www.pajk-cruiser.blogspot.com

Dan 22 - Rusija

Ponoči je fino deževalo, tako da smo imeli skoraj umita okna. Dežja pa res že dolgo nismo videli. Prijetno popikani začnemo dan z zajtrkom. Topljen sir nam je v "kuhinji" naredil celo štalo in zagnal še kako potrebno mini generalko. Sila enostavno si je predstavljati nered in smeti, ki jih povzročijo štiri osebe, ki cele dneve preživijo na tako malem prostoru. Red ni vrlina naše ekipe :(

Kombi je vžgal iz prve in nam s tem vlil novo in še kako potrebno upanje v njegovo zanesljivost. Cesta je bila ta dan še slabša kot prejšnji. Besno smo vrteli volan in prežali za kakšnim metrom lepega asfalta. Jasno zaman. Po treh urah offroadanja smo bili že vsi razmajani in utrujeni. Sama sreča nas je rešila, da ni nihče staknil morske bolezni. Potrebni pavze smo se ustavili v eni izmed redkih vasi na poti. Plakat s hrano pred eno izmed velikih hiš in napis karaoke nas prepričata. Parkiramo in povprašamo, če imajo čaj. Male sobe z velikimi zofami in visokimi mizami nam sicer niso bile po godu, pravzaprav so bile smešne. Navajeni smo sedenja na preprogah v odprtih prostorih, na pisanih tepihih. A vseeno, žejni in utrujeni se prepustimo toku. Mlada gospodična, brez znanja tujih jezikov, nam je le s težavo postregla čaj in pico. Čaj ni bil več v čajniku, ampak v evropskih šalčkah. Ena oseba, en čaj. Evropska celina nam ni prav nič dišala. Pica pa seveda taka, da ni vredno zgubljati besed. Ko zaprosimo za račun pa se je slika sestavila. Gospodična nam je zaračunala najem sobe pa čeprav nismo dobili obiska. Bili smo v bordelu. Privatni separejčki, nihče v tej hiši običajno ne pije čaja ali je pice. :)

Pred mejo smo dotočili še kanistre in tank z gorivom, potem pa akcija. Kazahstanska meja je potekala brez problema in smo bili čez v slabe pol ure. Neverjetno ekspresno. Zapeljemo se na most, kjer poteka meja z Rusijo. Tam dobimo migracijske liste in odpre se zapornica. Po dobrih 5 kilometrih znotraj Rusije smo šele naleteli na mejo. Ubistvu na dolgo kolono pred mejo. 2 uri čakanja nas je naposled le izpljunilo do mejnega prehoda. Konec je bilo centralne Azije in zajebancije. Resni obrazi uniformaranih Rusov, procedura in red. "Ti tja, ti tja. Ostani v vozilu, pokaži dokumente". Migracijski list zahteva veliko podatkov in bog ne daj, da kaj izpolniš narobe. Če kaj zakvačkaš, moraš nazaj na most po nov listek in ponovno v vrsto. Na srečo cariniku za mikro preglede nismo bili zanimivi in je imel že žrtveno jagnje na svoji mizi. Tako smo dobili le grob pregled notranjosti vozila in policistko, ki je listala po passportu in migracijskem listu. Brez komplikacij smo dobili pečate in vrata v Rusijo so se odprla. Spet prehod meje brez težav. Kaj takega bi se pa človek lahko hitro navadil.

Cesta se je 100% spremenila, tako smo imeli možnost pohodit plin proti slabo uro oddaljenemu Astrahanu. Pot nam je popestril še platonski most in kaj kmalu smo se že izgubljali v velikem ruskem mestu, ki mimogrede leži na delti reke Volge. Najprej smo se odpravili do hotela Volga-Volga, kateri je Central Asia Rallyju služil kot štart. Slaba ponudba konkurence in odlična lokacija s primerno ceno sta nas prepričala.

Sledil je odhod do restavracije na odlične šašljike in točeno lokalno pivo. Senčka, razgled na mične Rusinje, ki se sprehajajo mimo. Haaa, fina tale Rusija. Priporočamo. Večer smo začinili s sprehodom čez mesto in postankom v domači pivnici.
Op.: Priporočilo velja vsem, ki jim oči rade počivajo na ženski populaciji. Ruski mrkogledi gospodje naju z Evo niso prepričali. Dan nama je popestril le simpatičen mlad natakar v hotelu - Kazak, kakopak.

Dan 23 - Stalingrad

Zjutraj smo si pretegnili noge z dolgim sprehodom čez mesto. Vse kavarne so bile pred deseto zaprte. Kavo smo si privoščili v hotelu, a je še vedno bolj vodena in komaj čakamo en taprau kufe, ki ga bomo sprobali prvič verjetno šele v Lendavi.

Ko smo bili napakirani, je bil čas za mega trgovinski center. KAVIAR!! Here we come!! Voda, kruh, vodka in oddelek z ribami. "Tale kaviar pa mal tega in še tega dejte za probat." Plačamo milijone in pričela se je degustacija kar pred trgovino. Kaviar in vodka za dopoldansko malico. Jajaja, Rusija je kr fajn.

Vročina se je v Rusiji nadaljevala, nadaljevali so se tudi komarji. Slednji nam pol noči niso dali spati, feeling je bil, da smo spali v roju komarjev. Pol noči sem preletal po hotelski sobi, a na koncu izgubil bitko. Bilo jih je vsaj toliko kot Rusov, noč pa prekratka, da bi vsakemu posvetil moment časa za en plosk.

Čakalo nas je 450 km do Volgograda, najdaljšega mesta v Rusiji (90 km) in mesta znanega po kruti bitki za Stalingrad iz 2. svetovne vojne. Drugače je mesto gospodarsko zelo močno z naftno, železarsko in drugo industrijo. Mesto je bilo zajeto v krvavo bitko od junija 1942 do februarja 1943. V tem času je bilo porušeno praktično do tal. Hitler je pričakoval hitro zmago in zavzetje mesta, a se je sprevrglo v nočno moro in obleganje mesta v nečloveško hladni zimi. Na mesto je padlo 1 mio bomb, krvavi boj pa je terjal 2 mio vojakov in več sto tisoč civilistov. Bitka za Stalingrad naj bi predstavljala tudi prvi velik zasuk v vojni z močnim udarcem Nemčiji.

Super cesta nas kar malo dolgočasi. S prehodom čez kazahtansko mejo se pričenjajo tudi drevesa, ob Volgi pa je že pravi gozd. Tega sem pred tem zadnjič videl malo pred Dunajom. Z drevjem se je pričela tudi malo boljša zemlja (še vedno je veliko peska) z njimi pa tudi polja. Skratka pokrajina se spreminja in kljub komarjem in mušicam postaja prijaznejša za življenje. Dnevne temperature so kljub vročini nižje. V avtu je povprečna temperatura padla na 33°C. Očim prijatno. (Ga. lektorca, a je prov napisan? Op.: Povsem pravilno. Pokrajina in temperature so nam vse preveč znane, ampak očim prijatne.)

Tik pred Volgogradom popotnika pričaka industrijska cona

Popoldan smo prispeli v mesto in se namestili v hostlu Center. Nov hostel v centru mesta, 7 eur na osebo/noč. Sledil je sprehod čez del mesta in kočerja v kazahstanski restavraciji. Luštalo se nam je po centralno azijski hrani. Zvečer je bila finalna tekma v fuzbalu, ki je ni bilo zamuditi, in pa počivanje v hostlu. Potovati je naporno in vsake kvatre paše en konkretn tuš, WC školjka in pa pol urce časa na kavču.


Dan 24 - Stalingrad II. dan

Simpatične ruske znamenitosti

Prav tako na kak teden ali 14 dni paše 2x spati v isti postelji in prevoziti nič kilometrov. Človek mora malo presekati vsakdan. Volgograd je primerno mesto za tak počitek. V centru je precej znamenitosti, katere smo v celodnevni turi ravno lepo obdelali. Velik park, večni ogenj padlim vojakom v bitki za Stalingrad, spomenik mati Rusiji (eno izmed sedmih čudes Rusije), podzemni tramvaj, kip Lenina, ... Dan je bil tudi idealen za nakup nekaj suvenirjev in pa gurmansko preizkušnjo ruskih jedi (borš ipd.). Muzej bitke pa je valda v ponedeljek zaprt (kar se je mimogrede naučila tudi prva ekipa Bežistana), a trip je začrtan in druge, kot da smo bili v ponedeljek v Volgogradu, pač ni bilo. Vseeno, muzej je veliko obetal, zato smo se odločili, da počakamo na torek zjutraj in si ogledamo muzej preden odrinemo naprej proti Kijevu.

Zajcev's snajper

Vračanje domov ostaja z grenkim priokusom. To se pozna tudi na moji volji do pisanje bloga (in posledično verjetno tudi v zapisih). Pred nami en kup kilometrov in nič časa. Lonely planet za Rusijo in Ukrajino ni z nami, tako da se ne moremo niti filati z informacijami o tem kje se vozimo. Vse nas mikajo tudi table za Moskvo, katerim se kilometri odštevajo na poti domov (pot od Astrahana, mimo Volgograda in do Voroneža) (Op.: dobrih 1000 km - še tisoč kilometrov in na pol poti nazaj...bomo videli kdaj pridemo domov ;) ). Dogajanja je tako bistveno manj, s tem pa zmanjkuje materiala za pisanje bloga. Ni več highlightov in začimb. Še kombi dela brez problema. Grenko pot domov smo popestrili le še z zadnjim prostim dnevom na poti. Sicer smo se s tem prisilili v še več vožnje preostale dni, a zabukirali smo si dnevni izlet v Černobyl. Nekaj drugačnega in ekstravagantnega.

Mogoče Volga v ozadju

Večni ogenj v centru mesta

Večni ogenj prit koti 102 in menjava straže

Eno izmed 7 čudes Rusije

Stari mlin je (bojda) edina stavba, ki je ostala v mestu
in stoji zraven vojnega muzeja v opomin 2. sv. vojni

Sašo je naročil pomarančni sok :)

Podzemni tramvaj

Dan 25 - Ruska daroga all day long

Zjutraj smo do desetih zjutraj, ko se odpre muzej, opravili vse potrebno in bili ob uri ready za ogled. Truma ruskih turistov nas je v prvih dveh minutah odprtja muzeja prehitela in pričarala eno krasivo dolgo vrsto za karte. Človeka kar mine, ko ogleda dolgo vrsto. A vseeno počakamo nekaj minut in se prebijemo do vhoda. Čudovit in zares izjemen muzej. Namenili smo mu uro in pol in na hitro pregledali eksponate in zgodbo, ki jo muzej predstavlja. Bogato in pohvalno. Ta dan nas je čakalo še 650 kilometrov oziroma 9 ur vožnje. Ob pol dvanajstih smo le štartali v upanju, da prevozimo zadan cilj.

ruski zajtrk

Kilometri so se čez dan presenetljivo lepo nabirali in z lahkoto smo podrli rekord števila kilometrov v enem dnevu (na tem tripu). 650km. Zadnji večer v Rusiji smo kampirali in prvič po dolgem času preživeli večer brez preveč komarjev in na zmerni nočni temperaturi pod 30°C.