www.pajk-cruiser.blogspot.com

Dan 26 - Ukrajina

Novih 650 kilometrov na vidiku skupaj z mejo. Meja med Ukrajino in Rusijo je trenutno precej kočljiva in nejasna zadeva. Razmere na mejnih prehodih se vsakodnevno spreminjajo. Zato se obrnemo na pomoč k očetovemu poslovnemu kolegu iz Ukrajine. Izpostavi nam dva varna mejna prehoda precej severno; in sicer Kursk - Symu ter Kursk - Chernihiv. Dodal je še, da se je za vsako ceno potrebno izogniti prehodoma Rostov na Donu - Donetsk ter Rostov - Lugansk. Vsak dan na teh dveh mejnih prehodih ljudje izginjajo, nekateri jo celo skupijo. Jasno, pri nas ni bilo dileme kateri mejni prehod izbrati. Gremo čimbolj po severu, kjer vlada navidezni mir.

Pot nas je najprej vodila v dobri dve uri oddaljen Kursk. Tam smo se spravili v super market po nakupih za dnevne potrebe in nekaj tekočih suvenirjev. Za Kurskom je bilo še dve uri prijetne vožnje do meje. Ceste lepe, pričenjajo se griči in neskočno velika pšenična polja. Meja je bila precej prazna, tako čakanja ni bilo, a vseeno nam je ruska stran vzela pol ure. Pregled vozila, potnih listov. Aaaa, Tjaša problem. Na vhodu ji niso poštempljali migracijskega lista in tega nismo opazili (prijateljem popotnikom priporočam, v izogib morebitnim neljubim dogodkom, da na vsaki meji sproti preverjajo ali so dobili vso potrebno dokumentacijo in pečate). Dodatno ji je passport ponovno začel razpadati. Tjaša je spretno uporabila ženske čare in mu spustila en tak širok nasmeh, da se je majstr v kancelariji kar malo stopil. Udaril je izhodni pečat v passport in nam zaželel srečno pot.

Ukrajinska stran nam je vzela dobre pol ure, saj so se prav tako zataknili v Tjašin passport (se nam je zdel da ni tako hudo, da bi ga med mejama limali skupaj). Napaka. Šnofanje passporta iz vseh kotov in vseh vojakov v kontejnerju. Rešilo nas je vozniško dovoljenje, s katerim smo potrdili pristnost in ujemanje osebnih podatkov. Nezadovoljni nas spustijo naprej brez dru
gih ekstra komplikacij.
Op.: Pred mejo smo pobirali stave kako hitro nam bo uspelo priti v Ukrajino. Kljub zavlačevanju s potnim listom mi ni uspelo zmagati. Bili smo fertik v eni uri in osmih minutah in zmagovalka je bila Eva. Nagrada: ponos in večna slava.

Ukrajinska daroga je spet malo slabša. Tako spet uživamo luknje, ki nas v mislih popeljejo nazaj v pamirsko višavje in njegove zjahane ceste. Do Kieva smo bili oddaljeni še dobrih 300 kilometrov z uro, ki je kazala že pol štirih. Pred Kievim se je cesta popravila in se prelevila v lepo štiripasovnico. Kič.
Kiev nas je sprejel v vsej svoji veličini in nam na široko odprl usta in oči. Lepe plaže ob reki Dnepr, ogromne cerkve in spomeniki. Čudovite stavbe, lepe ulice in Krasive krasive djevuške. Zapeljali smo se do izbranega hostla, ki je bil žal zaseden. Svet uspešno zatira medije zato se nikjer ne govori o vojni, posledično pa Kiev ohranja svoj turizem. Z malo truda smo našli drug hostel, nato pa se hitro odpravili v mesto. Sprehod do glavnega trga Maiden square, večerja v najboljši gruzijski restavraciji v mestu, zvečer pa izica čez mesto proti hostlu.

Maidan square

Dan 27 - Černobyl 

6.50, Riing Riing. Hiter zajtrk in akcija s taksijem na zbirno mesto za dnevni trip v Černobyl. Še s 4 popotniki smo se usedli v Sprinterja in gas na sever.

Mesto Černobyl je 90 kilometrov severno od Kieva in zelo blizu beloruske meje. Zgodovina se začne z 12. stoletjem, a ta del tu nikogar ne zanima. Černobyl je znan po nuklearkah, jedrski katastrofi in radarskem sistemu "woodpacker". V 60´ letih se je Sovjetska zveza odločila za postavitev kompleksa nuklearnih elektrarn cca. 20 kilometrov severno od Černobyla. Tam so zgradili tudi mesto Pripyat, kamor so naselili delovno silo. Mesto so pričeli graditi leta 1970 in končali leta 1979. Z rastjo nukleark je pred katastrofo v Pripyatu živelo 49.360 ljudi. Mesto je cvetelo, imelo je kinodvorane, bazene, športne dvorane, bolnico, hotel, zabaviščni park, prvo veleblagovnico v Sovjetski zvezi in kar 15 šol, saj je bilo prebivalstvo večinoma mlado in imelo posledično veliko otrok. Rusi so tik ob mestu načrtovali kompleks 10 nukleark. 4 so bile operativne, 5. pa je bila v času katastrofe v gradnji in je ostala nedokončana. Žerjavi in ostala gradbena mehanizacija še vedno nedotaknjeno stojijo tam.

V noči na 26. april 1986 (ob 1:23) so inženirji v reaktorju 4 izvedli test z namenom optimizacije proizvodnje električne energije (za bolj detajlne podatke o nesreči in testu lahko uporabite google ali youtube). Test se je končal z izredno povečano proizvodnjo električne energije, kar je povzročilo prekomerno segret reaktor in s tem serijo eksplozij v jedru. Sledil je izpust ogromnih količin radioaktivnega goriva in drugih materialov v atmosfero. Jedrski oblak je kmalu pokril velik del zahodne Evrope in Sovjetske zveze.

Evakuacija mesta Pripyat se je zgodila dan za eksplozijo. V eni uri so oblasti izselile 53.000 ljudi (dve uri za tem, ko so jih obvestili o začasni evakuaciji). V nadaljevanju so iz širšega območja izselili skupno 350.400 ljudi. Dokončno so izselili 34 vasi in mest na področju Ukrajine in Belorusije. Najprej so Sovjeti svetu tajili dogajanje, a to ni trajalo dolgo. Evropa je bila kmalu polna sevanja. K reševanju krize so pristopili največji jedrski strokovnjaki (tudi iz zahodnega bloka). Z nesebičnim žrtvovanjem so ljudje iz širne Sovjetske zveze preprečili še večjo katastrofo (dodatne eksplozije v reaktorju 4), ki bi kontaminirala večino Evrope za več tisoč let. Čiščenje okolice in streh sosednjih reaktorjev so pričeli s posebej izdelanimi roboti, saj je bila radiacija visoka in smrtno nevarna. A vseeno, radiacija je kmalu načela robote in s tem onemogočila njihovo delo, zato so na delo poslali ljudi. Ti so v 40 sekundnih izmenah čistili radioaktivne odpadke. Decembra 1986 so zaključili postavitev ogromnega sarkofaga nad reaktorjem, ki preprečuje uhajanje večino radiacije. Sarkofag je bil izdelan za obdobje 30 let, trenutno pa zaključujejo izdelavo novega in večjega sarkofaga, ki bo prekril obstoječega. Dela bodo končana predvidoma novembra letos.

Število žrtev ni jasno. Google govori o številkah od nekaj tisoč do nekaj sto tisoč. Žrtve za rakom kot posledica černobylske katastrofe beležijo tudi na Korziki in drugod po Evropi. Sovjetska zveza je zaključila primer z nekaj deset žrtvami (neposredne povezave z nesrečo in eksplozijo). Večino dokumentov o tem je bilo uničenih. V realnosti je več 10.000 ljudi umrlo zaradi neposredne izpostavljenosti sevanju. Sevanje je na področju še vedno prisotno in naj bi rezultiralo, da je cca 1 mio ljudi umrlo prezgodnje smrti zaradi povezave s černobylsko katastrofo.

Danes so okrog reaktorja postavljene tri cone. Cone so razdeljene glede na količino sevanja, 3. cona je zadnja in obdaja področje do 30 km okrog reaktorja. V tretji coni živi danes 3500 ljudi (predvsem v Černobylu). Ljudje tu delajo v trgovinah in v povezavi z elektrarno (izdelava sarkofaga, nadziranje drugih reaktorjev, itd.). Zaradi močnega sevanja imajo delavci posebne pogoje (14 dni delajo, 14 dni so prosti). Delavci, ki delajo na reaktorju 4 (prekrivanje sarkofaga) pa imajo še strožje pogoje dela. Prve tri reaktorje so pol leta po katastrofi ponovno zagnali in so obratovali do leta 2004. Bizarno! Nekaj ljudi se je vrnilo tudi v Pripyat (delavci v elektrarni), kjer so živeli do leta 1997. Danes je Pripyat mesto duhov, kjer nihče ne živi. A vseeno sta v mestu dve obratujoči podjetji kamor dnevno hodijo na delo ljudje iz Černobyla. Neverjetno, nerazumljivo.

Kljub sevanju so nam organizatorji tripa zatrdili, da je doza sevanja, ki jo prejme obiskovalec na dnevnem tripu, manjša kot pa sevanje, ki ga prejme oseba z letom čez Atlantik. S seboj smo imeli tudi gaugerjev števec, ki nas je neprestano opozarjal na količino sevanja. Ceste so oblasti obnovile in nasule 3 metre nove, nekontaminirane zemlje. Na cesti in drugod, kjer so nasuli novo zemljo, je sevanje manjše in sprejemljivo. Števec pa je kaj hitro poskočil, ko smo ga položili ob cesto ali na druge oporečne kraje. Gibanje je na turi strogo omejeno, prav tako je še cela vrsta drugih pravil, katerih se mora obiskovalec na ogledu držati.

Na dnevnem ogledu smo si ogledali nekaj zapuščenih vasi in hiš, Černobyl, spomenike, zapeljali smo se v neposredno bližino reaktorja 4 in Pripyat (šolo, bazen, trg, lunapark, itd.) Mimogrede, znameniti lunapark ni nikoli deloval, saj je bila njegova otvoritev načrtovana le nekaj dni po katastrofi. Za konec smo si ogledali še ruski radarski sistem za zgodnjo zaznavo balističnih raket izza časa hladne vojne (Duna 3 over horizon radar). Deloval je med letoma 1976 in 1989. Enega so postavili tu, drugega v sibiriji. Gromozanski radar ima 20 nadstropij (135 m) in v dolžino meri 300 metrov. Noro. Radar je oddajal nizke frekvence z močjo 20 - 40 MW. Ko je oddajal je motil vse žive signale po svetu in s tem sprožil nemalo špekulacij in vprašanj zahodnjega sveta.

Reaktor 4 z starim sarkofagom

nov sarkofag

Na pol zgrajen reaktor 5

Bazen v Pripyatu

Osnovna šola

Na določenih mestih je sevanja too much

včasih in sedaj

Woodpacker

Pred izhodom so še vsakega posebej poskenirali in potrdili našo nekontaminiranost.

V mesto smo se vrnili ob šestih popoldan. Idealen čas za srkanje piva na glavni ulici s sledečim luštnim žurčkom. Končno smo ga enkrat malo zažurali.



Dan 28 - Time to go home

S Kievim je znamenitosti zares konec. Od tu je še slabe 3 dni vožnje domov in prvič, ko nas kdo vpraša kam gremo, lahko rečemo domov. Tudi to je del vsakega potovanja pa naj bo še kako depresiven, žalosten ali vesel. Za nas je bolj depresiven kot kaj drugega. Zato se zamotimo, ko je le mogoče, in izrabimo vsako dodatno uro, ki jo še imamo. Po zajtrku smo se zato odpravili še na ogled samostana z jamami. Najbolj svetega kraja pravoslavcev v tem delu sveta. Jame, kot del samostana, so pričeli uporabljati že v 12. stoletju in so v uporabi kot grobnice svetnikov. Odlični pogoji ustvarjajo naraven proces mumificiranja ljudi. Za adijo smo si ogledali še en gromozanski kip, potem pa gas proti domu.

Valda je bila ura 3 popoldan (v petek) in je bila gužva neskončna. Vzeli smo si še čas za kosilo in naslednja pavza je bil zabookiran hotelček ob poti, 300 kilometrov vzhodno od Kieva. Hotelček vodi grupa žensk, ki kuha neverjetno dobro hrano in nudi vse kar ima po super ugodnih cenah. Super nov apartmajček za 4 osebe je nanesel 16 evrov. 5 g vodke slabih 30 centov, boršč 75 centov, 300 g šašljik 2 eura ... V teh krajih ni treba šparat in štet centov. In to je zgodba kako je Sašu zrastel vamp.

Dan 29 - Lviv in skoraj Madžarstan

1250 kilometrov do doma smo razdelili v dva dni. Po zajtrku v prijetnih 200 kilometrov oddaljen Lviv. Luštno mesto na zahodu države. Mesto je znano po kavi, katero so leta 1876 pripeljali sem Avstrijci. Bolj detajlne zgodbe o njihovi kavi ne poznam. Mesto je ravno ta vikend praznovalo svoj meščanski praznik, zato je bilo polno turistov in dogajanj. Ker časa ni bilo na pretek, smo le sprehodili noge čez center in popili eno zares dobro kavo (in je padu dobr kufe pred Lendavo!). Na poti iz mesta smo se ustavili še v supermarketu po finalnih nakupih (zadnja trgovina na poti in zadnjič super neverjetno ugodna vodka). Štele so se zadnje ure vožnje po super dobri ukrajinski cesti pred vstopom v Madžarstan in prehodom zadnje meje na naši poti.

A kljub vsemu zgodba še ni bila zaključena. Tik pred mejo jasno pademo na skupino podkupnine lačnih policistov. Tudi te so našli molzno kravo na super zakompliciranem krožnem križišču. Zraven so skrili policijsko postajo in okrog postavili kamere, ki so snemale prekrškarje. Nekje v motoviljenju po cesti in iskanju pravega izvoza smo prevozili eno polno črto. Kriminal prve stopnje. Žvižg policista najprej preslišimo, a policist je besno žvižgal dokler nismo po slabih sto metrih za križiščem le ustavili. Ni bilo druge, treba je bilo nazaj na postajo. Saša so peljali h komandirju na glihanje, med tem ko sem jaz kramljal s preostalimi policisti ob polni vrečki malin. Skoraj smo že naredili super biznis, ko se komandir prikaže v naši sobi in me povabi na debato. "Kaj bova naredila s Sašo?", me vpraša. "Ja nič." odvrnem, "V čuzo ga dajva. Tak prekršek je pa res nedopusten.". Malo smeha, a želja po podkupnini je bila močna. Kazen je najprej znašala 400 eurov + sodnik za prekrške. Ja ja. Lačen kot volk res nisem bil pri volji za dolgo barantanje, hkrati je bilo policistov tam precej in verjetno vsak hoče svoj delež. Na mizo sem mu položil 30 eurov in precej jasno dal vedeti da je to več kot poštena cena ter da več ne bo dobil. Tud policisti rabjo žvet in turističen davek pač mora biti. Stisnemo roke in odvihramo proti meji. Pred mejo smo natočili še polno goriva. Restavracije nam niso bile usojene, zato smo se odločili, da hitro skočimo čez mejo in si privoščimo en topel mađarski golaž. Temperature so se ta dan gibale okrog 20 stopinj, pred mejo pa je še začelo deževati. Golaž se je slišal odlično.

O beda. Pred mejo je bila dolga vrsta. Za popestritev smo najprej dvema prijetnima mađarkama polepšali dan. Tik preden smo prišli na vrsto na ukrajinski strani, smo jasno fasali še menjavo izmene in na posled po več kot eni uri le zagledali tablo za EU. Ha! Pa smo doma. Žalost in veselje. Kratka vrsta nas je hitro pljunila v roke policistu. Na hitro pogleda v vozilo "Cigareti, konjak?". A ne ne, če ne štejem 20 flaš raztreščenih po avtu, nimamo nič. Na srečo se ni vtikal preveč v svinjski avto poln prepoln vsega. Dobimo pasuše nazaj in se premaknemo do zadnje rampe. Carina. Gospod se zažene v kombi in ponovno začne šnofat: "Cigareti, konjak?". Spet dobi isti odgovor, a vseeno vrže uč malo globje v vozilo. Pogleda še na streho in potrka po kanistru za nafto. Povem mu, da je prazen, a z odgovorom ni bil zadovoljen. Ukaže naj jih dam dol. Ko pričnem z razlaganjem, mu razložim, da je poln le en kanister. Za rezervo. AAAA!! Kriminal! Neusmiljen Mađar pokaže na Ukrajino in odločno izusti: "Čez mejo je v kanistru dovoljeno peljati le 10 litrov. Obrnite in se vrnite v Ukrajino.". Frapiran nad izjavo mu razložim, da je le za rezervo in da lahko 10 litrov takoj stočim v rezervoar. Gospoda ne zanima. Na meji ni dovolil pretakat goriva. Neomajan je pokazal, da passporte dobimo na drugi strani carine - izhod iz Mađarske. Z dolgimi nosovi in presenečeni nad dogodkom nam ni preostalo drugega, kot da obrnemo in se vrnemo v Ukrajino.
























Ko pridemo na vrsto za izhod, vprašamo še drugega carinika. Pravi, da med mejama ne smemo pretakati in naj se vrnemo v Ukrajino. Ko smo z Mađari opravili, smo se vrnili do vhodne rampe v Ukrajino. Tam naletim na razumevajočega uniformiranca, ki je, kljub temu da me ni razumel 10%, dovolil manever tankanja in obračanje čez 2 polni črti nazaj proti Mađarski. Ko je prišlo še nekaj vozil, ki so prekrila mađarske kamere, smo se lotili akcije in zvrnili nekaj litrov nafte v tank. Ko smo natankali s kupčkom in malček čez, smo obrnili ter znova poskusili srečo.

Zapeljemo v drugo vrsto, carinica je zgledala bolj simpatično. Kratka vrsta in ponovi vajo. Kolega carinik nas je seveda hitro opazil in razložil gospe, da nas je že zavrnil. Carinica je bila kar se nafte tiče bolj razumljiva (verjetno zato ker ni znala angleško). Niti povohala ni kanistrov. Kratko brskanje po vozilu na srečo ni obrodilo sadov. Naposled smo le dobili skoraj nasmeh in dokumente. Dvignila se je rampa in obljubljena dežela je bila na dlani.

Zapeljali smo se v prvo mestece do edine restavracije. Seveda je bila kuhinja zaprta. Je*emtiš Mađare in njihov golaž. Edina odprta stvar je bil fast-food. Po enem super gurmanskem mesecu dobimo za dobrodošlico v EU umeten junk-food. Blek. Pozna ura nas odvede do prvega gozda, kjer še zadnjič dvignemo šotor.

Dan 30 - Konec

Avtocesta. Mađarstan. Polja koruze in sončnic. Dež. Upam da kmalu spet na pot. Stran, v čudoviti pisan svet prijetnih ljudi.



Hvala bralcem in bralkam za motivacijo za pisanje bloga. Veliko ogledov, pohval ter luštnih komentarjev. Hvala!!
Hvala tudi folksiju, ki nas je trpel vseh 9.660 kilometrov. Verjamemo, da je bilo težko in to nam je dal tudi vedeti. Večkrat. A pripeljal nas je do konca, za kar smo mu neizmerno hvaležni. Želimo mu še veliko gladkih in mirnih darog.

V kolikor obstaja izredna želja po potopisnem predavanju mi javite. Če vas bo dovolj, bomo zorganizirali en večer s kakšno slikco.