www.pajk-cruiser.blogspot.com

Dan 4 - 

Zimska idila nam ni bila preveč po godu zato smo se po hitrem postopku nabasali v kombi in gas v dolino proti Bishkeku. Kljub temu da se človek presneto hitro navadi, da ima v šolskem ruzaku vse kar potrebuje, se je pričakovana prtljaga v Bishkeku slišala mamljivo.

V prvem mestu v dolini smo se ustavili v pol-evropksi kafani in si privoščili zajtrk in kavo. Po dobri polovici poti smo se priklopili na hitro cesto, ki nas je naravnost izstrelila do Bishkeka. Izvoz iz super ceste pa se je zaključil z belo talno označbo in stop znakom. Tako super lokacijo so policaji izkoristili v taki meri, da so zraven skrili kamero in takoj za izvozom in za drevjem postavili nadzorno sobo. Molzna krava. Jasno, dobri evropski turisti radi pomagamo tudi lokalnim oblastem. "Dolga" debata in ogled prostorov so navrgli 50% popusta in že smo nadaljevali pot do letališča. Vsak stik z lokalci nas opomni, da je fajn znat kakšn dodaten stavek po rusko. Tako po treh dneh na kirgzijskih tleh že "znamo" cirilico, besedni zaklad pa se upgrejda precej počasi. Hvala bogu za podobnosti med jeziki! Če ne znamo ruske besede, probamo najprej po slovensko, nadaljujemo s hrvaščino in zaključimo še s poizkusom v češki šprahi. Ponavadi nekaj od tega vžge, sploh če besedo povemo v ruskem tonu. kk? tk' bl na trdo, vmes pa vrineš še kkšn J :) naprimer: mnJe zavOt Mitja. Ja učim plohka ruski.

Četrti prihod na letališče je bil končno uspešen. Prtljaga je prispela! Oujea! Zgodnja popoldanska ura in dolgi dnevi so nas potisnili proti Oshu in pot proti domu se je začela. Pot od doma stran je običajno bolj zanimiva, saj se z oddaljevanjem od doma pokrajina, kultura in vse ostalo počasi spreminja proti vse bolj drugačnem, eksotičnem in popotniško-avanturističnem. Tokrat je ravno obratno. Z vsakim kilometrom smo bližje domu, bližje domači rutini in koncu poti. A vseeno, trenutno se vozimo bolj proti jugu, pred nami je še dolga avantura in ustvarjamo eno lepo zgodbo, zato feeling, da gremo domov, v folksiju še ni prisoten. Upam, da se naseli k nam šele v Lendavi :)

Lepa cesta se je kmalu spremenila v en tak malček luknjast in ultra grob asfalt. Vmes smo stestirali še vožnjo po pločnikih, uspešno. Drugače je vozniška kultura na nekem takem srednjem nivoju. Vozni park predstavlja širok spekter evropskih in azijskih vozil. Prevladujejo Lexusi in Toyote (pri novih vozilih), predvsem terenska vozila, potem imamo še veliko mercedezev (E classe, kakšen G, ter poplavo kombijev vseh letnikov od 60' dalje), nekaj BMWjev, Fordov, precej Subarujev, kaka mazda vmes, VW je eksotika, potem je pa še kar nekaj Lad in Uazov, sem pa tja kak SongYang, v 4 dneh dva volvota, v določenih predelih pa je veliko Audijev ampak stari modeli. Z veliko večino se prometne znake upošteva, razen za hitrost, kjer se upošteva bolj blinkanje nasproti vozečih, ki opozarjajo na radarje. Teh pa je milorečeno neskončno. Ceste velikokrat nimajo talnih označb, kar pomeni, da je ponavadi na cesti prostora za eno vozilo v vsako smer in enega, ki prehiteva (iz ene ali druge smeri). Kot že rečeno, ceste so vseh možnih kvalitet; od superlativov do vmesnih flik makedama (tudi po 3 metre na lepi cesti). Pride tudi kakšna luknja, ki je sposobna odtrgati kakšen pomemben del vozila itd. Poznornost tako ni odveč in pole voznika je pri nas sovoznik precej pomembna funkcija. Ta skrbi za drug par oči na cesti, muziko, zabavo, navigacijo, ... Nema spavanja!

Ravnina se je z zavojem proti jugu spremenila v klanec. Serpentine so se dvigale do točke, ko je bil že malo "scary" pogled navzdol. Vsaj cesta se je s klancem izboljšala v super ne luknjasto (z nekaj izjem), za kar smo tudi navrgli nekaj somov. Prelaz se je imel zgoditi na najvišji točki 3140 in še nekaj metrov visoko. Tik pred vrhom smo se ustavili na pol urni pavzi, višinska razlika je povzročila, da je razgnalo čips in Sašota. Na vrhu prelaza so zgradili enega izmed redkih tunelov. 2 nič kaj moderna in varna kilometra. En sam rov za obe smeri širine kamiona, avta in pol kolesa. Ker srečevanje kamionov ni možno, je na obeh straneh semafor, kar pa ne ustraši osebnih vozil. Tako je voznik v temnem in ultra zakajenem tunelu brez zračnega sistema priča prehitevanju in nasproti vozečih vozil. Podlaga je jasno polna lukenj in makedamskih "flik". Vse skupaj je šlo iz naše strani še navkreber, za nameček pa smo vozili še za kamionom, ki je za seboj vlekel pokvarjen šleper. V rdečo luč.

Druga stran prelaza nagrajuje z izjemnim razgledom na novo planoto okrog katere so najprej posejani močno zeleni hribi, za njimi pa bele gore z višinami okrog 4000 metrov. Planota je imela na naši poti dve večji vasi in precej jurt. Slabih 100 kilometrov lepe ceste na planoti se nadaljuje z novim dobrih 3000 metrov visokim prelazom. Ura 18.00 na kazalcu pa nam je dala nekaj dodatnih konj in željo, da prevozimo še en prelaz v istem dnevu in se tako še malček približamo drugemu največjemu mestu Osh.

Ta prelaz je bil precej bolj prijazen vozniku. Še lepša in široka cesta ter dolgi neostri ovinki brez strašnega prometa. Oujea. In da ne bo prelepo na cesti smo dobili prvo porcijo dežja. Ta nas je spremljal dobro uro, vse do buffeta, kjer smo si privoščili ultra hudo večerjo. Več o lokalni hrani v enem izmed naslednjih postov.