo, zato nihče od njih ni niti trznil. Po pol ure pregovarjanja in protestiranja je njihov "good cop" v lokalni šprahi le pomiril odločnega kolega in prišel na plan s ponudbo: "Dajte 20 eur, pa bomo mi uredili stvari". Ajde, pa naj bo 20 eur, sam da bo mir. Na mizo damo 20 eur in podpišemo protokol. Banda uniformirana je zamagala še eno bitko.

Sledila je še zadnja kontrola in štempljanje pasušov. Odpeljemo se do zadnje kolibe, kjer valda ni bilo nobenega. Po 10 minutah čakanja se je le nekdo primajal in v sobo vzel le mene, kot voznika, ostali pa so morali še malo počakati na nekoga drugega. Malce debate, sken dokumenta in štempl. Aleluja! Pa saj znajo tudi brez kompliciranja.

Po sto metrih vožnje nas je prestregel vojak, ki je na hitro povohal potne liste, odprl rampo in nam zaželel dobrodošlico v Uzbekistanu. Sledil je svarjeno najbolj zakompliciran mejni prehod na naši poti.

Po ukazu sem parkiral kombi in odnesel svoje in folksijeve dokumenta v eno stran stavbe, med tem ko so preostali del ekipe poslali v drugo. Gospod policist pogleda dokumente, na hitro rečeva dve klasični, nato pa izpolni list, ki valda spet neki košta. 10 300 uzbekistanskih somov. Plačaš v sosednji stavbi na banki. Tele meje so ene take lepe molzne krave, Schengen je pri nas čist zajebu državno blagajno. Navajen na tajikistanski menjalni tečaj, 8,8 somona na euro, sem bil nad 5 mestno številko čisto frapiran. Kmalu pa sem se zavedel, da je tu 6100 uzbekistanskih somov vrednih 1 eur. Ajde, euro in pol pa že damo za vstop. Pomirjen in nasmejan dobim povabilo taistega policaja na čaj. Izpod mize je potegnil plastenko vročega čaja in skoledico. Jasno, tu je skoz 30 - 40 stopinj, se čaj sploh ne more shladit. Spijeva en zeljon čaj in ready sem bil za naslednje mejne podvige.

Sledil je uspešen sken vozila, nato pa dolga vrsta za ročni pregled. Na hitro sem skočil na banko plačat dolgove, potem pa se je ravno sprostil promet, da sem se lahko urinil pred kamione. Parkiral sem v senci hangarja in s pasportom začel oprezati okrog in ugotavljati kakšen je tu protokol. Vsi so bili v vojaških uniformah in globoko zakopani v preiskovanje vozil. Med njimi so se sprehajali vidno zakuhani nemški ovčarji. Gospodje so me pošiljali eden do drugega brez večjih uspehov. Končno so me poslali do ene kolibe, kjer so vzeli prometno in pasuš ter dejali, da sem pripravljen na temeljit pregled vozila. Izpolnil sem še dokument z osebnimi podatki in popisom in vrednostjo prtljage.

Potem pa se je začelo. Ko sem prvemu cariniku odprl prtljažnik, se mu je od kosov prtljage in šare kar zavrtelo. Hladnokrvno je ukazal naj popolnoma izpraznim prtljažnik, potem pa bo prišel nazaj. Ma kaj si ja nor? Počasi sem iz prtljažnika zlagal stvari, radovedni cariniki pa so se začeli nabirat okoli. Ker vsa prtljaga ni bila moja, so poklicali še punci od katerih prtljago so z velikim veseljem prešnofali v vsak detajl. Stvar je kmalu ušla izpod nadzora. Moral sem prazniti kombi, odgovarjati na vsa vprašanja, med tem ko so cariniki brskali po vsem možnem. Nekdo je pregledoval fotografije na fotoaparatu, drug je brskal po računalniku in razlagal, da je pornografija strogo prepovedana v državi in da če kaj najdejo, ne smemo v državo, drugi so brskali pod sedeži, itd. Zanimale so jih psiho-aktivne droge, ki so jih iskali med našo lekarno. Pa vprašanja, koliko vojakov smo našteli v eni izmed tajikistanskih vasi, vsakega posebej so spraševali kje smo bili in kam gremo ipd. Ko s(m)o obrnili cel kombi, veselo začnem pospravljati, ko gospod pokaže na strešni šotor: "Odpri!". Utrujen od vročine in njihove radovednosti mu pokažem kako se stvar odpre in mu razložim, naj kar sam odpre, če ga že tako zanima kaj je notri. Vsak sva vztrajal na svojem bregu, dokler ni poslal mladega kadeta dvigovat šotora. Komaj je vrgel notri uč, ko je že ukazal zapret šotor. Potem pa še pregled motorja. Tam je sigurno kaj zanimivega. aAA diesel? a dela? jaja, kaj pa če drugega. Malce podebatiramo in fantje se z nasmehom iskreno opravičijo za pregled. Pravijo, da je to njihova služba in da druge pač ni. Prav lepo, da se zavedajo svojega početja, a to mi čisto nič ne pomaga :)
Op.: Zgleda nas je svarjenje pred najbolj zakomplicirano mejo do dobra pripravilo, saj navsezadnje ni bilo tako hudo. Cariniki so nama z Evo mal popihali na dušo, postregli z nekaj komplimenti in čakanje ter premetavanje prtljage je bilo za odtenek bolj znosno, če ne že kar zabavno. Lahkoten klepet o Uzbekistanu, Sloveniji, potovanju, državah, ki sva jih že obiskali, športu, glasbi, naših razmerjih (seveda so morali preverit kakšna so razmerja :) ), lepotcu po imenu Bandit - dolgodlaki nemški ovčar seveda...tako so nam(a) cariniki vsaj za malekost popestrili naporno prelaganje prtljage, brskanje po kombiju, zasliševanju o drogah..

Meje še ni bilo konec. V sosednji stavbi sem moral poiskat še okenček za štempelj in scan potnega lista. Potem še vpis v eno knjigo in ready sem bil, da se odpeljem do zadnje ograje. Tam sem pobral preostalo druščino in s passporti pomahal vojaku za rampo. Juhu! Zmagali smo. Prva, druga, tretja prestava in po sto metrih spet rampa. A ti sunce policijsko državo. Iz sence pomaha možakar, naj nesem passporte v sosednjo prikolico. V šoku, kot da to nisem sedaj počel tri ure in 100 metrov stran od prikolice, postorim ukazano.

Končno je bil čas, da smo odnesli šila in kopita iz mejne cone. Na hitro smo še pomalcali skoraj zavreto sadje in pretočili zadnje litre vode. Pozdravljen Uzbekistan. Prva znamenitost na poti so bili nedvoumno vsi večji mostovi. Ti so že skozi celotno človeško zgodovino kritični objekti strateških pomenov! Uzbekistanci se tega še kako dobro zavedajo, zato imajo vsi večji mostovi na obeh straneh policijsko utrdbo s stražo in okrog žičnato ograjo. Slikanje mostov je v državi strogo prepovedano, na kar so nas na meji posebej opozorili. Ob tem morda velja opomniti, da mostovi niso v briljantnem in brezhibnem stanju.

Vročina je pekla svojih 43 stopinj, ko je bilo sonce direktno nad nami. Čas je bil za kratko pavzo v kafani, katera je bila lepo zakrita z visokim drevjem. Spravili smo se v afganistanske (pretežno ležeče) obmizne poze. Mrzla koka kola in vroč črn čaj. Čorni in zeljeni čaj sta že cel čas v centralni Aziji stalnica, ne glede na temperaturo, del dneva ali karkoli drugega. Dodatno v senčki sproduciramo še malček švica, potem pa gas proti Samarkandu. Ura je bila tri, pred nami pa še 450 semi-dobre ceste. Pokrajina se je kaj kmalu za mejo spremenila v pravo kamnito puščavo z zaplatami pšenice. Skratka vse rumeno dokler seže oko.

Na poti smo imeli še pavzo za kosilo, drugače pa smo bili z eno nogo neprestano na gasu. Na poti so nas nekajkrat ustavile le še cestne postojanke policije. Enkrat so celo ponovno poskenirali celotno prtljago, drugače pa jih le zanima iz kje smo, kam gremo in hiter pregled dokumentov.

Pred Samarkandom smo imeli še manjši prelaz, pred katerim pa nas je ujela tudi noč. Luknje, kamioni brez luči, krave, skratka super pogoji za nočno vožnjo. Brez dodatnih meglenk in daljink bi gagali. Kombi ima na sovoznikovi strani dva sedeža, ki smo jih tokrat prvič uporabili, saj 6 oči več vidi. Eden je vozil in gledal tik pred kombi, drugedva pa sta oprezala za luknjami v daljavi, na robi in obnašanju sprednjega vozila kako se izogiba luknjam. Ob pol enajstih zvečer nas cesta le privede do predmestja. Veselje pa se je kmalu končalo z zaporo na eni izmed uvoznic v mesto. Obvoz levo po najmanjši nagrbinčeni skoraj peš poti nas vodi mimo smetišča in po več sto metrih začne vlivat v nas dvom, da nas bo cesta pripeljala v mesto. Končno nas je dohitela mašrutka (mini mini taksi kombi). Ker vožnja več kot 10 km/h ni bila možna, ni bilo težko ustaviti zadovoljnega voznika, ki pa mu je bilo do takrat že jasno kaj se dogaja. Ko je odprl okno, je brez vprašanj razložil, da je cesta za v mesto pravilna in naj mu sledimo. Tako smo odskakaljali po najmanjših možnih ulicah in krtinah naprej do asfaltne ceste. Obvoz nam je vzel dobre pol ure, v tem času smo se mestu približali za nič več kot slab kilometer. Na cesti nas je ujela nova šrutka pijanih domačinov, ki so nas na vsak način hoteli povabiti k sebi domov v goste. Super utrujeni, Saš pa v pričakovanju fuzbal tekme, smo vabilo zavrnili. Dodatno je uzbekistanska država sila neprijazna do kampiranj. V času potovanja po državi se mora gost nujno muditi po hotelih in podobnih zgradbah, kjer dobi potrdila za spanje. Ob izstopu iz države pa se ima baje rado zgoditi, da te policija povpraša po listkih. Zakon je sicer napisan sila površno in ga je možno interpretirati na več načinov. A vseeno, v kolikor popotnik zakona ne spoštuje, se ima soočiti s takojšnjim izgonom iz države in globo 20.000 eurov. khm, khm.

Preutrujeni za volanom smo še zadnjič pridno zalutali v mestnem središču, dokler naposled le nismo našli iskanega hotela Emir (B&B, ampak bolj v stilu popotniškega hostla). Priporočamo. Prijetno utrujene nas je tuš polegel po posteljah, med tem ko je Saš daleč v noč podaljškov spremljal nogometno tekmo.

Dan 15 - Samarkand

Uzbekistan ima za denarno enoto ponovno some. Na črnem trgu ti zamenjajo 6000 somov za en ameriški dolar. Ko je vsak zamenjal nekaj gotovine, smo skupaj postali miljonarji. Prvi dan se človeku zdi vse noro drago. Ko smo šli prvi dan na kosilo, smo pridelali račun za 60.000 somov. Najprej nas je vrglo na rit. A kljub temu da je vse poceni, je iz države v državo dražje. Do sedaj je bil najcenejši Kirgistan, sledil mu je Tajikistan. Tu za vodo plačujemo nekaj čez 30 centov! Povprečen obrok s pijačo v restavraciji pa je skočil kar na slabe tri dolarje. Noro!

takole smo plačali kosilo

Samarkand je prvo občudovanja vredno mesto na naši poti. Stičišče svilene ceste kamor so se stekale dobrine iz Indije, Perzije in Kitajske. Najbolj glamurozno mesto na svileni cesti in v Uzbekistanu. Bazarji, mošeje, mavzoleji in medrese. (Medresa je islamsko učilišče/univerza v kateri so študentje prebivali, se učili in običajno tudi molili. Študij je običajno trajal 10-15 let, v tem času pa so fantje pridobili od diplome preko magisterija do doktorata. Študij je bil brezplačen, za prostor v medresi pa je bilo potrebno opraviti sprejemne izpite).

Samarkand trenutno ni glavno mesto Uzbekistana. Za ta naziv so izbrali novo zgrajeni Tashkent. Samarkand je eno izmed najstarejših naselbin v centralni Aziji in datira v 5. stoletje pred našim štetjem. Najprej je bila prestolnica Sogdijanov. V mesto se je po zavzetju zaljubil tudi Alexander Veliki. V 13. stoletju je imelo mesto prebivalcev več kot danes. Lastništvo nad mestom pa so si izmenjevali Turki, Arabci in Perzijci do leta 1220, ko je mesto prevzel Džingis Khan. Sledil je preobrat, ko je nacionalni heroj Timur (1370) zavzel ne malo ozemlja z glavnim mestom Samarkand. V tem času je mesto zares cvetelo in postalo ekonomsko, kulturno in univerzitetno središče centralne Azije. V 16. stoletju so Uzbeki za glavno mesto proglasili Bukharo, s tem pa se je začel zaton Samarkanda. Zaton je šel tako daleč, da je po seriji potresov v 18. stoletju mesto postalo skoraj nenaseljeno. Mesto so rešili šele Rusi z zavzemom 1868. leta, ko je postal del ruskega kraljestva.

Polno znamenitosti skoncentriranih v mestnem jedru nam je hitro zapolnilo dan. Najprej glavna znamenitost v vsej centralni Aziji; Registan. Skupek treh medres s trgom, kjer je bil nekoč tudi komercialni center. Te medrese so ene izmed najstarejših medres na svetu. Večino preostalih in starejših je porušil Džingis Khan. Ob pogledu na te pa je bojda obnemel. Po naužitju mega-turistične atrakcije smo se zataknili v prvi luštni kafani na čajčku. Ob dveh popoldne, na 45 stopinj, vroč čaj. En tak poseben sadomazo fetiš.

Medrese

Timorjev mavzolej

Ko smo bili spet lepo ogreti, smo odšvicali do tržnice po novo zalogo oreščkov. Testiranje teh in onih, kupi suhega sadja in kar naenkrat so bili naši trebuhi polni in ready za nadaljevanje ogledov turističnih atrakcij. Pokopališče še zdaleč ni bilo tako atraktivno kot kirgizijska, zato pa je bila bolj zanimiva aleja mavzolejev. Pogledali smo si še nekaj neobnovljenih in tako na pol porušenih mošej ter pozno popoldan zaključili s Timurjevim mavzolejem. Very nice. Le da sem s prihodom v hostel porajtal izgubo sd kartice. Dolg sprehod do točk, kjer bi najbolj verjetno kartica lahko ostala, je bil neploden, sem pa ujel nekaj nočnega življenja meščanov in nepozabne medrese v soju barvne led osvetlitve.