F I N I Š !

(Objava št. 15)

kaj pa to, da si žalosten ko se pelješ v Bishkek? To pa lahko oznanja le konec potovanja. Energija v avtu se je res spremenila. Misli začenjajo uhajat proti domačim krajem, občasno se spomnim tudi že na kakšen izziv, ki me čaka ob prihodu. Arrr. A ne še čisto takoj, in vas, dragi bralci in bralke vas najverjetneje to ne zanima. Tudi nama je tu bolj zabavno, manj cone udobja in več avanture. 

Kako se spi v avtu? Takole nekako

Pot proti meji sicer ni bila nekaj, o čemer bi pisal speve. Stepe, konji, kakšna bencinska. Za naju že taka prava kazahstanska klasika. Tik pred mejo sva se ustavila in dotočila gorivo do vrha ter zadnje denge zapravila za...... sej veste kaj. 

Meja je bila tako smooth kot še nikoli. Na začetku sicer 10 minut čakanja, a s tem skupaj sva bila v pol ure čez obe meji. Mogoče se pozna tudi že izkušenost. Zadnjih nekaj mejnih prehodov ne odpiram več strešnega šotora. Preprosto se mi ne da, zato pokažem nekaj slik kako zgleda šotor, ko je v funkciji in povem, da to pač traja da se dvigne. Začuda se majstri kar strinjajo. 

Tako hiter prehod meje je klical po nazdravljanju :) Šašljiki ter pivo. Odličen začetek žalostne Kirgizijske zgodbe. Nekaj ur prej sem na netu spet našel en ful fajn hostel z dobro oceno in vsem kar potrebujeva (taxi shuttle za na letališče, zajtrk, parking, lounge room). Problem je bil samo eden. Ko sva ga našla sva ugotovila, da je poln. Ker tu še ni glavna turistična sezona tega res nisem pričakoval, zato tudi nisem bookiral vnaprej. Jebiga. Potrebno je bilo najt nekaj drugega. In v drugo sva imela več sreče. Še bolj v centru sva našla en simpatičen hostel spet v pritličju sovjetskega bloka. 

Zadnji dan. V bistvu kar ambiciozno zastavljen dan. Ponočevanje z blogiranjem je še zadnjič skrajšalo noč (no, zdj k spet pišem ponoči blog ugotavljam, da ni bilo zadnjič). Zjutraj sva po zajtrku skočila v akcijo. Potrebno je bilo poiskat primerno parkirišče za Yotkico. Tu ostaja in čaka, da jo pobere Robi čez kake dva meseca. On odrine naprej proti vzhodu, a to je spet druga zgodba. Midva iščeva varovano in pokrito parkirišče, da bo kar se da ziher Yotkica počakala z vsemi svojimi kosi in brez dodatnih gub in znakov dolgih in napornih poti. Predvsem pa, da bo počakala. 

"Pressure is high". Seveda za volan in počasi voziva po mestu, kot kaka gangsterja z velikim črnim terencem. Po uri ali dveh iskanja in oprezanja je bil rezultat slab. Kdor išče, ta ne najde. El classico. Prvi brez strehe, drugi brez strehe, pri tretjem je zgledal, kot da sva uletela k pripadnikom ISILa. Pa tu se ni končalo. Našla sva zaprta parkirišča, polna parkirišča,  ... Našla sva tudi solo garažice, prav luštne ampak mogoče malo prenizke. A kaj, ko je skozi vrata iz svoje utice po trkanju upadel ven tako nasekan park mojster, da naju je skoraj spregledal. Sama sreča, da je bila kljuka na razmajanih vratih dovolj močna, da ga je držala pokonci, drugače bi revež končal v luži pred njegovo kolibo. Tam se izjemoma nisva trudila dolgo debatirat, ali se da najet eno izmed garaž. Tudi sam je uspel izustit le "niet zmožna". Nisem pa čisto prepričan, ali ni bilo možno najeti garaže, ali on ni bil zmožen oddati v najem. 

Kakorkoli, sila neuspešna sva se ustavila z iskanjem. Ali imava napačno energijo, sva na napačnih koncih, ..., ne vem. Nekaj očitno ni OK. Zato sva se vrnila v hostel. Na čaj, pavzo in po pomoč k managerki hostla. Ta je ponudila svojo pomoč že zjutraj, a midva sva bila suverena, da to ne bo težko. A očitno sva se preveč zagnala.

Gospodična je predlagala kar bližnjo garažno hišo pod trgovskim centrom. Ideja ni slaba! Istočasno, pa sem tudi jaz vzpostavil kontakt z lastnikom enega izmed Bishkeksih hostlov, kjer so bili pripravljeni sprejeti vozilo in ga shraniti na varnem parkirišču. Super. Po čaju in globokem vdihu je bilo kar naenkrat veliko možnosti. Saj vem, da na silo nič ne gre, a se iste lekcije učim znova in znova :)

Med jutranjim iskanjem sva uredila tudi avto. Generalno čiščenje zunaj in znotraj. Urejanje in pregledovanje rezervnih delov, kuhinje in priprava vozila za naslednjo ekipo. Vedno je lepo prevzeti čist avto in v OK stanju. Midva sva bila ready, sam še garaža je manjkala.

skoraj urejena kuhinja

Popoldansko rundo sva si vzela bolj sproščeno. Najprej sva šla v mesto. Na ogled kipa Lenina, Panfilov parka, nekaj čudnih in bizarnih sovjetskih stavb, sprehod in kosilo. In še lažje se je dihalo. Bila sva ready da najdeva parking. Najprej sva šla v parkirno hišo. Manager je takoj vedel zakaj se gre, saj je govoril z najino managerko hostla. Ponudil je polovično ceno od klasičnih tarif, urejen, čist in varen parking z ogromno nadzornimi kamerami. Super, a vendarle sem računal na nižjo ceno. Ipak sem gorenc :) 

Dogovorimo se, da mu javiva odločitev do večera in lokacijo trgovskega centra izkoristiva za nakup nekaj flaš konjaka za domov. Potem pa švig še do drugega hostla na predvidoma zadnji ogled, da se lahko med čem odločam. Ta je za isto ceno ponujal varen parking, a brez strehe. Odločitev je bila enostavna. In ker bo avto parkiran manj kot dva meseca nima smisla porabljat še 3 ure za iskanje lokacije, kjer bi morda privarčevali 30 eur. 

Zadovoljna z odločitvijo zavijeva na glavno tržnico v mestu. Sprehod, fotkanje in opazovanje. Nedelja je, zato je tržnica še posebno živa. Po mojem mnenju celo večja od tržnice v Taškentu, ki se šteje za največjo tržnico Centralne Azije. Prav z veseljem in v nekem zen ravnovesju sva se zgubljala med ulicami na tržnici, pokušala lokalne dobrote in iskala kaj novega, še ne videnega, drugačnega. 

Tik pred izhodom sva se znašla na robu tržnice, na desni strani so naju začeli spremljati številni frizerski saloni. No, težko temu rečem salon. Izgledal je, kot da bi zaporedoma postavil nekaj ladijskih kontejnerjev in v vsakega naštepal nekaj malih mizic s frizerji in frizerkami. Hej, zakaj pa ne? Nevidna sila me potegne nekaj korakov nazaj in hitro me je ogovorila simpatična frizerka; "A bi se ustrigel"? Me je vprašala po rusko. Ja, valda! Super ideja. Pridem domov sfriziran, pa še en opravek manj bo doma. Običajno, ko sem v SLO traja kak mesec, da pridem do frizerke. Najprej 10 dni traja da pokličem frizerko, potem 10 dni da najdeva termin, ki pa je čez 10 dni. Tukaj in zdaj pa je najboljši trenutek! Da ne omenjam, da mi je podala ceno ki je 10x nižja od Ljubljanske. 

Stopim v salon, slečem jakno in sklonim glavo nad umivalnik. Teta mi je umila lasje med tem ko sem stal, sklonjen z glavo naprej. To pa je prvič! V roke me je vzela vajenka. Brez znanja tujih jezikov. Vprašat je znala le, če me postriže na moderen ali nemoderen način. Hm... Kaj naj si mislim ob takem vprašanju? Ima punca le dva načina? Dve prestavi na mašinci? Pozna dve moški pričeski? Valda ne! Skoraj brezupano sem ji pokazal eno izmed slik na telefonu, kjer sem približno ustrižen, nato pa sem se sprostil in prepustil užitkom striženja. Kar bo pa bo. Saj lasje vedno zrastejo. Punca si je vzela precej časa, strigla je z meni precej nenavadnimi potezami a je na koncu z dvema popravkoma šefice naredila precej dober rezultat. Super super za manj kot dva eura! Da ne omenjim, da mi je na koncu še enkrat umila lase in z gelom zalizala lase v eno smer, tko mal po kirgizijsk. Torej moderen stil :) 

Pinč se je v tem času prepustil šefici. On je izbral šproten stil. Šefica ma zgleda več načinov. V vednost; športen stil pomeni ena dolžina las po celi glavi. Zalaufa mašinco in gas!

Photo: Pinč

Preostanek popoldneva sva namenila strateškemu zlaganju tone robe, ki jo želiva spravit domov in napenjanju mišic ob tiščanju rukzaka skupaj ter fršlusanju. Tokrat je bila uporaba sile uspešna. Je pa pomenila tudi večanje želodčne luknje. Spakirana a nikakor pripravljena za odhod sva šla še na zadnjo furo z avtom. Tokrat nama je trip advisor svetoval mesto za zadnjo večerjo. Good advice. Še zadnji plov in lagman. Hvala Centralna Azija za fino hrano.

Ni nama prestalo veliko drugega, kot da sparkirava avto v garažo in tokrat, izjemoma za zaključek kot backpackerja peški odkorakava do prvega bara na pir. Bolj od dvojne žalosti (konc tripa, pa konc toyote), pa malo tudi od žeje. Ob glavnem parku sva najdla fin irski pub, ki naju je potolažil z ruskim pivom in nama dal čas, da sva obujala prijetne spomine na še en nor "trip of a life time". 

Po nekaj pivih sva zaključila s pomočjo taxista v hostu. Za nekatere nekaj uric spanja za druge blogiranja. Do tretje ure in pol zjutraj, ko naju pobere taxi in zapelje do letališča. Potem let čez Moskvo domov. Yes, it almost ends here. 

Pa še za konec nekaj Naj naj naj:

Najbolj bizarna gostilna? 

Definitivno v Turkmenistanu. Sredi puščave smo našli malo vasico in povprašali, če je tu kaka gostilna, tko, za čaj. Majstri so pokazali na ena izmed vrat v malo večji zidani stavbi. Ko smo stopili noter pa šok. Izredno temačno okolje, dolg hodnik na koncu pa večji prostor. Izgleda, kot da ni notri stopil nihče že kakšnih 30 let. Minimalno. Vonj pa tak, da se ga sploh ne da opisat. Nekje med postano plesnijo, staro kuhinjo in nekimi nagravžnimi začimbami. Tko, da bi kr takoj mal bruhnu navznoter. Tudi besede nam med seboj ni bilo treba rečt; vonj nas je kar potisnil nazaj ven na svež zrak in svetlobo. Edin platc ubistvu, da nas je obrnl, še preden smo konkretno zakorakali noter. 

Najboljša država overall? 

Iran

Najboljši dan? 

Težko rečem. Prav vsak je bil poseben in svojevrsten. Najbolj so se mi vtisnili v spomin, in da jih sedajle lahko prikličem so momenti v Iranski puščavi, ko smo se vozili z Martinom in njegovo družino ter puščavsko kampiranje. Pa potem še dan, ko smo štartali v Ashgabatu (Turkmenistan) vozili skozi puščavo, jedli v najbolj smešni gostilni ever, srečali najbolj bizarno gostilno iz prejšnjega odstavka in zaključili dan v Darvazi - door to hell. Seveda ni za zanemarit tudi porok in piknikov z domačini v vseh državah na tej poti. 

Najslabša cesta? 

Sigurno v Turkmenistanu, ko smo zvili končnik. A generalno je Uzbekistan zmagovalec po slabih cestah na naši poti.

Naj naj? 

Naj hudejši trip. Itak. Vesel, ponosen, hvaležen, spočit in osvežen. Nika pravi, da sem pomlajen. Pripravljen za življenje in izzive doma. Now back to reality!

Naslednji izziv?
Dobit med potjo izgubljeno prtljago :)

Hvala tudi vam drage bralke in bralci za oglede, čudovite spodbudne besede in komentarje ter na sploh, ker ste. Vljudno vabljeni na kapljico Kirgizijskega konjaka ali čaj. Dokler še je (prvi del). Resno mislim :)

za vas pisal iz vseh mogočih poz: Pajk Cruiser :)

Photo: Pinč

Photo: Pinč

Hvala tudi tebi, draga Yotkica

(Objava št. 14)

Dnevi gredo h koncu, kilometrov pred nama pa je še kar nekaj. Kolegica v hostlu je na najino prošnjo poklicala na mejo in preverila glede delovnega časa. Na internetu sem namreč tik pred zdajci zasledil, da je meja s Kirgizijo, ki jo namerava prečkat pozimi zaprta. Ti šment! In še res je. Odpre se šele za 1. maja. To pa nama je kar precej pokvarilo načrte.

Zjutraj sva se odpeljala proti vzhodu v nacionalni park Altyn Emel, za tem pa je v planu tudi obisk enega čist hudega kanjona. Od tam bova le streljaj od kirgizijske meje. Mejnih prehodov tukaj ni na pretek tako kot pri nas. Zaradi zaprtega prehoda bova marala narediti nekaj sto kilometrski ovinek. Pravzaprav bova morala nazaj mimo Almatija, pa potem še kakih 200 kilometrov proti zahodu, tam prečkat mejo, potem pa do Bishkeka. Aaa jebiga. Što se mora, nije teško :)

Zjutraj naju je na vrhunski avtocesti spremljalo ogromno in izredno luštno jezero. Ni trajalo dolgo, da sva zavila s poti in se zapeljala do plaže. Vse tko kaže, da sva našla kazahstanski Portorož. Kazinoji, peščene plaže, kafiči in zasnežene gore v ozadju. Čudovito. Kasneje sva prečkala še prelaz, tik pred nacionalnim parkom. Narava je v tem delu Kazahstana res neverjetno lepa. Dodatn čar res naredijo 3+ tisočaki, ki spremljajo najino vožnjo. Kljub 17 stopinjam je bilo ob nama veliko sneženih zaplat. Zime morajo biti tu res hude. 

Pod nama se je naenkrat odprla velika ravnica s precej puščavskim pridihom. Na sredini ravnice pa je stala manjša oaza. To je edina vas daleč okrog. Tam je tudi hotel in glavna pisarna vhoda v nacionalni park. Na samo srečo, je ob cesti tudi bencinska črpalka, ki nama doda nekaj župe. Ko sem v divjini, nimam najboljšega občutka, če ni nafte več kot zadosti in še malo za čez. Tam res nikoli ne veš kdaj in kaj bo šlo narobe. 

Glavne pisarne ni bilo tako enostavno najti, kot bi si človek lahko zamišljal. GPS naju je pripeljal na napačen kraj, zato sva pričela spraševat lokalce. Po nekaj neuspešnih poizkusih sva le trofnila pravo stavbo. Prijazni rangerji so nama na hitro razložili kaj in kje so zanimive točke in kje približno gre cesta. Park se tudi zapre ob 20.00 tarat morava biti na določenem punktu za kampiranje. Ne smeva kampirat kar po svoje. "OK OK", se strinjava. Plačava še drobiž za vstopnino in gas. Kot običajno se nama je mudilo. Park je bil izredno obetaven, ceste zabavno slabe, razdalje pa tako velike kot veselje ob obisku. Hvala bogu velika kolesa Yotkice požirajo luknje in ribežn precej suvereno, tako da vožnja ni preveč utrujajoča. 

Najprej sva zavila na vzhodno stran (Park ima 4.600 km2). Po slabi uri naju je pot pripeljala do 700 let starega drevesa ob izviru. Ne sila navdušena nad videnim sva škljocnila par fotk in zaružila naprej do hribov. Očitno je bil tu enkrat vulkan, ki je pustil naravnost čudovite skalne formacije. Ob šestih zvečer sva morala biti pri sipinah, saj zvečer zaprejo check pointe. Žal nisva hotela tvegati, in iti naprej še do zadnje točke, zato sva obrnila in gas na drugo stran parka. Tam je znamenita pojoča sipina oz. "Singing dune". Blizu reke in roba parka so 4 velike sipine, ena, najvišja meri kar 150 metrov v višino. In ta, če se povzpneš na vrh ob pomoči vetra ustvarja zvok. Če sem precizen nek zvok motorja. 

Na mojo žalost je pred sipino parkirišče, ranger ne pusti vožnje po sipinah. AAA neee!!! to je tko kt da bi šu na trampolin park, ampak jih lahk sam gledaš, ne smeš skakat. Za zjokat!!! Nič, skočiva peš na vrh naredit par fotk in zakopat prste v pesek. Malček sva podcenila vročino zato sva gor odrinila že pred šesto. Prav luštno me je zapeklo po vratu, pa saj ni bilo nič drugega za pričakovat. klasika. Nobena mi ni rekla naj se namažem :)

Vseeno, sipince so bile luštne in ekstremno fotogenične, še prav posebej s kontrastom velike reke v ozadju. A hudega zvoka midva nisva zaznala. Ali je bila utrujenost ali pa premalo konjaka ni znano. počasi sva se spustila ob vznožje in se odpeljala mimo še parih interesantnih točk do prvega rangerja na poti, kjer sva imela dovoljenje za kampiranje. Pašta, konjak, debatkica z rangerji in spanje. Zjutraj planirava pričakati vzhod nazaj na sipini. Nama bo uspelo?

Valda nama ni. Ne čist. Celo noč je lokalni pes čuvaj lajal in odganjal divje živali iz naše oazice. Utrujena sva zjutraj dala budilko na snooze, a ko sem z enim učem ujel lepe barve neba, katerega je barvalo jutranje sonce mi ni dalo miru. Hitro sva se prebrcala za volan in odpeljala do sipin. Jutranji sprehod in zajtrk ob sipinah - odlična ideja! To je bil tudi čas, da se od sipin poslovim za nedoločen čas. Že vnaprej vem, da jih bom pogrešal. Topel pesek med prsti na nogah, občutek čistosti in moči narave, ohhh. 

Že dopoldan sva se odkobacala iz nacionalnega parka, prejšnji dan sva srečala enega Francoza, ki je precej hvalil mošejo tik ob meji s Kitajsko. Mestece je bilo skoraj na najini poti, tako da sva naredila nekaj malega ovinka in šla tja še na kosilo. Fuj! Verjetno najslabše kosilo na poti. Bar sva našla tako, slučajno, kot vse ostale do sedaj. Ko sva zakorakala notri pa sva takoj opazila razliko. Notri so delale gospe, ki so govorile, (sklepam da) kitajsko. Ja, res se pozna, da je meja blizu. Naročila sva dve različni Kazahstanski juhi, a notri so umešali neke čudne kitajske začimbe. Fuj, fej, fuj! 

Če kazahstanska juha s kitajskimi primesmi ni bila dobra je pa zato taista mešanica izredno zanimivo izpadla, ko so se 130 let nazaj odločili tu zgraditi mošejo. To pa je dizajniral kitajski arhitekt. Mošeja je dobila kitajsko streho in nasploh kitajski dizajn. Pol lesena stavba nima niti enega žeblja in prav čudovite, netipične poslikave. Noro je za videt. Južno od tega mesta je predel, kjer živijo Ujguri. To je turško ljudstvo po koreninah, največ pa jih živi na severozahodu Kitajske. Ker so muslimani izvaja Kitajska zadnja leta nad njimi nekakšen kulturni genocid. Posledično se jih je kar nekaj izselilo tudi v Kazakhstan. 

Vožnja čez urgujsko pokrajino je bila super. Na levi naju je ves čas spremljalo gorovje Chian Shan. To meji na kitajsko in Kirgizijo z vrhovi okrog 7.000 metrov. Prav veličastni pogledi, ko sredi puščavske stepe gledaš zasnežene gore. V tej puščavski pokrajini pa se skriva tudi najina naslednja točka. 90 kilometrov dolg kanjon Charyn. Precej manjši od Grand Canyona, a bojda enako impresiven. 

Na poti do najlepšega dela kanjona naju je pot peljala mimo nižjega dela, kjer se ga prečka. Tam sva za zvečer ugledala čist hud kamping platc. Slaba cesta za 4x4 pelje čisto do reke, tam pa je manjši gozdiček. Prva liga. Spet bo ogenj! Ta večer sva ga še posebej potrebovala, saj sva v zadnjem mestu kupila meso. Žarjenje + pivo. wuhuuu!!

Ob prihodu do kanjona pa razočaranje. Podobno kot pri zadnjih sipinah. Res neverjetno lep kanjon, a offroad do dol so mi prepovedali. Cesto so zaprli za promet pred nekaj meseci. Aaaa. No, po svoje razumem in podpiram, da poskusimo ohranit nacionalne parke čim bolj naravne. Ampak a veš kako lep offroad bi bil to? Ja noro! 

Ni nama preostalo drugega, kot da pretegneva krake. Najprej hud spust kakih 100m v kanjon, potem pa tri kilometrski sprehod med peščenimi stolpi in skozi čudovit kanjon do največjega Charyn kanjona. Rdeč peščenjak je v poznem popoldneva kar žarel in prosil po kaki simpatični fotki. 

Dopoldan sva po hitrem postopku uredila jutranji ritual in potegnila nazaj do Almatija. Tam par postankov potem pa dalje do Kirgizije. Jutri je zadnji dan, in bilo bi pametno, da sva vsaj en dan prej v Bishkeku. Tik pred mestom sva se dogovorila z Markom za kavo. Da rečemo še kakšno v ne žurerskem moodu. Kavo smo začinili še s sprehodom čez mesto ter spotoma pogledali še enega izmed mestnih parkov, spomenik legendam druge svetovne vojne (Panfilov park) in glavno pravoslavno cerkev. 

Naslednja postaja je bil še obisk hostla. Nuri, bejba, ki skrbi za hostel je totalna carica. Najbolj prijazna dušica kar sva jih spoznala na poti. Ob prihodu naju je bila tako vesela, da nama je nemudoma pripravila čaj, da nismo debatirali ob suhih grlih. A ni dolgo trajalo, da je mizo obložila še s kosilom. Takšnega gostoljubja v hostlu pa še ne! In žalostna nad informacijo, da nisva prišla prenočit ampak samo na obisk je hitro ponudila, da malček poleživa v njihovih sobah. Popotniška je pa le naporna :) Saj bi se ulegel, ne da ne bi pasalo, ampak do Bishkeka je še dolga. Sva pa prikimala nad idejo, da uporabiva tuš. Po slabih treh dneh v divjini sva imela na sebi že kar debelo dodatno in nepotrebno plast.

Želja v Almatiju je bila tudi po ogledu orlov. Slabo uro vožnje proti jugu je rezervat, kjer trenirajo orle za lovljenje. Za kakšen dodaten evro pa prirejajo tudi predstave. Žal je z najinim prihodom v mesto prišlo tudi slabo vreme. Dež je bil na jugu (v gorah) še bistveno hujši. Zaradi tega bojda danes ni predstav. Ampak ni panike, zato sva dobila še en razlog, da nekoč ponovno obiščeva Almati. Enkrat mi je en popotnik dejal, da je v vsaki državi treba kaj spustit, da imaš razlog, da prideš nazaj :)  Ne vem, če je to res pametno, je pa sigurno dobro opravičilo samemu sebi za spuščene stvari. In Almati je čist simpatično mesto kamor se bom nekoč zlahka vrnil. 

Danes bova prečkala mejo, ki je bojda odprta 24/7. Tega nisva vajena. Mislim, da je to prva taka meja na poti in definitivno edina meja med Kazakhstanom in Kirgizijo, ki deluje neprestano. In če je temu tako, je to treba izkoristit. Po večerji ter po še zadnjem tankanju sva prišla do mejnega prehoda ravno v času zahoda. Sedaj pa trenutek resnice, je Nuri res uredila najina dovoljenja z migracijsko policijo? 

Ogromne stepe, ki naju običajno spremljajo ob poti so res odlični pašniki. Živali tu pa so res lahko srečne. V celem Kazakhstanu nisva srečala ene ograje. Še pastirji niso vedno ob svoji živini. Le ta se vedno prosto pase po prostranih planjavah. Kamele, ovce, koze, konji, krave, vse sorte je srečat. In ko se mastiva s šašljiki, je prav občutit, da so bile krave srečne. Taaak fin, okusen meso. Nč antibiotikov, kemije in ostalih primesi. Zanimiva pa ni le živina, kul so tudi pastirji. Ne mislim po okusu. Vsi, ki sva jih srečala od blizu so bili prijazni. A bolj kot to me navdušujejo njihova prevozna sredstva. Le redko kdo je peš. Večina jih ima konje, s seboj pa izredno malo stvari. Najdejo se tudi taki na osličkih, motorjih, sem pa tja tudi kakšen s kolesom, enega pa sva srečala, da je sredi stepe skrbel za ovčice kar z Lado Nivo. Legenda!

Bojda je bil torek

(Objava št. 13)

Ja nič, če smo do Uzbekistana prlezl, bomo pa tud tale mejni prehod najdl. Vprašal sem le za smer (levo ali desno ob meji) potem pa gas iskat prehod. Namesto GPSa sva se tokrat poslužila starih oprijemov navigiranja. Vsake kvatre sva malo povprašala lokalce in eventuelno sva po slabi uri vožnje prišla do drugega mejnega prehoda Čerjapka.

Tudi tu ni šla meja tako gladko kot za vstop v Uzbekistan. Kup papirjev, skakanja in precejšna gneča sta raztegnila trajanje prehoda na 3 ure. Ko je ura odbila pol tretje popoldan ob zadnjem štemplju in odrtju vrat v Kazahstan nama je bilo jasno, da ta dan ne bova dosegla želenega cilja. Zmenjala sva nekaj drobiža, natankala in odfrčala do Shimkenta. Ceste so v Kazahstanu precej boljše. Vsaj tu. Skorajda odlične. Precej resno je carinik na meji primerjal kvaliteto z nemškimi avtocestami. Verjetno stric še ni šel v Deutchland.

Tu je nekaj različnih primerkov Kazahstanskih cest: (so tudi dobre avtoceste, in res izredno slabi kolovozi, a povprečje je nekje spodaj)

Vseeno naju je kar odneslo v mesto. Tudi nafta je tu končno kvalitetna. Prvič je tudi kup bencinskih črpalk in prav nobene težave ni dobit nafte. Luksuz. Pa cena? Hja, še vedno ne morem pozabit smešnih cen Irana in Turkmenistana, a vseeno, cena je poštena. 40 centov na liter. 

Prvič je na cesti opazit vse sorte znamk. Tu je bolj prost trg vozil kot v prejšnjih državah. In teli Kazahstanci niso od muh. Vozijo skorajda samo nemške, japonske in ruske znamke. Smart guys.

Shimkent ni sam bo sebi prav nič poseben. Malček večje mesto z luštnimi kafanami in ogromnim spomenikom neodvisnosti. Hrana je precej podobna kot v sosednih državah. Privoščiva si lagman (zanimivi in izredno okusni rezanci z zelenjavo in govejim mesom. vse skupaj pa plava v malček juhice. Bomba! Fino najedena sva si še razgledala po mestu, nakupila potrebno in švignila proti severu. Slabo urco gor je na zemljevidu narisano eno manjše jezerce. To bo kul za prespat. 

Kmalu za mejo so se pojavile že prve kazaške stepe. V Uzbekistanu je skoraj vsaka površina primerna za obdelavo pomenila njivo. Tukaj so dimenzije popolnoma druge. Na videz neskončna polja sexy zelene barve, sem ter tja kakšen grič in pa konji, ki se prosto pasejo po planjavah. Ta država nama je že po prvi ure vožnje dala  občutek da je brutalno velika. In res je. Baje je po velikosti na 9. mestu.

Tudi Kazahstan je poln zalog nafte in plina. Bojda leži na največjem bazen nafte izven bližnjega vzhoda. Predsednik pa je to s pridom izkoriščal. Kazahstan je najbolj napredna država od vseh Stanov. Politično je stvar podobno kot v večini drugih Stanov; G. Nazarbaev je postal prvi predsednik države in jo je vodil do prejšnjega meseca. Sedaj je !PROSTOVOLJNO! odstopil. A hčeri je prej še dodelil vodenje državnega zbora. Očitno le ne more čisto iz politike. O Nazarbaevu še toliko, da je bojda postavljal ekonomijo pred demokracijo. 

Pa prebivalci Kazahstana? Po prvih vtisih so drugačni kot v drugih Stanih. Bolj so resni, manj gostoljubni, manj zvedavi. Tudi pojem popotništva in turizma jim ni čisto jasen, še posebej v neturističnih krajih. Tudi jezik je precej drugačen, manj speven. Zaradi boljše ekonomije je standard višji, kakšen trgovski center več se najde v večjih mestih, itd. Znaki zahodnega življenja, z vsemi pozitivnimi in negativnimi rečmi. Niti niti malo ga ne pogrešam. Kje je tisti orientalski feeling? Nisem navdušen. Vsaj ne še.

Back to the road trip; Jezero se je izkazalo za akumulacijsko. Do začetka nasipa pelje pot, tam pa je kot iz top iz avta skočil policaj. Še preden je uspel nadeti kapo na glavo je že spraševal kaj iščeva tu. "This is strategic object" je težil. To, da sva turista ni razumel. "Kaj delata tu?" je še spraševal v ruščini. Nič mu ni bilo jasno in niti se ni trudil razumet. "najboljše bo, če mu nehava skušat razložit in kar obrneva" sva si mislila. Na hitro sva ga odslovila in se pobrala 200 metrov nazaj in desno na travnik. Na klasično kazahstansko stepo. 

Včasih pozabim pričakovati nepričakovano. Sredi ničesar, in ravno zatem, ko je udarila trda tema sem na tej stepi izstopil iz avta in zbil Kazahstanskega čobana na kolesu. Kakšna je verjetnost? Očitno sva bila edina zanimiva stvar, ali pa kar samo stvar daleč okrog - zato se je zapeljal mimo. Žal se nismo mogli kaj veliko zmenit, saj zanimivo, ruščina v vaseh tukaj zna pešati. 

kampiranje v stepi

Zjutraj sva šla na ogled bivšega mesta Otrar. Nekoč pomembna utrdba na svileni poti, je naredila napako leta 1218. Chinggis Khanove trgovce so v tem kraju umorili, to pa je Chinggisa bojda tako ujezilo, da je leto kasneje uletel v Centralno Azijo, zravnal mesto z zemljo in svoj vojaški pohod nadaljeval vse do Evrope in Irana. Mesto so sicer kasneje obnovili, vendar ga je podobna usoda dočakala še v 17' stoletju, danes pa je na kraju mesta le še velika blatna gomila. Hiše so bile seveda iz blata, lesa in slame, in če tega ne obnavljaš je gomila edina možna prihodnost stavb.

Popotovanje sva nadaljevala z obiskom mesta Turkestan. Najbolj sveto mesto v Kazahstanu. Vidno sva bila ne navdušena nad ogromnim mavzolejem gospoda, ki je prinesel muslimansko vero v ta del sveta. Bolj je bil navdušen Timur, ki je dal zgraditi ogromen mavzolej, ki spominja na Uzbekistansko čudovito arhitekturo. Navdušena je bila tudi horda Kazahstancev in Kazahstank, ki se je trla v mavzolej, naju pa je zaradi gneče vse skupaj še dodatno odbijalo. Zunanjost pa je ravno v obnovi, tako da tudi za kakšno dobro fotko ni bilo prilike. 

na srečo sva našla en fotogeničen par :)

Priložnost sva dala še najpomembnejšemu svilenemu mestu v dolini Syr Darje (še izza zlatih časov svilene poti) - Sauran. A tudi tam  naju je pričakala še večja gomila blata z izjemo nekaj zidov in opek. Bila pa sva sama, tako da sva si vzela malo več časa za raziskovanje. Zgleda pa, kot da sva si vzela več časa kot arheologi, ko so odkopavali mesto. Odkopali so ga res bore malo. In če malo pobrskaš po zemljici z lahkoto najdeš nemalo ostankov starega mesta. Še največ je delov glinenih posod, z dobro opremo pa verjamem, da se da izkopati marsikaj.

Popoldanska vožnja s prečkanjem hribovja je popestrila dan. Vseskozi so naju spremljali večji potoki, in ker je bil lep dan so bili travniki ob potokih polni avtobusov in avtomobilov. Pol Kazahstana je prišlo sem na piknik. In ker sva tudi midva že dišala po dolgi poti in potovanju (tak mal postan vonj z nekaj plastmi peska in praha)  sva s pridom in velikim užitkom izkoristila svež tok vode izpod zasneženih hribov. 

S pomočjo googla sem našel v puščavi na drugi strani hribov zaplato sipin. To je bil najin cilj ta dan. V zadnjem mestu sva se ustavila še na večerji in najbolj nujnih nakupih. Kazahstanci me še vedno ne impresionirajo kaj preveč. Resni, zaprti, brez prave energije. Še tisti, ki pokažejo malo interesa v naju vprašajo, če sva Američana. Pa zakaj ravno vsi vprašajo, če sva Američana? Je to edin narod, ki ga še poznajo ali res zgledam kot kak Američan? Z evropskimi tablicami na avtu..

Zvečer sva že našla pesek pred temo, a to niso bile sipine, kot si jih predstavljava ti in jaz. Zima in deževna pomlad sta ozelenela sipine, in me s tem prikrajšala po zabavi in igranju v pesku. Pol razočaran, a po drugi strani zvedav in presenečen, kaj lahko naredi zadostna količina vode v pesku. Kupi cufki trave in ozelenelo grmičevje. Prav zanimivo. Dan sva zaključila preprosto in v najboljšem možnem smislu. Pesek med prsti na nogah, fotkanje, taborniški ogenj, toplota in kozarček konjaka. Čeprav rahlo vinjena sva ugotovila, da več kot ena mala flaša v avtu tudi ni dobra. Po kozarčku ali dveh zadeva začne pasat, drug dan so pa potem začetki težki. In ker Jana ni več, da bi bil bolj skromen s pijačo in lahko zjutraj vozil imava jebo. Za vse sva sama :)

"zelene sipine"

Po luštnem zajtrku med sipinam sva odrinila v večji zaselek v bližini, potrebovala sva banko. Najti banko sredi Čabrč res ni enostavno. A sva jo, v tretje gre rado. A po mučnem čakanju na vrsto pove teta za šalterjem, da je crknil centralni kazahstanski bančni sistem, ter da ne morejo izvajati menjave. Sama sreča je to prva država na poti kjer maestro kartico delajo, končno tudi moje kartice služijo namenu.

Večino dneva sva vozila proti Almatiju, z manjšim ovinkom. Ceste vseh vrst in oblik. Kazaške stepe, konji, kamele, ovce in čobani. 

Naposled pa končno Almati, nekoč prestolnica države, danes finančni center in verjetno najbolj sodobno in zahodu podobno mesto v Centralni Aziji. Fu! Pa ravno od tega sem bežal. Že na vpadnici naju je pričakala svetovna gneča. Anyways; Almati je za naju pomemben, saj sva ob vstopu v državo dobila nek nedokončno poštempljan pildek, na drugi strani pa piše, da se morava v 5 dneh zglasiti na migracijskem uradu in registrirati. V nasprotnem primeru bova kaznovana. Res se sliši resno, in enako resno obravnava ta del tudi Lonely Planet. Drug razlog obiska Almatija pa je Janov kolega, ki dela tu na Gorenju. Še izza časa prvotnega plana (da gre Jan celo pot z nama) smo se dogovorili, da gremo na pivo. 

Priznam, po 6 dneh na poti in spanja v avtu, bo en topel tuš prav pasal! Dodatno paše tudi, ker dež pada že od prejšnjega večera. Kampiranje v avtu brez tende pa v dežju res ni zabavno. V Almatiju sva našla super hostel z neverjetno visoko oceno na enem izmed spletnih portalov, ki oglašujejo hostle. Precej prazen a izredno prijeten in domač hostel v pritličju tipičnega sovjetskega bloka. Opomba; nekaj dni kasneje sem ugotovil, da obstajata dva ART hostla v Almatiju. Vse tako kaže, da je tist, ta drug sicer originalen. A nama ni niti malo žal, da sva ga zgrešila :) Verjetno je bil zato tako prazen :)

Takoj sva se lotila najpomembnejšega dela; odšla sva na najbližjo policijo uredit migracijske zadeve. Jasno neuspešno. Prvo sva bila na narobni postaji, na drugi postaji pa naju je teta za šaltarjem gladko zavrnila. Potrebujeva vabilna pisma iz strani hotela, časa pa imava le še en dan. Razlagat gospe, da vabilnih pisem ne potrebujemo, saj tudi viz nimamo je bilo odveč. Vsi poskusi pridobitve manjkajočega štemplja so bili zaman. Teta se je pač odločila tako. Arrrr birokracija!!! 

Hvala bogu je prijetna gospodična Nuri, ki skrbi za hostel kjer bivava uredila vse namesto naju kar preko telefona. Naredila je nekaj klicev okrog, poslikala najine dokumente in zaključila, da sva lahko v državi še en mesec. Brez dodatnih štemplov. Odločila sva se, da ji verjameva in zaupava in s tem tudi zaključila birokracijski zaplet. Vsaj do policijske kontrole oziroma izhoda iz države. 

Pozno popoldan je dež še kar spiral ulice mesta, zato sva dve urci preživela rehabilitacijsko med štirimi stenami, ob blogiranju in higijenski generalki. Res je prijalo. Slabi mestni odtoki po hudem deževju najdejo svojo pot kar po ulicah, med tem ko tudi iz jaškov buta voda. Hitro je jasno, zakaj je Almati poln 4x4 vozil. V teh krajih to ni le luksuz ampak očitno tudi nuja. Hude zime prinesejo veliko snega, močna deževja poplave, na slabih cestah pa z spuščenim vozilom zlahka nasedeš. Sem ter tja v kakšni zakotni ulici oziroma pri velikih luknjah celo leži kakšen odtrgan blatnik osebnega vozila. 

vpadnica v mesto

To pa je od smeti več ali manj vse. Tudi Almati je izredno čisto mesto. Ubistvu, če bi se enkrat zjutraj zbudil v Almatiju, bi kar nekaj časa trajalo, da bi ugotovil da nisem v Evropi. Na ulicah je polno reklamnih panojev, dobri avti, fine stavbe, parki in čudovite zasnežene gore v ozadju. Tudi prebivalci so precej mešani. Veliko Rusov, Evropejcev, pa tudi Kitajcev in Japoncev ni malo. Tak metropolitanski mix. Almati je tudi vrhunski platc za žurat v Centralni Aziji. 

Bojda je bil torek, ko sva bila v mestu zato hujšega žura ni bilo pričakovati. Dogovorili smo se za večerjo z Markom. Sila prijeten in razgledan človek. Ob raziskovanju lokalnih specialitet (drobovina, konjičkovi zrezki, ...) smo nazdravljali po rusko in razglabljali o Kazahstanu in vse okrog njega. V državah bivše Sovjetske zveze se nazdravlja z nagovorom. Vsakič nekdo nekaj pove, predem se pije. In bolj kot greš proti jugu, stran iz Rusije, daljši so ti govori. Naši so bili na začetku precej kratki in skromni, z vsakim dekagramom vodke pa so se premo-sorazmerno podaljševali. 

Vodka je dala vodko in že smo se vozili v prtljažniku taxija, skupaj z nekimi lokalci. Ni bilo težko najti nekaj dobrih žur platcov. Na koncu smo pristali v VIP loži enega izmed karaoke barov. Mislim, da tudi tu ne bom šel v detajle. Povem le, da smo vsi trije precej suvereno peli Kazahstanske hite. Blizu jutranje zarje je bil čas, da gre Marko na letališče po dva kolega. To je bil (v tistem momentu na žalost) precej jasen znak, da se mora vsak žur enkrat končat. Hvala Marko in hvala Almati za en bombastičen žur, za gostoljubnost in za popolnoma drugo sliko Kazahstana in njegovih prebivalcev.