Dan 13 - Dušanbe
Z zadnjim prelazom je pokrajina ostala zelena, hiše pa so iz blatnih enonadstropnih z ravno streho dobile aluminijasto dvokapnico. Prespali smo v bližini najvišjega jezu na svetu, kateri je že dolgo in še vedno v gradnji. Sicer pa na prioritetni listi, saj so težave z elektriko prisotne celo v glavnem mestu, kjer naj bi večkrat dnevno zmanjkalo elektrike in tople vode. Zgodaj zjutraj (5.50!) smo po hitrem zajtrku pobrali šila in kopita in ga pokrivili proti Dushanbeju. Zadnjih 170 km smo želeli prevozit v treh urah. Japajade. Dobre ceste ni in ni bilo. Po treh urah smo le ogledali asfalt in od vsega šoka naredili pizdarijo. Na priključku na asfaltni del je bila, jasno, policijska kontrola. Policist je Saši ukazal parkirat ob cesti. Njen rob predstavlja eno tako krasno luknjo, v katero smo valda zapeljali. S celga. Z desnim kolesom. Nasedl smo k taglavni. BUM, in že sem plezal skozi okno, ker se zadnjih vrat ni dalo odpret. Moram priznat, da sem bil pri vsej žalosti za kombi, kar malo vesel, da se po parih dneh spet nekaj mehankarskega dogaja :)
Hitra analiza pi*darije je pokazala, da stvar ni tako huda. Nasedli smo na karoserijo, roka in ostali vitalni deli so OK, hitrost je bila jasno "vsega skp nč na uro". Good. Spraznimo prtljažnik in najdemo dvigalko. Od policijske rampe smo si sposodili še ogromne skale in ustvarili primerno podlago za dvigalko. Hvala bivšemu lastniku Folksija za trpežen bullbar, kateri je bil uporabljen kot osnova za dvigovanje. Nizka dvigalka je za dober las in pol opravila svoje delo. Na zadnjo levo gumo smo poslali še 3 telesa za obtežbo in z mikro spretnostmi in veliko iznajdljivosti smo bili zunaj. Ker smo priredili dober šov lokalnim policistom, jih naši passporti niso zanimali in že smo ga harali naprej proti mestu.
Veselje z asfaltom ni trajalo dolgo. Makedamski odseki so bili kmalu daljši od asfaltnih. Cesta je bila spet tako slaba, da je Saš kmalu pridelal tri "strajke" z nasedanjem ali zabijanjem vzmetenja v kombi. (Op.: Trije strajki and you are out! ;) ) Čas je bil, da prekinemo trpljenje vseh nas. Naredili smo pavzo na rampi. Kirgizijci in Tajikistanci so res fajn. Ob cestah človek z lahkoto najde zidane rampe ali luknje, kamor lahko zapelje svojo mašino za pregled in popravljanje podvozja. Podvozju se pozna nekaj udarcev, kardanski križ ima malo lufta, vse ostalo BP oziroma "narmalne". Pomalcali smo še top shit tajikistanske marelice in slive (katere imamo mimogrede stalno na zalogi in prijajo k strela).
Ne dolgo za tem, ko je Eva prevzela vozniško izmeno, zagledamo liziko. Krasno. V Tajikistanu nas pa še niso sneli. "Zdrastvujte!" "kak ste? Narmalne?" Aaa 53 smo prletel na 40. Norci! In že je pričel spet s teženjem, da bo treba izpolniti PRATAKOL. A ne, ne. Kot vedno je bil to zame prijeten izziv. Hitro za njem preprečit izpolnjevanje njegovega pratakola. "Stric, stric! Sej veste, da smo turisti. Lahk bi se zmenil za kakšno skitko". In gospod je priletel z zanimivim odgovorom: "Sami se odločite o višini kazni". Ali je to novodbna "Fair trade" policija? Ojoj, karma bi nas tepla do konca življenja, če policista ne bi nagradili za tak inovativen odgovor. Po kratkem sestanku Folksi sveta smo se odločili, da je 50 somonov (6 euričev) ravno pravšnja vrednost za izvedeni prekršek. Gospodu s starim afriškim trikom stiska roke in predajo gotovine hkrati lepo pozdravimo in se zahvalimo za sobivanje na tem planetu.
Predmestje Dušanbeja je očitno paša za policiste. A slednji so bili drugačni. Veselo so nas vsi po vrsti ustavljali z izjemo dveh, ki jih je Eva hladnokrvno zignorirala s pogledom v drugo smer. Srečneži, ki jim je uspelo prepričati Evo, da je ustavila na njihov ukaz pa so se najprej pozabavali s popisavami in hieroglifi na nekoč belem Folksiju. Ko so si ogledali stvari, jih je še zanimalo: kje smo bili, kam gremo, kako se nam dopade Tajikistan ipd. Potem pa le še Prijetno dorogo in spet smo bili na poti.
Okrog ene ure, ko je bila vročina na vrhuncu in se je povzpela na, za našo pot rekordnih, 43 stopinj smo prispeli v rezerviran hostel. Z dnevom zamude, a nič ne de. Še vedno so imeli dovolj prostora za nas. Hitro smo se zaprli na klimo in se za dve uri dali v hibernacijo. Po dolgem času smo srečali tudi pravi tuš. Luksuz, ni kej. Tik preden je začela vročina pešati, smo se odpravili na dober kilometer oddaljeno tržnico.
Do centra mesta smo se nato ohladili še v nekaj trgovinah in na kratkem postanku v Irskem pubu Public. V centru je zelo lušten park z neskončno fontanami. Vse je zelo čisto. Pravzaprav na celem potovanju do sedaj nismo opazili prav veliko smeti. A way to go! Na sredini parka stoji najvišji zastavni drog na svetu. Okrog parka pa so ministrstva in muzeji.
*Op.: Se spomnite javnega oznanila o posebnosti naše ekipe. No, posebnost se je znova potrdila. Punci sva si naročili hladen lokalni hmeljev sok, fanta pa ananasov in višnjev sokec.
Na poti proti zastavi smo morali prečkati še križišče in med prečkanjem mimo nas nakrivi črn leksuz z zatemnjenimi stekli. Takoj po bežnem srečanju pa se spusti voznikovo okno skozi katerega sovoznik glasno pozdravi: MITJA!!
 |
| najvišji drog na svetu |
Avto se za križiščem ustavi, iz njega pa stopi en izmed delegatov, ki so nam prejšnji dan odstopili mizo. Kakšno naklučje! Ker se je gospodu mudilo, smo na hitro rekli dve besedi in se dogovorili, da se slišimo zvečer in se mogoče dobimo na žuru njegovega kolega.
Odpravili smo se do neke super hude restavracije, ki jo priporoča gospod Lonely Planet. Restavracija je mogla bit tok dobra, da jo je na iskani lokaciji zamenjala perzijska kuhinja. Nič ne de. Usedli smo se in si privoščili iranski obrok. Polnih trebuhov po svetu ni za hodit, tako sem po večerji ob cesti pomahal prvemu taksiju. Sledila je stavka preostalega dela ekipa, kateri so kljub kilometrov oddaljenemu hostlu pot rajši nadaljevali peš.
Op.: po hrani se je treba sprehodit! :) Privoščili smo si malo romantike na večernem sprehodu po kičasto osvetljenem mestu, pojočih fontanah ter končno primernih temperaturah za šetanje.
Gospod taksist, ki je zatrjeval, da ve kje je hostel, jasno ni imel pojma. Ko sva bila že občutno predaleč, je bil čas, da sem vzel stvari v svoje roke. Z malo sreče sem tako dal prava navodila, da sva našla hostel. Ravno ko sem stopil skozi vrata hostla pa je zazvonil telefon. Gospod bančnik je pripravljen, da nam pošlje vozilo za žur. Aaaa, kje je ostala ekipa?? Kličem na vse možne telefone, a od njih nič. Javim, da bomo pozni in se ob čakanju na drug del ekipe kratkočasim z debatami z ostalimi popotniki v hostlu. Po dveh urah ekipe še vedno ni bilo, zato sem se odpravil peš proti centru. Ponovno neuspešno. Takrat pa je bila tudi ura že prepozna za uradne obiske. Okrog enajste ure zvečer se je ekipa le oglasila preko viberja, da v Publicu pijejo pivo. Škoda Škoda.
Op.: Romantično mesto nas je zapeljalo v skušnjavo in večer smo zaključili ob romantično hladnem pivu. Ko smo prejeli klic po viberju, se je večer iz romantike prevesil v đoging do hostla. Malo večerne telovadbe tudi ne škodi!...a na žalost smo bili prepozni.
Dan 14 - Spet scence na meji
Veliko kilometrov in pričakovano preiskovanje avta na meji. Tak je plan za danes. Tajiki in Uzbeki niso najboljši prijatelji, tako je najbližja meja med Dushanbejem in Samarkandom zaprta. Pot gre iz Samarkanda direktno proti zahodu kakšnih 60 presenetljivo lepih kiloemtrov do meje. Uzbekistanska stran pa terja 430 kilometrov vse sorte ceste do Samarkanda. Skupno z mejnim prehodom smo tako planirali 15 ur.
V Uzbekistanu pravijo, da ni nafte, zato smo v mestu natočili še poln rezervoar goriva in vse tri kanistre. To bi moralo zadostovati za celotno državo. Lepa cesta nas je do meje pripeljala v presenetljivo kratkem času. Policistu dam potne liste, pogleda in zadovoljno pomaha, naj nadaljujemo pot. Sledila je carina. Pobral sem vse papirje, ki sem jih dobil na vhodu v državo, in skočim v stavbo. Srečam grupo uniformirancev in jim ponudim passporte ter papirje. Še stoje pogledajo papirje in dobim nazaj nič kaj prijeten pogled. Trije me povabijo v pisarno in pokažejo že znano gesto iz prejšnje meje (z rokami pokažejo križ, kar pomeni "no-go").
O sunce žarko, kaj je spet?? pa sej to ni res! Valda manjka en papir. Kaj manjka? Dal sem vse, kar sem na meji dobil in za to tudi konkretno plačal. Če fantje na drugi strani države ne opravljajo svojega dela korektno, pa res ni moja napaka in za njo ne mislim plačevati, se razjezim in odidem po pomoč. Zadnjič me je Sašo dobro rešil, danes pa res nisem pri volji, da bi se z nasmehom na obrazu pregovarjal. Bodisi gre za napako na meji ali pa tu nategujejo turiste. Papirja, ki naj bi manjkal, nisem dobil, niti videl nič podobnega ob vstopu. Banda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar